UPRS Sodba IV U 96/2019-7

Jedro

Ker je tožena stranka (glede na podatke izpodbijane odločbe) odločala v ponovljenem postopku o dodelitvi nujne BPP, je po presoji sodišča prošnjo za dodelitev nujne BPP presojala vsebinsko, izven okvira v tem postopku pridobljenih podatkov s stani tožnika in brez sodelovanja tožnika (v smislu dopolnitve navedb v prošnji za dodelitev nujne BPP), zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se šteje za bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1538/2017 z dne 19. 2. 2019 in sklep Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1813/2017 z dne 19. 2. 2019, se odpravita in se zadevi vrneta istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1538/2017 z dne 19. 2. 2019, prošnjo A.A. za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), zavrnila kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je prosilec dne 16. 6. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP, v zvezi s tožbo zoper Republiko Slovenijo, zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Po proučitvi dokumentacije je tožena stranka ugotovila, da je v tožbi, ki jo je prosilec vložil pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, in se vodi pod opr. št. P ..., zatrjeval, da je bil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva prikrajšan za pridobitev lastniškega certifikata, zato iz naslova materialne škode zahteva 417,30 EUR. Pojasnila je, da je bila z odločbo UE Šmarje pri Jelšah dne 4. 9. 2013 prosilcu priznana pavšalna odškodnina za škodo, ki mu je bila povzročena z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 16. 2. 1996, v višini 2.350,00 EUR. Prosilec mora v pravdnem postopku izkazati vse predpostavke civilnega delikta, in sicer nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. V obravnavanem primeru je tožena stranka ocenila, da ni podana vzročna zveza med izbrisom iz stalnega prebivalstva in nepridobitvijo lastninskega certifikata.

2. Skladno s prvim odstavkom 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, je lastniški certifikat pripadal le osebam, ki so bile na dan 5. 12. 1992 državljani RS. Pogoj za pridobitev lastniškega certifikata je bil torej vezan na državljanstvo in ne na stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Prosilec na ta dan ni imel državljanstva RS. Vlogo za sprejem v državljanstvo sta zanj, kot tedaj še mladoletno osebo, vložila njegova starša maja 1992, o vlogi pa je bilo odločeno 16. 2. 1996. Prav tako ni mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva vzrok, da do izdaje odločbe o sprejemu v državljanstvo RS ni prišlo pred navedenim datumom. Izdaja odločbe je bila v obravnavanem primeru vezana na predložitev potrdila o prenehanju državljanstva Republike Hrvaške, torej na dejanje s strani vlagateljev, staršev prosilca, zato do predložitve tega potrdila, o vlogi za sprejem v državljanstvo, ni bilo mogoče odločiti. Četudi prosilec ne bi bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, po oceni tožene stranke do lastniškega certifikata ne bi bil upravičen, zato vzroka za neizdajo certifikata ni mogoče najti v izbrisu prosilca iz registra stalnega prebivalstva. Ker torej prosilec ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh s tožbo, je zaključiti, da niso podani pogoji, ki jih 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa za dodelitev BPP in je treba prošnjo prosilca kot neutemeljeno zavrniti.

3. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom, št. Bpp 1813/2017 z dne 19. 2. 2019, odločila o prošnji prosilca z dne 26. 10. 2017 tako, da jo je zavrgla kot nedovoljeno. Pojasnila je, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP in v njej navedel, da prosi za pomoč v pravdnem postopku, ki je v teku zaradi uveljavitve škode, zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije.

4. Na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP, je pristojni organ za BPP dolžan postopati po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena, torej tudi po določbi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotovljeno je bilo, da je prosilec v zvezi z uveljavljanjem zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije že vložil prošnjo za BPP, ki je bila z odločbo št. Bpp 1538/2017 z dne 19. 2. 2019, zavrnjena. Ker torej prosilec uveljavlja za predmetno prošnjo zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot ga je uveljavljal že v zadevi Bpp 1538/2017, je bilo treba njegovo prošnjo, kot nedovoljeno, v skladu z določilom 37. člena ZBPP v zvezi s 129. členom ZUP, zavreči.

5. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je prvo prošnjo za BPP, za isto pravdo, vložil 16. 6. 2017, tožena stranka pa mu je z odločbo št. Bpp 1031/2017 dodelila nujno BPP. Za vložitev tožbe po pogojih ZPŠOIRSP (Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva), je bil namreč rok za vložitev tožbe 18. 6. 2017, zato je bila tožniku odobrena nujna BPP samo za sestavo in vložitev tožbe, tožnik pa je 26. 10. 2017 na toženo stranko naslovil prošnjo oziroma predlog za razširitev BPP, tudi za pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi in drugi stopnji ter oprostitve stroškov sodnega postopka v pravdnem postopku na obeh stopnjah.

6. V letu in pol od vložitve predloga za razširitev BPP tožena stranka ni odločila, niti ni pozvala tožnika na razširitev ali dopolnitev predloga za pridobitev BPP, ampak je odločila šele 19. 2. 2019. Tožnik se sklicuje na določbo 27. člena ZBPP, ki govori o dolžnosti organa za BPP, da odloča o prošnji v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. O prvi prošnji za nujno BPP je tožena stranka tožniku, zaradi izteka prekluzivnega roka za vložitev tožbe po ZPŠOIRSP, odločila hitro, nato je na Okrajnem sodišču Šmarje pri Jelšah postopek potekal kot spor majhne vrednosti. Vse dokaze, ki so bili potrebni za odločitev po temelju, je pravdno sodišče izvedlo na prvem naroku glavne obravnave 23. 1. 2018 in izdalo sodbo, tožnik pa še vedno ni vedel, ali bo za ta pravdni postopek pridobil BPP ali ne. Meni, da je tožena stranka ravnala arbitrarno in protizakonito že z samim odlašanjem z izdajo odločbe o BPP. Kljub pozivom odločba ni bila izdana, zato je tožnik tvegal in s pristankom pooblaščenca vseeno aktivno opravljal vsa dejanja v pravdi in se po izdaji sodbe tudi pritožil. Dejstvo, da izpodbijana odločba ni bila izdana, niti do poteka pritožbenega roka na prvi stopnji, močno posega v tožnikovo pravico enakosti pred zakonom in pravico do sodnega varstva, kot tudi njegovo pravico do uporabe pravnega sredstva zoper odločbe prve stopnje sodnega sistema.

7. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila z odločbo BPP 1538/2017, na podlagi 24. člena ZBPP. Tožnik poudarja, da je tožena stranka v postopku dodelitve BPP pridobivala listine spisa opr. št. P ..., očitno po izdaji sodbe v tej zadevi. Tožniku sam vpogled ni sporen, sporen, nezakonit pa je čas vpogleda v sodni spis, saj je glede na potek časa med izdajo odločbe in sodbe v pravdi jasno, da se je tožena stranka že seznanila s sodbo, torej z izidom pravdnega postopka na prvi stopnji. Dejstvo, da je tožena stranka o BPP odločila arbitrarno, po zaključku postopka in je pri tem očitno, da je pridobila informacije glede zaključka v pravdni zadevi, je nedopustno. Tudi sicer je odločba št. Bpp 1538/2017 v nasprotju sama s seboj, saj iz izreka izhaja, da se tožnikova prošnja zavrne, v obrazložitvi pa je zapisano, da je prošnja utemeljena.

