UPRS Sodba III U 11/2021-16

Jedro

Tožnik do takrat, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo in mu jo tudi vročila, še ni vložil zahtevka za uvedbo prvega ponovnega postopka za mednarodno zaščito, pač pa je to storil šele kasneje. Tožena stranka je zato svojo odločitev pravilno oprla na določbe ZTuj-2 in ne na določbe ZMZ-1. Tožnikova nastanitev po tem, ko je vložil zahtevek za mednarodno zaščito, je zato predmet nadaljnjih postopkov in na zakonitost izpodbijane odločbe nima vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Policijska postaja Črnomelj (v nadaljevanju PP Črnomelj ali tožena stranka) je z izpodbijano odločbo tožniku, ki je v postopku odstranitve, odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni od dne 8. 1. 2021 do njegove odstranitve iz države, vendar ne dalj kot šest mesecev, ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz države in obstaja nevarnost pobega. PP Črnomelj je dne 3. 7. 2020 ob 22.38 uri v kraju Loke prijela tožnika, ki je dan pred tem nezakonito prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. V postopku s tožnikom je ugotovila, da je svojo matično državo zapustil dne 11. 11. 2019, ko je z letalom odpotoval v Istanbul v Turčiji. Od tu je ilegalno vstopil v Grčijo ter tri mesece bival v mestu Solun, nato pa ilegalno nadaljeval pot skozi Albanijo in Črno goro do Bosne in Hercegovine, kjer se je zadrževal v različnih krajih, nazadnje pa prispel v Veliko Kladušo. Kakšnih štirinajst dni preden so ga prijeli slovenski policisti, je skupaj z dvema drugima Maročanoma ilegalno vstopil na Hrvaško, malo pred mejo s Slovenijo pa so se spoznali še s tremi Tunizijci. V Slovenijo so vstopili tako, da so prebredli reko in nato nekaj časa hodili v hrib po gozdu. Tunizijci so jim povedali, da so dogovorjeni, da jim bo nekdo priskrbel vozilo. S to idejo se ni strinjal in je želel počakati v gozdu, nato pa je vendarle šel z ostalimi in sedel v vozilo. Po nekaj kilometrih vožnje so jih ustavili policisti. Tunizijci in oba Maročana so pobegnili, njega pa so policisti prijeli. V razgovoru z njimi je povedal, da je matično državo zapustil zaradi ekonomskih razmer in da namerava oditi na območje Italije ali Francije, kjer ima sorodnike. Policisti so mu zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo na podlagi prvega odstavka 145. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izdali plačilni nalog.

2. Tožnik je bil dne 5. 7. 2020 zaradi suma storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) s kazensko ovadbo priveden k dežurnemu preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki je zanj odredil pripor, in sicer zaradi nevarnosti pobega, vrste in teže storjenega dejanja in okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, saj je ilegalno zaradi ekonomskih razlogov prečkal več meja, bil brez osebnih dokumentov in nameraval odpotovati v Italijo ali Francijo.

3. Tožena stranka v nadaljevanju citira določbo tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 in pojasnjuje, da je na Policijsko postajo Primorsko Goransko (Hrvaška) poslala najavo o izročitvi in sprejemu oseb po skrajšanem postopku v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 2. člena Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito (v nadaljevanju Sporazum). Najava o izročitvi tožnika je bila dne 4. 7. 2020 poslana z opombo, da se bodo o točnem datumu izročitve tožnika dogovorili naknadno, ko bo zoper njega končan postopek pri Okrožnem sodišču v Novem mestu. Tožniku je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu št. ... z dne 15. 7. 2020 zaradi storitve kaznivega dejanja izrečena kazen šestih mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Prestajanje zaporne kazni pa je nastopil takoj.

