UPRS Sodba IV U 221/2017-25

Jedro

Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (tožena stranka) je zavrnila zahtevo za drugo obravnavo pacienta (tožeča stranka), saj je pravilno zaključila, da tožniku (zaradi trditev o pri transfuziji aplicirane prevelike količine železa) ni bila kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve. Postopek, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe, je bil izveden v skaldu z relevantnimi določili ZPacP in ZUP, ki se v skladu z določbo 65. člena ZPacP subsidiarno uporablja šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic med komisijo, če v ZPacP ni določeno drugače.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za drugo obravnavo pacientke A.A., v tem upravnem sporu tožnice, da ji je bila pri izvajalcu bolnišnici B., v tem upravnem sporu prizadeti stranki, kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu Zakona o pacientovih pravicah (točka 1 izreka) in odločila, da nosi vsaka stranka svoje stroške (točka 2 izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnica podala zahtevo za drugo obravnavo z dne 21. 1. 2017, v kateri prizadeti stranki očita, da je bila dne 25. 11. 2016 zaradi transfuzije, opravljene pri njej, predozirana. Tožena stranka je v postopku zaslišala tožnico in strokovnega direktorja prizadete stranke ter vpogledala v listine, na podlagi česar je ugotovila, da tožnici ni bila kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Pri tožnici je bilo po transfuziji, ki jo je prejela 25. 11. 2016, stanje železa 31,3 mikromola, kar je dejansko 2,3 % nad zgornjo mejo, ki je 30,4, vendar je to po oceni strokovnega direktorja prizadete stranke še v meji možne laboratorijske napake in kaže na nesporno skrbnost zdravnika, ki je odredil pravilno terapijo in je odstopanje navzdol, ki je nekajkratnik v primerjavi z odstopanjem nad zgornjo referenčno mejo, zanemarljivo. Tožena stranka je ugotovila, da ni možno pritrditi tožničinim navedbam o predoziranosti in je sledila navedbam prizadete stranke, da je bila obravnava tožnice pri prizadeti stranki primerna, učinkovita in varna, vse z namenom, da se tožničino zdravstveno stanje čim prej izboljša in da je bilo ravnanje vseh izvajalcev v skladu z medicinsko doktrino. Tudi kasnejši laboratorijski izvidi pri tožnici kažejo, da je bilo stanje železa v mejah referenčne vrednosti. Iz zgoraj navedenih razlogov je tožena stranka odločila tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je po tožničinem prepričanju izpodbijana odločba v celoti napisana po navodilih prizadete stranke. Tožnica zatrjuje, da je njeno stanje po prejeti transfuziji pri prizadeti stranki dne 25. 11. 2016, posledica predoziranja z železom. Stanje železa 31,3 mikromola je bilo na laboratorijskem izvidu z dne 14. 12. 2016, kar je 19 dni po transfuziji, kar je tožena stranka ignorirala. Iz laboratorijskega izvida z dne 4. 1. 2017 izhaja, da je bila referenčna vrednost železa pri tožnici 11,8 mikromola, kar je za 19,5 mikromola manj kot 14. 12. 2016, iz česar tožnica sklepa, da je od transfuzije dne 25. 11. 2016 do laboratorijskega izvida iz telesa izšlo najmanj 20 mikromola železa, torej je bila predoziranost očitna. Vrednost železa na podlagi izvida z dne 7. 3. 2017 (20,9 enot) pripisuje povečanemu uživanju naravnih živil z veliko vsebnostjo železa. Tožnica še navaja, da na podlagi krvnih izvidov in njenega počutja po transfuziji, primerjalno s prejetimi enotami hemoglobina in železa, logično sklepa o popolni neskladnosti, zato utemeljeno zahteva strokovni nadzor nad prejeto transfuzijo navedenega dne, kot tudi strokovni nadzor do prejetja transfuzije. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi, kot to sama navaja, smiselno pa predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in ponovno navaja razloge, ki jih je obrazložila že v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, s katero je zavrnila tožničino zahtevo za drugo obravnavo, ki se nanaša na zatrjevano kršitev pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP), v zvezi z zdravstveno storitvijo (transfuzijo), opravljeno 25. 11. 2016 pri prizadeti stranki.

