UPRS Sodba I U 1762/2019-8

Jedro

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da tožnici nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zaradi deložacije ne bi smelo biti naloženo, so v tem postopku, ki se nanaša na davčno izvršbo, neupoštevni, saj v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi ter nadaljuje davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom delno ustavil davčno izvršbo na tožničina denarna sredstva po sklepu z dne 11. 7. 2016 za znesek 7,75 EUR, v preostanku pa je odločil, da se izvršba nadaljuje za 143,25 EUR stroškov prejšnjih davčnih izvršb ter glavnico 591,62 EUR in zamudne obresti 400,53 EUR iz naslova nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča za leta 2008-2012 in 2014, vse skupaj 1.135,40 EUR, in sicer z rubežem denarnih sredstev tožnice pri A.. S tem je bil nadomeščen prejšnji sklep z dne 21. 11. 2018.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja kronologija postopka davčne izvršbe na tožničina denarna sredstva št. 4934-98782/2016 od leta 2016 naprej (začetek postopka, opredelitev obveznosti, delne ustavitve in nadaljevanja), organ pa navaja tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, omejitve pri davčni izvršbi, idr.

3. Drugostopenjski davčni organ je s svojo odločbo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Tudi drugostopenjski organ uvodoma ponovi kronologijo teka dotedanjega postopka in dodaja, da je predmet postopka presoja izpodbijanega sklepa o delni ustavitvi, zato tožnica ne more uveljavljati razlogov, ki se nanašajo na obstoj samih obveznosti in na sklep o davčni izvršbi iz leta 2016 oz. njegovo izvrševanje. Vseeno pojasnjuje, da so bile obveznosti, glede katerih je sodišče ustavilo izvršbo In 1539/2010 (tj. prispevki za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po odločbah iz leto 2002-2005 ter zamudne obresti), odpisane bodisi zaradi zastaranja izterjave bodisi zato, ker organ ni imel veljavnega izvršilnega naslova. Zato se za te obveznosti tožnice več ne terja, niti te obveznosti niso bile predmet izterjave na podlagi sklepa iz leta 2016. Tožničin dvom glede plačila obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2013 je neutemeljen zaradi poplačila iz kupnine v izvršilnem postopku In 1381/2009, za obveznosti tega nadomestila za leto 2015 pa se tožnice ne terja. Tožnica z nekonkretiziranim ugovorom, da ni bil upoštevan sklep In 1539/2010, ne more uspeti, sicer pa ne zatrjuje, da bi terjane obveznosti že poravnala ali da tega ne bi bila dolžna storiti. Blokada bančnih računov ni bila neupravičena, temveč skladna z zakonom.

4. Tožnica v tožbi navaja, da so jo pred okoli 20 leti terjali za plačilo davka na dediščino; čeprav ji ga ne bi smeli zaračunati, ga je vseeno plačala, vendar pa ji je davčni organ kljub temu trgal manjši del davka z bančnega računa. Zato je prilive na svoj bančni račun ustavila in čakala na vračilo denarja, česar pa davčni organ ni storil, in to kljub sodnemu sklepu In 1539/2010, kjer je bilo rečeno, da mora izvršbo umakniti. Nadalje jo je davčni organ s sklepom DT 4934-98782/2016-1 terjal za prispevke za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer za čas do sredine junija 2016, čeprav do leta 2015 sploh ni bila prostovoljno zavarovana, odtlej pa le prek CSD, o čemer prilaga izpis zavarovanj. V istem sklepu so jo terjali tudi za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za čas med leti 2006 in 2016, vendar pa je bila v letu 2014 deložirana iz svoje hiše in torej odtlej nadomestila posledično več ni bila dolžna plačati. Stališča Ministrstva za finance glede sodnega sklepa In 1539/2010 so splošna, brez da bi upoštevanje tega sklepa dokazali s tem, da bi bil ta sklep poslan na tožničino banko (B.). Sklicevanje na zakonska določila v drugostopenjski odločbi, da je banka dolžna izvršiti rubež, je pavšalno; upoštevati je treba, da davčni organ ne sme blokirati računa z že plačanim zneskom, če pa se to pomotoma zgodi, je treba račun odblokirati in denar vrniti. Tožnica ni nič dolžna in nima nobenih obveznosti (zato ne drži, da ni zatrjevala, da terjanih obveznosti ni dolžna poravnati), odločbo drugostopenjskega organa v zvezi z izpodbijanim sklepom pa zavrača, kajti kjer ni glavnice, ni niti obresti niti stroškov. Zahteva, da se ji odblokira račun pri B. ter nakazilo zneskov, vpisanih v zemljiški knjigi, ter denarja, ki ji je bil odvzet po letu 2014 z računov pri A. in C., vse z zamudnimi obrestmi. Terja tudi povračilo stroškov v višini 50 EUR.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. Sklicevanje tožnice na postopek izterjave prispevkov za socialno varnost predstavlja tožbeno novoto, poleg tega pa se je postopek davčne izvršbe za dolg iz naslova teh prispevkov ustavil, nadaljeval pa se je le za dolg iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, zato so te navedbe neutemeljene. Posledično pa je tudi predloženi dokaz z izpisom zavarovanj irelevanten.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani akt v tej zadevi je sklep o delni ustavitvi davčne izvršbe in njenem nadaljevanju za izterjavo dolga, tj. 143,25 EUR stroškov prejšnjih davčnih izvršb ter glavnice 591,62 EUR in zamudnih obresti 400,53 EUR iz naslova nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča za leta 2008-2012 in 2014. Tožnica s tožbo delni ustavitvi ne oporeka, tako je predmet sodne presoje v tej zadevi lahko le še predmetno nadaljevanje davčne izvršbe.

8. Vendar pa tožbene navedbe, ki se nanašajo na neutemeljenost odmere in izterjave davka na dediščino (tudi v zvezi s sodnim sklepom In 1539/2010), ter izterjave prispevkov za socialno varnost, glede na dolg, ki je predmet izterjave po izpodbijanem sklepu (kot rečeno, gre za nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in pripadke), v tem upravnem sporu ne morejo biti relevantne in jih sodišče zato zavrača, enako pa velja tudi za v tej zvezi podani dokazni predlog z izpisom zavarovanj.

9. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da tožnici nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zaradi deložacije ne bi smelo biti naloženo, pa so v tem postopku, ki se nanaša na davčno izvršbo, neupoštevni, saj v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s sedmim odstavkom 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se namreč s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne morejo uveljavljati ugovori za izpodbijanje izvršilnega naslova; zato se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi ter nadaljuje davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

10. Tako za presojo ostanejo odprte le še tožbene navedbe, da tožnica ni nič dolžna ter da, če ni glavnice, tudi ni obresti in stroškov, ki pa jih sodišče zavrača kot pavšalne.

11. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj med strankama ni spora o dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

13. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 226/2015
• UPRS sodba I U 1816/2015
• USRS sodba I U 573/2016