UPRS Sodba IV U 64/2017-8

Jedro

Iz določbe prvega odstavka 293. člena ZUP izhaja, da se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, med drugim tudi v primeru, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena.

Že izrečenih dejanj, ki so bila uperjena v izpolnitev obveznosti (sklepov o izvršbi z izrekom denarne kazni), ob upoštevanju prvega odstavka 293. člena ZUP in določbe četrtega odstavka 298. člena istega zakona (izvršba s prisilitvijo), ni mogoče odpraviti, toliko bolj zato, ker so bili ti sklepi v celoti realizirani in zagrožene kazni tudi plačane.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržni inšpektorat RS, je z izpodbijanim sklepom, št. 0610-2921/2012-413-21018 z dne 10. 10. 2016, v 1. točki izreka odločil, da se upravna izvršba dovoljena s 1. točko izreka sklepa inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-2921/2012-237-21018 z dne 16. 4. 2014 in določena v 2. točki izreka sklepa inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-2921/2012-382-21018 z dne 3. 5. 2016, ustavi. V 2. točki izreka je odločil, da se doslej opravljena izvršilna dejanja ne odpravijo in v 3. točki izreka, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-2921/2012-237-21018 z dne 16. 4. 2014, v 1. točki izreka ugotovljen nastop izvršljivosti in dovoljena izvršba ter v 2. točki izreka določen način izvršbe 1. in 2. točke izreka odločbe inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-2921/2012-159-21018 z dne 18. 11. 2013, ki sta postali izvršljivi 1. 4. 2014. Z navedenima sklepoma je bila zavezancu zagrožena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če v naknadnem roku ne bo izpolnil obveznosti. V nadaljnjem izvršilnem postopku je bilo zavezancu, ker obveznost ni bila izpolnjena v določenem roku, izdanih pet sklepov o izvršbi z izrekom denarne kazni, in sicer z dne 21. 1. 2015, 17. 4. 2015, 27. 8. 2015, 22. 12. 2015 in 3. 5. 2016.

3. Na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda z dne 22. 9. 2016 in na podlagi pripomb zavezanca z dne 3. 10. 2016, je bilo ugotovljeno, da je zavezanec dolžan med drugim zagotoviti, da dokument (izjava in navodila) spremljajo delno dokončane stroje. Zagotovitev spremljave pa je vprašanje, ki se tiče tehnične izvedbe izpolnitve obveznosti, saj je zavezanec tisti, ki mora obveznosti izpolniti in izbrati način, kako bo to izvedel. Zavezanec je družbi B., d.o.o. po pošti poslal zahtevano dokumentacijo in v tej obliki zagotovil, da listine spremljajo delno dokončane stroje, zato inšpekcijski organ ugotavlja, da je bilo v ugotovitvenem postopku izkazano, da je zavezanec obveznost po izvršljivi odločbi izpolnil in posledično sklicevanje zavezanca na neizvršljivost osnovne odločbe ni utemeljeno.

4. Prvostopenjski organ se je opredelil tudi do pripomb stranskega udeleženca, ki se nanašajo na sklop CIP postaje in navedbo, da dobavljeni sklopi niso delno končani in pojasnil, da se pripombe nanašajo na sam izvršilni naslov ter na odločbo inšpektorja z dne 18. 11. 2013, ki je bila predmet izvršbe v izvršilnem postopku. Kot pavšalne in nekonkretizirane je zavrnil navedbe, da poslana dokumentacija ni ustrezna, ker je zavezanec zagotovil v izreku zahtevane listine, navodila in izjave o gradnji delno dokončanega stroja. V nadaljevanju je inšpektor ugotovil tudi, da je neskladnost pri delno dokončanih strojih, sprejemni in pralni posodi z elevatorjem za odvzem sadja, valjčni prebiralni mizi, elevatorju in zbirni in dozirni grupi sadne kaše odpravljena oziroma, da je obveznost, ki je bila zavezancu naložena v 1. in 2. točki izreka odločbe inšpektorja z dne 18. 11. 2013, izpolnjena.

