UPRS Sodba IV U 139/2018-20

Jedro

Ker se izpodbijana odločba opira na ugotovitev o obstoju javne ceste, ki poteka po nepremičnini, predvideni za razlastitev, za kar je podlaga v občinskem odloku, ki je v nasprotju z Ustavo, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila 19. člen ZJC-B.

Upravni organ se ni opredelil do tega, zaslišanje katerih prič je štel kot dokaz, kakšna je vsebina izpovedb prič, ki so za upravni organ relevantna, in na kakšni podlagi ocenjuje zaslišanje prič kot verodostojno, zato je takšna obrazložitev v nasprotju z zahtevo iz 2. in 3. točke prvega odstavka 214. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Žalec, št. 352-7/2016-78 z dne 15. 2. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva prizadete stranke, Občine P., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Žalec (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo razlastitveni upravičenki, Občini P., v tem upravnem sporu prizadeti stranki, dovolila izvedbo pripravljalnih del – parcelacije na nepremičnini, predvideni za razlastitev, parc. št. ..., k. o. ..., ki je v lasti družbe A., d.o.o., v tem upravnem sporu tožeče stranke, do celote (točka 1 izreka). V nadaljnjih točkah izreka je določila, da predstavlja del nepremičnine iz 1. točke izreka, ki je predmet razlastitvenega postopka, v predlagani izmeri 811 m2, del obstoječe kategorizirane javne poti z oznako JP 992 271 ..., po kateri že poteka cestni promet (točka 2 izreka), da je razlastitvena upravičenka dolžna v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti izpodbijane odločbe pri pristojnem geodetskem organu vložiti zahtevo za izvedbo parcelacije in izdajo odločbe o parcelaciji na navedenem zemljišču ter o vložitvi te zahteve upravnemu organu v 8 dneh od dneva vložitve posredovati dokazilo (točki 3 in 4 izreka), da mora lastnica nepremičnine iz 1. točke izreka (tožeča stranka) dovoliti dostop na svojo nepremičnino osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom razlastitvenega upravičenca na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in pravnomočne odločbe o dovolitvi pripravljalnih del na nepremičnini, predvideni za razlastitev (točka 5 izreka), da mora izvajalec del lastnico nepremičnine o začetku le-teh pisno obvestiti najmanj 7 dni pred začetkom del (točka 6 izreka), da nosi stroške pripravljalnih del – parcelacije, razlastitvena upravičenka, Občina P. (točka 7 izreka) in da bo o sami razlastitvi dela navedene nepremičnine upravni organ izdal odločbo (točka 8 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve ugotavlja, da je Občina P. vložila zahtevo za razlastitev dela navedene nepremičnine, ki je v lasti tožeče stranke. Zahtevi, ki jo je vložila na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), je priložila dokazila v skladu s četrtim odstavkom 19. člena ZJC-B. Iz Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Žalec, ki je veljal v Občini P. do sprejetja Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini P., izhaja, da je bila na dan 19. 10. 2005 (na dan uveljavitve ZJC-B) pot, katere del je predmet razlastitve, kategorizirana in je obstajala. Tudi predlagane priče, ki jih je prvostopenjski upravni organ zaslišal, navajajo, da predmetna pot obstoji najmanj 20 let. Poleg tega prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da je predmetni odlok še vedno veljaven.

3. Prvostopenjski upravni organ je nadalje ugotavljal, če je po navedeni obstoječi javni cesti ob vložitvi zahteve za razlastitev potekal promet, kar je pomembno dejstvo za presojo obstoja javne koristi za razlastitev predmetne nepremičnine po 19. členu ZJC-B. V ta namen so bile zaslišane predlagane priče, ki so navajale, da poteka promet po predmetni cesti vseskozi in da je razlastitvena zavezanka (tožeča stranka) na del ceste, ki je predmet razlastitve, spomladi leta 2016 postavila kontejner in nasula gramoz, vendar je bilo do dneva vložitve zahteve za razlastitev vse odstranjeno. Tako je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je javna korist, kot to določa tretji odstavek 19. člena ZJC-B, podana.