4. Tožena stranka je dne 20. 10. 2020 prejela tožnikovo pisno prošnjo za mednarodno zaščito, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 7. 12. 2020 zavrnjena kot neutemeljena. Odločitvi je po tožnikovi tožbi pritrdilo Upravno sodišče RS s sodbo, št. I U 1959/2020-7 z dne 28. 12. 2020, s čimer je bil postopek pravnomočno zaključen. Tožena stranka je nato na Policijsko postajo Primorsko Goransko poslala dopolnitev najave o izročitvi tožnika po skrajšanem postopku, vendar pa so tam izročitev zavrnili, ker je rok za izročitev, določen v 1. členu Sporazuma, potekel. Iz vseh navedenih razlogov je tožena stranka tožniku odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni, in to do njegove odstranitve iz države, vendar ne dalj kot šest mesecev. V tem času lahko tožnik zaprosi za milejše ukrepe ali pa o njih po uradni dolžnosti odloči center.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi najprej povzema vsebino izpodbijane odločbe, nato pa navaja, da je dne 7. 1. 2021 podal ponovno prošnjo za azil, saj je v svoji državi ogrožen. Gre za njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Po prvem odstavku 82. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) urad Vlade Republike Slovenije, pristojen za oskrbo migrantov (v nadaljevanju Urad) nastani osebe iz drugega in tretjega odstavka 78. člena tega zakona v azilnem domu ali njegovi izpostavi, kjer jim zagotovi materialno oskrbo. Te pravice dobijo tudi državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki pri pristojnem organu vložijo prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, in sicer do izvršljivosti sklepa o zavrženju tega zahtevka oziroma do izvršljive odločbe o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene. Ker je tožnik vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, bi moral biti nastanjen v azilnem domu in ne v Centru za tujce.

6. Izpodbijana odločba utemeljuje nevarnost pobega na kaznivem dejanju, zaradi katerega je bila tožniku izrečena zaporna kazen. To kazen je odslužil, dejstvo storjenega kaznivega dejanja pa ga ne dela begosumnega. Na podlagi enega dejanja iz preteklosti ni mogoče sklepati, da bi taka dejanja ponavljal. Center za tujce ni ustanova za prestajanje kazni zapora, še manj pa ustanova za zapiranje zaradi suma, da bi morebiti lahko ponovil neko dejanje. Kaznovanje za morebitno dejanje v prihodnosti je v navskrižju z mednarodnimi standardi o varovanju človekovih pravic. Center za tujce je ustanova, ki je namenjena vračanju tujcev, ki nimajo listin v izvorne države, sam pa je vložil prošnjo za azil in ni v postopku vračanja.

7. V nadaljevanju tožbe tožnik opisuje okoliščine v katerih je prišlo do storitve kaznivega dejanja, kot tudi ravnanje hrvaških policistov. Glede navedbe, da naj bi želel v Italijo ali Francijo pojasnjuje, da Slovenije doslej ni poznal. Sedaj pa je tu pol leta in ve, da je varna država, kjer lahko dobi zaščito, ki jo je iskal s tem, da je zapustil izvorno državo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter dovoli njegovo nastanitev v azilnem domu.

8. Sodišče je pri Centru za tujce v Postojni preverilo tožnikovo tožbeno navedbo, da je dne 7. 1. 2021 vložil prvo prošnjo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite (torej en dan pred izdajo izpodbijane odločbe). Ta je sodišču v dopisu št. 2253-1110/2020/14 (216-04) z dne 13. 1. 2021 pojasnil, da je tožnik v Centru za tujce izrazil namero za vložitev takega zahtevka dne 8. 1. 2021, o njegovi nameri pa so dne 11. 1. 2021 obvestili pristojni organ Ministrstva za notranje zadeve. V postopku odločanja o tem zahtevku je uradna oseba dne 13. 1. 2021 tožniku izdala zapisnik, v katerem mu je ustno izrekla ukrep omejitve gibanja v Republiki Sloveniji na prostore Centra za tujce.

