UPRS Sodba II U 268/2018-19

Jedro

V skladu z Javnim pozivom se finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju občin s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Maribor ne more dodeliti, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. V zvezi s tem je tožena stranka izpodbijano odločitev pravilno oprla na veljavni Odlok, torej predpis, ki je veljal v času njenega odločanja, in ne na Odlok /2013, ki je veljal v času objave Javnega poziva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 4. 12. 2017 s priporočeno pisemsko pošiljko oddal vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude po Javnem pozivu 54SUB-OB17 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 56/17 in 39/18, v nadaljevanju Javni poziv), ki ga je na podlagi prvega odstavka 146.g člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZOV-1) in 10. člena Splošnih pogojev poslovanja Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 0131-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010, objavila tožena stranka.

2. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnikovo vlogo zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožnik v vlogi navedel, da bo naložba izvedena na stavbi z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 284/1 k.o. A.. Vlogi je priložil tudi predračun izvajalca B.B. s.p. z dne 4. 12. 2017 za izvedbo predmetne naložbe in fotografije stanovanjske stavbe, kjer se bodo izvajala dela. Tožena stranka v nadaljevanju citira določbo 1. točke razdelka "C-vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe" iz Javnega poziva, ki določa, da se nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe ne dodeli, če občinski akt ali lokalni energetski koncept na območju, kjer je locirana stavba, določa drug prednostni način ogrevanja. Toženi stranki podatke o tem zagotovi občina na parcelo natančno.

3. Območje Mestne občine Maribor je po 2. členu Odloka o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Maribor (Uradni list RS, št. 57/17; v nadaljevanju Odlok), ki ga je sprejela Vlada RS, območje obremenjenosti z delci PM (10). Odlok v drugem odstavku 4. člena določa, da do spodbud za zamenjavo kotlov niso upravičeni tisti, ki imajo stavbe na območju, kjer je z občinskimi akti ali lokalnim energetskim konceptom kot prednostni način ogrevanja stavb določeno daljinsko ogrevanje. Kot izhaja iz celotne spisovne dokumentacije, se stavba, za katero je tožnik vložil vlogo za nepovratno finančno spodbudo za vgradnjo toplotne črpalke za centralno ogrevanje, nahaja na parceli, za katero je po podatkih občine kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina. Tožena stranka je s temi ugotovitvami seznanila tožnika, ki je v ugovoru na te ugotovitve navajal, da v času oddaje vloge za predmetno parcelo še ni bil določen noben prednostni način ogrevanja. Tožena stranka tem navedbam ne sledi, saj mora v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upoštevati zakone, podzakonske predpise, predpise samoupravnih lokalnih skupnosti in splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, ki so veljavni v času odločanja. Ker je v trenutku odločanja bila tožnikova parcela po podatkih Mestne občine Maribor v območju, za katero je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, tožnik ne izpolnjuje pogojev iz Javnega poziva in je zato tožena stranka njegovo vlogo zavrnila.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Pojasnjuje, da se je z vlogo prijavil na Javni poziv ter priložil vse zahtevane priloge, zaprosil pa za nepovratno finančno spodbudo za vgradnjo toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Gre za električno toplotno črpalko tipa slanica (zemlja/voda), ki je zamenjala staro kurilno napravo.

5. Tožnik v nadaljevanju povzema ključne poudarke obrazložitve izpodbijane odločbe ter navaja, da se argumenti tožene stranke ne strinja, in to iz več razlogov. V drugem odstavku 4. člena Odloka niso opredeljena območja, za katera bi bil kot prednostni način ogrevanja določen plin. Taka območja bi morala občina določiti z občinskimi akti ali lokalnim energetskim konceptom. Tožnik je o tem iskal podatke pri Medobčinskem uradu za varstvo okolja in ohranjanje narave Mestne občine Maribor in prejel odgovor, da ta območja določa Lokalni energetski koncept Mestne občine Maribor (v nadaljevanju LEK), oziroma njegova novela, ki jo je Mestni svet Mestne občine Maribor potrdil dne 16. 2. 2017 na 23. redni seji. Iz tega odgovora tudi izhaja, da novela LEK območij prednostnih načinov ogrevanja ne določa na parcelo natančno, pač pa ta območja definira le v širšem kontekstu. Ker iz LEK ni mogel razbrati za katera območja gre, je Mestno občino Maribor zaprosil za pojasnila ter v odgovor prejel izseke besedila LEK, iz katerih pa območja prav tako niso razvidna, pač pa se besedilo sklicuje le na "območja v mestu v višjo gostoto poselitve". Meni, da taka nejasna odločba posega v njegovo pravico do pravne varnosti, ki je sestavni del pravne države iz 2. člena Ustave RS. Opisane ugotovitve pomenijo, da je bilo dejansko stanje glede območji z določenimi prednostnimi načini ogrevanja nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo s tem, ko je tožena stranka ugotavljala, da naj bi v Mestni občini Maribor taka območja obstajala.