4. Prvostopenjski upravni organ tudi ocenjuje, da je razlastitev predmetne nepremičnine nujno potrebna, da bi se dosegla javna korist. Razlastitvena upravičenka navaja, da zahteva razlastitev dela predmetne nepremičnine zaradi uveljavljanja javnega interesa. Po južnem delu nepremičnine, ki je predmet razlastitve, namreč poteka kategorizirana javna pot JP 992 271 ..., katere upravljalec in vzdrževalec je razlastitvena upravičenka. V naravi gre za asfaltirano medobčinsko cesto, katera povezuje kraje ... in ... . Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da zaslišane priče sicer navajajo, da predmetna cesta ni edina in najpomembnejša cesta, ki vodi do ... oziroma ..., je pa najučinkovitejša, najbližja, najhitrejša, komunalno urejena in asfaltirana, vseskozi uporabna za občane Občine Tabor in Braslovče in tudi širše, npr. za kupce izdelkov kmetije C., je tudi kolesarska pot, je pomembna ob zastojih na magistralni cesti, za domačine je cesta zelo pomembna, sploh v sezoni kmetovanja. To je tudi edina cesta, ki predstavlja povezavo parcel razlastitvenega zavezanca s cestno infrastrukturo.

5. Prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi še ugotavlja, da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Po predmetnem zemljišču je pot potekala že v času, ko je razlastitvena zavezanka postala lastnica predmetne nepremičnine in je temu namenu tudi služila, pri tem pa je predmet razlastitve le del nepremičnine na navedeni parc. št. (to je le del obstoječe kategorizirane poti) in ne celotna nepremičnina.

6. Glede na navedeno prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da so podani vsi vsebinski pogoji za razlastitev, ki bodo podrobneje obrazloženi v odločbi o razlastitvi. Tako je predlog razlastitvene upravičenke za izvedbo pripravljalnih del (parcelacije) na podlagi 101. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) smiseln in je prvostopenjski upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

7. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka kot drugostopenjski upravni organ zavrnila (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe) in ugotovila, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo (točka 2 izreka). Drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi pritrjuje razlogom, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, in se opredeljuje do pritožbenih navedb, ki jih zavrača kot neutemeljene.

8. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

9. Tožeča stranka zatrjuje, da niso podani zakonski pogoji za izdajo odločbe o pripravljalnih delih v smislu 101. člena ZUreP-1, saj ni izkazana javna korist, zaradi česar je izpodbijana odločitev nezakonita. Dne 12. 7. 2016 namreč po nepremičnini tožeče stranke, ki je predmet tega razlastitvenega postopka, ni potekal cestni promet v smislu 2. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Tožeča stranka je na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja v času od 20. 4. 2016 do avgusta 2016 izvedla zakoličbo objekta, izravnavo terena, na gradbišče pripeljala gradbeni material, kontejner, izvedla točkovne temelje, s čimer je pričela z gradnjo nezahtevnega objekta. To so potrdile tudi v ugotovitvenem postopku zaslišane priče, ki so hkrati izpovedale, da v navedenem obdobju cestni promet po zemljišču tožeče stranke ni potekal. Kljub temu je prvostopenjski upravni organ zaključil, da v konkretnem primeru ni šlo za gradnjo, pač pa za kršitev 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), z nedopustnim postavljanjem ovir. Takšno postopanje tožene stranke, da je bilo ravnanje tožeče stranke pri izvajanju pravnomočnega gradbenega dovoljenja v nasprotju z določbami ZCes-1, je nedopustno. Če bi upravni organ menil, da je bilo postopanje tožeče stranke v zvezi z gradnjo v nasprotju z določili ZCes-1, bi moral po tožbenih navedbah s sklepom prekiniti postopek do pravnomočne odločitve o obstoju prekrška in odgovornosti tožeče stranke. Sklepanje na to, da je tožeča stranka z gradbenimi deli storila prekršek, pomeni odločanje zunaj pristojnosti toženke in tako samo po sebi ne more biti razlog za odločitev. Če pa je toženka vendarle prekoračila pravila odločanja o predhodnem vprašanju, pa bi morala postopati v skladu z določili Zakona o prekrških (ZP-1) in med drugim v zvezi s tem tožeči stranki omogočiti možnost učinkovite obrambe. Na tej podlagi je nedopusten zaključek prvostopenjskega upravnega organa, da je tožeča stranka cestni promet ovirala na način, da je kršila določila 2. člena ZCes-1 in ne, da je pri tem zgolj sledila pravnomočnemu gradbenemu dovoljenju. V posledici pa je zmoten zaključek izpodbijane odločbe, da je na dan vložitve zahteve za razlastitev po delu zemljišča tožeče stranke potekal javni cestni promet, kar je tudi v nasprotju z izpovedbami v ugotovitvenem postopku zaslišanih prič.

