UPRS Sodba IV U 227/2019-8

Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da prosilka ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, kar je pogoj za vložitev pritožbe, kot to določa drugi odstavek 22. člena ZUS-1. Navedeni pogoj za vložitev pritožbe je vsebovan tudi v pravnem pouku sklepa sodišča, s katerim je bila zavržena tožničina tožba. Tožnica je bila v pravnem pouku tudi poučena, da bo sodišče v nasprotnem primeru, na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Zato je utemeljen zaključek ,da tožnica v tej zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 161/2019-4 z dne 5. 11. 2019, zavrnila prošnjo A.A., v tem upravnem sporu tožnice, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Celju, št. IV U 46/2019-20 z dne 8. 10. 2019. Tožena stranka je odločitev utemeljila z navedbo, da je bila z navedenim sklepom sodišča kot nedovoljena zavržena tožničina pritožba zoper sklep, št. IV U 46/2016-8 z dne 21. 6. 2019, iz razloga, ker tožnica ni niti v predhodnem postopku niti v pritožbi izkazala in tudi ne zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato je sodišče štelo, da pravniškega državnega izpita nima in je zaključilo, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je bilo tožnici v pravnem pouku sklepa sodišča z dne 21. 6. 2019 tudi pojasnjeno, da lahko pritožbo zoper sklep vloži le oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit in da se v primeru, če pritožbo vloži kdo, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, šteje, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima, zaradi česar se taka pritožba kot nedovoljena zavrže. Tako tožena stranka zaključuje, da tožnica ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit in torej lahko sama vloži pritožbo, zato tožena stranka ugotavlja, da tožnica v zadevi, v kateri zaproša za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh in se zato nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati. Ker tako ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je razlog vložitve predmetne tožbe v tem, da sodišča oziroma pristojni na sodiščih v celotnem postopku od tožničine vloge z dne 14. 12. 2018 samo iščejo poti, da se njene vloge obravnavajo nezakonito in se posledično serijsko zavržejo. Tožnica v nadaljevanju tožbe navaja dejstva, vezana na odločbo št. Bpp 2097/2018, in pojasnjuje razloge za vložitev pritožbe zoper sklep sodišča, št. IV U 46/2019-8 z dne 21. 6. 2019. V zvezi s tem tožnica sodišču predlaga, da njeno pritožbo, vključno z dopolnitvijo, temeljito prebere in upošteva ter ji ugodi in pravilno presodi o zakonitosti in pravilnosti odločitve tožene stranke in izpodbijane odločbe, s katero ji je dodelila BPP, kot to navaja tožnica (z izpodbijano odločbo tožnici ni bila dodeljena BPP). Tožnica nato podaja prepis določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se nanaša na pooblaščenca, nato pa od sodišča zahteva, da na podlagi vsega navedenega in ponovno dokazanega, s svojo pismenostjo skrbno in temeljito prebere in pregleda vse njene dokaze in dokazne trditve ter vse njene vloge obravnava nepristransko in zakonito tako, da bo sodišče njeno tožbo istočasno obravnavalo kot zahtevo za obnovo postopka s posledično odpravo vseh nepravilnosti sodišča, saj ji je bila med drugim odvzeta pravica do možnosti obravnavanja pred sodiščem. Sodišču podaja zahtevo za opravo glavne obravnave „za dodatno osebno izpovedjo o vseh kršitvah sodišča tozadevno“, predlaga pa tudi, da jo sodišče oprosti plačila sodne takse.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

6. Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Tožena stranka meni, da v konkretnem primeru zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, tožnica pa takšnemu stališču nasprotuje.

7. Predmet sodne presoje v predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke, ki se nanaša na dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Celju, št. IV U 46/2019-20 z dne 8. 10. 2019, s katerim je bila zavržena tožničina pritožba zoper sklep tega sodišča, št. IV U 46/2019-8 z dne 21. 6. 2019.

8. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijanim aktom odločila zakonito in pravilno, svojo odločitev pa ustrezno obrazložila. Sodišče izpostavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi natančno obrazložila okoliščine, ki se nanašajo na samo vsebino zadeve, v zvezi s katero je tožnica zaprosila za dodelitev BPP, kar utemeljuje zaključek tožene stranke, da tožnica v tej zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. Tako je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, da prosilka ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, kar je pogoj za vložitev pritožbe, kot to določa drugi odstavek 22. člena ZUS-1. Navedeni pogoj za vložitev pritožbe je vsebovan tudi v pravnem pouku sklepa sodišča, s katerim je bila zavržena tožničina tožba. Tožnica je bila v pravnem pouku tudi poučena, da bo sodišče v nasprotnem primeru, na podlagi drugega odstavka 89. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

9. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, v okviru katerih tožnica ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit, ampak navaja različne pravne podlage in dejansko stanje v drugih zadevah, ki z razlogom, iz katerega je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, nimajo relevantne zveze. Tako sodišče ugotavlja, da je ugotovitev tožene stranke, da tožnica v zadevi, v kateri zaproša za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, pravilen. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja tega t. i. objektivnega pogoja uporabiti standard očitnosti, katerega vsebina je, da je že na prvi pogled možno zaznati, da prosilec pred sodiščem ne bo uspel s svojim zahtevkom. Tako je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP v določeni meri opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve, pri čemer predstavlja obseg oziroma meje tega preizkusa že omenjeni standard očitnosti. Sodišče ocenjuje, da je s takšno obrazložitvijo, kot jo je podala tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, glede na vsebino zadeve, zadoščeno tej zahtevi in je zaključek tožene stranke, da tožnica ni izkazala verjetnega izgleda za uspeh s predmetno pritožbo, pravilen. Ker je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, ugotavljanje izpolnjevanja subjektivnega pogoja ni potrebno. V zvezi s tožbeno navedbo, da naj sodišče tožbo istočasno obravnava kot zahtevo (pravilno predlog) za obnovo postopka, sodišče pripominja, da zgolj takšna navedba ne zadosti zakonskim zahtevam, na podlagi katerih bi bilo mogoče takšen tožbeni zapis šteti kot predlog za obnovo postopka. Tožnica ni niti zatrjevala obstoja katerega od obnovitvenih razlogov niti ni izkazala okoliščin, ki bi morebiti utemeljevali obnovo postopka, in tudi ne okoliščin, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Tako sodišče predmetno tožničino vlogo, posredovano sodišču, obravnava kot tožbo in ne kot (dodatno) predlog za obnovo postopka.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke. Poleg tega pa tožnica ni izkazala in še manj utemeljila, katera dejstva bi z „dodatno osebno izpovedjo o vseh kršitvah sodišča tozadevno“ dokazovala, torej smiselni dokazni predlog za zaslišanje tožnice ni substanciran.

12. Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 88/2020-6
• UPRS Sodba IV U 188/2019-6
• UPRS Sodba II U 374/2021-10