UPRS Sodba III U 122/2018-8

Jedro

Drži, da je bil način izpolnitve obveznosti Italije iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe v Sporazumu dogovorjen tako, da ta obveznost s 15. 9. 1947 preide na Jugoslavijo, za kar je Italija zagotovila tudi sredstva. Vendar pa je datum 15. 9. 1947 iz 1. člena Sporazuma upošteven le za pokojnine iz 8. točke priloge XIV, to je za upravičenja do pokojnin, ki so jih osebe pridobile z delom za Republiko Italijo ali za njene lokalne oblasti oziroma z delom v italijanski državni upravi. 1. člen Sporazuma se tako ne more nanašati na vojne pokojnine, do katerih bi bile civilne osebe upravičene zaradi okoliščin, kot jih je uveljavljala stranka v svojem zahtevku. Sodišče je zato zaključilo, da je treba zavrniti tudi sklepanje, da je zaradi Akta o notifikaciji nasledstva na Republiko Slovenijo prešla odgovornost zaradi neizvršenih obveznosti nekdanje Jugoslavije glede sprejetja pravnih podlag, na podlagi katerih bi civilni invalidi vojne lahko uveljavili zahtevke za ugotovitev statusa in izplačilo invalidnin za čas od 15. 9. 1947 do datuma, ko jim je bil na podlagi predpisov, sprejetih v nekdanji skupni državi, ta status priznan, invalidnine pa izplačevane.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Postojna kot prvostopenjski organ odločila, da se tožeči stranki zavrne zahtevek za priznanje statusa vojnega invalida - civilnega invalida žrtve vojne, priznanje vojne invalidnine in ustrezne valorizacije za čas od 15. 9. 1947 do 28. 2. 1979 ter da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ povzame vsebino obravnavane zahteve oziroma vloge tožeče stranke in navede listine, ki so ji bile priložene. Iz vloge izhaja, da tožeča stranka zahtevani status uveljavlja zaradi poškodbe z zapuščenim vojaškim materialom, ki jo je utrpela kot državljan takratne države Italije na območju sedanje Primorske, ki je na podlagi Pariške mirovne pogodbe¹ 15. 9. 1947 pripadlo Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (v nadaljevanju: FLRJ), tožeča stranka pa je takrat postala jugoslovanski državljan. Tožeča stranka ne uveljavlja statusa civilnega invalida vojne za naprej, saj ima ta status že priznan; želi pa si ga urediti za nazaj, za obdobje od 15. 9. 1947 do takrat, ko ji je bil ta status priznan, pri čemer meni, da je upravičena tudi do valorizirane invalidnine glede na svojo stopnjo invalidnosti za čas od 15. 9. 1947 dalje do takrat, ko je invalidnino pričela prejemati. V vlogi se je sklicevala na Pariško mirovno pogodbo oziroma v zvezi z njo leta 1954 sklenjeni Sporazum med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in Italijansko republiko o definitivnem urejanju medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov (v nadaljevanju: Sporazum).

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da ima tožeča stranka priznan status civilnega invalida vojne VI. skupine s 60 % invalidnostjo in je razvrščena v kategorijo žrtev vojnega materiala na podlagi odločbe Skupščine občine Postojna, oddelka za družbene službe in občo upravo, št. 55-16/1975 z dne 27. 7. 1979, ter da ji gre pravica do invalidnine VI. skupine od 1. 3. 1979 dalje. Tožeča stranka je bila namreč 17. 2. 1945 ranjena z italijansko ročno bombo, na katero je naletela, ko sta se s prijateljico igrala v bližini doma. Bomba je eksplodirala in tožečo stranko ranila po vsem desnem delu telesa, oslepela je na licu mesta, poleg tega je bila težje ranjena v desno nogo, odtrgalo ji je sredinec desne roke, kazalec pa težje ranilo, utrpela je tudi več manjših ran po desni strani telesa. Takoj po dogodku so jo odnesli v vojaško bolnišnico v Veliki Otok, nato pa v Trst na zdravljenje v bolnišnico Regina Elena. V bolnišnici so tožeči stranki odstranili desno oko, nosi protetični nadomestek. Kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve prvostopenjskega organa, tožeča stranka prejema vse pravice po sedaj veljavnem Zakonu o vojnih invalidih (v nadaljevanju: ZVojI). Obravnavanemu zahtevku pa ni mogoče ugoditi, ker za to ni pravne podlage. Mednarodne pogodbe in tudi Sporazum v notranjem pravnem redu niso neposredno izvršljive, določbe, ki zadevajo ureditev varstva civilnih invalidov vojne, pa določeno obdobje po vojni niso dobile zakonske izpeljave.

4. Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot drugostopenjski organ zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ter se pridružuje razlogom prvostopenjskega organa. Navaja, da veljavni ZVojI ni ustrezna pravna podlaga za odločanje o uveljavljanem statusu in pravicah civilnega invalida vojne za čas od 15. 9. 1947 do takrat, ko je bil tožeči stranki ta status priznan, saj je skladno z ZVojI status civilnega invalida vojne in pravice iz tega naslova mogoče priznati le za naprej (od naslednjega meseca po vložitvi zahteve). V spornem obdobju ni obstajal noben predpis, ki bi civilnim osebam, kot je tožeča stranka, omogočal uveljaviti invalidsko varstvo zaradi poškodb, ki so jih utrpele zaradi vojnih dogodkov oziroma zapuščenega vojaškega materiala. V zvezi z ugovorom o neustavni pravni praznini v času od 15. 9. 1947 dalje drugostopenjski organ navaja, da je bila FLRJ glede na sklenjeni meddržavni Sporazum sicer dolžna vzpostaviti zakonske podlage, ki bi civilnim invalidom vojne, nekdanjim italijanskim državljanom, v okviru jugoslovanske zakonodaje omogočale izplačevanje ustreznih invalidnin ali nadomestil; vendar pa je bila stvar suverene odločitve tedanjega jugoslovanskega zakonodajalca, da je s svojimi notranjimi predpisi določil, od kdaj in v kakšnem obsegu bo upravičencem priznaval posebno invalidsko varstvo ter pravice. Jugoslavija je šele z Zakonom o varstvu nekaterih kategorij fašističnega nasilja, civilnih žrtev vojne, žrtev vojnega materiala in njihovih družinskih članov (v nadaljevanju: Zakon o varstvu nekaterih kategorij žrtev) iz leta 1968 v določenem obsegu uredila status in pravice civilnih žrtev vojne oziroma žrtev zapuščenega vojnega materiala ter z nadaljnjimi spremembami povečevala kategorije oziroma obseg zakonskega varstva. Slednje se je z Zakonom o civilnih invalidih vojne, uveljavljenim s 1. 1. 1993, razširilo na civilne invalide vojne z najmanj 20 % okvaro, s čimer je bilo varstvo civilnih invalidov vojne izenačeno z varstvom vojaških vojnih invalidov. Republika Slovenija je leta 1992 z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (v nadaljevanju: Akt o notifikaciji nasledstva), ki je začel veljati 15. 8. 1992, v svoje pravno nasledstvo prevzela tudi Sporazum. S tem pa je le potrdila od leta 1954 mednarodnopravno uveljavljeno pravno stanje ter ni prevzela nobenih (novih) pravnih obveznosti iz naslova poravnave oziroma plačila odškodnine civilnim invalidom vojne v skladu s sklenjenim meddržavnim Sporazumom. Za priznanje statusa civilnega invalida vojne za uveljavljano obdobje tako ni pravne podlage, zato je bila vloga utemeljeno zavrnjena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo prvostopenjskega organa. V tožbi navaja, da je civilni invalid vojne, ker se je kot otrok poškodovala zaradi vojnih dogodkov v prvi in drugi svetovni vojni, ki sta divjali tudi na območju sedanje slovenske Primorske, oziroma na tem območju zapuščenega vojaškega materiala. Dogodek, v katerem je prišlo do telesnih poškodb in nastanka invalidnosti tožeče stranke, ter v izpodbijani odločbi navedeno dejansko stanje ni sporno. Tožeča stranka je poškodbe utrpela kot italijanski državljan pred 15. 9. 1947, ko je na podlagi Pariške mirovne pogodbe območje sedanje Primorske pripadlo FLRJ, tožeča stranka pa je postala jugoslovanski državljan. Do uveljavitve Pariške mirovne pogodbe je bila italijanski državljan in je kot oseba, ki je postala invalid zaradi zapuščenega vojaškega materiala do 15. 9. 1947, invalidski status ter pravice uveljavila po italijanskih predpisih. Tedaj veljavna zakonodaja Republike Italije in kasnejše Zavezniške vojaške uprave Cone A sta namreč priznavali pravico do invalidnine oziroma pokojnine civilnim žrtvam vojne in žrtvam vojnega materiala; slednja je bila žrtvam do priključitve Primorske k Jugoslaviji leta 1947 tudi redno izplačevana. V skladu s točko B. IV. dela Pariške mirovne pogodbe je obveznost izplačevanja civilnih in vojaških pokojnin prevzela FLRJ. Z namenom popolne povrnitve vojne škode je namreč Republika Italija plačala FLRJ 125.000.000,00 USD v vrednosti 35,00 USD za unčo zlata. Način in oblika plačila reparacije sta bila dogovorjena v Pariški mirovni pogodbi. V tej zvezi sta FLRJ in Republika Italija 18. 12. 1954 sklenili Sporazum, ki določa, da bodo pristojne jugoslovanske organizacije od 15. 9. 1947 (in v okviru določb jugoslovanske zakonodaje) zagotovile izplačevanje civilnih in vojaških pokojnin; v četrtem odstavku 1. člena Sporazuma sta se državi dogovorili, da se obveznosti Italije za plačevanje civilnih in vojaških pokojnin, upoštevajoč izplačilo, ki ga je Italija poravnala po Sporazumu, šteje za dokončno poravnane. Tako pridobljenih sredstev pa FLRJ ni izplačala tistim osebam, ki so vojno škodo utrpele. Vse do prvih zakonskih rešitev za najtežjo kategorijo invalidov FLRJ, niti kakšna njena naslednica, ni sprejela ustreznih zakonskih podlag za uveljavitev pravic civilnih invalidov vojne, niti ni do le-teh kako drugače izpolnjevala svojih obveznosti. Do prve uzakonitve pravic civilnih invalidov vojne in drugih prizadetih je v FLRJ prišlo šele leta 1968 z Zakonom o varstvu nekaterih kategorij žrtev, ki pa je urejal pravice zgolj civilnih žrtev vojne z najtežjo, 100 % invalidnostjo oziroma telesno okvaro po splošnih predpisih o invalidskem zavarovanju. Postopno in z daljšimi časovnimi presledki je nekdanja država zniževala stopnjo potrebne invalidnosti za priznanje statusa civilnega invalida (žrtve) vojne. Šele v letu 1993 je Republika Slovenija z uveljavitvijo Zakona o civilnih invalidih vojne omogočila priznanje zahtevanega statusa tudi invalidom z najmanj 20 % okvaro organizma ter status civilnih invalidov vojne izenačila z vojaškimi invalidi.