10. Tožeča stranka kot protispisen ocenjuje zaključek tožene stranke, da je bila gradnja s predmetnim gradbenim dovoljenjem določena v varovalni pas obstoječe javne poti in ne na samo javno pot. Tožeča stranka zatrjuje, da objekt zaradi širine 4,60 m sega tudi v varovalni pas, ne pa izključno, kot to zmotno navaja tožena stranka. Če bi prvostopenjski upravni organ menil, da odmik treh metrov od južne meje parcele tožeče stranke ne predstavlja gradnje na sporni poti, bi moral za to izvesti s strani tožeče stranke predlagan ogled na kraju, a je prvostopenjski upravni organ ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnil. Drugačen zaključek je arbitraren in ni izkazan, obrazložitev v tem delu pa v nasprotju s podatki spisa.

11. Nadalje tožeča stranka tožbeno izpostavlja, da je izpodbijana odločba materialnopravno zmotna, saj temelji na nezakonitem in protiustavnem aktu samoupravne lokalne skupnosti. Tožeča stranka zatrjuje, da je 4. člen Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini P. (Ur. l. RS, št. 83/08), kolikor kategorizira javno pot z oznako JP 992271 ..., v delu, ki poteka po nepremičnini parc. št. ..., k. o. ..., v celoti v lasti tožeče stranke, nezakonit in protiustaven. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je že v številnih odločbah zavzelo stališče, da so v takih primerih občinski odloki o kategorizaciji javnih cest v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pri tem je nepomembno, da sicer protiustavnost spornega odloka ni bila nikoli ugotovljena s strani Ustavnega sodišča. Tožeča stranka sodišču predlaga, da ugotovi protiustavnost navedenega odloka v predmetnem delu. Sicer pa tožeča stranka v zvezi s kategorizacijo predmetne poti kot ključno navaja, da tako Odlok o kategorizaciji javnih cest v Občini Žalec kot pozneje Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini P. nista kategorizirala javne poti z oznako JP 992271 ..., ampak to javno pot kategorizira šele sporni odlok iz leta 2008. Tožeča stranka v zvezi s tem sodišču predlaga vpogled v vse tri ključne podzakonske akte in ugotovitev, da sporna javna pot v navedenih aktih samoupravnih lokalnih skupnosti do sprejetja spornega odloka iz leta 2008 ni obstajala. Posledično sporna javna pot v trenutku uveljavitve ZJC-B ni bila kategorizirana, zato postopek razlastitve v smislu 19. člena ZJC-B ni dopusten, zaradi česar ga je treba ustaviti, vsa že opravljena dejanja pa odpraviti. Tako je prvostopenjski upravni organ kršil materialni zakon, ko je na podlagi odloka iz leta 2008 ugotovil javno korist na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B, saj sporni odlok ob uveljavitvi zakona še ni obstajal.

12. Tožeča stranka v tožbi navaja, da pomeni ugotovitev javne koristi po določbi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B zgolj ugotovitev abstraktne javne koristi, po upravnosodni praksi pa je treba že v prvi fazi postopka razlastitve (in vseh nadaljnjih) ugotoviti, ali obstaja tudi konkretna javna korist, ki je razlastitvena upravičenka tekom posebnega ugotovitvenega postopka ni uspela izkazati, v tem delu pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je že na ustni obravnavi navajala, da predmetna pot ni najbolj učinkovita povezava med bližnjimi naselji, saj ni primerna za tovorni promet, nakar je prvostopenjski upravni organ sam nedopustno posegel v izjavo priče B.B. in jo prilagodil potrebam tega postopka, kar je v neposrednem nasprotju z načelom zakonitosti upravnega postopka. Če bi prvostopenjski upravni organ ocenil, da priča ni izpovedala po resnici, bi bil po uradni dolžnosti dolžan postopati v skladu z zakonom, pričo pa eventualno pozvati k dodatnim pojasnilom, nikakor pa ni dopustno, da je prvostopenjski upravni organ ravnal, kot izhaja iz obrazložitve.