9. Sodišče je v navzočnosti tožnika ter ob odsotnosti tožene stranke dne 15. 1. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika in prebralo listine iz upravnega spisa (podatki o ilegalnem prehodu državne meje PP Črnomelj, št. 2253-107/2020/4 (3J693-25) z dne 4. 7. 2020; najava o izročitvi z dne 4. 7. 2020; zapisnik o izjavi kršitelja z dne 4. 7. 2020, sklep o pridržanju z dne 4. 7. 2020; dnevnik izvajanja opravil med pridržanjem; plačilni nalog PP Črnomelj št. 500208942318 z dne 4. 7. 2020; navaja o izročitvi z dne 6. 1. 2021; odgovor Policijske uprave Primorsko Goranske z dne 6. 1. 2021; dopis Direktorata za migracije, Sektorja za postopke mednarodne zaščite z dne 5. 1. 2021 o pravnomočno zaključenem postopku za priznanje mednarodne zaščite; sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu, št. ... z dne 15. 7. 2020 in sklep istega sodišča o predčasnem prestajanju kazni z dne 15. 7. 2020), nadalje prebralo dopis Centra za tujce, poslan Direktoratu za migracije, Sektorju za postopke mednarodne zaščite z dne 11. 1. 2021, prebralo tožnikovo vlogo za mednarodno zaščito, datirano z dnem 8. 1. 2021, prebralo zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja v Republiki Sloveniji št. 2142-2708/2020/35 (122-24) z dne 13. 1. 2021 ter zaslišalo tožnika.

10. Po tem, ko je sodišče tožniku predočilo vsebino listinskih dokazov, je tožnik je v svoji izpovedi najprej potrdil, da so podatki iz upravnega spisa točni. Prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je vložil že pred nekaj časa, vendar pa je bila ta zavrnjena. Nato je bil nastanjen v Centru za tujce. Šele po tem, ko je prejel izpodbijano odločbo, s katero mu je bila odrejena nastanitev v centru, je vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V izpodbijani odločbi je sicer navedeno, da obstaja nevarnost, da bi pobegnil, je pa vprašanje, ali bi to tudi v resnici storil. Ko so ga policisti prijeli na območju Črnomlja, jim je res rekel, da si želi v Italijo ali Francijo, to pa zato, ker takrat ni vedel, da lahko tudi v Sloveniji vloži prošnjo za azil. Glede osebnih dokumentov je pojasnil, da je te dokumente imel pri sebi, ko je prispel v Turčijo, tu pa so mu dokumente ukradli. Poskušal bo pridobiti nove dokumente pri svoji državi ali pa jih bo s pomočjo znancev poskušal poiskati v Turčiji. Večkrat je poudaril, da ni bil njegov namen, da bi karkoli ukradel, da tega nima namena početi niti v bodoče in da se za storjeno dejanje opravičuje. Skupaj z ostalimi fanti je le želel čimprej stran od meje in prispeti do azilnega doma. Z avtom so si pri tem le želeli pomagati in ni bil njihov namen, da bi ga ukradli. Do takega njihovega dejanja je prišlo zaradi težav, ki so jim imeli na Hrvaškem. Na njegovi poti so ga hrvaški policisti ustavili štirikrat. Bilo je zelo hudo, saj so bili do njih policisti grobi. Vzeli so jim mobilne telefone, denar in oblačila, tako tista, ki so jih imeli na sebi, kot tudi tista, ki so jih imeli s sabo. Ko so bili brez oblek, so od njih zahtevali, da gredo v neko dolino. Te izkušnje ne bo nikoli pozabil. Prav zato so želeli čimprej prestopiti mejo, tako da jih ne bi več dobili hrvaški policisti. V Centru za tujce ima ves čas občutek, da je tu zaprt in zato želi biti premeščen v azilni dom. Njegova želja sicer je, da bi ostal v Sloveniji, da bi se naučil slovenskega jezika, da bi si poiskal delo in si tukaj zgradil življenje.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno, kar je tožnik potrdil na glavni obravnavi. Tožnik je dne 2. 7. 2020 nezakonito prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, naslednjega dne pa so ga prijeli policisti PP Črnomelj. Ti so na Policijsko upravo Primorsko Goransko (Hrvaška) poslali najavo o izročitvi tožnika po skrajšanem postopku na podlagi Sporazuma, z opombo, da se bodo o točnem datumu prevzema dogovorili naknadno. Dne 5. 7. 2020 je bil namreč tožnik zaradi suma storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 priveden k dežurnemu preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Novem mestu, ki je zanj odredil pripor. Okrajno sodišče v Novem mestu ga je s sodbo opr. št. ... z dne 15. 7. 2020 spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreklo kazen šestih mesecev zapora in stransko kazen izgona iz države za čas petih let. Zaporno kazen je tožnik že prestal. Dne 22. 10. 2020 je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2708/2020/20 (122-23) z dne 7. 12. 2020, zavrnjena, odločitev pa nato potrjena še s sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1959/2020-7 z dne 28. 12. 2020. Ta odločitev je postala izvršljiva dne 29. 12. 2020. PP Črnomelj je nato na Policijsko upravo Primorsko Goransko poslala dopolnitev prvotne najave o izročitvi in sprejemu tujca, vendar pa je ta policijska uprava sprejem tožnika zavrnila, ker je rok za izročitev, ki je določen s Sporazumom, že potekel. Dne 8. 1. 2021 je zato PP Črnomelj izdala sedaj izpodbijani sklep, s katerim je tožniku odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker tožnika ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države in obstaja nevarnost njegovega pobega, vendar ne dlje kot za čas šestih mesecev. Tožnik je v Centru za tujce dne 8. 1. 2021 vložil prvo prošnjo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in sicer šele po tem, ko je prejel izpodbijano odločbo. V tožbi je sicer navajal, da naj bi to prošnjo vložil že dne 7. 1. 2021, vendar pa sodišče ugotavlja, da temu ni bilo tako. Iz datuma na njegovi prošnji za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito (8. 1. 2021), spremnega dopisa, s katerim je Center za tujce tožnikovo vlogo dne 11. 1. 2021 posredoval Direktoratu za migracije, Sektorju za postopke mednarodne zaščite, iz tožnikove izjave na zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja v Republiki Sloveniji na prostore Centra za tujce z dne 13. 1. 2021, ki je bil sestavljen v postopku odločanja o njegovi prošnji za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito in tudi iz njegove izpovedi na glavni obravnavi namreč izhaja, da je to prošnjo vložil šele po tem, ko je bila že izdana in mu je bila tudi že ročena sedaj izpodbijana odločba.

