UPRS Sklep II U 289/2018-10

Jedro

Ugotovitev, da je tožniku izrečena kazen zapora že iztekla, pomeni, da si z vloženo tožbo, s katero je zahteval, naj se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. To pa pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za vloženi tožbeni zahtevek, drugačnega (ugotovitvenega) zahtevka pa ni vložil, niti svojega zahtevka po nastopu novih okoliščin, to je po odpustu s prestajanja kazni zapora, ni spremenil v ugotovitvenega.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, št. I K 55989/2010 z dne 9. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, št. II Kp 55979/2010 z dne 8. 5. 2015, za tri kazniva dejanja poneverbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (KZ) izrečena kazen štirih let zapora. Prestajanje izrečene zaporne kazni je tožnik nastopil dne 26. 9. 2015 v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, iztekla pa mu je dne 26. 9. 2019.

2. Z vlogo z dne 23. 4. 2018 je tožnik zaprosil za pogojni odpust, vendar pa je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju tožena stranka) njegovo prošnjo z odločbo št. 7200-242/2017/37 z dne 27. 8. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) zavrnila. V obrazložitvi najprej povzema vsebino tožnikove prošnje in poročila zavoda ter citira določbo 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki ureja pogojni odpust obsojencev. Pojasnjuje, da tožnik izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je že prestal predpisan delež kazni, pri ocenjevanju materialnih pogojev za pogojni odpust pa je presojala ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo več ponovil. Kot razloge, ki kažejo, da do ponovitve kaznivega dejanja ne bo prišlo, je upoštevala tožnikovo predhodno nekaznovanost, nadalje to, da zoper njega ne teče kazenski postopek in da kazen zapora prestaja korektno. Presodila pa je, da tožnik v odnosu do kaznivega dejanja ni dosegel potrebne kritičnosti, saj se o razlogih in nagibih zanj ni posebej izjavil, zlasti glede na naravo storjenega dejanja, s katerim se je okoristil posredno oziroma neposredno. Tudi delež protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki ga je tožnik vrnil, je nizek. Presodila je, da je glede na načelo kazenskega prava, da ni mogoče obdržati ničesar kar je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, utemeljeno, da tožnik še nadalje vrača povzročeno škodo v skladu s svojimi zmožnostmi, obenem pa da se opravi zavodska obravnava njegove kritičnosti v odnosu do oškodovanih družb.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Meni, da tožena stranka ni upoštevala njegovih argumentov, ki jih je navedel v prošnji za pogojni odpust, tudi to, da storjeno kaznivo dejanje obžaluje, da se je aktivno vključil v delo v zavodski skupini, da je bil aktiven pri hišniških delih in urejanju okolja, da se je udeležil izobraževanja za izdelovalca spletnih strani, da je bil zaradi zdravstvenih razlogov zaposlen v delovni terapiji, da dela izven zavoda v socialnem podjetju A. kot turistični vodič, da redno plačuje mesečne obroke za povrnitev protipravno pridobljene premoženjske koristi v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi, da ima možnost takojšnje zaposlitve pri prej navedenem socialnem podjetju, da so njegove socialne razmere urejene in da ima več zdravstvenih težav. Meni, da tožena stranka pri odločanju po prostem preudarku ni ravnala v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj za uporabo takega prostega preudarka ni ugotovila vseh dejstev, ki so potrebna za odločitev, saj bi bilo šele takrat mogoče ugotoviti ali je bila odločitev sprejeta v skladu z namenom, za katerega je toženi stranki dano pooblastilo za tako odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in povzema ključne poudarke iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

5. Ker iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožniku izrečena kazen zapora iztekla dne 26. 9. 2019, je sodišče tožnika pozvalo, naj sporoči ali še vztraja pri vloženi tožbi in kolikor vztraja, naj pojasni pravni interes za nadaljevanje postopka, torej za uveljavljanje zahtevka, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi. Tožniku je bil poziv sodišča vročen z vročitvijo v hišni predalčnik dne 22. 6. 2020, vendar pa se nanj v določenem 8 dnevnem roku ni odzval.

6. Sodišče je tožbo zavrglo.

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (enako v sodbah Upravnega sodišča RS, št. I U 820/2016 z dne 24. 5. 2017 in št. I U 1853/2017 z dne 21. 8. 2018, izdanih v primerljivih zadevah v zvezi s pogojnim odpustom obsojenca).

8. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožniku izrečena kazen zapora iztekla dne 26. 9. 2019, sodišče pa je po podatkih Centralnega registra prebivalstva ugotovilo, da tožnik v trenutku odločanja o predmetni tožbi nima prijavljenega začasnega prebivališča ne v ZPKZ Maribor ne v katerem drugem zavodu za prestajanje kazni zapora. Opisana ugotovitev, da je tožniku izrečena kazen zapora že iztekla, pomeni, da si z vloženo tožbo, s katero je zahteval, naj se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. To pa pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za vloženi tožbeni zahtevek, drugačnega (ugotovitvenega) zahtevka pa tožnik ni vložil, niti svojega zahtevka po nastopu novih okoliščin, to je po odpustu s prestajanja kazni zapora, ni spremenil v ugotovitvenega (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018).

9. Skladno z zaključkom, da tožnik nima več pravnega interesa za odločitev v zadevi, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 322/2014
• UPRS Sklep I U 1853/2017-18
• UPRS Sklep I U 820/2016-17