6. Kot nadalje navaja tožeča stranka, sta tako nekdanja kot sedanja država status civilnih invalidov vojne urejali splošno, enako za vse skupine invalidov, čeprav so tožeča stranka in njej enaki v drugačnem pravnem položaju, saj so bili poškodovani kot državljani tedanje Italije, a na območju kasnejše Jugoslavije oziroma sedaj Slovenije, imeli so pravico in možnost uveljavitve pravic civilnih žrtev vojne po predpisih Italije in predpisih, veljavnih za območje tedanje Cone B, nekateri so omenjene prejemke že prejemali, drugi pa so imeli pri tedanji vojaški upravi vložene zahteve za priznanje pravic, FLRJ pa je z mednarodno pogodbo z dnem 15. 9. 1947 od Italije prevzela obveznost izplačevanja teh invalidnin in pokojnin, za kar je od Italije prejela namenska sredstva. Zato je bila tožena stranka vse od 15. 9. 1947 dolžna urediti sistem varstva pravic civilnih invalidov vojne najmanj v standardu in okviru, kot je to veljajo za te osebe v Republiki Italiji. Ta ureditev ni bila prepuščena njeni diskreciji, ampak gre za prevzeto mednarodnopravno obveznost države do svojih novih državljanov, ki jih je pridobila na temelju mednarodne pogodbe. Izpostavljene okoliščine narekujejo, da je treba civilne žrtve vojne, kot je tožeča stranka, obravnavati drugače, glede na 14. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), to izhaja iz narave stvari in potrebne razumnosti. Svojo obveznost do izplačila odškodnin in invalidnin je Republika Slovenija potrdila z Aktom o notifikaciji nasledstva, nenazadnje pa tudi z mnenjem Ministrstva za zunanje zadeve št. ZMP-596/08 z dne 22. 8. 2008. Kljub temu položaja takšnih civilnih invalidov vojne še vedno ni uredila za nazaj, čeprav jo k temu zavezuje mednarodna pogodba.

