UPRS Sodba IV U 2/2018-18

Jedro

Izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa kmeta bi lahko vplivalo na zakonitost izdanega akta v primeru, če bi tožena stranka svojo odločitev oprla na navedeno dejstvo, torej če bi stranskega udeleženca obravnavala kot prednostnega upravičenca s statusom kmeta. Tožena stranka je izrecno ugotovila, enako kot je to storil že prvostopenjski organ, da stranski udeleženec v času sprejema ponudbe ni izpolnjeval pogojev za status kmeta in je izpodbijano odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da lahko prodajalec, ob odsotnosti ponudnikov, ki izpolnjujejo prednostni vrtni red iz 23. člena ZKZ, na podlagi četrtega odstavka 23. člena ZKZ, proda vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, ki je predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je z izpodbijano odločbo, št. 33008-175/2017/3 z dne 27. 11. 2017, v 1. točki izreka odločila, da se pritožbi B.B. ugodi in se odločba Upravne enote Šentjur pri Celju, št. 330-1505/2017-25 (245) z dne 24. 7. 2017, odpravi; v 2. točki izreka je odločila, da se pravni posel za promet s kmetijskima zemljiščema, št. 1 in 2, obe k.o., sklenjen na podlagi izjave o sprejemu ponudbe med C.C. in D.D., kot prodajalcema in A.A., kot kupcem, za skupno ceno 2.500,00 EUR, zavrne in v 3. točki izreka, da se pravni posel za promet s kmetijskima zemljiščema, parc. št. 1 in 2, obe k.o., sklenjen na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 6. 9. 2016, med C.C. in D.D., kot prodajalcema in B.B.kot kupovalko, za skupno ceno 2.500,00 EUR, odobri. V 4. točki izreka je tožena stranka odločila, da se zahteva B.B. za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrne.

2. Odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da sta pritožnica in sprejemnik ponudbe A.A. pri organu prve stopnje v zakonitem roku podala vlogo za odobritev pravnega posla za predmetni zemljišči. Prvostopenjski organ je po opravljeni ustni obravnavi, v ponovljenem postopku odločanja, in po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovil, da pritožnica v času sprejema ponudbe dne 5. 8. 2016 ni izpolnjevala pogojev statusa kmeta, ker je izjavo po četrti alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) podala šele kasneje, zato je ni šteti kot predkupno upravičenko. A.A. je uveljavljal predkupno pravico kot drug kmet, ki je status kmeta izkazal z odločbo UE Laško, št. 330-1233/2017-8 z dne 7. 11. 2016. Glede na izveden dokazni postopek je organ prve stopnje ugotovil, da pritožnica ne izpolnjuje tudi nobenega od pogojev za predkupnega upravičenca po 23. členu ZKZ, A.A. pa izpolnjuje pogoj iz 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, kot drug kmet.

