UPRS Sodba IV U 84/2018-10

Jedro

Tožnik je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe zoper odločbo o določitvi roka za prostovoljno zapustitev Republike Slovenije, ki ga je utemeljil s tem, da krivda za zamudo roka ni na strani tožnika, ampak je zamuda roka nastala zaradi neupoštevanja pravil postopka, saj tožnik ne zna slovensko, ni se odpovedal pravici do tolmača, moral pa bi imeti vedno zagotovljeno pravno pomoč in po potrebi pravico do prevajalske pomoči. Navedene okoliščine v konkretnem primeru ne pomenijo opravičljivega razloga za zamudo, iz katerega bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Policijska postaja Mozirje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za vrnitev v prejšnje stanje (točka 1 izreka) in zavrgla pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 2253-3/2018/3 (3A696-2) z dne 25. 1. 2018 (točka 2 izreka), pri tem pa ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali (točka 3 izreka).

2. Prvostopenjski organ je svojo odločitev utemeljil na ugotovitvi, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo, s katero je bil tožniku določen rok za prostovoljno vrnitev, po izteku pritožbenega roka (rok je iztekel 29. 1. 2018), okoliščine, ki jih je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel tožnik, pa niso takšne narave, da bi opravičevale vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik je bil ob zaslišanju in izdaji plačilnega naloga zaradi kršitve določil Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) seznanjen, da ima pravico do tolmača, kar je zavrnil in povedal, da se lahko postopek z njim vodi v jeziku, ki ga razume, in sicer slovensko in srbsko. Sam postopek je bil voden v slovenskem jeziku, vsa dejanja v postopka pa je policist tožniku prevajal v srbski jezik. ZTuj-2 v tretjem odstavku 64. člena določa, da ima tujec, kadar je potrebno, pravico do prevajalske pomoči. Tožniku je bil v postopku na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZTuj-2 vročen prevod izreka in pravnega pouka v srbskem jeziku. Prvostopenjski organ tudi ni upošteval navedb, da tožnik sploh ne zna latinice, ker je iz vročilnice, s katero je bila stranki vročena odločba, razvidno, da se je tožnik podpisal v latinici in v latinici tudi napisal datum prejema. Tožnik je podpisal tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje, pogodbo o zaposlitvi in pooblastilu pooblaščencu, vsi dokumenti pa so pisani v latinici in v slovenskem jeziku. Tako prvostopenjski organ smatra, da tožnikove navedbe o razlogu za zamudo roka za pritožbo, ki je v kršitvi pravice do tolmača, niso upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Prvostopenjski organ še dodaja, da je uradna oseba v postopku izdaje odločbe opozorila tožnika na pravico do brezplačnega pravnega svetovanja, ki ga stranki zagotavljajo drugi državni organi ter mednarodne ali nevladne organizacije. Prav tako je bila tožniku v postopku izdaje odločbe o vrnitvi v ta namen izročena zloženka v srbskem jeziku. Tako je prvostopenjski organ mnenja, da je bil tožnik ves čas postopka seznanjen z vsemi roki in pravicami, ki mu gredo v postopku, zaradi česar tudi navedbe, da je zamudil rok za pritožbo zato, ker mu ni bila omogočena pravica do brezplačnega pravnega svetovanja, ne predstavljajo upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj ni z ničemer dokazal, da je rok zamudil zaradi opravičenih razlogov. Ker je tožnik podal pritožbo prepozno, je organ pritožbo kot prepozno zavrgel.

4. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (1. točka izreka drugostopenjske odločbe) in v 2. točki izreka ugotovilo, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ potrdil ugotovitve prvostopenjskega organa ter se opredelil do pritožbenih navedb, ki jih je zavrnil kot neutemeljene.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani akt vlaga tožbo iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da je razumeti pomen postopka, odločbe in pravnega pouka prva pravica v vseh postopkih. Tako mora biti po tožbenem stališču tudi utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Na drugi strani se tujcu nikakor ne more očitati, da „neupravičeno“ ne razume tujega jezika. Vprašanje je torej izključno, ali je tožnik razumel ali ni razumel. Tožnik v nadaljevanju tožbe najprej navaja okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik razumel, in sicer, da iz zapisnika izhaja, da se je tožnik strinjal, da se mu postopek predstavi v slovenskem jeziku, ki ga razume in se je tolmaču odpovedal, da je prejel prevod izreka in pravnega pouka v hrvaškem jeziku ter da iz zapisnika izhaja, da je postopek voden v slovenskem in srbskem jeziku, kakor izhaja iz plačilnega naloga, ki je sestavljen istočasno. V nadaljevanju tožnik navaja okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da tožnik ni razumel, in sicer, da je srbski državljan, doma blizu bolgarske meje, da je prvič v Sloveniji, da piše v cirilici, da je povzeta izjava bolj podobna izjavi domačina kot Srba in da tožnik dejansko ne zna besede slovensko. Ob tem tožnik še dodaja, da se vrnitev v prejšnje stanje dokazuje z verjetnostjo in ne z gotovostjo, ker je vseeno dati prednost materialni pravici kot pa postopku. Tožnik še opozarja na določbo 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tem pojasnjuje, da je bil tožniku določen rok za prostovoljno vrnitev, ker naj bi opravljal delo in naj bi bil tako v Sloveniji v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje za bivanje izdano. Vendar tožnik v Sloveniji ni bil na podlagi dovoljenja za bivanje, ampak kratkotrajno na podlagi mednarodnega sporazuma do tri mesece kot državljan Republike Srbije. Kratkotrajno bivanje na podlagi mednarodnega sporazuma pa ne zahteva nobenega navajanja razlogov in tako tudi preizkušati razloge ni mogoče. Tako je po tožbenih navedbah postopek voden o stvari, o katerih sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe. Ponovno navaja dejstva in pravno podlago, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, k čemur dodaja, da tožbene trditve, da je tožnik prejel prevod izreka in pravnega pouka v hrvaškem jeziku, na drugem mestu pa, da je bil postopek voden v slovenskem in srbskem jeziku, kažejo na nedoslednost tožnikovega pooblaščenca glede jezika, ki ga tožnik razume. Tožena stranka v zvezi s tožbenim očitkom, da je napadeni akt ničen in da ga je treba odpraviti, pojasnjuje, da tožnik v tožbi napada sklep prvostopenjskega organa z dne 15. 2. 2018 in ne odločbe o vrnitvi z dne 25. 1. 2018, glede katere tožnik v tožbi navaja razloge za ničnost. Zahteva za ugotovitev ničnosti se torej nanaša na odločbo o vrnitvi, ki ni predmet tega postopka. Navedene tožbene navedbe tožena stranka prereka tudi kot tožbeno novoto, iz previdnosti pa podaja tudi vsebinsko obrazložitev nasprotovanja tožbenim navedbam v tem delu. Tožena stranka še navaja, da tožnik glede preostalih tožbenih navedb ni postavil izrecnega tožbenega zahtevka, zato sodišču predlaga, da presodi, ali je tožbo sploh mogoče obravnavati. Navaja tudi dvom v pravočasnost vložitve tožbe in sodišče prosi, da preveri, če je bila tožba vložena pravočasno. Če tožba ni bila vložena pravočasno, sodišču predlaga, da jo kot prepozno zavrže, v nasprotnem primeru pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je sklep prvostopenjskega organa, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki se nanaša na zamudo roka za vložitev pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil tožniku določen rok za prostovoljno zapustitev Republike Slovenije. V posledici te ugotovitve je bila kot prepozna zavržena predmetna tožnikova pritožba.

10. Sodišče se uvodoma opredeljuje do procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko obravnavo tožbe in v zvezi s katerimi je sodišče na podlagi 36. člena ZUS-1 zavezano opraviti predhodni preizkus tožbe. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo izpostavila, da po njenem stališču določene procesne predpostavke v obravnavanem upravnem sporu niso izpolnjene in je sodišču predlagala preveritev obstoja teh predpostavk. V zvezi s tem sodišče pripominja, da mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 na razloge iz prvega odstavka tega člena, ki predstavljajo procesne predpostavke, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Tako sodišče opravi predhodni preizkus tožbe in v primeru ugotovitve, da katera od procesnih predpostavk ni izpolnjena, tožbo s sklepom zavrže.