13. Tudi sicer tožeča stranka izpostavlja, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Zaključkov prvostopenjskega upravnega organa, da je sporna pot najučinkovitejša, najbližja, najhitrejša, komunalno urejena, vseskozi uporabna za občane in širše, se z obrazložitvijo izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Prvostopenjski upravni organ se pavšalno sklicuje na navajanje zaslišanih prič, pri čemer ne navede niti, katere so te priče in kaj je posamezna priča izpovedala, zlasti pa ne pojasni razlogov, zakaj je takšnim domnevnim izpovedbam prič verjela. Tožnica kot absurden primer argumentacije izpodbijane odločbe opozarja na ugotovitev, da naj bi konkretno javno korist v danem primeru izkazovali domnevni kupci kmetije C. (pri čemer gre za očiten privatni in ne javni interes), kolesarji (pri čemer ne gre za kolesarsko stezo), vozniki v primeru zastojev na drugih vzporednih cestah (konkretna pot se torej kaže zlasti kot „rezerva“) in občani občine P., ki naj bi se sporne ceste preprosto navadili (navade občanov niso javni interes). Tožeča stranka zaključuje, da konkretna javna korist ni izkazana, ponovno pa gre za ugotovitve, ki se jih ne da preizkusiti.

14. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo drugostopenjskega upravnega organa spremeni tako, da se postopek za razlastitev dela predmetne nepremičnine ustavi, podredno izpodbijana odločba odpravi, podpodredno izpodbijana odločba razveljavi (pravilno odpravi) in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov predmetnega upravnega spora v višini sodne takse.

15. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

16. Odgovor na tožbo je podala prizadeta stranka, Občina P., ki v celoti prereka tožbene navedbe. Navaja, da je predmetni upravni spor le eden izmed manevrov tožeče stranke, s katerim želi podaljšati neurejeno stanje in zavlačevati postopek razlastitve. Tožeča stranka namreč od prizadete stranke terja enormni znesek mesečne uporabnine za predmetni del zemljišča v znesku 1.575,00 EUR.

17. Prizadeta stranka nadalje navaja, da je v času vložitve zahteve za razlastitev potekal cestni promet v smislu 2. člena ZJC, kar so izpovedale tudi zaslišane priče. Ne glede na to pa tudi kratkotrajna prekinitev prometa, za katero ni izkazano, da sovpada z datumom vložitve vloge za razlastitev, ne predstavlja ovire za ugotovitev, da obstaja javna korist za razlastitev predmetnega zemljišča. Kratkotrajna prekinitev je bila namreč posledica samovoljnega oviranja prometa po tožeči stranki, kar ne more rezultirati v koristi za tožečo stranko. V zvezi z gradbenim dovoljenjem prizadeta stranka pojasnjuje, da tožeča stranka nikoli ni imela dejanskega namena graditi, saj gre za področje javne ceste. Tožeča stranka tudi nikoli ni dejansko začela z gradnjo. Če bi z deli dejansko začela, bi tožeča stranka gotovo tekom upravnega postopka predložila ustrezne fotografije, na katerih bi bil viden izkop, temelj, nedokončana zgradba.

18. Po stališču prizadete stranke je predmetna cesta kategorizirana kot javna pot že vse od leta 1998, ko jo je kot javno pot kategorizirala že Občina Žalec. Sicer pa gre v tem delu za nedovoljeno tožbeno novoto, ki bi jo tožeča stranka morala navajati že tekom upravnega postopka.

19. Prizadeta stranka nasprotuje tudi tožbenim trditvam, da za razlastitev ni izkazana konkretna javna korist. Po navedbah prizadete stranke tožeča stranka nekonkretizirano izpodbija verodostojnost izpovedbe priče B.B., ugotovitve, ki jih kot absurdne označuje tožeča stranka, pa so po stališču prizadete stranke življenjsko logične. Gre namreč za ruralno okolje, v katerem tečejo procesi, ki so tožeči stranki očitno neznani. Tako ni nikakršnega dvoma, da je podana javna korist glede obstoja predmetne ceste.

20. Prizadeta stranka tožbeni zahtevek ocenjuje kot neutemeljen in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, pravdne stroške prizadete stranke pa v plačilo naloži tožeči stranki.

21. Tožeča stranka je podala pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da ji je bila dne 21. 6. 2019 vročena sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), št. IV Ips 10/2019 z dne 16. 4. 2019, iz obrazložitve katere je zaključiti, da zapora ceste, ki je botrovala dejstvu, da v času od 20. 4. 2016 do avgusta 2016 po sporni poti ni potekal javni promet v smislu ZCes-1, ni bila nedopustna, torej je bila zapora zakonita. Posledično je obravnavana zahteva za razlastitev v smislu 19. člena ZJC-B nedopustna, saj v trenutku vložitve zahteve za razlastitev po spornem delu nepremičnine tožeče stranke ni potekal javni promet. Tožeča stranka pred datumom vročitve navedene sodbe Vrhovnega sodišča v spis ni mogla vložiti te sodbe in v zvezi s tem podati ustreznih navedb, ker ji je bila sodba vročena 21. 6. 2019.