8. Kljub povsem arbitrarnem postopku dodeljevanja BPP tožniku, pa je vsebinski kriterij po 24. členu bil gotovo podan. Zadeva ni bila očitno nerazumna in je pomembna za prosilčev osebni in predvsem njegov socialno ekonomski položaj. Sklicuje se na sodno prakso v odločitvah Upravnega sodišča glede odločitev okrožnih sodišč o dodelitvah oziroma zavrnitvah prošenj za BPP, ki se nanaša na oblikovanje kriterija nerazumnosti v zvezi z zavrnitvijo prošnje za BPP. V tem primeru ni povsem jasno, na kakšni podlagi je tožena stranka odločala. Po vložitvi prošnje dne 10. 10. 2017 in po večkratnih pozivih tožnika, tožena stranka ni zahtevala nobene dopolnitve z obrazloženim dejanskim stanjem zadeve, kar je po mnenju tožnika nedopustno, ker ZBPP toženi stranki v funkciji upravnega organa ne daje pravne podlage za uporabo materialnopravnih določb na podlagi dejanskega stanja, ki je v zadevi sporno. Razlog za zavrnitev prošnje iz vsebinskega kriterija praviloma tiči v formalni oviri za začetek in nadaljevanje postopka. Praksa določa tudi, da lahko tožena stranka naredi vsebinski preizkus zadeve, ne more pa iti v podrobno razjasnjevanje dejanskih okoliščin zadeve. Meje tega preizkusa predstavlja standard očitnosti, ki je v praksi postavil smernice za organe in odločevalce, ki odločajo o dodelitvi BPP in v dvomu pomaga pri odločitvah, ali je že na prvi pogled možno zaznati, da prosilec pred sodiščem s svojim zahtevkom, upravičenjem, obrambo interesov in pravic in tako dalje, ne bo uspel. Tako tožena stranka nima zakonske podlage v ZBPP, da bi podrobno opravila vsebinsko presojo verjetnosti uspehov postopka za udeležbo, v katerem je prosilec zaprosil za BPP. V obeh primerih se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013 in II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014.

9. V desetem odstavku izpodbijane odločbe je tožena stranka povzela ugotovitve sodišča v že opravljenem pravdnem postopku na prvi stopnji. Vendar tožnik poudarja, da so se položaji izbrisanih od primera do primera razlikovali. Tožnik je bil v Sloveniji rojen, tukaj je hodil v šolo, bil je premlad, da bi se zavedal razpada države in nastanka nove. Starši so verjeli, da bodo mladoletni otroci pridobili državljanstvo RS po kriteriju rojstva v RS in ne kriteriju republiškega državljanstva staršev. Tožnik je v pravdnem postopku navajal vrsto mednarodnopravnih pravil, ki zavezujejo RS in na podlagi katerih je bilo treba upravni izbris in pogojno podeljevanje državljanstva v letu 1991 gledati kot na enovit proces odcepa nove države iz matične federacije. Teh zavezujočih mednarodnopravnih norm oblast novonastale RS ni v celoti upoštevala in posledično je poenostavljen argument tožene stranke premalo, da bi razblinil vsak dvom, ali ima tožnik izglede za uspeh v pravdi. Sicer pa se tožnik v tem upravnem sporu ne želi spuščati v vsebinsko argumentiranje odškodninske zadeve, ker to ni namen tega postopka. Prikazati je želel samo, da je bila njegova prošnja za dodelitev BPP, na podlagi vsebinskega kriterija, utemeljena. V tem primeru bi bil razlog zavrnitve podan, če bi denimo zamudil rok, ki ga za vložitev zahtevkov za izplačilo upravne ali civilne odškodnine zahteva 8. člen ZPŠOIRSP. Zamuda tega prekluzivnega roka je namreč očitna ovira za zavrnitev prošnje po 24. členu ZBPP. Sodeč po devetem odstavku odločbe tožene stranke, pa je ta sama ugotavljala predpostavke civilnega delikta, kar je nedopustno. Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe v tej zadevi zagotovo ni dosežen standard očitnosti, glede nerazumnosti oziroma zelo nizke verjetnosti uspeha. Edino, kar je v upravnem postopku, opr. št. Bpp 319/2018 zares očitno, je, da tožena stranka ni uspela s preizkusom vsebinskega kriterija doseči standarda očitnosti glede zelo slabih izgledov tožnika za uspeh v pravdi. Po mnenju tožnika mora namreč verjetnost za neuspeh vsaj mejiti na gotovost, saj pred organom BPP tožeči stranki ni treba izvajati nobenih dokazov, ki so stvar postopka, za nemoten potek katerega rabi BPP.

10. Iz previdnosti tožnik želi sodno varstvo tudi zoper odločitev tožene stranke v sklepu Bpp 1813/2017, ki je bil prav tako kot izpodbijana odločba izdan 19. 2. 2019. Pri tem tožnik opozarja na zmešnjavo, ki jo je s svojimi odločitvami naredila tožena stranka. Tožena stranka je na prvi stopnji izpodbijane odločbe, opr. št. Bpp 1538/2017, zapisala, da je odločila o prošnji prosilca z dne 16. 6. 2017. Tega dne je tožnik prvič zaprosil za nujno BPP zaradi iztekanja roka za vložitev tožbe po 8. členu ZPŠOIRSP. Z odločbo tožene stranke, opr. št. Bpp 1031/2017 z dne 19. 6. 2017, je bila nujna BPP odobrena.