13. Sodišče poudarja, da je predmet obravnave presoja zakonitosti izpodbijane odločbe, torej presoja te odločbe glede na dejansko stanje in materialno podlago, kot je to obstajalo v času njene izdaje. Z drugimi besedami - v zadevi je kot ključno treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik zahtevo za uvedbo prvega ponovnega postopka za mednarodno zaščito vložil pred tem, ko mu je bila izdana izpodbijana odločba, ali pa je to storil šele po tem, ko je bila ta odločba izdana in mu bila tudi vročena. Po določbi tretjega odstavka 78. člena ZMZ-1 namreč pridobijo pravice iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1 (med katerimi je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji) tudi državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki pri pristojnem organu vložijo prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, in sicer do izvršljivosti sklepa o zavrženju tega zahtevka oziroma izvršljive odločbe o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene. Te osebe nastani Urad v azilnem domu ali njegovi izpostavi, kjer jim zagotovi materialno oskrbo (prvi odstavek 82. člena ZMZ-1).

14. Sodišče ugotavlja, da tožnik do takrat, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo in mu jo tudi vročila, še ni vložil zahtevka za uvedbo prvega ponovnega postopka za mednarodno zaščito, pač pa je to storil šele kasneje. Tožena stranka je zato svojo odločitev pravilno oprla na določbe ZTuj-2 in ne na določbe ZMZ-1. Tožnikova nastanitev po tem, ko je vložil zahtevek za mednarodno zaščito, je zato predmet nadaljnjih postopkov in na zakonitost izpodbijane odločbe nima vpliva. Kot že povedano, za presojo izpodbijane odločbe so ključne dejanske okoliščine in materialno stanje v trenutku njene izdaje, takrat pa tožnik še ni imel vloženega zahtevka za priznanje mednarodne zaščite. Njegov tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pri izdaji odločbe upoštevati določbe ZMZ-1, zato ni utemeljen.

