UPRS Sodba III U 158/2020-6

Jedro

Tudi po mnenju sodišča prosilki ni mogoče dodeliti BPP za postopke, ki nimajo verjetnih izgledov za uspeh, zgolj zato, da bi izčrpala vsa pravna sredstava v matični državi in imela s tem možnost vložiti pravno sredstvo na ESČP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo tožbe zoper Občino Izola zaradi plačila odškodnine zaradi nesklenitve najemne pogodbe. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki jih v nadaljevanju povzema. Iz prošnje prosilke izhaja, da naproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine, ker Občina Izola z njo ni hotela skleniti najemne pogodbe, in sicer naproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu, da bi izčrpala vsa pravna sredstva.

2. Tožena stranka je pri odločanju pregledala prošnjo prosilke za dodelitev brezplačne pravne pomoči in spis naslovnega sodišča BPP 420/2020, to je zadevo, v kateri je bila prosilki dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja glede možnosti vtoževanja odškodnine zaradi neupravičene zavrnitve nasledstva najemne pogodbe za stanovanje na naslovu ..., v kateri je odvetnik preučil zadevo prosilke in dne 28. 7. 2020 podal svoje pisno mnenje. Iz mnenja izhaja, da je bila Občina Izola, s prosilko kot materino naslednico, sicer dolžna skleniti najemno pogodbo, saj je le-ta na spornem stanovanju imela stanovanjsko pravico. Iz mnenja odvetnika izhaja, da so se v zvezi z obravnavano problematiko vodili sodni postopki, v katerih je glede razloga za zavrnitev podpisa pogodbe prihajalo do nasprotij, saj je Občina zatrjevala, da je prosilkina mama zavračala podpis najemne pogodbe iz razloga, ker je želela doseči znižano najemnino, oziroma je bila najemnina za stanovanje, v kakršnem stanju je bilo, previsoko ovrednotena. Prosilka pa je zatrjevala, da Občina ni želela z njeno mamo skleniti najemne pogodbe. Prosilka je sicer pravočasno zahtevala v roku 3 mesecev po mamini smrti sklenitev pogodbe, in je po mnenju odvetnika tako izpolnila vse pogoje, ki jih določa 109. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Po tem, ko naj bi Občina zavračala sklenitev najemne pogodbe s prosilko, je po izteku roka treh mesecev po mamini smrti začel teči rok, v katerem bi morala vložiti tožbo za sklenitev najemne pogodbe. Pravica sodno uveljavljati sklenitev najemne pogodbe skladno s 346. členom Obligacijskega zakonika (OZ) zastara v petih letih, ko je iztekel trimesečni rok, kar v primeru prosilke pomeni, da je rok za vložitev tožbe potekel dne 19. 5. 2013. Po ugotovitvah odvetnika pa taka tožba ni bila vložena.

3. Glede vprašanja, kako bi prosilka lahko na podlagi ravnanj občine iztožila odškodnino, je odvetnik navedel, da na to temo v Sloveniji ni zaslediti sodne prakse, kakor tudi ne, da bi posameznik uspel iztožiti odškodnino za to, ker občina ali kakšna druga oseba javnega ali zasebnega prava, katerega veže takšna obveznost, z najemnikom ni hotel skleniti najemne pogodbe. Odvetnik je mnenja, da je glede na dosedanjo sodno prakso malo verjetno, da bi na podlagi prosilkinega primera uspeli na kakšnem od slovenskih sodišč iztožiti odškodnino, saj bi sodišča po mnenju odvetnika najverjetneje zavzela stališče, da je bila kasneje deložirana na podlagi pravnomočne sodne odločbe, saj je stanovanje uporabljala nezakonito, ker ni imela sklenjene najemne pogodbe z občino in ni sprožila ustreznih postopkov, da bi si uredila položaj najemnice po ustrezni sodni poti.

4. V zvezi z varovanjem človekove pravice do doma in stališče Ustavnega stališča v zvezi z izgubo doma zaradi sodne izvršbe pa je navedel, da so bili vsi ti postopki pravnomočno zaključeni že leta 2016 in jih ni mogoče več izpodbijati. Kolikor bi uspela pridobiti takšen obseg brezplačne pravne pomoči, da bi lahko izčrpala vsa pravna sredstva v Sloveniji bi pridobila možnost uveljavljanja pravnega sredstva pred ESČP.