8. Na podlagi 66. člena ZPacP je tožena stranka (Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic) pristojna za odločanje o drugi zahtevi zaradi nedoseženega dogovora v postopku obravnave prve zahteve, zaradi nespoštovanja dogovora, ki je bil sklenjen v postopku obravnave prve zahteve, ali če izvajalec zdravstvenih storitev kljub pravočasno in pravilno vloženi prvi zahtevi obravnave ni izvedel (prvi odstavek). V drugem odstavku tega člena so določeni roki za vložitev druge zahteve, v tretjem odstavku pa zahtevana vsebina te zahteve.

9. Pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe je določena v 11. členu ZPacP, in sicer je v prvem odstavku določeno, da ima pacient pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave v skladu z medicinsko doktrino. V skladu z drugim odstavkom tega člena je primerna zdravstvena obravnava tista, ki je skladna s pacientovimi potrebami ter zmožnostmi zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji in temelji na enostavnih, preglednih in prijaznih administrativnih postopkih ter vzpostavlja s pacientom odnos sodelovanja in zaupanja. Po tretjem odstavku tega člena je kakovostna zdravstvena obravnava tista, ki dosledno dosega izide zdravljenja, ki so primerljivi s standardi ali najboljšimi praksami, ob upoštevanju temeljnih načel kakovosti, kot so uspešnost, varnost, pravočasnost, kontinuiteta, učinkovitost, enakopravnost in osredotočenje na pacienta. Četrti odstavek tega člena pa opredeljuje varno zdravstveno obravnavo, ki je tista, ki preprečuje škodo za pacienta v zvezi s samim zdravljenjem in v zvezi z okoliščinami fizične varnosti bivanja ali zadrževanja pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti.

10. Sodišče ugotavlja, da je najprej prizadeta stranka (bolnišnica B.) opravila ustno obravnavo, nato pa je tožena stranka po vloženi drugi zahtevi tožnice izvedla določene dokaze (zaslišanje tožnice in strokovnega direktorja prizadete stranke ter vpogled v tožničino medicinsko dokumentacijo), na podlagi katerih je sprejela izpodbijano odločitev. Tako je bila po presoji sodišča tožnici dana možnost, da ves čas postopka sodeluje, s čimer ji je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah zadeve ter predlaga dokaze. Tožnica tako tekom upravnega postopka kot v tožbi zatrjuje, da ji je bila pri transfuziji aplicirana prevelika količina železa, vendar za to svojo trditev ni predlagala nobenega dokaza, ki bi izpodbil medicinsko dokumentacijo v spisu in obrazložitev poteka zdravstvene oskrbe strokovnega direktorja prizadete stranke. Tožnica je imela tekom upravnega postopka več kot dovolj priložnosti, da predlaga bodisi zaslišanje kakšne dodatne priče bodisi izvedbo drugega dokaza, ki bi potrdil njene navedbe iz druge zahteve, vendar tega ni storila.

11. Tako sodišče ugotavlja, da je bil postopek, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe, izveden v skladu z relevantnimi določili ZPacP in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v skladu z določbo 65. člena ZPacP subsidiarno uporablja šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo, če v ZPacP ni določeno drugače. Tožena stranka je odločala v senatu, katerega sestavo tožnica niti v postopku niti v tožbi kljub temu, da je imela možnost, ni oporekala. Tožena stranka je na podlagi vpogleda v celotno dokumentacijo ter zaslišanja tožnice in priče tudi po mnenju sodišča dovolj natančno ugotovila okoliščine, pomembne za presojo in po mnenju sodišča pravilno zaključila, da tožnici ni bila kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene storitve, kot to določa 11. člen ZPacP, kar je v izpodbijani odločbi tudi primerno obrazložila.

12. Iz teh razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore, s katerimi tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Sodišče se sicer pridružuje mnenju tožnice, da se v spisu nahaja izvid z dne 14. 12. 2016, iz katerega izhaja stanje železa pri tožnici, vendar iz tega izvida ni razvidno, da gre za stanje železa pri tožnici na dan 25. 11. 2016. Ne glede na to, pa tožnica ni postregla z zadostnimi dokazi, s katerimi bi ovrgla ustrezno obrazloženo ugotovitev tožene stranke, da je bila opravljena zdravstvena oskrba primerna, kakovostna in varna.

13. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

14. O predlogu tožnice za oprostitev plačila sodne takse je sodišče odločilo s sklepom, št. IV U 221/2017-8K z dne 22. 1. 2018.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 395/2014
• sodba III U 408/2009
• UPRS sodba I U 1505/2015