15. Tožena stranka je svojo odločitev torej pravilno oprla na določbo prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, na podlagi katere odredi policija za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra do njegove odstranitve iz države, vendar največ za šest mesecev. Kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, se štejejo zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji; vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa; tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja; posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine; navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku; tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (prvi odstavek 68. člena ZTuj-2). Kot milejše okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega pa se štejejo: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo; prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni; okoliščina, da tujec nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji; in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (drugi odstavek 68. člena ZTuj-2).

16. Tožnik v tožbi zatrjuje, da tožena stranka odločitev, da se ga nastani v Centru za tujce, utemeljuje le z dejstvom, da je bil obstojen za kaznivo dejanje ter navaja okoliščine v zvezi s tem. Sodišče pojasnjuje, da je o tem, ali je tožnik storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 in ali je za to odgovoren, presojalo za to pristojno Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je tožnika s sodbo, št. ... z dne 15. 7. 2020, spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Okoliščine, ki so tožnika pripeljale do storitve tega kaznivega dejanja in jih opisuje v tožbi, za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe zato niso relevantne, saj gre za navedbe, ki bi bile lahko predmet obravnave kaznivega dejanja in se zato sodišče do njih ne opredeljuje. Za predmetno zadevo je namreč pomembna zgolj okoliščina, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, kar se po prvem odstavku 68. člena ZTuj-2 šteje kot ena od okoliščin, ki kaže na nevarnost pobega tujca.

17. Tožnikova trditev, da naj bi tožena stranka obstoj nevarnosti pobega utemeljevala le s težo in naravo kaznivega dejanja, ki ga je storil, ne drži. Tožnik sicer pravilno opozarja, da gre pri oceni kaznivega dejanja za stvar presoje kazenskega sodišča in ne odločanja o njegovi nastanitvi v Centru za tujce, kot tudi, da na podlagi tega dejanja ni mogoče sklepati o njegovem ravnanju v bodoče. Dejstvo pa je, da je bila tožniku zaradi storjenega kaznivega dejanja izrečena stranska sankcija izgona iz države za čas petih let, ki jo je mogoče izvršiti le z njegovo odstranitvijo, kar pa pomeni, da mora biti zagotovljena tožnikova navzočnost. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, tožnika pa iz države ni mogoče odstraniti takoj. Tožnik je namreč do Slovenije prišel tako, da je nezakonito prečkal meje več držav, tudi mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Pri sebi nima osebnih dokumentov in zato ugotovitev njegove identitete trenutno izhaja le iz njegovih navedb. Četudi v tožbi navaja, da želi ostati v Sloveniji, pa je, ko so ga prijeli policisti, povedal, da želi v Italijo ali Francijo, kjer ima sorodnike. Vse opisane okoliščine ter dejstvo, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, po presoji sodišča utemeljujejo presojo tožene stranke, da obstaja nevarnost tožnikovega pobega in da je zaradi realizacije njegove odstranitve iz države, s čimer bo izvršena sodba v zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je storil, njegova nastanitev v Centru za tujce sorazmeren ukrep za dosego tega cilja, tožnik pa tudi ni zatrjeval ali izkazal, da bi obstajala možnost, da bi se njegova navzočnost za izvršitev odstranitve iz države zagotovila z milejšimi ukrepi. Vse to kaže, da je izrečeni ukrep utemeljen in, glede na vse opisane okoliščine, tudi sorazmeren.

18. Skladno z vsem doslej navedenim sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep III U 8/2021-18
• UPRS Sodba III U 33/2020-9
• VSRS Sodba I Up 207/2023