3. Drugostopenjski organ je odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da se je A.A. v zadevah odobritve pravnega posla, kot sprejemnik ponudbe, pojavil v več pritožbenih zadevah, v katerih se pojavljajo medsebojno podobne in tipične značilnosti, primeroma prikazane v tabeli. Tudi v konkretni upravni zadevi sta predmet odobritve pravnega posla kmetijski zemljišči, parc. št. 1, v izmeri 143 m2 in parc. št. 2 v izmeri 346 m2, obe k.o. V, z nakupom katerih ne bi bil dosežen namen ZKZ, ker gre za dve majhni kmetijski zemljišči, ki sta od prebivališča A.A. oddaljeni več kot 13 km, namen ZKZ pa je zaokrožanje kmetijskih gospodarstev in zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave kmetijskih zemljišč. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in okoliščine znane pritožbenemu organu, v luči ustavnega načela zlorabe pravic in doseganja namena ZKZ, pritožbeni organ ugotavlja, da je A.A. za pridobitev predmetnih kmetijskih zemljišč zlorabil svojo pravico, status kmeta, Ker organ prve stopnje ni preveril, ali se s prodajo predmetnih kmetijskih zemljišč dosega učinek oziroma namen ZKZ, je napačno uporabil materialni predpis in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je pritožbeni organ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 251. člena, v povezavi s prvim odstavkom 250. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odpravil pomanjkljivosti in odločil kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka te odločbe. Uporabil je četrti odstavek 23. člena ZKZ, ki določa, da lahko v primeru, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način predpisan z zakonom in pod pogojem odobritve pravnega posla. Ker je pritožbeni organ ocenil, da gre v konkretnem primeru odobritve pravnega posla A.A. za zlorabo pravice, zloraba pravice pa je prepovedana, je v konkretnem primeru štel, da A.A. v postopku ne uveljavlja predkupne pravice. Zloraba pravice namreč ne more uživati pravnega varstva, zato se v postopku odobritve pravnega posla upošteva volja, ki sta jo pri izbiri kupca izjavila prodajalca, tako s sklenjeno kupoprodajno pogodbo s pritožnico kot tudi s pisno izjavo v postopku pred organom prve stopnje, ob preveritvi, če izbrani kupec izpolnjuje pogoje sprejema ponudbe, določene v ZKZ.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in meni, da je bila pritožba B.B. neutemeljena. Status kmeta ji je bil priznan na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, z odločbo Upravne enote Šentjur pri Celju, dne 23. 11. 2016. Pojasnjuje, da je B.B. samostojni podjetnik in je njena glavna dejavnost strežba pijač (56.300). Prav tako je B.B. v postopku priznanja statusa kmeta podala neresnične podatke (ni opravljala preizkusa znanja, niti znanja ni izkazala z verodostojnim dokumentom, sodni izvedenec je napačno izračunal prihodek proizvodnje in letni dohodek iz kmetijske dejavnosti, izvedenec je upošteval pridelke, katerih v kmetijskem gospodarstvu sploh ni, itd...). Meni, da B.B. ne dosega dohodka iz kmetijske dejavnosti v višini 2/3 letne povprečne plače, ne kmetuje ekološko, niti v letu 2015 ni kmetovala na tej kmetiji. V kolikor pa je v letu 2016 kmetovala na tej kmetiji, pa tega ni izkazala z vrisom GERK-ov dejanskega stanja. Prav tako ni nikjer zaslediti certifikata o ekološki pridelavi njenih pridelkov.

5. Pripombe ima tudi na lastništvo zemljišč in uveljavljanje predkupne pravice, kot kmet mejaš. Njeno zemljišče je namreč od zemljišč, ki se prodajajo, ločeno z javno potjo, na katero je pred časom postavila objekt. Prav tako ni mogoče šteti, da zemljišča rabi za zaokroženost svojih zemljišč, ker zakupna pogodba ni vpisana v zemljiško knjigo.

6. Glede očitane zlorabe kmetijskih površin v k.o. L., parc. št. 3 in 4, pojasnjuje, da je te parcele iz travnika spremenil v njivo in ima te površine v GERK-ih vpisane kot njive, zasajeno ima lucerno. V letu 2016 je dokupil še delež travnika v k.o. L., parc. št. 5, ki ga je prav tako spremenil v njivo in v letu 2017 vpisal v GERK-e. Glede slik kamiona in bal, ki jih prilaga B.B., pojasnjuje, da je gramozirana pot namenjena lažjemu dostopu na travnike, da se iz njive ne nosi blata na glavno državno dvopasovno cesto. Na sliki se vidijo bale pridelka in parkiran kamion, prikolica podjetja Z. d. o. o., zato so očitki, da se tožnik ukvarja s transportom, neutemeljeni. Prav tako navaja pripombe v zvezi s pridobitvijo parkirnih prostorov na zemljiščih, ki so predmet kupoprodajne pogodbe in v zvezi z očitano oddaljenostjo njegovih zemljišč pojasnjuje tudi, da je lastnik zemljišč, parc. št. 7 k.o. T., to je travnik, ki je v naravi oddaljen cca 2 km od spornih zemljišč, ki ga obdeluje kot dober gospodar in ga ima vpisanega tudi v GERK-ih. Po njegovi presoji je drugostopenjski organ zmotno in nezakonito ugotovil dejansko stanje in ni izkazal, da tožnik zlorablja svojo pravico, niti ni dokazal njegovega namena nakupa teh zemljišč v nasprotju z načeli ZKZ. Tožbo bo dopolnil tudi s poslovnim načrtom, s katerim bi dokazal namen nakupa kmetijskih zemljišč. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odobri upravni posel tako, kot je to storil prvostopenjski organ.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo je povzela razloge za svojo odločitev in pojasnila, da gre v konkretnem primeru odobritve pravnega posla tožniku za zlorabo pravice, statusa kmeta. Odločitev je utemeljila z načeli pravne države, iz katerih izhaja tudi prepoved zlorabe pravic, zato je v konkretnem primeru štela, da tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice, ker zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva.

