UPRS Sodba IV U 217/2019-9

Jedro

Tožena stranka je najprej z odločbo ugotovila, da je bila tožnici BPP dodeljena neupravičeno in da je tožnica dolžna povrniti stroške neupravičeno pridobljene BPP, pri čemer je tožena stranka navedla, da bodo ti stroški odmerjeni s posebnim sklepom. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zgolj odmerila stroške, izplačane iz sredstev BPP v obravnavani zadevi, pri čemer je kot podlago uporabila dva (tudi pravnomočna) sklepa tožene stranke, na podlagi katerega so bili iz sredstev BPP plačani stroški odvetniku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom, št. Bpp 718/2015 z dne 29. 10. 2019, odločila, da je A.A., v tem upravnem sporu tožnica, dolžna v roku 30 dni od prejema te odločbe vrniti 255,47 EUR stroškov, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sklicuje na odločbo tožene stranke, št. Bpp 718/2015 z dne 13. 8. 2018, s katero je bilo med drugim (poleg tega, da se je odvetnika B.B.razrešilo dolžnosti izvajanja BPP tožnici po predhodni odločbi tožene stranke in da se je tožnici kot upravičenki do BPP postopek izvajanja BPP ustavil) odločeno, da je bila tožnici kot upravičenki do BPP z odločbo tožene stranke, št. Bpp 718/2015 z dne 8. 6. 2015, BPP dodeljena neupravičeno (3. točka izreka te odločbe) in da je tožnica v posledici neupravičeno prejete BPP dolžna povrniti stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (4. točka izreka te odločbe). Ta odločba je postala 21. 9. 2018 pravnomočna. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so bili v konkretni zadevi iz sredstev BPP plačani stroški Odvetniške družbe C., o.p., d.o.o., in sicer na podlagi sklepa tožene stranke, št. Bpp 718/2015 z dne 7. 11. 2017, v višini 84,00 EUR in stroški odvetnika B.B. na podlagi sklepa tožene stranke, št. Bpp 718/2015 z dne 17. 4. 2019, v višini 171,47 EUR, skupaj torej 255,47 EUR. Ker je tožnica v skladu s 4. točko izreka pravnomočne odločbe tožene stranke, št. Bpp 718/2015 z dne 13. 8. 2018, dolžna vrniti 255,47 EUR stroškov, izplačanih iz sredstev BPP, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da je sklep napačen, ker se tožnici določa plačilo BPP, do katere je tožnica upravičena po 10. in 12. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), obenem pa je tožnica izpolnjevala tudi 24. člen ZBPP. Tožnica navaja, da se njeno materialno stanje ni izboljšalo, kot je napačno navedeno v izpodbijanem sklepu, ampak je bilo tožnici v tem času zaradi bolezni še dodatno onemogočeno materialno in fizično kakorkoli sodelovati v postopku oziroma izboljšati materialni položaj, saj je bila v bolnišnici in na zdravljenju v zdravilišču. Nadalje navaja, da je izpodbijani sklep napačen tudi v delu, da se tožnici odvzema BPP po odločbi, št. Bpp 718/2018 z dne 13. 8. 2018, saj je tožnica po tej odločbi upravičena do BPP za E. d.o.o. in ne več za E. v stečaju d.o.o., kar navaja tudi sama tožena stranka. Zato je sklep tožene stranke nepravilen in brezpredmeten. Po tožbenih navedbah je tožena stranka izdala napačen sklep tudi zato, ker odvetnik v času zastopanja po BPP ni opravil svojih obveznosti, ampak šele v času, ko ni bil več pravni zastopnik tožnice. Tožnica glede Odvetniške družbe C., o.p., d.o.o., navaja, da je neupravičena do kakršnegakoli nadomestila za povračilo stroškov, ker je sama odstopila od zastopanja in ni hotela vrniti nobene dokumentacije. Tožnica še navaja, da je tožena stranka z odločbo Bpp 417/2019 samo potrdila, da je tožnica (v tožbi očitno pomotoma navedeno: tožena stranka) še vedno upravičena do BPP v zadevah, za katere je tožena stranka odločila, da jih tožnica ni bila upravičena pridobiti, ker se njeno materialno stanje ni izboljšalo. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, pri tem pa kot dokaz predlaga „obrazložitev del z dokazi, ki jih je opravil odvetnik, in ostali dokazi“ ter zaslišanje stranke.