K točki I izreka:

22. Tožba je utemeljena.

23. V obravnavni zadevi je sporno, ali so podani zakonski pogoji za dovolitev izvedbe parcelacije kot pripravljalnih del prizadeti stranki na nepremičnini, parc. št. ..., k. o. ..., ki je v izključni lasti tožeče stranke in je predvidena za razlastitev. Prvostopenjski upravni organ je odločitev, ki jo tožeča stranka izpodbija v predmetnem upravnem sporu, oprl na določbo 19. člena ZJC-B, ki ureja poseben postopek razlastitve v primeru, ko po nepremičnini, predvideni za razlastitev, poteka obstoječa javna cesta.

24. V prvem odstavku 19. člena ZJC-B je določeno, da se lahko v primeru, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona, lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu. Kot izhaja iz drugega odstavka tega člena se za poseben postopek razlastitve uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list Republike Slovenije, št. 110/02, 8/03, 55/03-ZKZ in 58/03-ZZK-1), kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena. Tretji odstavek tega člena določa, da se ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona. V četrtem odstavku tega člena pa je določeno, da je treba ne glede na 98. člen Zakona o urejanju prostora zahtevi za razlastitev po tem členu predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljiške knjige in ponudbo iz drugega odstavka 97. člena Zakona o urejanju prostora.

25. Splošni razlastitveni postopek je določen v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1), ki v drugem odstavku 92. člena določa pogoje za razlastitev. V skladu s tem določilom je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Pripravljalna dela, ki so predmet izpodbijane odločbe, so določena v 101. členu ZUreP-1, in sicer lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev (prvi odstavek tega člena).

26. Glede na vsebino zgoraj navedenih določb ZJC-B in ZUreP-1 se postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B od splošnega razlastitvenega postopka razlikuje v tem, da se obstoj javne koristi ne predpostavlja na podlagi obstoja ustreznega prostorskega akta (sicer tretji odstavek 93. člena ZUreP-1), temveč glede na to, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi cesti poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Prvi odstavek 2. člena ZJC je določal, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Vsebinsko enaka je v času odločanja upravnega organa veljavna določba prvega odstavka 3. člena ZCes-1.

27. Tako sodišče ugotavlja, da je pogoj za zaključek o obstoju javne koristi za razlastitev tovrstnih nepremičnin, ugotovitev obstoja javne ceste, ki poteka po tej nepremičnini, ob dodatni zahtevi, da po tej cesti ob vložitvi zahteve za razlastitev poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona. Pojem javne ceste je opredeljen v 2. točki prvega odstavka 14. člena ZJC, ki določa, da je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi. Smiselno identično vsebino opredeljuje tudi v času odločanja veljavni ZCes-1 (24. točka prvega odstavka 2. člena).

28. Cesta, ki poteka po predmetni nepremičnini, je bila po zatrjevanju tožene stranke kategorizirana kot javna pot JP 992 710 ... že z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Žalec (Ur. l. RS, št. 75/98), kasneje pa kategorizirana še s sedaj veljavnim Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini P. (Ur. l. RS, št. 83/08) kot javna pot JP 992 271 ... .

29. Sodišče ugotavlja, da je tožbeni ugovor, ki zatrjuje neustavnost Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini P. (Ur. l. RS, št. 83/08) v spornem delu, na podlagi katerega je bil v obravnavani zadevi uporabljen 19. člen ZJC-B, utemeljen. Ustavno sodišče je že v več predhodnih primerih, ko so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, odločilo, da takšni predpisi, ki dejansko brez podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča, niso v skladu z 69. členom Ustave, ker občine z lastniki zemljišč niso sklenile pravnega posla za pridobitev zemljišča oziroma jih niso razlastile, in v neskladju s 33. členom Ustave, ker odlok nedopustno posega v lastninsko pravico (prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-286/08 z dne 5. 11. 2009, U-I-211/04 z dne 10. 11. 2005, U-I-113/08 z dne 2. 4. 2009 in U-I-100/03 z dne 7. 4. 2005). Zaradi povsem enotne in ustaljene ustavno sodne presoje v zadevah, ki so bile pravno in dejansko identične obravnavani, je torej predmetni odlok, s katerim je bila cesta JP 992 271 ... razglašena kot javna pot (točka 3 tabele 5. člena tega odloka), kar je ena izmed možnih oblik kategorizacije občinskih cest (v skladu z 2. členom tega odloka), očitno v nasprotju z Ustavo v delu, ki se nanaša na parc. št. ..., k. o. .... Takšna je ugotovitev tudi Vrhovnega sodišča v sodbi, št. IV Ips 10/2019 z dne 16. 4. 2019, ki se nanaša sicer na postopek o prekršku, obravnava pa tudi navedeno vprašanje ustavnosti občinskega odloka.