6. Podrejeno, kolikor bi sodišče štelo, da so v LEK veljavno določena območja s prednostnim načinom ogrevanja, pa tožnik opozarja, da ta območja niso določena na zemljiško parcelo natančno, torej da Mestna občina Maribor ni določila meja območij, znotraj katerih spadajo te parcele. To so storili njeni zaposleni ob sodelovanju z zunanjimi svetovalci, to je družbama L. in M., kot je bilo ugotovljeno v oddaji Preverjeno dne 29. 5. 2018. Tožnik meni, da bi moral seznam parcel, ki sodijo v območje s prednostnim načinom ogrevanja, določiti Mestni svet Mestne občine Maribor, ki je na ravni te občine edini pristojni sprejemati splošne akte. Kot je tožniku znano, pa ta takega akta ni sprejel niti tak akt ni bil javno objavljen. Tožena stranka je zato odločitev sprejela le na podlagi seznama podatkov, ki ji jih je posredovala Mestna občina Maribor, četudi bi o takem seznamu moral odločati Mestni svet Mestne občine Maribor. Urad za komunalo, promet in prostor je dne 7. 4. 2015 sicer pripravil predlog za obravnavo na 6. redni seji mestnega sveta z naslovom "Seznam parcel s prednostno določenim načinom ogrevanja v Mestni občini Maribor za namen dodeljevanja subvencij Eko sklada j.s.", o čemer je Mestni svet Mestne občine Maribor odločal dne 23. 4. in 12. 5. 2015. Po podatkih občine se je ta seznam uporabljal po tedaj veljavnem Odloku o načrtu za kakovost zraka za Maribor, sprejetim v letu 2013. Več kot očitno je, da so seznam, ki je bil posredovan toženi stranki, sprejeli zaposleni pri občini ob sodelovanju z zaposlenimi iz zunanjih podjetij, takemu seznamu pa manjka vsaka legitimnost, saj ni bil sprejet kot splošni akt, ki bi bil javno objavljen.

7. Sestavljavci seznama so sami in samovoljno v tak seznam vključili tudi tožnikovo parcelo, četudi ta ni bila nikoli povezana z napeljavo za zemeljski plin. Te napeljave ni niti v bližnji okolici, kar kaže na arbitrarnost oblikovanja seznama. Odlok je sicer začel veljati dne 18. 10. 2017, medtem ko je Mestna občina Maribor seznam parcel posredovala toženi stranki šele dne 25. 1. 2018. Tožena stranka v tem vmesnem času ni odločala o vlogah prosilcev, pač pa je čakala na podatke občine. S tem je v veliki večini primerov prišlo do molka tožene stranke, ki je nato odločala po predpisih, ki so veljali v času odločitve, ne pa v času, ko so prosilci vlagali prošnje in se zanašali na določeno stanje. Tako je tudi tožnik vložil vlogo v prepričanju, da njegova parcela ne sodi v območje s prednostnim načinom ogrevanja. S tem je bil zaveden in se je tudi odločil za investicijo, sicer se zanjo ne bi odločil.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. Po tem, ko povzame obrazložitev izpodbijane odločbe ter ključne poudarke iz tožnikove tožbe, navaja, da je bila Mestna občina Maribor po Odloku dolžna toženi stranki zagotoviti podatke o mejah območij, kjer so določeni prednostni načini ogrevanja na zemljiško parcelo natančno, tožena stranka pa je bila v skladu z načelom zakonitosti dolžna te podatke upoštevati. Za območje Mestne občine Maribor je bil sprejet LEK, ki določa območja prednostnega načina ogrevanja v širšem kontekstu, torej kot širša območja in ne na zemljiško parcelno natančno. Skladno z Odlokom, ki določa, da mora občina toženi stranki zagotoviti podatke o meji območja, za katero je kot prednostni način določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, na parcelo natančno, je Mestna občina Maribor toženi stranki dne 25. 1. 2018 posredovala te podatke. Kolikor je Mestna občina Maribor tožniku posredovala drugačne podatke, to na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva. Točna je navedba tožnika, da tožena stranka od objave Javnega poziva do dne 24. 1. 2018 ni odločala, saj ni imela na voljo podatkov Mestne občine Maribor. V skladu z določbami Javnega poziva in veljavne zakonodaje tožnik ni upravičen do nepovratne finančne spodbude za izvedbo ukrepa vgradnje nove toplotne črpalke in mu je bila zato tudi izdana izpodbijana odločba. Glede tožnikove tožbene navedbe, da parc. št. 284/1 k.o. A. ni povezana z napeljavo na zemeljski plin, tožena stranka poudarja, da gre za novo dejstvo in da se tožnik sklicuje na nove dokaze. Ne glede na to, pa ta tožbeni ugovor za odločitev ni bistven. Tožena stranka je bila namreč pri izdaji izpodbijane odločbe vezana na Odlok, po katerem ni bistvena sedaj obstoječa možnost načina ogrevanja, temveč je bistveno kakšni so v tej zvezi načrti za v bodoče. Po določbah Odloka je cilj zmanjšanje onesnaževanja zraka z delci PM(10) in s tem povezani prednostni način ogrevanja stavb z uporabo zemeljskega plina, zato do nepovratnih finančnih spodbud niso upravičeni tisti, ki vgrajujejo kotle na lesno biomaso, oziroma ki nameravajo vgrajevati električne toplotne črpalke.