5. V 2. točki izreka sklepa z dne 3. 5. 2016 je bila zavezancu zagrožena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR, če v naknadnem roku ne bo izpolnil obveznosti. Zoper sklep je zavezanec vložil pritožbo, ki je bila zvrnjena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 13. 7. 2016 in pooblaščencu zavezanca vročena 5. 8. 2016. S sklepom tržnega inšpektorata z dne 27. 5. 2016, je bila v 2. točki izreka, do odločitve drugostopenjskega organa o pritožbi zoper sklep Tržnega inšpektorata RS z dne 3. 5. 2016, zadržana izvršba določena v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. Sklep je bil pooblaščencu zavezanca vročen 30. 5. 2016. Tako je 2. točka izreka sklepa inšpektorja z dne 3. 5. 2016 postala izvršljiva 6. 8. 2016. Paricijski rok določen v 2. točki izreka sklepa inšpektorja Tržnega inšpektorata RS z dne 3. 5. 2016 je potekel, vendar je pred izdajo novega sklepa o izvršbi zavezanec izpolnil obveznost po izvršljivi odločbi. Prisilitev tako ni več potrebna, zato ni treba, da se nadaljuje z upravno izvršbo, določeno v 2. točki izreka sklepa Tržnega inšpektorata RS z dne 3. 5. 2016. Ker je obveznost zavezanca po izvršljivi odločbi izpolnjena, se na podlagi prvega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravna izvršba dovoljena s 1. točko sklepa inšpektorja Tržnega inšpektorja RS z dne 16. 4. 2014 in določena v 2. točki izreka sklepa inšpektorja Tržnega inšpektorata RS z dne 3. 5. 2016, ustavi.

6. ZUP v prvem odstavku 293. člena med drugim določa, da se po ugotovitvi, da je obveznost izpolnjena, upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo. V izvršilnem postopku so bili izdani sklepi o dovolitvi izvršbe 16. 4. 2014 in v nadaljnjem teku izvršilnega postopka pet sklepov o izvršbi z izrekom denarne kazni, in sicer dne 21. 1. 2015, 17. 4. 2015, 27. 8. 2015, 22. 12. 2015 in 3. 5. 2016. Za vse izrečene denarne kazni je že bila izvedena izterjava, pred datumom izpolnitve osnovne obveznosti po izvršljivi odločbi, zadnja izterjana denarna obveznost pa je bila vknjižena 12. 8. 2016. Iz tega razloga se odpravijo le tiste posledice in tista dejanja, ki so bila opravljena po izpolnitvi obveznosti. Med dejanja, ki se odpravijo, če se upravna izvršba ustavi, pa ne sodijo odločitve in dejanja, ki se nanašajo na obdobje, ko je kršitev še trajala.

7. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa inšpektorja Tržnega inšpektorata RS z dne 10. 10. 2016, zavrnil (1. točka izreka) in v 2. točki izreka odločil, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo.

8. Tožeča stranka odločitvi tožene stranke oporeka in vlaga tožbo zoper 2. in 3. točko sklepa Tržnega inšpektorata RS z dne 10. 10. 2016. Navaja, da je odločba z dne 18. 11. 2013 neizvršljiva, kar se v celotnem postopku sedaj ustavljene izvršbe ni upoštevalo. Vztraja pri navedeni trditvi in ob dejstvu, da odločba z dne 10. 10. 2016 opravljenih izvršilnih dejanj ne odpravlja, meni, da bi bilo nujno poseči tudi v ta segment razmerja. V tej zvezi oporeka tudi obrazložitvi drugostopenjskega organa, ki se sklicuje na določbo 292. člena ZUP. Gre za nepravilen zaključek, saj mora organ pred izvedbo izvršbe najprej preveriti, ali odločba izpolnjuje predpostavke oziroma kriterije izvršljivosti. Presoja vsebine odločbe, ki naj bi bila predmet izvršbe, res ni možna, je pa nujno preveriti, ali je izrek takšne odločbe določen oziroma konkretiziran v tolikšni meri, da ga je sploh mogoče izvršiti. Takšna presoja v konkretnem primeru ni bila opravljena.