11. Tožnik je nato vložil ponovno prošnjo za BPP dne 10. 10. 2017 in v prošnji razložil, da je bilo ugodeno samo prošnji za nujno BPP in da prosi za razširitev na redno BPP. Kljub pozivom ni dobil odgovora. Zato opozarja, da je tožena stranka uspela iz ene zadeve BPP, pod opr. št. Bpp 1031/2017, narediti še dva dodatna postopka pridobivanja BPP. Poudarja, da je bila (sklep 1813/2017 z dne 19. 2. 2019) v sklepu nerazumljivo zavržena njegova prošnja za redno BPP z dne 26. 10. 2017, kot nedovoljena, čeprav je tožnik podal 26. 10. 2017 prošnjo za razširitev prvotne nujne BPP, ki jo je tožena stranka vodila pod opr. št. 1031/2017. Tudi sicer tožnik opozarja, da odločba, opr. št. 1538/2017, ni imela niti pravnega pouka, ampak je pravni pouk imel zgolj sklep tožene stranke, opr. št. 1813/2017. Zaradi opisanega postopanja tožene stranke tožnik podredno uveljavlja pravico do tožbe v upravnem sporu tudi zaradi bistvenih kršitev upravnega postopka, v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu in ZBPP.

12. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke, opr. št. 1538/2017 z dne 19. 2. 2019 in sklep tožene stranke, opr. št. 1813/2017 z dne 19. 2. 2019 odpravi in zadevi vrne toženi stranki v ponovni postopek in odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

13. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K točki I izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. V obravnavani zadevi tožnik vlaga tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 1583/2017 z dne 19. 2. 2019. Tožena stranka je z izpodbijanim aktom zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je prosilec vložil 16. 6. 2017, kot neutemeljeno. Tožnik v tožbi ugovarja predvsem pravilnosti uporabe 24. člena ZBPP (obsegu presoje), obenem pa opozarja, da je tožena stranka v uvodu izpodbijane odločbe, št. Bpp 1583/2017, odločala o prošnji prosilca z dne 16. 6. 2017. Opozarja, da je tega dne prosilec vložitev prošnjo za dodelitev nujne BPP, ker je iztekal rok za vložitev tožbe po 8. členu ZPŠOIRSP in obenem opozarja tudi, da mu je bila z odločbo tožene stranke, opr. št. 1031/2017 z dne 19. 6. 2017, BPP, kot nujna, tudi odobrena.

16. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

17. Zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

18. Sodišče se strinja s tožnikovo navedbo, ki temelji na upravnosodni praksi, da gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva in nadaljnjo navedbo, da pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

19. Upravno sodišče RS je v sodbi I U 845/2019-10 zapisalo, da je obseg oziroma meje tega preizkusa zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so vezani na pojem "očitnosti", s čimer je zakonodajalec določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnik) doseči z BPP.

20. Sodišče po vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, št. Bpp 1583/2017, ugotavlja, da je prosilec prošnjo za dodelitev BPP vložil 16. 6. 2017 oziroma jo je tožena stranka prejela 19. 6. 2017. O navedeni prošnji je bilo, kot izkazujejo podatki priloženega upravnega spisa, odločeno 19. 6. 2017 tako, da je bila prosilcu odobrena nujna BPP v zvezi s plačilom odškodnine, v obliki sestave in vložitve tožbe od 17. 6. 2017 dalje (1. točka izreka), v preostalem delu pa se je prošnja za BPP zavrnila kot neutemeljena (2.točka izreka), za izvajanje BPP pa se je določil odvetnik A.A. (3. točka izreka). Podatki priloženega upravnega spisa nadalje izkazujejo tudi, da je bila zoper navedeno odločbo dne 28. 6. 2017 vložena tožba s strani Državnega pravobranilstva, zunanji oddelek v Celju, o kateri je dne 13. 9. 2017 odločilo Upravno sodišče RS, s sodbo IV U 111/2017-6. Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke, št. Bpp 1031/2017 z dne 19. 6. 2017 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Iz listin priloženega upravnega spisa, št. Bpp 1538/2017, izhaja tudi, da je bila zadeva Bpp 1031/2017 na novo evidentirana kot Bpp 1538/2017 in nato dne 19. 2. 2019 izdana odločba, št. Bpp 1538/2017, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu.