9. Tožnik se je na odgovor tožene stranke odzval v pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2020. Poudarja, da ni sporno, da so subvencije tožene stranke za vgradnjo toplotnih črpalk predvidene samo na parcelah, kjer ni določen drug prednostni način gretja kot npr. plin ali toplovod, da pa je sporno kdaj in kako je tožena stranka obravnavala tožnikovo vlogo ter kdaj in kako so bili predloženi relevantni podatki Mestne občine Maribor. Tožena stranka je v zvezi s tem pojasnila, da so ji bili ti podatki posredovani dne 25. 1. 2018, torej več kot tri mesece po tem, ko je Odlok že stopil v veljavo. Tožena stranka do prejema teh podatkov o vlogah ni odločala, kar pomeni, da je z upravnim postopkom zavlačevala in je zato prišlo do namernega molka v upravnem postopku. Odločitev je nato sprejela na podlagi predpisa, ki je veljal v času odločanja in ne v času, ko so prosilci vlagali prošnje in se zanašali na obstoječe stanje, tako tudi tožnik. Tožena stranka je na svoji spletni strani prosilcem za subvencije sporočila, da lahko z izvajanjem naložb pričnejo takoj po oddaji vloge. Z navedbo, da bi odločila prej, kolikor bi prej prejela podatke Mestne občine Maribor, se tožena stranka spreneveda, medtem ko je tožnik s skrbnostjo preverjanja pri Mestni občini Maribor dokazal, da mu je znano kakšni so pogoji za odobritev subvencije. Kolikor bi bil pravočasno seznanjen, da je njegova parcela uvrščena v območje, za katerega je predviden drug prednostni način gretja, vloge ne bi vložil in se tudi ne bi odločil za investicijo. Tožena stranka navaja, da je pri odločanju vezana na Odlok, ki je bil sprejet dne 13. 10. 2017, obenem pa tudi potrjuje, da v tem odloku operativni detajli niso bili določeni in da jih je Mestna občina Maribor posredovala šele naknadno. S čakanjem na te podatke je tožena stranka dopolnjevala oziroma spreminjala razpisne pogoje. Tožnik v nadaljevanju, enako kot v tožbi, poudarja, da bi morala biti območja s prednostnim načinom ogrevanja določena z občinskimi akti ali LEK. Tožena stranka tudi ni preverjala stanja v naravi, na kar jo je opozoril tožnik, ko je v tožbi pojasnil, da ogrevanja z zemeljskim plinom ni ne na njegovi parceli niti ne v njegovi ulici ali v njeni bližini. Tožnik še opozarja, da je tožena stranka na spletni strani za področje Mestne občine Kranj in Občine Hrastnik dne 28. 1. 2020 objavila, da bo v tamkajšnjih primerih vloge, ki so bile vložene v času starih odlokov, obravnavala po teh odlokih in ne po novih odlokih, kar pa pomeni, da gre v njegovem primeru za diskriminacijo.

