UPRS Sodba IV U 142/2017-13

Jedro

V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 4934-174073/2016-1 04-710-21 z dne 28. 11. 2016, odločila, da se zoper dolžnika A.A., v tem upravnem sporu tožnika, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 28. 11. 2016 skupaj 20.956,45 EUR, od česar odpade na glavnico 20.604,03 EUR, zamudne obresti 237,42 EUR, stroške davčne izvršbe 75,00 EUR in stroške za pot izterjevalca 40,00 EUR. V nadaljevanju izreka sklepa je določila izvršilne naslove, na katerih temelji izpodbijani sklep, opremljene z datumom izvršljivosti, ki se nanašajo na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, davka na dodano vrednost, akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vse s pripadajočimi zamudnimi obresti in stroški, ter način davčne izvršbe z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se tožnika terja, naveden je izvršilni naslov za posamezno obveznost in datum izvršljivosti, pa tudi znesek davka in zamudnih obresti. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Opredelil se je do pritožbenih navedb, ki jih je zavrnil kot neutemeljene, za kar je podal obrazložitev po posameznih pritožbenih ugovorih.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da domnevne obveznosti iz naslova davčnega dolga izvirajo iz odločbe tožene stranke z dne 20. 11. 2015, s katero je tožniku obračunala prispevke za socialno varnost za obdobje od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2015. Odločba temelji na odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti z dne 20. 9. 2010. V nadaljevanju tožbe podaja obrazložitev okoliščin zaposlitve, opravljanja dopolnilne dejavnosti in zavarovanja. V zvezi s tem med drugim navaja, da je bilo stališče ZPIZ glede opravljanja dopolnilne dejavnosti do leta 2010 enako, v letu 2010 pa je stališče spremenil in z odločbo z dne 26. 4. 2010 odločil, da se šteje, da opravlja samostojno dejavnost in da je to podlaga za obvezno zavarovanje. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil in bi naj organ druge stopnje o pritožbi odločil z odločbo z dne 20. 9. 2010, katere pa ni nikoli prejel, zato ta odločitev ni pravnomočna. Vprašanje pravnomočnosti odločbe o določitvi statusa zavarovanca je v tej zadevi predhodno vprašanje.

4. Hkrati tožnik nasprotuje stališču Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), da je za določitev njegovega statusa odločilna zgolj ena odločba istega organa in to tista, ki je zanj manj ugodna oziroma je neugodna. ZPIZ je namreč tožnikov status urejal hkrati z več odločbami, ki vse kažejo na različen status. Poleg tega bi lahko FURS z vpogledom v lastne evidence ugotovil, da ni pravnega temelja za uvrstitev tožnika kot zavezanca med zavarovance pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, ker tožnik ves čas opravljanja dejavnosti ni ustvaril takšnega dobička, kot ga zakon predpisuje za eno leto opravljanja dejavnosti. Tožnik nadalje navaja, da bi moral FURS pri odločanju v konkretni zadevi opozoriti ZPIZ, da njegovi odločbi z dne 26. 4. 2010 in z dne 20. 9. 2010 nista pravilni in predlagati, da jih odpravi po uradni dolžnosti, ne pa da na podlagi negotovega in nepravilnega statusa zavezanca izdaja dodatne odločbe. Na tej podlagi bo moral tožnik vlagati vedno nova pravna sredstva in v mnogih postopkih reševati svoj pravni položaj, ki bi ga lahko ZPIZ razrešil z eno odločbo, ki bi na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju določila status zavezanca. Zaradi vsega navedenega je tožnik 18. 1. 2017 na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo določbe ZPIZ z dne 26. 4. 2010, v zvezi s čimer tožnik pojasnjuje, da sodišče v postopku še ni odločilo.

5. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi), toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov predmetnega postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Tožena stranka navaja, da tožnik nima prav, ko navaja, da domnevne obveznosti izvirajo iz odločbe z dne 20. 11. 2015, pri tem pa dodaja, da predstavljajo tožbene navedbe, ki se nanašajo na dvojno plačevanje pavšalnih prispevkov na podlagi dvojnega določanja statusa s strani ZPIZ tožbene novote. Sicer pa tožena stranka ugotavlja, da se z izpodbijanim sklepom ne terjajo obveznosti za obdobja, za katera so bile izdane odločbe, ki jih tožnik navaja v tožbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je seznam izvršilnih naslovov, na katere prvostopenjski organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti (vsi pred datumom izdaje izpodbijanega sklepa). Tožnik svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih ni izpolnil, kar med strankama ni sporno, saj tožnik temu dejstvu tožbeno ne oporeka.

10. Tožnik pa s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker zatrjuje, da je ZPIZ nepravilno ugotovil njegov status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dopolnilne dejavnosti.

11. V zvezi z navedenimi tožbenimi ugovori sodišče pojasnjuje, da v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

12. Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano dolžnost davčnega organa, da presoja pravilnost izvršilnega naslova. Tožbena navedba, da bi lahko ZPIZ razrešil tožnikov pravni položaj z izdajo ene odločbe, ki bi določila pravilni status zavezanca, zgolj potrjuje predhodno navedeno ugotovitev, da tožnik s predmetno tožbo izpodbija izvršilni naslov kot podlago za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da (v času vložitve tožbe) odprt postopek na sodišču, pristojnem za socialne spore, ne vpliva na pravilnost odločitve davčnega organa, ki se ne spušča v presojo pravilnosti izvršilnega naslova, ki je v času izdaje izpodbijanega sklepa nedvomno obstajal, četudi je bil sprožen postopek pred pristojnim sodiščem.

13. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 173/2015
• UPRS sodba I U 738/2015
• UPRS sodba I U 477/2015