UPRS Sodba IV U 82/2017-16

Jedro

Stavbno zemljišče in gradbena parcela, določena v Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu Občine Šentjur, predstavljata primerljiva pojma, ki opisujeta t. i. parcelo objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri objekt stoji, in določena površina ob njem, ki služi oziroma bo služila takšnemu objektu. Tako je mogoče kot gradbeno parcelo opredeliti le takšno (zazidljivo) površino, nikakor pa v ta pojem ne sodijo kmetijska zemljišča, ki po ZKZ uživajo posebno varstvo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Šentjur (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo, št. 351-232/2016-11 (221) z dne 27. 2. 2017, zavrnila zahtevek A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo stanovanjskega objekta, tlorisnih dimenzij 5,00 m x 7,00 m in višine 6,29 m, na zemljišču s parc. št. ..., k. o. ... (točka 1 izreka), ter ugotovila, da posebnih stroškov postopka ni bilo (točka 2 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da se objekt nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o izvedbenem prostorskem načrtu Občine Šentjur (v nadaljevanju Odlok), površina zemljišča s parc. št. ..., k. o. ... pa je 419 m2, od tega je 197 m2 stavbnega zemljišča, preostali del zemljišča pa je opredeljen kot območje najboljših kmetijskih zemljišč. V skladu s 13. členom Odloka je na območju stavbnih zemljišč med drugim dovoljena tudi novogradnja stanovanjskih objektov pod pogojem, da je gradbena parcela pri eno ali dvostanovanjskih hišah velika vsaj 400 m2 (37. člen Odloka). Temu pogoju ni zadoščeno, saj iz priložene projektne dokumentacije in iz uradnih podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije izhaja, da je objekt, ki je predmet legalizacije, zgrajen na 197 m2 stavbnega zemljišča, preostali del zemljišča pa je opredeljen kot območje najboljših kmetijskih zemljišč. Ker tako investitor ne razpolaga s 400 m2 stavbnega zemljišča, na katerem je zgrajen stanovanjski objekt, ki je predmet legalizacije, je prvostopenjski upravni organ zaključil, da navedena gradnja ne izpolnjuje pogojev iz 37. člena Odloka, zato je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroškov postopka ni (točka 2 izreka). Drugostopenjski upravni organ se pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da ni izpolnjen pogoj velikosti gradbene parcele po občinskem prostorskem aktu, zaradi česar ocenjuje izpodbijano odločitev prvostopenjskega upravnega organa kot pravilno in zakonito.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri oporeka stališču upravnih organov, da je gradbene parcele premajhna in v nasprotju z določili Odloka, saj lahko po tožbenem mnenju gradbena parcela obsega tudi zemljišče, ki je po namenski rabi kmetijsko zemljišče. Po 18. členu Pravilnika o projektni dokumentaciji je pravno pomembno le to, da bo objekt sam zgrajen na delu parcele, ki je opredeljen kot stavbno zemljišče.

5. Tožnik zatrjuje, da prvostopenjski upravni organ zmotno navaja, da mora biti gradbena parcela v celoti stavbno zemljišče v izmeri 400 m2. Takšna trditev je napačna, saj nima podlage ne v veljavnih zakonih ne v Odloku. Napačno je enačiti stavbno zemljišče in gradbeno parcelo. Stavbno zemljišče je pojem, ki opredeljuje namensko rabo zemljišča. Gradbeno parcelo po tožbenem stališču tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Stavbno zemljišče je velikosti 197 m2, ostali del gradbene parcele pa je namenjen za zelenice ter sadni in zelenjavni vrt. Gradbeno parcelo določa edino odgovorni projektant in ne upravni organ. Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja je razvidno, da je odgovorni projektant določil gradbeno parcelo v skladu z veljavnimi zakoni in odloki v velikosti 419 m2, kar je več kot 400 m2, ki je zahtevek v občinskem prostorskem načrtu.

6. Tožnik še navaja, da je na podlagi enakih ugotovitev, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji iz občinskega prostorskega akta, tudi Občina Šentjur izdala soglasje k projektu, torej pozitivno mnenje h gradnji (legalizaciji) stanovanjskega objekta tožnika kot investitorja.

7. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, prvostopenjskemu upravnemu organu pa naloži izdajo gradbenega dovoljenja tožniku.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno izpolnjevanje pogoja velikosti gradbene parcele, določene v Odloku (t. j. Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu Občine Šentjur). Na podlagi 13. člena Odloka je namreč na območju stavbnih zemljišč med drugim dovoljena tudi novogradnja stanovanjskih objektov pod pogojem, da je gradbena parcela pri eno ali dvostanovanjskih hišah velika vsaj 400 m2, kot to določa 37. člen Odloka. Takšen pogoj, določen v navedenem občinskem prostorskem aktu, za tožnika ni sporen.

11. Tožnik pa v tožbi kot sporno okoliščino izpostavlja opredelitev gradbene parcele. 9. točka prvega odstavka 5. člena Odloka določa, da je gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma, na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. Pojem gradbene parcele je z identično vsebino kot v Odloku opredeljen tudi v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

12. Glede na navedeno opredelitev gradbene parcele sodišče ugotavlja, da predstavljata stavbno zemljišče in gradbena parcela primerljiva pojma, ki opisujeta t. i. parcelo objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri objekt stoji, in določena površina ob njem, ki služi oziroma bo služila takšnemu objektu. Tako je mogoče kot gradbeno parcelo opredeliti le takšno (zazidljivo) površino, nikakor pa v ta pojem ne sodijo kmetijska zemljišča, ki po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) uživajo posebno varstvo. Kmetijska zemljišča so tista zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska zemljišča določena med drugim s prostorskimi akti lokalnih skupnosti (prvi in drugi odstavek 2. člena ZKZ). Tako kmetijska zemljišča ne morejo služiti drugemu namenu, kot je opredeljen v ZKZ in kot to tožbeno zatrjuje tožnik.

13. Sodišče ugotavlja, da je zemljišče parc. št. ..., k. o. ..., na katerem je lociran sporni objekt, nesporno razdeljeno na stavbni del v izmeri 197 m2 ter preostali del, ki predstavlja najboljše kmetijsko zemljišče. Skupna velikost tega zemljišča je 419 m2. Glede na zgornjo obrazložitev sodišča predmetno kmetijsko zemljišče ne more predstavljati gradbene parcele, zaradi česar sodišče zavrača tožbeni ugovor, da sta upravna organa v površino gradbene parcele napačno štela zgolj stavbno zemljišče, ne pa tudi kmetijskega zemljišča. Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče tudi zavrača tožbeno navedbo, da je le projektant tisti, ki določa, kaj je gradbena parcela, in ne upravni organ, saj je ravno pristojni upravni organ za gradbene zadeve tisti, ki mora presoditi izpolnjevanje predpisanih zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Tako tudi soglasje občine, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, ne more predstavljati podlage za drugačen sklep o obsegu gradbene parcele na predmetnem zemljišču.

14. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilno opravljenem postopku, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 316/2018-11
• UPRS Sodba I U 1292/2019-19
• Sodba U 695/92-4