9. Tožeča stranka je, v zvezi s številnimi izvršbami, ki so bile posledica odločbe z dne 18. 11. 2013, inšpektorju predložila potrdila o dostavi dokumentacije družbi B., d.o.o.. Inšpektor je takšno ravnanje štel kot izpolnitev obveznosti iz odločbe z dne 18. 11. 2013. Tožeča stranka v zatrjevanju neizvršljivosti odločbe z dne 18. 11. 2013, ne vidi nobene protislovnosti. Vse do sedaj izdane odločbe, so se izognile razlagi izvršljivosti odločbe z dne 18. 11. 2013.

10. Tožeča stranka odločitev Tržnega inšpektorata v toči 2. in 3. izreka sklepa z dne 10. 10. 2016, v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 2. 3. 2017, izpodbija. Pričakuje, da bo sodišče pritrdilo tožeči stranki, da odločba inšpektorata z dne 18. 11. 2013 ni izvršljiva. Katerikoli državni organ, ki odloča o pravicah in dolžnostih posameznikov, je namreč dolžan odločitev predstaviti na način, ki je popolnoma nedvoumen, torej izvršljiv. Konkretna odločba vsebuje zavezo, po kateri naj bi bila tožeča stranka dolžna zagotoviti, da dokumentacija spremlja delno dokončane stroje, torej tisto kar je ostalo, ko je družba B., d.o.o. razdrla tehnološko proizvodno linijo, ki jo je za izvedbo pogodbene dolžnosti načrtovala, izdelala in zmontirala tožeča stranka.

11. Očitke neizvršljivosti je inšpektorat zavrnil z razlago, da je stvar tehnične izvedbe zaveze iz odločbe z dne 18. 11. 2013. Ne bi smelo biti dvoma, da je domnevna dolžnost tožeče stranke v prvostopenjski inšpekcijski odločbi z dne 18. 11. 2013, zapisana na način, ki ni razumljiv in je tehnično celo neizvedljiv, če se upošteva, da tožeča stranka do tistega, kar inšpekcijska odločba poimenuje „delno dokončani stroji“ sploh nima dostopa, celo ne ve, ali ta oprema realno pri družbi B., d.o.o. še obstoji, ali ne.

12. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da odloči na glavni obravnavi in v njej izvede predlagane dokaze. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se v točkah 2. in 3. izreka sklep tržnega inšpektorja z dne 10. 10. 2016, v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da se tožbi ugodi in se v 2. in 3. točki izrek sklepa tržnega inšpektorja z dne 10. 10. 2016 spremeni tako, da se doslej opravljena izvršilna dejanja odpravijo, 3. točka izreka sklepa pa odpravi.

13. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je v obrazložitev svoje odločitve povzel tudi upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču, nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

16. Sodišče uvodoma poudarja, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper 2. in 3. točko izpodbijanega sklepa in zato ugovor, da je odločba Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-2921/2012-159-21018 z dne 18. 11. 2013, ki je postala izvršljiva dne 1. 4. 2016, neizvršljiva, presega okvir tožbenega predloga. Ne glede na navedeno stališče, ki temelji na določbi 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), pa sodišče tožeči stranki, zaradi jasnosti odločanja v zvezi z vloženo tožbo zoper 2. točko izreka in 3. točko izreka, pojasnjuje, da listine sodišču predloženega upravnega spisa izkazujejo, da je tožeča stranka toženi stranki 12. 9. 2016 sporočila, da je družbi B., d.o.o. poslala dokumentacijo, zahtevano v prej citirani odločbi istega inšpektorata (izvršilnemu naslovu). Prav tako iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi poizvedb o vročitvi pošiljke RA170802647SI ugotovil, da je bila ta pošiljka B., d.o.o. vročena 7. 9. 2016. Na podlagi ugotovitve o izvršitvi naložene obveznosti, je bila zato po presoji sodišča pravilna (in s tožbo neizpodbijana) odločitev prvostopenjskega organa, ki je na podlagi prvega odstavka 293. člena ZUP upravno izvršbo ustavil, zato sodišče, enako kot je to storil drugostopenjski organ, kot neupoštevne v tem upravnem sporu, zavrača tožbene ugovore, da je izvršilni naslov neizvršljiv.