3. Tožnica je tožbo dopolnila in v dopolnitvi navaja, da je tožena stranka kršila drugi in tretji odstavek 27. člena ZBPP in je bistveno kršila določbe postopka. Nadalje je napačno ugotovila, da niso podani pogoji iz 24. člena ZBPP. Nadalje navaja, da je zaprosila za BPP za isto zadevo, ki ji je bila odvzeta, brez da bi bila tožnica kriva, saj je izpolnjevala vse pogoje, ki določajo, kdaj lahko nekdo prejme BPP. Ker so tožničini pravni zastopniki svoje delo opravili slabo, je bila tožnica že večkrat oškodovana, kljub temu pa tožena stranka zahteva, da tožnica še plača pravne zastopnike, ki ne opravljajo svojega dela v skladu z odvetniško prakso.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

7. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je izpodbijani sklep tožene stranke, na podlagi katerega je dolžna tožnica vrniti 255,47 EUR stroškov, izplačanih iz sredstev BPP v zadevi, ki jo vodi tožena stranka pod opr. št. Bpp 718/2015.

8. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je tožena stranka z odločbo, št. Bpp 718/2015 z dne 13. 8. 2018, med drugim ugotovila, da je bila tožnici BPP z odločbo, št. Bpp 718/2015 z dne 8. 6. 2015, dodeljena neupravičeno in da je tožnica dolžna povrniti stroške neupravičeno pridobljene BPP, pri čemer je tožena stranka navedla, da bodo ti stroški odmerjeni s posebnim sklepom. Tožnica je zoper to odločbo vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, s sodbo, št. IV U 152/2018-8 z dne 13. 12. 2018, zavrnilo. Tako je zgoraj navedena odločba tožene stranke, na podlagi katere je tožnica dolžna povrniti stroške neupravičeno pridobljene BPP, pravnomočna. Temu dejstvu, ki izhaja iz listin upravnega spisa, tožnica ne oporeka, zato ga sodišče šteje kot tudi med strankama nesporno.

9. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zgolj odmerila stroške, izplačane iz sredstev BPP v obravnavani zadevi, pri čemer je kot podlago uporabila dva (tudi pravnomočna) sklepa tožene stranke, izdana pod št. Bpp 718/2015, in sicer z dne 7. 11. 2017, na podlagi katerega so bili iz sredstev BPP plačani stroški Odvetniške družbe C., o.p., d.o.o., in z dne 17. 4. 2019, na podlagi katerega so bili plačani stroški odvetnika B.B..

10. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je predmetna odločitev tožene stranke nepravilna, pri čemer tožnica ne oporeka pravnomočnosti navedenih odločb in sklepov, ki predstavljajo podlago za določitev višine stroškov, izplačanih iz sredstev BPP, katerih plačilo je bilo tožnici naloženo z odločbo tožene stranke, št. Bpp 718/2015 z dne 13. 8. 2018 (točka IV izreka). Po presoji sodišča so tožbeni ugovori nerelevantni za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa, ker tožena stranka ob izdaji tega sklepa ne ugotavlja izpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, pa tudi ne upravičenosti po 10. in 12. členu ZBPP, saj je bilo o dolžnosti vračila stroškov, izplačanih iz sredstev BPP, že pravnomočno odločeno. Prav tako šteje sodišče tožbena navajanja o neupravičenosti do plačila nadomestila za zastopanje iz razloga neopravljenega dela s strani tožničinih pravnih zastopnikov, kot neupoštevna. Obema tožničinima pooblaščencema so bili namreč priznani potrebni izdatki in nagrada v navedeni višini s sklepoma, ki sta pravnomočna, te stroške pa je dolžna tožnica povrniti na podlagi zgoraj navedene pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 13. 8. 2018.

11. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke. Poleg tega pa tožnica ni izkazala in še manj utemeljila, katera dejstva bi z lastnim zaslišanjem dokazovala, torej smiselni dokazni predlog za zaslišanje tožnice ni substanciran, drugih dokazov, katerih izvedbo je tožnica predlagala v dokaz tožbenih trditev, pa tožnica niti ni opredelila.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 455/2022-8
• UPRS Sodba IV U 165/2020-13
• UPRS Sodba II U 234/2017-9