8. Stranka z interesom v tem upravnem sporu, B.B., se v celoti strinja s stališči tožene stranke. Prvostopenjski organ je s tem, ko ni preveril oziroma ni odločal v duhu osnovnih načel ZKZ, dopustil nepošteno prakso tožnika, ki na osnovi statusa kmeta že nekaj časa sistematično sprejema skoraj vse ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč, vedno zadnji ali predzadnji dan objave, pri čemer pa tega ne počne z namenom širiti svojo kmetijsko dejavnost, ampak zato, da ostale kupce, ki si zemljišča resnično želijo kupiti in obdelovati, v zameno za svojo izjavo o neuveljavljanju predkupne pravice, izsiljuje za plačilo različnih zneskov, ali za prepis drugih zemljišč, ki bi mu prinesla dobiček. Tudi v konkretnem primeru je tožnik kontaktiral prodajalca in zahteval, da mu namesto parc. št. 1 in 2, proda večji in vrednejši travnik na spodnji strani ceste parc. št. 503/1, obenem pa B.B. napovedal, da bo prodajni parceli uporabljal kot parkirišče, kjer bo imel deponijo, njej pa zaprl dovoz. Vse kaže, da izvaja pritisk z namenom, da prodajalca v zameno za odstop od nakupa odstopita oziroma mu ponudita denar. O vsem tem je B.B. poročala prvostopenjskemu organu in ker je tožnik znan po špekulacijah in izsiljevanju pri nakupih zemljišč, bi moral organ prve stopnje še toliko bolj vestno in skrbno presoditi vse okoliščine, ki kažejo na zlorabo pravice. Zaradi tožnikovega ravnanja, ki je v očitnem nasprotju z načeli ZKZ, ter seveda načelom vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic, njegovega pravnega posla ni dopustno odobriti, zato je tožena stranka sprejela zakonito in pravilno odločitev.

9. Prereka vse tožbene navedbe, ki polemizirajo z njenim statusom kmeta in vztraja pri svoji izjavi o sprejemu ponudbe, vlogi za odobritev pravnega posla, kot tudi kupoprodajni pogodbi z dne 26. 9. 2016 in še nadalje uveljavlja svojo predkupno pravico. Upravnemu organu je predložila vsa zahtevana potrdila. Opravila je zahtevan preizkus znanja. Očitki, ki se nanašajo na izračun izvedenca L.L., niso utemeljeni. Navaja okoliščine, ki potrjujejo njen status kmeta, in ki so dopolnjene tudi z izračunom proizvodnje letnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki ga je opravil izvedenec. Vse od prevzema kmetije po pokojnem stricu se je zavzemala, da se ji prizna status kmeta in je pred organom večkrat podala izjavo v smislu četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Ko je stekel postopek odobritve pravnega posla, ji je upravni organ začel očitati, da statusa kmeta nima izkazanega. Pogojev na njeni strani po uradni dolžnosti sploh ni preverjal, kot je to naredil za tožnika. Vztrajala je, da ima status kmeta, kar dokazuje z odločbo o priznanju statusa kmeta. Predložila je tudi potrdilo Šolskega centra Šentjur o opravljenem preizkusu znanja za obdelovanje kmetijskih površin z dne 29. 1. 2016, mnenje o usposobljenosti iz kmetijske dejavnosti z dne 26. 9. 2016, na svoje stroške pa je pridobila tudi izračun proizvodnje in letnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Na navedeni osnovi je dobila odločbo, s katero je izkazala status kmeta, kar pa ne pomeni, da v času sprejema ponudbe, pogojev po 24. členu ZKZ ni izpolnjevala. Okoliščine, ki so utemeljevale izdajo odločbe o priznanju statusa kmeta, se namreč od trenutka sprejema ponudbe do izdaje odločbe, niso v ničemer spremenile. Zatrjuje tudi, da je izjavo, da bo sama in s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, podala že pred sprejemom ponudbe in ne drži, da jo je podala šele 24. 10. 2016. Kot neutemeljeno šteje tudi tožbeno zatrjevanje, da je ni šteti kot kmeta mejaša. Pojasnjuje tudi, da nikoli ni prikrivala gradnje drvarnice, s čimer je seznanila tudi Občino Šentjur. Ker ni uveljavljala predkupne pravice kot zakupnik, tožnikove navedbe v zvezi z zakupom niso relevantne.