7. Po prepričanju tožeče stranke je opisana pravna praznina neustavna, takšen je zato tudi ZVojI, ki bi kot sistemski zakon moral urediti specifični položaj, v katerem se je tožeča stranka znašla zaradi oblastnih teritorialnih sprememb in sklenjenih mednarodnih pogodb, ki v Republiki Sloveniji veljajo neposredno. Kljub temu, da je bilo vprašanje ureditve statusa civilnih invalidov žrtev vojne, ki so invalidi postali kot italijanski državljani, ves čas aktualno, prizadevanja doslej niso prinesla rezultatov. S tem, ko tožena stranka ni uredila posebnega pravnega položaja tožeče stranke v zakonu, je nedopustno posegla v njeno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave), ni spoštovala pravice invalidov do posebnega varstva države (52. člen Ustave), ravnala je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načelom socialne države (2. člen Ustave). Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče ta postopek prekine in pri Ustavnem sodišču vloži zahtevo za presojo ustavnosti ZVojI, po sprejeti odločitvi pa tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji tožena stranka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožeča stranka je še navedla, da je njen zahtevek po pravni plati identičen z zahtevki, ki jih je skupaj pri Upravni enoti Nova Gorica vložilo 65 prizadetih oseb, omenjena upravna enota pa je vlogo razdružila tako, da je obravnavala zahtevek vsakega od vlagateljev posebej in zahtevke tistih, ki nimajo stalnega prebivališča na njenem območju, odstopila v reševanje krajevno pristojnemu upravnemu organu. Tožeča stranka sodišču predlaga, da vse upravne spore, v katerih ostali vlagatelji zahtevkov, tako kot ona, izpodbijajo odločitev tožene stranke, bodisi združi v skupno obravnavanje in o njih odloči z eno sodbo, bodisi v eni od zadev izvede vzorčni postopek, ostale pa do tedaj prekine.

9. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, razvidnih iz obrazložitve prvo- in drugostopenjskega organa. Poudarja, da za priznanje statusa civilnega invalida vojne tožeči stranki za uveljavljano časovno obdobje ni pravne podlage, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

