UPRS Sodba IV U 221/2019-6

Jedro

Oškodovancu gre lahko brezplačna pravna pomoč po ZBPP v kazenskem postopku, na podlagi prvega in drugega odstavka 1. člena ZBPP v zvezi s V. poglavjem ZKP, če za to izpolnjuje pogoje, vendar šele potem, ko se kazenski postopek zoper osumljence pravno-formalno začne.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1815/2019 z dne 27. 11. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1815/2019 z dne 27. 11. 2019, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) A.A. , v tem upravnem sporu tožnika, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je prosilec 25. 11. 2019 vložil prošnjo za dodelitev BPP v zvezi s kazenskim postopkom, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod št. II K ..., v obliki svetovanja in zastopanja na sodišču prve stopnje. Tožena stranka odločitev utemeljuje z navedbo, da je tožnik k prošnji priložil vabilo na predobravnavni narok v kazenski zadevi zoper obd. B.B. in C.C., zoper katera je vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem v zvezi z drugim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Iz spisa izhaja, da ima prosilec v navedenem kazenskem postopku status oškodovanca. Po stališču tožene stranke ima kot tak sicer poseben položaj in tudi druge procesne pravice, vendar interese oškodovanca v kazenskem postopku zastopa tudi državni tožilec, v rokah katerega je kazenski pregon in ki mu je preganjanje storilcev kaznivih dejanj glavna pravica in glavna dolžnost. Državni tožilec je pri svojem delu samostojen ter vezan na ustavo in zakon, zato tožena stranka ocenjuje, da interese tožnika kot oškodovanca, kolikor gre za pregon storilca kaznivega dejanja oziroma ugotovitev njegove kazenske odgovornosti, zastopa že državni tožilec in prosilec za slednje ne potrebuje pomoči odvetnika. Tožena stranka nadalje navaja, da je bil prosilec kot oškodovanec vabljen na glavno obravnavo (pravilno predobravnavni narok), kjer bo izpovedal glede njemu znanih dejstev in okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja in s tem izpostavil tiste relevantne okoliščine, ki so pomembne za pregon storilca kaznivega dejanja, pri čemer pa je, po oceni tožene stranke, tudi v tem delu nerazumno pričakovanje prosilca, da bi ga ob njegovem zaslišanju zastopala odvetnica, saj je naloga sodišča, da v skladu z načelom materialne resnice priči postavlja dodatna vprašanja z namenom, da razišče vse okoliščine konkretnega primera. Iz navedenih razlogov tožena stranka zaključuje, da prosilec ne izpolnjuje pogoja po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in je zato tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrnila, ne da bi ugotavljala izpolnjevanje subjektivnega pogoja za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri zatrjuje, da je izpodbijana odločba v celoti nezakonita. Po tožbenih navedbah tožena stranka pravilno ugotavlja, da ima tožnik v predmetnem kazenskem postopku status oškodovanca, ki je v kazenskem postopku ena od strank in ima poseben položaj s pravicami, kot jih določata drugi odstavek 59. člena in prvi odstavek 61. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Tožnik zatrjuje, da mu je tožena stranka s tem, ko je odločila, da oškodovanec v kazenskem postopku ne potrebuje pooblaščenca, dejansko odrekla pravico do samega pooblaščenca v postopku, kar je v nasprotju z določili ZKP. Če bi držala teza tožene stranke, da je sodišče tisto, ki mora paziti na interese oškodovanca, že ZKP ne bi predvideval oškodovanca kot samostojne stranke v kazenskem postopku in poudaril njegove vloge v zvezi z opravo posameznih procesnih dejanj, niti ne bi zanj alternativno predvideval samega pooblaščenca.

3. Po tožbenem stališču pa je za varovanje pravic oškodovanca v kazenskem postopku definitivno odločilno, da ga zastopa pooblaščenec v primeru, če bi državni tožilec na glavni obravnavi odstopil od pregona, saj mora oškodovanec takoj na obravnavi podati izjavo o tem, ali pregon prevzema ali ne. Od odvetnika kot pravnega strokovnjaka je moč pričakovati, da bo v tem primeru oškodovancu edini lahko pravilno svetoval, ali je pregon glede na dokazni postopek smiselno prevzeti ali ne, kar bo vplivalo tudi na sam premoženjski položaj oškodovanca. Tožnik izpostavlja še, da gre v konkretnem primeru za kompleksnejšo zadevo, saj gre za obravnavo kaznivega dejanja s področja kršitve pravic delavcev.

4. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih stroškov predmetnega upravnega spora.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP, za dodelitev katere je zaprosil v zvezi s kazensko zadevo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K ..., zoper obd. B.B. in C.C., zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem v zvezi z drugim odstavkom 196. člena KZ-1. Tožena stranka je ugotovila, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, tožnik pa temu tožbeno oporeka.

8. Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V zvezi z objektivnim pogojem, ki je v predmetni zadevi sporen, pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik k prošnji za dodelitev BPP, v kateri je kot zadevo opredelil št. II K ... Okrajnega sodišča v Mariboru, kot vrsto, obliko in obseg BPP pa pravno svetovanje in zastopanje v postopku, priložil vabilo Okrajnega sodišča v Mariboru, s katerim je bil pooblaščenec tožnika kot pooblaščenec oškodovanca povabljen na predobravnavni narok v predmetni kazenski zadevi.

10. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je tožnik v kazenski zadevi, v kateri vlaga predmetno prošnjo za dodelitev BPP, udeležen v svojstvu oškodovanca. To dejstvo je potrjeno z listinskim dokazom v spisu, t. j. z navedenim vabilom na predobravnavni narok, takšna pa je tudi ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi.

11. Po presoji sodišča lahko gre oškodovancu po ZBPP v kazenskem postopku BPP, na podlagi prvega in drugega odstavka 1. člena ZBPP v zvezi s V. poglavjem ZKP, če za to izpolnjuje pogoje, vendar šele potem, ko se kazenski postopek zoper osumljence pravno-formalno začne. Takšno je stališče tudi upravnosodne prakse (npr. sodbi Upravnega sodišča, št. I U 435/2013 z dne 3. 4. 2013 in št. IV U 177/2019-6 z dne 16. 10. 2019).

12. Glede na navedeno sodišče kot nepravilno zavrača argumentacijo tožene stranke, da oškodovancu v kazenskem postopku ne gre pravica do pooblaščenca zato, ker interese oškodovanca v kazenskem postopku zastopa tudi državni tožilec in ker je v skladu z načelom materialne resnice naloga sodišča, da razišče okoliščine konkretnega primeta, tudi s postavljanjem dodatnih vprašanj priči. Oškodovancu namreč gredo v kazenskem postopku pravice, ki jih je pravilno opredelila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, nanje pa je opozoril v tožbi tudi tožnik, pri čemer je dodatno izpostavil še pravico oškodovanca do prevzema kazenskega pregona v primeru umika obtožnega akta državnega tožilca na glavni obravnavi. Za uveljavljanje teh pravic ima oškodovanec pravico do pooblaščenca (tako kot ima obdolženec pravico do zagovornika), takšno pravico pa oškodovancu ni mogoče odreči iz razlogov, kot jih navaja tožena stranka (vezanih na udeležbo in pristojnosti državnega tožilca ter zavezanost sodišča po resnici in popolno ugotavljati dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe).

13. Ker je tožena stranka v navedenem delu nepravilno uporabila materialno pravo (24. člen ZBPP), je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in po tretjem odstavku tega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku ponovno ugotoviti izpolnjevanje objektivnega pogoja, pri čemer mora upoštevati zgoraj navedeno pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. V primeru ocene, da je ta pogoj izpolnjen, bo morala tožena stranka ugotoviti tudi izpolnjevanje subjektivno finančnega pogoja. Po izvedbi postopka, v katerem bo tožena stranka ugotovila, ali tožnik v predmetnem postopku izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, bo morala tožena stranka znova odločiti o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP.

K točki II izreka:

14. Ker je tožnik s tožbo uspel, je bilo treba odločiti tudi o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožnik priglasil, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Toženka jih je tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1420/2005
• UPRS Sodba I U 302/2022-7
• UPRS Sodba IV U 104/2023-11