10. Glede na konfiguracijo in velikost prodajnih zemljišč, ki sta od tožnika oddaljeni dobrih 13 km, je jasno tudi, da tožnik tega obcestnega travnika nepravilne oblike, velikega slabih 500 m2, ne bo hodil kosit, zlasti ne z ročno koso, kar je edini možni način obdelovanja, ampak ga bo zaradi lokacije spremenil v parkirišče, kar je dejansko že tudi storil. Gramozirana pot, kot tožnik imenuje parkirišče na parc. št. 3 in 4 v k.o. L., je zelo široka in gotovo ne služi nakladanju krme, še manj pa temu, da lahko tožnik ob vsakem vremenu pride po pridelek z njive, ne da bi umazal cestišče.

11. Ker namerava tožnik zemljišči uporabiti za namene v nasprotju z načeli in cilji ZKZ, tožnikovi zahtevi za odobritev pravnega posla ni mogoče ugoditi. Sodišču predlaga vpogled v listine upravnega spisa, zaslišanje B.B. o vseh okoliščinah tega odgovora na tožbo, zaslišanje E.E., obeh prodajalcev, ogled parcel na kraju samem in sodišču zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

12. Stranka z interesom C.C. in D.D. odgovora na tožbo nista posredovali.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), tožniku pa dodatno pojasnjuje:

15. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je že v zadevah IV U 219/2017, IV U 20/2017, IV U 217/2017 ter IV U 201/2017 pojasnilo, da pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Vrhovno sodišče, v zadevi X Ips 143/2013).

16. Namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je določena pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in katere vrstni red predpisuje zgoraj omenjeni 23. člen ZKZ, je bil izražen (tudi) v obrazložitvi Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-B, Poročevalec št. 8, z dne 11. 2. 2013), kjer je predlagatelj zakona pojasnil: „da zakonita predkupna pravica pri nakupu kmetijskih zemljišč predstavlja omejitev lastninske pravice, katere namen pa je zlasti zavarovati kmetijska zemljišča, gozd in kmetijo pred negospodarnim ravnanjem z njimi. S predkupno pravico nakupa so v prednostnem položaju določene osebe, to so kmetje, ki naj bi zagotavljali varstvo kmetijskih zemljišč in gozdov in njihovo primerno rabo. Na ta način se zagotavlja obdelanost kmetijskih zemljišč ter njihova smotrna ekonomska in ekološka raba. Zato je v javnem interesu omejitev svobode razpolaganja z lastnino, ki predstavlja omejitev prodajalca pri izbiri pogodbenega partnerja. Predkupna pravica je utemeljena z javnim interesom pri uresničevanju gospodarske in socialne funkcije lastnine. Prepustitev pridobivanja lastnine nad kmetijskimi zemljišči samo tržnim zakonitostim, bi lahko povzročila prenos kmetijskih zemljišč na tiste, katerih nakup bi imel zgolj špekulativni namen, pri tem pa bi bil ogrožen tisti del prebivalstva, ki iz kmetijstva pridobiva pomemben del dohodka ali pa dopolnilni del dohodka. Ker je Slovenija socialna država, bi morala nastale težave reševati s socialnimi programi, usmerjenimi v prestrukturiranje prebivalstva v druge panoge gospodarstva. Tako povečani stroški države bi poslabšali ekonomski položaj gospodarstva kot celote. Vrstni red prednostnih upravičencev je zato razumen, saj daje prednost tistemu, ki je bolj povezan s kmetijskim zemljiščem in njegov socialni položaj od njega odvisen. Omejitev prometa s kmetijskimi zemljišči je tako utemeljena na javnem interesu z gospodarsko funkcijo, ki je gospodarna izraba zemljišč, socialno funkcijo, ki je ohranjanje poseljenosti podeželja in ekološko funkcijo, ki je ohranjanje krajine in varstvo okolja.“

17. Glede na takšen namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je primarno v zagotavljanju pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalcema in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik pri nakupu predmetnega zemljišča zlorablja status kmeta, kot predkupnega upravičenca. Zato je pravilno razlogovanje tožene stranke, da je zato, ker zloraba pravice ne more uživati pravnega varstva, šteti, da tožnik v predmetnem postopku ne more uveljavljati predkupne pravice.