10. Sodišče je s sklepom št. III U 122/2018-7 z dne 12. 11. 2020, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

11. Predlogu tožeče stranke, naj več odprtih postopkov združi v skupno obravnavo, sodišče ni sledilo. Po prvem odstavku 42. člena ZUS-1 lahko sodišče s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več pri istem oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu. V primerih, za katere tožeča stranka predlaga združitev v skupno obravnavo, pa ne gre za isti predmet, saj v njih tožeče stranke izpodbijajo različne upravne odločbe, s katerimi so bili zavrnjeni njihovi zahtevki za priznanje statusa civilnega invalida vojne in akcesornih pravic, ki so jih izdali različni prvostopenjski organi v posameznih upravnih zadevah z različnim dejanskim stanjem. Zato niso izpolnjeni pogoji za združitev postopkov iz citirane določbe ZUS-1. Prav tako sodišče ni sprejelo pobude tožeče stranke za odločanje v vzorčnem postopku. Predmet presoje v tem upravnem sporu je torej le s tožbo tožeče stranke izpodbijana odločba.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je pravilno in popolnoma ugotovil dejansko stanje zadeve, ki med strankama niti ni sporno, navedel je tudi za odločitev relevantne materialnopravne predpise, drugostopenjski organ pa se je izrekel do pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, sledi, kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, in jih zato ob uporabi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti ne ponavlja, glede na tožbene ugovore pa pojasnjuje:

14. Stališče do spornih vprašanj, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, je že sprejelo Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 29/2020 z dne 28. 10. 2020, v kateri je obravnavalo po vsebini takšen zahtevek z enako utemeljitvijo, kot ga uveljavlja tožeča stranka v tu obravnavani zadevi. V omenjeni zadevi je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je ZVojI v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947 dalje. Gre torej za enako vprašanje, kot je predmet tega upravnega spora. Vrhovno sodišče je v omenjeni zadevi vloženo revizijo zavrnilo. V obrazložitvi sodbe X Ips 29/2020 je pojasnilo, da je vprašanje, ali zaradi Akta o notifikaciji nasledstva obstoji pravna dolžnost Republike Slovenije, da v svoji zakonodaji (ZVojI) omogoči navedenim invalidom uveljavitev statusa civilnega invalida vojne in iz tega izhajajočih pravic (invalidnine) tudi za čas od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje do dne, ko je oseba pridobila omenjeni status in rento, pomembno z vidika zahtev iz določb 8. člena Ustave (da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo) in drugega odstavka 153. člena Ustave (da morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami), po katerih je zakonodajalec dolžan uskladiti pravni red v Republiki Sloveniji z mednarodnimi pogodbami, ki jo zavezujejo. Pri tem je notifikacija nasledstva eden od načinov privolitve države, da jo mednarodna pogodba zavezuje (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, 80. do 83. člen Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-I) ter IV. del Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb). V obravnavanem primeru je Republika Slovenija z Aktom o notifikaciji nasledstva ugotovila svoje pravno nasledstvo v zvezi z tam naštetimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je nekdanja Jugoslavija sklenila z Republiko Italijo, med njimi tudi glede Sporazuma. Z Aktom o notifikaciji nasledstva pa ni potrjeno nasledstvo v zvezi s Pariško mirovno pogodbo.

15. Kot je nadalje obrazložilo Vrhovno sodišče, je Pariška mirovna pogodba v 8. točki priloge XIV določila, da je Italija še naprej odgovorna za plačevanje civilnih ali vojaških pokojnin, ki jih od začetka veljavnosti te pogodbe v službi italijanske države ali italijanskih občinskih ali drugih krajevnih oblasti pridobijo osebe, ki na podlagi te pogodbe sprejmejo državljanstvo države naslednice, vštevši tudi pravice do pokojnine, ki še niso izplačljive; država naslednica in Italija se dogovorita o načinu izpolnjevanja te obveznosti.² Iz te določbe izhaja, da je bila Italija tudi po uveljavitvi Pariške mirovne pogodbe, torej po 15. 9. 1947, še naprej odgovorna za izplačilo določenih pokojnin osebam, čeprav so te na podlagi omenjene pogodbe sprejele državljanstvo države naslednice (prim. 19. člen Pariške mirovne pogodbe). Razvidno je še, da se država naslednica in Italija posebej dogovorita o načinu, kako bo Italija izpolnila svojo obveznost do te skupine oseb, sicer državljanov druge države, kar pomeni, da je bila določitev načina izpolnitve obveznosti predmet posebnega dvostranskega sporazuma med državama. Nekdanja Jugoslavija se je o načinu izpolnjevanja omenjene obveznosti dogovorila z Italijo v okviru 1. člena Sporazuma, ki tudi nosi naslov „Civilne in vojne pokojnine par. 8 priloge XIV mirovne pogodbe“. Iz prvega odstavka 1. člena Sporazuma izhaja, da pristojne jugoslovanske organizacije s 15. septembrom 1947 v okviru določb jugoslovanske zakonodaje prevzemajo „službo civilnih in vojnih pokojnin“ za osebe iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe. Pojasnjeno je, da je obveznost izplačevanja pokojnin osebam, ki so po uresničitvi pravice do opcije prenesle svoje prebivališče na ozemlje države pogodbenice, katere državljanstvo so izbrale, na strani te države pogodbenice (drugi odstavek), in določeno, da v zvezi s tem nobena od držav pogodbenic ne more imeti medsebojnih zahtevkov, niti zahtevkov, ki bi izvirali iz uporabe tega člena (tretji odstavek). Glede na to in upoštevaje izplačilo, ki ga je italijanska vlada izvršila na podlagi 2. člena Sporazuma z dne 23. 12. 1950, se šteje njena obveznost iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe dokončno urejena (četrti odstavek).