10. Tožena stranka je na tožnikovo pripravljalno vlogo odgovorila v vlogi z dne 10. 3. 2020 in uvodoma povzela podatke o sprejemu Odloka in objavi Javnega poziva. Ker je o tožnikovi vlogi odločila dne 8. 8. 2018, torej v času veljavnosti Odloka iz leta 2017, se je pravilno oprla na določbe tega predpisa, odločitve o prijavah na Javni poziv pa sprejela, ko je prejela podatke Mestne občine Maribor o prednostnih načinih ogrevanja na zemljiško parcelo natančno. Prvo odločbo o vlogi, ki je prispela na Javni poziv, je izdala dne 14. 3. 2018, gre pa za vlogo, ki je prispela pred tožnikovo. Kolikor je tožnik menil, da gre za zavlačevanje postopka, je imel možnost do izdaje izpodbijane odločbe vložiti tožbo zaradi molka organa, česar pa ni storil.

11. Tožena stranka poudarja, da ne drži navedba tožnika, da do take situacije ne bi prišlo, kolikor bi ji bili na dan objave Javnega poziva znani podatki o prednostnih načinih ogrevanja za območje Mestne občine Maribor. Občine namreč toženi stranki posredujejo podatke o prednostnih načinih ogrevanja za vsak javni poziv posebej, teh podatkov pa tožena stranka ne preverja s podatki, ki so ji bili posredovani na podlagi predhodno objavljenih javnih pozivov. Določanje prednostnih načinov ogrevanja je v domeni občin, tožena stranka pa je na te podatke vezana in od njih ne more samovoljno odstopiti. Tožnikova trditev, da naj bi se dejstva glede izpolnjevanja pogojev Javnega poziva v smislu določanja prednostnih načinov ogrevanja med postopkom spremenila, ne drži. Točna pa je navedba, da tožena stranka ni preverjala stanja v naravi, saj to ni način, ki bi bil določen kot način njenega delovanja, pač pa tožena stranka o vlogah vlagateljev odloča na podlagi podatkov o prednostnih načinih ogrevanja, ki ji jih sporočijo občine. Glede navedb tožnika, da naj bi tožena stranka pri Mestni občini Kranj in Občini Hrastnik postopala drugače kot v primeru Mestne občine Maribor, tožena stranka pojasnjuje, da ne gre za primerljive situacije, to pa zato, ker so novi odloki o načrtu za kakovost zraka na območju občin Kranj in Hrastnik določili, da se postopki, ki do dne uveljavitve teh odlokov še ne bodo zaključeni, dokončajo po prej veljavnih odlokih. Take določbe pa Odlok, ki je bil podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni vseboval. Tožena stranka tudi nima nobenega interesa, da bi neupravičeno zavračala vloge za izvedbo naložb, ki prispevajo k izboljšanju stanja okolja, vendar pa je treba ob tem upoštevati tudi javno korist, skladno s katero je mogoče javna sredstva dodeliti le za namen, ki je skladen z določili javnega poziva. Postopanje tožene stranke je skladno tudi z ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča RS.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

14. Tožena stranka je javni finančni sklad po predpisih o javnih skladih, ki spodbuja trajnostni razvoj s financiranjem naložb za preprečevanje, odpravljanje ali zmanjšanje obremenjevanja okolja (prvi odstavek 143. člena ZVO-1). V javnem interesu izvaja med drugim ukrepe učinkovite rabe energije ter spodbuja naložbe s področja razvoja ali uporabe okoljskih tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja (3. in 4. točka drugega odstavka 144. člena ZVO-1). Za opravljanje teh dejavnosti tožena stranka kot instrument uporablja tudi nepovratna sredstva (4. točka prvega odstavka 146. člena ZVO-1). Ta sredstva se dodeljujejo na podlagi javnega poziva ali javnega razpisa (prvi odstavek 146.c člena ZVO-1). Z javnim pozivom se določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog; razpisana sredstva pa se do svoje porabe dodeljujejo po vrstnem redu prispetja popolnih vlog (prvi odstavek 146.d člena ZVO-1). Tožena stranka pri odločanju o dodelitvi sredstev na podlagi javnega poziva odloča v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, razen kolikor ZVO-1 ne določa drugače, odločitev pa sprejme z odločbo (tretji odstavek 146.d člena in prvi odstavek 146.g člena ZVO-1).

