UPRS Sodba IV U 40/2018-13

Jedro

Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v obravnavani zadevi izkazano, ne glede na tožbene navedbe, da je tožnik zoper odmerno odločbo vložil pritožbo, o kateri (v času vložitve predmetne tožbe) še ni bilo odločeno. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 namreč pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4934-99945/2017-1 04 z dne 24. 7. 2017, odločila, da se zoper dolžnika A.A., v tem upravnem sporu tožnika, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 24. 7. 2017 skupaj 61.142,04 EUR, od česar odpade na glavnico 58.559,08 EUR, zamudne obresti 2.572,96 EUR in stroške sklepa 10,00 EUR. V nadaljevanju izreka sklepa je določila način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri Banki ... d.d., z opredeljenimi omejitvami in izvzetji, ter odločitev oprla na seznam izvršilnih naslovov, opremljenih z datumom izvršljivosti, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost in odmere dohodnine, s pripadajočimi zamudnimi obresti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je treba zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ pojasnil, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se tožnika terja, naveden je izvršilni naslov za posamezno obveznost in datum izvršljivosti, pa tudi znesek davka in zamudnih obresti. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Opredelil se je do pritožbenih navedb, ki jih je zavrnil kot neutemeljene, za kar je podal obrazložitev po posameznih pritožbenih ugovorih.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je zoper odločbo o odmeri dohodnine vložil pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Ključno za navedeno pritožbo je, da je odmera dodatne dohodnine nastala na podlagi navideznih in neresničnih dogodkov, ki jih je davčni organ ocenil v inšpekcijskem postopku kljub temu, da tožnik enostavno ni prejel nobenega od domnevno ogromnih zneskov gotovine ali dragih kovin, ki jih tožniku očita tožena stranka. Tožnik nadalje navaja, da je pravni sistem, kjer davčni organ v dolgotrajnem postopku brez formalnega sodelovanja tožnika konec leta 2016 odmeri domnevne dohodke iz leta 2013, nato pa v letih 2017 in 2018 vodi davčno izvršbo, pri tem pa nobeden od državnih organov sploh ne obravnava vsebine tožnikovih trditev, v nasprotju z več določili Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Konvencija). Tožnika nenehno nadlegujejo vročevalci in izvršitelji, ne more odpreti bančnega računa in ne more normalno izvrševati kakršnekoli ekonomske dejavnosti. Tožnik torej trdi, da so neustavna določila Zakona o davčnem postopku, ki dajejo toženi stranki pravico, da vodi izvršilni postopek, kljub temu, da o obveznostih še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnik pojasnjuje, da je temelj izpodbijanega sklepa terjatev, ki jo je tožena stranka ugotovila na podlagi davčnega pregleda družbe B. d.o.o. Pri tem je ugotovila, da bi bil lahko zaslužek iz poslovanja te družbe 22.500,00 EUR, kar bi lahko bila osnova za odmerjanje tudi dohodnine. Po izvedenem inšpekcijskem pregledu navedene družbe je bila izdana delna davčna odločba, na podlagi katere so se zoper tožnika začeli postopki izvršbe, vendar tožnik te odločbe ni prejel in se ni imel možnosti seznaniti z davčnimi obveznostmi. Davčni organ je v navedenem inšpekcijskem pregledu ugotovil neevidentirane prihodke iz naslova delovanja te družbe in ocenil, da je gotovino iz prodaje v imenu in za račun te družbe tožnik zadržal zase. Tega nepravilnega zaključka pa davčni organ ni utemeljil na nobenem dokazu, pri čemer je po tožbenem stališču vnaprejšnje pavšalno sklepanje, ki ne temelji na nobenem dokazu, da je tožnik prihodke zadržal zase, popolnoma nesprejemljivo. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov predmetnega postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Tožena stranka navaja, da tožnik v pritožbenem postopku ni izpodbijal predmetnega sklepa o davčni izvršbi v delu, ki se nanaša na izterjavo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače. Iz navedenega izhaja, da se postopek davčne izvršbe ni začel na podlagi delne davčne odločbe, kot to v tožbi zatrjuje tožnik, prav tako presoja pravilnosti in zakonitosti navedene odločbe ni bila predmet pritožbenega postopka. Predmet pritožbenega postopka je bila zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi v času njegove izdaje, za kar pa je pritožbeni organ ugotovil, da so izpolnjene vse procesne predpostavke. Izvršilni naslovi so izvršljivi, terjane obveznosti do dne izdaje izpodbijanega sklepa pa niso bile poravnane. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

7. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je seznam izvršilnih naslovov, na katere prvostopenjski organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti (vsi pred datumom izdaje izpodbijanega sklepa). Tožnik svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil, kar med strankama ni sporno, saj tožnik temu dejstvu tožbeno ne oporeka.

8. Tožnik pa s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker oporeka pravilnosti in zakonitosti izdane odločbe o odmeri dohodnine z dne 28. 12. 2016, ki je navedena kot eden od izvršilnih naslovov v točki 16 seznama izvršilnih naslovov v izreku izpodbijanega sklepa.

9. V zvezi z navedenimi tožbenimi ugovori sodišče pojasnjuje, da v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

10. Tako sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zatrjevano dolžnost davčnega organa, da v postopku davčne izvršbe presoja pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, konkretno odločbe o odmeri dohodnine. Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v obravnavani zadevi izkazano, ne glede na tožbene navedbe, da je tožnik zoper odmerno odločbo vložil pritožbo, o kateri (v času vložitve predmetne tožbe) še ni bilo odločeno. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 namreč pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe.

11. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da je bilo v navedenem postopku poseženo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer sodišče meni, da tožnik teh tožbenih trditev tudi ni zadostno obrazložil. Zgolj tožbeno zatrjevanje, da je ravnanje davčnega organa, ki v dolgotrajnem postopku brez formalnega sodelovanja tožnika za nazaj odmeri dohodnino in potem na tej podlagi vodi davčno izvršbo, pri tem pa ne obravnava vsebine tožnikovih trditev, ter navedbe, da tožnika iz tega razloga nadlegujejo vročevalci in izvršitelji, da ne more odpreti bančnega računa in ne more normalno izvrševati ekonomske dejavnosti, ne zadoščajo za ugotovitev sodišča, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v tožnikove ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav tako sodišče ocenjuje, da relevantna zakonska ureditev ni v nasprotju z ustavnimi določili in določili Konvencije, kot to s tožbenimi argumenti o odločanju pred pravnomočnostjo izvršilnega naslova utemeljuje tožnik. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Sodišče je na podlagi teh določb obravnavalo argumente tožbe v navedenem delu in presodilo, da sporna ureditev ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 73/2018-12
• UPRS Sodba II U 213/2020-12
• UPRS Sodba II U 384/2018-13