30. Glede na določbo 125. člena Ustave, je sodišče pri odločanju vezano izključno na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če sodišče meni, da podzakonski akt, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis). Ker je predmetni odlok iz prej navedenih razlogov v očitnem nasprotju z Ustavo, ga sodišče zato ni moglo uporabiti pri odločanju v tej zadevi. Na drugačno odločitev ne vplivajo navedbe prvostopenjskega in pritožbenega organa v odločbah, da je Ustavno sodišče s sklepom, št. U-I-136/15 z dne 2. 3. 2016, zavrglo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 5. člena navedenega odloka. Sodišče pripominja, da je Ustavno sodišče pobudo zavrglo kot prepozno, ne glede na to pa sodišče, ki odloča v upravnem sporu, odloka, za katerega ocenjuje, da je v nasprotju z Ustavo, ne more uporabiti.

31. Ker se izpodbijana odločba opira na ugotovitev o obstoju javne ceste, ki poteka po nepremičnini, predvideni za razlastitev, za kar je podlaga v občinskem odloku, ki je v nasprotju z Ustavo, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepravilno uporabila 19. člen ZJC-B.

32. Glede na navedeno je bila pri izpodbijani odločitvi uporabljena napačna materialnopravna podlaga in so v tem delu tožbeni ugovori utemeljeni. Prav tako pa so utemeljeni očitki tožeče stranke v tožbi, da se odločbe v delu, ki se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, izhajajočo iz izvedenih zaslišanj prič, ne da preizkusiti. Prvostopenjski upravni organ je sicer pravilno ugotavljal izpolnjevanje pogojev za razlastitev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1, ki morajo biti izpolnjeni v vseh fazah postopka razlastitve, vključno s fazo pripravljalnih del iz 101. člena ZUreP-1, vendar se pri tem ni opredelil do tega, zaslišanje katerih prič je štel kot dokaz, kakšna je vsebina izpovedb prič, ki so za upravni organ relevantna, in na kakšni podlagi ocenjuje zaslišanje prič kot verodostojno. Takšna obrazložitev je v nasprotju z zahtevo iz 2. in 3. točke prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skladu s katerima mora obrazložitev odločbe obsegati tudi dokaze, na katere je ugotovljeno dejansko stanje oprto, in razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov. Takšna ugotovitev je toliko bolj pomembna, ker predstavlja vsebina izpovedb zaslišanih prič odločilno podlago za zaključek upravnega organa, da sta izpolnjena pogoja obstoja javne koristi in nujne potrebnosti razlastitve za dosego javne koristi.

33. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora navedeni organ z upoštevanjem pravnega mnenja glede uporabe materialnega prava in stališč, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej ugotoviti in ustrezno opredeliti izpolnjevanje zakonskih pogojev za dopustitev izvedbe pripravljalnih del na predmetnem zemljišču, predvidenem za razlastitev (po ZUreP-1), ter se v zvezi s tem ustrezno opredeliti do dokazov, izvedenih v upravnem postopku, ter nato ponovno odločiti o zadevi.

34. Sodišče je v obravnavanem primeru skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

K točki II:

35. Prizadeta stranka v tem upravnem sporu je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče upoštevaje določbo 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da je Občina P. izkazovala pravni interes, da v tem upravnem sporu uspe tožena stranka (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato je moralo sodišče njeno zahtevo, upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, zavrniti.

36. Glede zahteve tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov, sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zahtevala zgolj povračilo plačane sodne takse. V zvezi s tem sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je tožeča stranka, ki v upravnem sporu s tožbo uspe, upravičena do vrnitve plačane sodne takse, ki se ji skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrne po uradni dolžnosti, sodišče pa njihovega povračila ne more naložiti tožencu. Zavezanec za vračilo plačane sodne takse tako ni nasprotna stranka, ampak sodišče. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, bo plačana sodna taksa vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1641/2019-35
• UPRS Sodba III U 282/2018-35
• UPRS Sodba II U 455/2019-19