15. Skladno z opisanimi zakonskimi določbami je tožena stranka objavila Javni poziv. Določila je, da so predmet tega javnega poziva nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb na celotnem območju Republike Slovenije. V Javnem pozivu je bilo pojasnjeno, da se kot nova naložba šteje naložba enega ali več ukrepov, ki se začnejo izvajati po oddaji vloge za pridobitev nepovratne finančne pomoči, med drugi tudi ukrep "C-vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe", za katerega je vlogo oddal tudi tožnik. Poleg tehničnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati naložba po tem ukrepu in opredelitve priznanih stroškov, je Javni poziv za ta ukrep določil, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju občin s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka ne more biti dodeljena, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja; občina pa toženi stranki zagotovi podatke o mejah območij, kjer je določen drug prednostni način ogrevanja, na zemljiško parcelo natančno.

16. Ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti je opredelil Odlok, po katerem je območje Mestne občine Maribor območje obremenjenosti z delci PM(10) (2. člen Odloka). V drugem odstavku 4. člena Odloka je tako določeno, da upravičenci do spodbud za zamenjavo kotlov na katero koli vrsto goriv z novimi kotli na lesno biomaso in za vgradnjo električnih toplotnih črpalk za ogrevanje stavb iz predpisa, ki ureja spodbujanje učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije, in predpisa, ki ureja zagotavljanje prihrankov energije pri končnih odjemalcih, do teh spodbud niso upravičeni na območju, kjer je z občinskimi akti ali lokalnim energetskim konceptom kot prednostni način ogrevanja stavb določeno daljinsko ogrevanje, razen če so ti kotli namenjeni za daljinsko ogrevanje. Če je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, upravičenci niso upravičeni do spodbud za zamenjavo kotlov na vse vrste goriv z novimi kotli na lesno biomaso in vgradnjo električnih toplotnih črpalk. V skladu s tretjim odstavkom 4. člena Odloka občina zagotavlja toženi stranki podatke o meji območja iz 2. člena tega odloka na parcelo natančno in podatke o mejah območij, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, prav tako na zemljiško parcelo natančno.

17. Med strankama ni sporno, da je bil na dan objave Javnega poziva, to je dne 13. 10. 2017, v veljavi Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Maribor (Uradni list RS, št. 108/2013, v nadaljevanju Odlok/2013), ki se je uporabljal od 21. 12. 2013 dalje. Dne 17. 10. 2017 je bil v Uradnem listu RS, št. 57/2017 objavljen sedaj veljavni Odlok, ki je v 10. členu določil, da z dnem uveljavitve tega odloka (ki je začel veljati naslednji dan po objavi, torej dne 18. 10. 2017) preneha veljati Odlok/2013. Tožnik je vlogo vložil dne 4. 12. 2017, torej že v času veljavnosti Odloka, ki je veljal tudi v času izdaje izpodbijane odločbe.