16. Glede na navedeno torej drži, da je bil način izpolnitve obveznosti Italije iz 8. točke priloge XIV Pariške mirovne pogodbe v Sporazumu dogovorjen tako, da ta obveznost s 15. 9. 1947 preide na Jugoslavijo, za kar je Italija zagotovila tudi sredstva. Vendar pa je datum 15. 9. 1947 iz 1. člena Sporazuma upošteven le za pokojnine iz 8. točke priloge XIV, to je za upravičenja do pokojnin, ki so jih osebe pridobile z delom za Republiko Italijo ali za njene lokalne oblasti oziroma z delom v italijanski državni upravi. 1. člen Sporazuma se tako ne more nanašati na vojne pokojnine, do katerih bi bile civilne osebe upravičene zaradi okoliščin, kot jih je uveljavljala stranka v svojem zahtevku. Vrhovno sodišče je zato zaključilo, da je treba ob razlagi, da se 8. točka priloge XIV Pariške mirovne pogodbe nanaša le na plačevanje nekaterih vrst pokojnin (povezanih z delom oseb pri italijanskih oblastnih organih), zavrniti tudi sklepanje, da je zaradi Akta o notifikaciji nasledstva na Republiko Slovenijo prešla odgovornost zaradi neizvršenih obveznosti nekdanje Jugoslavije glede sprejetja pravnih podlag, na podlagi katerih bi civilni invalidi vojne lahko uveljavili zahtevke za ugotovitev statusa in izplačilo invalidnin za čas od 15. 9. 1947 do datuma, ko jim je bil na podlagi predpisov, sprejetih v nekdanji skupni državi, ta status priznan, invalidnine pa izplačevane.

17. Glede stališča, da naj bi že na podlagi pravil običajnega mednarodnega prava s prenosom suverenosti in prenosom državljanstva na državo naslednico na slednjo prešle tudi obveznosti izplačevanja pokojnine, je Vrhovno sodišče navedlo, da je ob predpostavki, da gre za pravilo mednarodnega običajnega prava, očitno, da ga Republika Slovenija spoštuje, saj stranki na podlagi v prejšnji državi (nekdanji Jugoslaviji) ugotovljenega statusa civilnega invalida vojne in pod pogoji v ZVojI zagotavlja nadaljnje prejemanje invalidnine. Z navedenim pravilom mednarodnega običajnega prava pa ni mogoče neposredno utemeljevati obveznosti Republike Slovenije, ki zaradi morebitnih opustitev dolžnih aktivnosti nekdanje Jugoslavije lahko odgovarja le, kolikor se je k njihovemu spoštovanju zavezala z notifikacijo nasledstva nekdanje Jugoslavije v zvezi s Sporazumom. Ker Republika Slovenija ni notificirala svojega nasledstva nekdanje Jugoslavije po Pariški mirovni pogodbi, to dodatno potrjuje, da ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Republiko Italijo, ampak le tistih iz Sporazuma, konkretno iz njegovega 1. člena.

18. Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do navedb v smeri, da je bilo v 8. točki priloge XIV Pariške mirovne pogodbe, na katero se nanaša 1. člen Sporazuma, vsebovano tudi splošno pravilo o prehodu obveznosti na nekdanjo Jugoslavijo glede plačevanja vseh pokojnin, ne le pokojnin osebam, ki so delovale v državni ali lokalni upravi. Po presoji Vrhovnega sodišča to ne drži. Kot je pojasnilo, navedbe, ki povezujejo vsebino 8. točke v razmerju do ureditve v 7. točki priloge XIV in opredeljevanje 8. točke kot izjeme, razume kot zatrjevanje, da je dogovor v 8. točki priloge XIV Pariške mirovne pogodbe glede nadaljnje odgovornosti Italije za plačevanje določenih pokojnin izjema od ureditve v 7. točki, vendar pa navedeno ne omogoča sklepanja, da je bil v okviru 8. točke dosežen sporazum o splošnem prehodu obveznosti na državno naslednico glede vseh vrst pokojnin.

19. Tukajšnje sodišče sledi opisani odločitvi oziroma razlogom Vrhovnega sodišča ter po vsem povedanem meni, da s tožbenimi navedbami ni bil vzpostavljen dvom v skladnost ZVojI z Ustavo oziroma Sporazumom, niti ta ne izhaja iz določb predpisov, uporabljenih v obravnavani zadevi, ter je zato neutemeljen tožbeni ugovor, da bi moral zakonodajalec v ZVojI za osebe, ki so v takšnem položaju kot tožeča stranka, urediti (jim omogočiti) pridobitev statusa civilnega invalida vojne in iz tega izhajajočih pravic (do vojne pokojnine oziroma invalidnine) tudi za obdobje od uveljavitve Pariške mirovne pogodbe dalje. Glede na navedeno sodišče ni prekinilo postopka v tej zadevi in začelo postopka za oceno ustavnosti ZVojI, kot je to predlagala tožeča stranka. V tej zvezi kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na sicer pavšalno zatrjevano kršitev pravic do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, do posebnega varstva države iz 52. člena Ustave, do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ter na kršitev 2. člena Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Tožeči stranki je skladno z veljavno zakonodajo priznan status civilnega invalida vojne in uživa vse z zakonom predvidene pravice. Pri tem sodišče dodaja, da je pravica do invalidnine socialna pravica, ki se podeli z zakonom (ob upoštevanju tudi družbenih razmer), njen obseg pa ni ustavno določen. Povedano velja tudi za retroaktivno priznavanje statusa in pravic iz tega naslova. Kot je obrazložil drugostopenjski organ in povzema sama tožeča stranka v tožbi, se je položaj civilnih invalidov vojne postopno urejal, enako za vse skupine teh invalidov v državi, dokler ni bilo njihovo varstvo izenačeno z varstvom vojaških vojnih invalidov. Da bi bilo to samo po sebi neustavno, tožeča stranka ni uspela utemeljiti. Podlage, ki bi zahtevala uveljavljano (drugačno) ureditev za obravnavano skupino civilnih invalidov vojne, pa, kot je bilo obrazloženo, ni.

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Dejansko stanje zadeve namreč med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa so sporna vprašanja vsebine prava, kar ni predmet dokazovanja na glavni obravnavi. Do teh vprašanj se je v podobni zadevi, kot je obravnavana, že opredelilo Vrhovno sodišče, stališča katerega je sodišče povzelo v obrazložitvi te sodbe (prim. 3. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je zato presodilo, da za učinkovito sodno varstvo v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.

K II. točki izreka:

21. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Mirovna pogodba z Italijo, podpisana v Parizu dne 10. 2. 1947.
² Pariška mirovna pogodba, integralno prevodno besedilo, Ministrstvo za zunanje zadeve RS, 15. septembra 1997, str. 104.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 29/2020
• VSRS Sklep X DoR 167/2019-3
• Sodba VIII Ips 406/2007