21. Na podlagi zgoraj navedenih podatkov sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu, št. Bpp 1538/2017 z dne 19. 2. 2019, ne izhaja, da je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku odločanja, čeprav je na takšno odločanje mogoče sklepati po navedbi datuma prosilčeve oziroma tožnikove prošnje, 16. 6. 2017. Da gre za ponovljeni postopek odločanja tožena stranka ni navedla niti v obrazložitvi izpodbijanega akta.

22. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka odločitev oprla na ugotovitev, da prosilec naproša za dodelitev BPP v zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, pod opr. št. P ..., kjer na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij uveljavlja škodo, nastalo zaradi neizdaje lastniškega certifikata. Tožena stranka je torej v ponovljenem postopku odločanja odločitev oprla na podatke, ki iz prošnje za dodelitev (nujne) BPP z dne 16. 6. 2019 ne izhajajo, niti na njih ni bila oprta odločitev v odločbi 1031/2017 z dne 19. 6. 2017, niti v sodbi tega sodišča št. IV U 111/2017-6 z dne 13. 9. 2019, izhajajo pa iz upravnemu spisu priložene tožbe prosilca na Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah z dne 14. 6. 2019, ter sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, št. P ... z dne 23. 1. 2018.

23. Ker je torej tožena stranka (glede na podatke izpodbijane odločbe) odločala v ponovljenem postopku o dodelitvi nujne BPP, je po presoji sodišča prošnjo za dodelitev nujne BPP presojala vsebinsko, izven okvira v tem postopku pridobljenih podatkov s stani tožnika in brez sodelovanja tožnika (v smislu dopolnitve navedb v prošnji za dodelitev nujne BPP).

24. To pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, kar se v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; ta zakon se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Sodišče pri tem posebej poudarja, da njegova odločitev ne pomeni, da so v tej zadevi pogoji za BPP izpolnjeni, temveč le, da je dolžna tožena stranka v zavrnilni odločbi razloge za zavrnitev ustrezno obrazložiti in opreti tudi pri odločanju o dodelitvi nujne BPP na ustrezne razloge, pri čemer bo morala upoštevati tudi, da mora prosilec za nujno BPP zaprositi pred vložitvijo dejanja, za katerega naproša za BPP in svojo prošnjo utemeljiti z razlogi za vložitev tožbe (v konkretnem primeru), ki bodo omogočali presojo objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP v obsegu, na katerega je sodišče opozorilo v 19. točki te obrazložitve.

25. Ker je sodišče izpodbijano odločbo, št. Bpp 1538/2017 odpravilo, je moralo odpraviti tudi izpodbijani sklep v tem upravnem sporu, št. Bpp 1813/2017 z dne 19. 2. 2019. Navedeni sklep, s katerim je tožena stranka odločala o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP z dne 26. 10. 2017, je namreč tožena stranka oprla na določbo 129. člena ZUP in ugotovitev, da je prosilec v tej zvezi uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS kot v zadevi, št. Bpp 1538/2017, ki je bila z odločbo z dne 19. 2. 2019 zavrnjena, torej je uveljavljal isti zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje.

26. Sodišče pritrjuje tožniku, da je dne 16. 6. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP in ob upoštevanju nadaljnjih odločitev tako tožene stranke kot sodišča, ugotavlja tudi, da je bil obseg te prošnje omejen na odločanje o nujni BPP. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožnik dne 26. 10. 2017 vložil predlog za razširitev BPP (pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči I. in II. stopnje), kar bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku, ne glede na enak zapis obsega zaprošene BPP v obeh prošnjah (z dne 16. 6. 2017 in 16. 10. 2017) za dodelitev BPP, upoštevati.

K II. očki izreka:

27. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika) povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 40/2011
• UPRS Sodba IV U 108/2017-8
• UPRS Sodba IV U 121/2017-12