17. V nadaljevanju pa je sodišče presojalo navedbe tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izpodbijano 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjski organ odločil, da se do sedaj opravljena izvršilna dejanja ne odpravijo. Iz navedenega izpodbijanega sklepa izhaja, da se 2. točka izreka nanaša na sklep o dovolitvi izvršbe Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-2921/2012-237-21018 z dne 16. 4. 2014, oziroma v nadaljnjem teku izvršilnega postopka izdanih pet sklepov o izvršbi z izrekom denarne kazni, št. 0610-2921/2012-267-21018 z dne 21. 1. 2015; št. 0610-2921/2012-304-21018 z dne 17. 4. 2015; sklep št. 0610-2921/2012-321-21018 z dne 27. 8. 2015; št. 0610-2921/2012-340-21018 z dne 22. 12. 2015 in sklep št. 0610-2921/2012-382-21018 z dne 3. 5. 2016, na podlagi katerih je že bila izvedena izterjava preko pristojnega urada Finančne uprave Republike Slovenije, pred datumom izpolnitve obveznosti po izvršljivi odločbi, zadnja izterjana denarna obveznost z dne pa je bila knjižena 12. 8. 2016. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka prej navedenim podatkom, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izčrpno navedel prvostopenjski organ ter se o njih opredelil tudi drugostopenjski organ, ne ugovarja, torej ne ugovarja ne podatkom o izdanih sklepih o izvršbi z izrekom denarne kazni, niti podatkom, da so bile te denarne obveznosti, ker obveznost iz izvršljivega naslova ni bila realizirana, že izterjane.

18. Iz določbe prvega odstavka 293. člena ZUP izhaja, da se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, med drugim tudi v primeru, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena. Tožeča stranka tožbenega ugovora uperjenega zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljila in konkretizirala, zato sodišče v celoti soglaša z razlago drugostopenjskega organa, da že izrečenih dejanj, ki so bila uperjena v izpolnitev obveznosti (v prejšnji točki obrazložitve te sodbe citiranih sklepov o izvršbi z izrekom denarne kazni), ob upoštevanju prvega odstavka 293. člena ZUP in določbe četrtega odstavka 298. člena istega zakona (izvršba s prisilitvijo), ni mogoče odpraviti, toliko bolj zato, ker so bili ti sklepi v celoti realizirani in zagrožene kazni tudi plačane.

19. Kot neutemeljenega pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor zoper 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, ki določa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. Dikcija izreka temelji namreč na določbi tretjega odstavka 292. člena ZUP, ki se uporablja v celotnem XVII. poglavju ZUP, ne glede na naravo odločitve (ustavitev postopka in odločitev o (ne)odpravi izvršilnih dejanj).

20. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče odločitev o tožbenem zahtevku sprejme po razpisani glavni obravnavi in kot dokaz vpogleda v odločbo Tržnega inšpektorata RS, št. 0616-2921/2012-159-21018 z dne 18. 11. 2013, odločbo Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-2921/2012-413-21018 z dne 10. 10. 2016, odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 0211-71/2016-4 z dne 2. 3. 2017 in zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke A.A. ter tržnega inšpektorja C.C.. Predlagala je tudi pridobitev dokumentov spisa Tržnega inšpektorata RS, št. 0616-2921/2012 in dokumentov spisa Ministrstva za gospodarstvo, št. 0211-40/2016. Ker tožeča stranka ni utemeljila razlogov za izvedbo predlaganih dokazov in ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

22. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 502/2006
• Sodba X Ips 269/2005
• Sodba X Ips 935/2006