11. Glede navedb tožene stranke, ki se nanašajo na pravočasnost vložitve tožbe, sodišče pojasnjuje, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

12. Sodišče ugotavlja, da je bila odločba drugostopenjskega organa, s katero je bil postopek končan, tožnikovemu pooblaščencu vročena 28. 3. 2018, kar med strankama ni sporno. Kot izhaja iz potrdila pošte na poštni ovojnici in sprejemnega žiga sodišča, je bila tožba na pošto priporočeno oddana 30. 4. 2018, sodišče pa jo je prejelo 3. 5. 2018. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel v petek, 27. 4. 2018, kar je državni praznik in kot tak dela prost dan. Tako se je na podlagi četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu (ker tega vprašanja ZUS-1 ne ureja), rok za vložitev tožbe iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, kar je 30. 4. 2018. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bila predmetna tožba vložena pravočasno.

13. Nadalje sodišče ugotavlja, da je izpolnjena tudi zahteva iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, ki se nanaša na obvezne sestavine tožbe v delu predloga, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da tožnik glede bistvenega dela tožbe ni izrecno postavil tožbenega zahtevka, vendar sodišče ugotavlja, da je tožnik sodišču smiselno predlagal ugotovitev ničnosti (sicer odločbe, ki ni predmet tega upravnega spora, do česar se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve sodbe), glede na vsebino preostalih tožbenih navedb pa je smiselno šteti, da tožnik predlaga odpravo izpodbijanega akta.

14. Institut vrnitve v prejšnje stanje je opredeljen v členih od 103 do 108 ZUP, ki se na podlagi 85. člena ZTuj-2 uporablja v postopkih po ZTuj-2, če s tem zakonom ni drugače urejeno (tega instituta ZTuj-2 ne ureja). V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (prvi odstavek 104. člena ZUP). Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je stranka zamudila vložiti kakšno vlogo, mora predlogu priložiti tudi to vlogo (tretji odstavek 104. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo pa od dneva, ko je za to zvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje. O predlogu odloči s sklepom organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi in drugi odstavek 106. člena ZUP).

15. Tudi po presoji sodišča je odločitev upravnih organov, da v predmetni zadevi pogoji za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, pravilna. Tožnik je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe zoper odločbo o določitvi roka za prostovoljno zapustitev Republike Slovenije, ki ga je utemeljil s tem, da krivda za zamudo roka ni na strani tožnika, ampak je zamuda roka nastala zaradi neupoštevanja pravil postopka, saj tožnik ne zna slovensko, ni se odpovedal pravici do tolmača, moral pa bi imeti vedno zagotovljeno pravno pomoč in po potrebi pravico do prevajalske pomoči. Tudi po presoji sodišča navedene okoliščine v konkretnem primeru ne pomenijo opravičljivega razloga za zamudo, iz katerega bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Kot sta tožniku pojasnila že upravna organa, okoliščine, ki jih je tožnik navajal v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne opravičujejo uporabe tega instituta. Tožniku namreč ni bila kršena pravica do tolmača, ker je bil o tej pravici poučen, pa se ji je odpovedal. ZTuj-2 pa v tretjem odstavku 64. člena določa, da ima tujec pravico do prevajalske pomoči, ampak zgolj takrat, kadar je to potrebno. Po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega organa tolmač, glede na navedeno, v konkretnem primeru ni bil potreben. Tožnik je bil na pravilen način tudi seznanjen z možnostjo vložitve pravnega sredstva, ker je bil izdelan in tožniku vročen prevod pravnega pouka (in izreka) v srbskem jeziku. Iz vseh okoliščin, ki jih je opredelil že prvostopenjski organ, izhaja pravilna ugotovitev, da tožnik razume latinico. Prav tako je pravilna ugotovitev, da je bil tožnik opozorjen na pravico do brezplačnega pravnega svetovanja in predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi iz tega, sicer skopo obrazloženega, razloga ni utemeljen. Posledično je pravilna tudi odločitev upravnih organov, da je tožnik vložil predmetno pritožbo prepozno, zaradi česar jo je treba zavreči.

16. Tožnik s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more omajati. Tako sodišče glede na navedeno zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na vprašanje, da tožnik ni razumel pravnega pouka. V zvezi s tožbenimi navedbami iz točke III. tožbe, pa sodišče ugotavlja, da se ne nanašajo na akt, ki se izpodbija v konkretni zadevi, zato jih sodišče ocenjuje kot neupoštevne in za predmetni upravni spor nerelevantne.

17. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

18. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2670/2015
• VSRS Sklep I Up 91/2023
• sodba II U 489/2013