18. Na drugačen sklep ne vplivajo tožbena zatrjevanja, da je tožnik lastnik kmetijskega gospodarstva v bližini zemljišča, ki ga kupuje, ker gre še vedno za zemljišča, oddaljena od tožnikovega stalnega bivališča, to dejstvo pa je treba presojati v povezavi z ostalimi razlogi, navedenimi v izpodbijani odločbi, kar vse utemeljuje odločitev tožene stranke, da ne odobri predmetnega pravnega posla tožniku. Med razlogi, zaradi katerih je tožena stranka zaključila, da gre za zlorabo pravice, je tudi okoliščina, da se tožnik pojavlja v številnih ostalih primerih na ozemlju Slovenije pri nakupih kmetijskih zemljišč, praviloma manjše velikosti, čemur sledi tudi sodišče. Tožnik v zvezi s tem tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da bo z obstojem poslovnega načrta izkazal namen nakupa navedenih zemljišč, ker z nobenim dokazom te svoje tožbene trditve ni izkazal.

19. Sodišče pa je zavrnilo tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na status kmeta B.B.. Izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa kmeta bi namreč lahko vplivalo na zakonitost izdanega akta v primeru, če bi tožena stranka svojo odločitev oprla na navedeno dejstvo, torej bi B.B. obravnavala kot prednostnega upravičenca s statusom kmeta. Iz obrazložitve izpodbijanega akta tako obravnavanje ne izhaja. Tožena stranka je namreč izrecno ugotovila, enako kot je to storil že prvostopenjski organ, da B.B. v času sprejema ponudbe, dne 5. 8. 2016, ni izpolnjevala pogojev za status kmeta in je izpodbijano odločitev v 3. točki izreka utemeljil z ugotovitvijo, da lahko prodajalec, ob odsotnosti ponudnikov, ki izpolnjujejo prednostni vrtni red iz 23. člena ZKZ (tudi tožnika), na podlagi četrtega odstavka 23. člena ZKZ, proda vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, ki je predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona. Ker v zadevi ni sporno, da je B.B. ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča sprejela pravočasno in ni sporna niti predložitev, skladno z določbami OZ sklenjene pogodbe, je bila tudi po presoji sodišča odločitev iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe pravilna in zakonita.

20. Glede na ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za odobritev predmetnega pravnega posla tožniku ter ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 23. člena ZKZ, je sodišče po presoji, da je bila pravilna in skladna z zakonom tudi odločitev v 3. točki izreka izpodbijane odločbe, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Stranka z interesom v tem upravnem sporu, B.B., je v odgovoru na tožbo poleg vpogleda v izrecno navedene listine upravnega spisa predlagala tudi svoje zaslišanje, o vseh okoliščinah tega odgovora na tožbo, zaslišanje E.E., obeh prodajalcev in ogled parcel na kraju samem, zato je sodišče štelo, da je predlagala izvedbo glavne obravnave. Glede na pomanjkljivo substanciranost dokaznih predlogov in ker stranka z interesom ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo v bistvenih delih podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Prizadeta stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

22. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožnika kot za stranko z interesom, ki je v konkretnem primeru zahtevala povrnitev stroškov postopka. Glede njene zahteve za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča stranki z interesom ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške in ker je prizadeta stranka s svojim predlogom za zavrnitev tožbe uspela, bi bila sicer načeloma upravičena do povračila stroškov postopka, vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Potrebni stroški so po mnenju sodišča tisti, ki so pomembni za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom v odgovoru na tožbo ni podala takšnih navedb, ker je navajala zgolj dejstva, ki so že izhajala iz upravnega spisa in jih je sodišče lahko vpogledalo in pri tem ugotovilo njihovo vsebino. Zato s temi navedbami po mnenju sodišča stranka z interesom ni vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom priglašeni stroški niso bili priznani.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 62/2018-20
• UPRS Sodba IV U 4/2018-14
• sodba U 930/2007