18. Tožena stranka je izpodbijano odločitev, ki jo je sprejela dne 8. 8. 2018, po presoji sodišča pravilno oprla na veljavni Odlok, torej predpis, ki je veljal v času njenega odločanja, in ne na Odlok/2013, ki je veljal v času objave Javnega razpisa. Tako v teoriji kot tudi v sodni praksi je namreč sprejeto stališče, da je treba pri odločanju uporabiti materialni predpis, ki velja v času izdaje posamičnega upravnega akta (načelo zakonitosti - 6. člen ZUP) in ne v času začetka postopka. Četudi bi upoštevali slednje, torej veljavnost predpisa v času začetka postopka, bi morala tožena stranka prav tako uporabiti isti predpis, kot ga je uporabila ob izdaji izpodbijane odločbe. Predmetni postopek se je namreč pričel z dnem, ko je tožnik vložil vlogo, s katero se je prijavil na Javni poziv, to je dne 4. 12. 2017, ko pa je bil sedaj veljavni Odlok že v veljavi. Ta Odlok je določil, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati prej veljavni Odlok/2013 in ima zato tožena stranka prav, ko v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da odloka o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Kranj in Hrastnik nista primerljiva s predmetnim Odlokom, saj določata, da se za postopke, ki so se pričeli pred uveljavitvijo teh dveh odlokov, uporabljajo določbe prej veljavnih odlokov, kar pa Odlok ne določa. Ne glede na to, pa, kot navedeno, to za obravnavani primer ni relevantno tudi zato, ker se je postopek z vlogo tožnika pričel že v času veljavnosti Odloka in ne v času veljavnosti Odloka/2013. Iz istega razloga zato tudi ni relevantno tožnikovo sklicevanje, da je tožena stranka zamujala s sprejemom odločitve. Kolikor je tožnik menil, da tožena stranka ni odločila v roku, je imel do izdaje izpodbijane odločbe možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa, česar pa ni storil. Nenazadnje pa tožena stranka v zadevi niti ni mogla odločiti, dokler ji Mestna občina Maribor ni posredovala podatkov o območju, kjer je kot prednostni način ogrevanja stavb določeno daljinsko ogrevanje do parcele natančno, saj je tak pogoj določal Javni poziv, skladno s katerim je morala tožena stranka tudi sprejemati svoje odločitve. Tožnikovi ugovori, da mu je zaradi opisanega načina odločanja tožene stranke nastala ekonomska škoda, saj se je odločil za investicijo, za katero se sicer ne bi odločil, kolikor bi vedel, da bo njegova parcela umeščena v območje s prednostnim načinom ogrevanja, na odločitev ne morejo vplivati. Tožnik namreč s takimi ugovori smiselno zatrjuje nastanek škode, kar pa lahko uveljavlja v za to namenjenih postopkih civilnega prava in ne v predmetnem postopku. Predmet tega upravnega spora je namreč presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve in ne presoja ali je tožniku zaradi tega nastala škoda ter kdo je zanjo odgovoren. To tudi ne more biti podlaga za sprejem odločitve o njegovi vlogi, s katero se je prijavil na Javni poziv (kar je smiselno mogoče povzeti iz njegove tožbe).

19. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je Mestna občina Maribor toženi stranki posredovala seznam parcel, za katere je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina. Med temi parcelami je tudi parc. št 284/1 k.o. A., na kateri je locirana stanovanjska hiša, za katero je tožnik vložil vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude, in s čimer je tožena stranka tožnika pred odločitvijo tudi seznanila. Ker je Javni poziv določal, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske hiše ne more biti dodeljena, če občinski akt ali lokalni energetski koncept na tem območju, kjer je locirana taka hiša, določa drug prednostni način ogrevanja, je bila odločitev tožene stranke, da tožnikovo vlogo zavrne, utemeljena. Tožena stranka je v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo pravilno poudarila, da je določanje prednostnih načinov ogrevanja v domeni občin, tožena stranka pa je na te podatke vezana in od njih ne more samovoljno odstopiti. S tem, ko je Mestna občina Maribor posredovala podatke o parcelah, za katere je določen prednostni način ogrevanja z zemeljskim plinom, se pogoji iz Javnega poziva niso spremenili. Ker je odločitev tožene stranke v skladu z Odredbo in Javnim pozivom vezana na podatke, ki jih posredujejo občine, tudi ni nobene podlage, da bi pravilnost tako posredovanih podatkov preverjala z ogledi. Tudi sicer tožnik v odgovoru za seznanitev z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami tem podatkom ni oporekal, pač pa le navajal, da bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati Odlok/2013. Sodišče zato ugotavlja, da je med strankama sporna uporaba materialnega prava, konkretno sporno katerega od odlokov je treba v konkretnem primeru uporabiti kot podlago za sprejem odločitve, medtem ko dejansko stanje ni sporno. Za območje Mestne občine Maribor je bil sprejet LEK, ki je definiral območja prednostnega načina ogrevanja kot širša območja in ne na parcelo natančno, Mestna občina Maribor pa je zaradi izvajanja Odloka podatke o območju prednostnega načina ogrevanja na parcelo natančno posredovala toženi stranki dne 25. 1. 2018. Če je slednja tožniku posredovala drugačne podatke o prednostnem načinu ogrevanja od podatkov, ki jih je zaradi izvajanja odloka uradno posredovala toženi stranki, pa to na pravilnost odločitve ne more vplivati, niti ni to podlaga, da bi tožena stranka odločila drugače, kot pa to od nje terjajo posredovani podatki.

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožnik, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku. Dejansko stanje zadeve med strankama, ni sporno, kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, sporna pa je uporaba materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče zato presoja, da za učinkovito sodno varstvo v zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna, izvedbe glavne obravnave pa tudi ni predlagala nobena od strank postopka.

K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 54/2017-14
• UPRS Sodba IV U 180/2016-8
• UPRS Sodba in sklep III U 262/2019-5