5. Na podlagi navedenega je zaključil, da v konkretni zadevi niso izkazani verjetni izgledi za uspeh v postopkih, ki bi jih prosilka sprožila v zvezi z uveljavljanjem odškodnine zaradi nesklenitve najemne pogodbe s strani Občine Izola, saj tudi po mnenju odvetnika postopki nimajo verjetnih izgledov za uspeh. Zaradi neizpolnitve enega izmed zakonskih pogojev 24. člena ZBPP je prošnjo prosilke za dodelitev BPP skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka neupravičeno zavrgla (pravilno zavrnila) prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Misli, da ji v njenem položaju pripada BPP, saj je upokojenka z majhno pokojnino in socialno podporo oziroma varstvenim dodatkom. Živi v neprofitnem stanovanju (s subvencijo). S svojimi prihodki si ne more privoščiti pravnega postopka, saj se le s težavo preživlja iz meseca v mesec. Meni, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči za vložitev odškodninske tožbe zoper Občino Izola do njene pravnomočne zaključitve.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretni zadevi je med tožečo in toženo stranko sporno, ali je tožena stranka upravičeno zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev BPP zaradi vložitve tožbe za plačilo odškodnine, ker Občina Izola za njo ni hotela skleniti najemne pogodbe v obsegu, da bi se izčrpala vsa pravna sredstva.

10. Kakor je tožeči stranki že pojasnila tožena stranka, se BPP odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa zakon. Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP (24. člen ZBPP), predvsem da zadeva ni očitno ni nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Med drugim se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Pravni standard očitne nerazumnosti iz 24. člena ZBPP je potrebno napolniti oziroma presojati v vsakem konkretnem primeru posebej.

11. Sodišče se glede obravnavane sporne zadeve v celoti strinja z razlogi tožene stranke, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi logično, prepričljivo in izčrpno utemeljuje, zakaj v konkretni zadevi meni, da ni izpolnjen eden izmed taksativno predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti vsi kumulativno izpolnjeni, da se prošnji ugodi. Tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru ni izpolnjen objektivni zakonski pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Kakor izhaja iz upravnega spisa in iz izpodbijane odločbe, je bila tožeči stranki z odločbo tožene stranke, št. Bpp 40/2020 z dne 7. 2. 2020, dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja glede možnosti vtoževanja odškodnine zaradi neupravičene zavrnitve nasledstva najemne pogodbe za stanovanje, v katerem je tožeča stranka prebivala skupaj z njeno mamo. Dodeljeni odvetnik je na podlagi navedene odločbe preučil zadevo prosilke in dne 28. 7. 2020 podal svoje pisno pravno mnenje, ki ga tožena stranka v obrazložitvi povzema in iz katerega izhaja, da bi v primeru nesklenitve najemne pogodbe tožeča stranka morala vložiti tožbo na sklenitev najemne pogodbe, česar ni storila. Pravica sodno uveljavljati sklenitev najemne pogodbe skladno s 346. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastara v petih letih od dne, ko se je iztekel trimesečni rok, kar v primeru prosilke pomeni, da je rok za vložitev tožbe za sklenitev najemne pogodbe potekel dne 19. 5. 2013. Kakor izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa ter mnenja odvetnika v zadevi Bpp 40/2020, so se vsi postopki v zvezi s spornim stanovanjem pravnomočno zaključili že leta 2016 in jih ni možno izpodbijati. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo pa zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ).

12. Tudi po mnenju sodišča prosilki ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči za določene postopke, ki nimajo verjetnih izgledov za uspeh, posledično jih torej ne bi bilo razumno sprožati, saj so časovno in stroškovno sporni, zgolj zato, da bi tožeča stranka izčrpala vsa pravna sredstva v matični državi in imela s tem možnost vložiti pravno sredstvo na ESČP. V konkretni zadevi je pričakovanje oziroma zahtevek tožeče stranke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Kot je bilo že navedeno, pa prednost odločanja ni brezplačna pravna pomoč za vložitev morebitne tožbe zaradi deložacije tožeče stranke iz spornega stanovanja ampak zaradi ne sklenitve najemne pogodbe.

13. Tožena stranka je, kot izhaja iz listin predloženega upravnega spisa, pravilno ugotovila, da prošnja tožeče stranke v konkretnem primeru ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po določbah 24. člena ZBPP. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila. Sodišče zato v ostalem delu sledi razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ugotovljenemu dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev, ne ugovarja in ni navedla nobenih pravno upoštevnih argumentov. Zgolj težko materialno stanje ob neizpolnjevanju drugih kriterijev za odobritev BPP ne zadošča.

14. Glede na navedeno je izpodbijana odločba tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je o zadevi odločalo na seji senata na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe med tožečo in toženo stranko ni sporno. Tožeča stranka v tožbi ugotovljenemu dejanskemu stanju ne ugovarja, niti ne predlaga izvedbe novih dokazov ali oprave glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1072/2016
• UPRS sodba II U 421/2015
• UPRS sodba I U 1839/2016