UPRS Sodba III U 294/2018-12

Jedro

Ker je treba obrambo obdolženca pripraviti za vsako očitano dejanje, ki tvori nadaljevano kaznivo dejanje, je treba šteti vsako dejanje kot dejanje, zaradi katerega se skupna vrednost storitve zviša za 25 %, vendar največ za 100 %.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 456/2018 z dne 18. 10. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožeči stranki priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe tožene stranke, št. Bpp 456/2018 z dne 8. 10. 2018, v skupni višini 451,68 EUR, višji zahtevek pa zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo tožene stranke, št. Bpp 456/2018 z dne 8. 10. 2018, A.A. dodeljena redna BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 39827/2016 z dne 11. 5. 2018. Dne 17. 10. 2018 je odvetnik B.B. (v nadaljevanju tožeča stranka), določen za izvajanje BPP, vrnil napotnico in priglasil stroške, nastale z izvajanjem BPP.

3. Tožena stranka je predlogu tožeče stranke za odmero nagrade in potrebnih izdatkov delno ugodila in mu priznala nagrado in potrebne izdatke v skupni višini 451,68 EUR v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT.

4. Tožena stranka je tožeči stranki priznala nagrado in stroške za pritožbo zoper sodbo in 25 % zvišanje v višini 781 točk (tar. št. 10/4 OT in 7. čl. OT), materialne stroške v višini 25,6 točk (11.čl. OT). Priznana nagrada znaša 806,6 točk oziroma 370,23 EUR ob upoštevanju vrednosti tožke, ki je 0,459 EUR, tožena stranka pa je na ta znesek tožeči stranki priznala še 22 % DDV v višini 81,45 EUR (12. čl. OT). Nagrado je tožena stranka tožeči stranki odmerila skladno s petim odstavkom 17. člena ZOdv in drugim odstavkom 7. člena OT, po katerem je tožeči stranki priznala zvišanje nagrade za pritožbo za 25 % zaradi obrambe upravičenca za dve kaznivi dejanji.

5. Tožeča stranka v tožbi povzame vsebino stroškovnika in ugovarja odločitvi tožene stranke, ki je priznane postavke nagrade znižala na polovico priglašenega zneska. Svojo odločitev je oprla na trenutno veljavni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če jih ureja različno, pri tem pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Tožeči stranki je poznano stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, da imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status agentov države, saj opravljajo pozitivne naloge države, ki jih za to plača, kot tudi stališče iz predloga ZOdv-D, kjer je bilo v zvezi s plačilom polovične nagrade izpostavljeno, da odvetniku, ki izvaja BPP, ni treba iskati strank. Po mnenju tožeče stranke odvisnost od finančnih sredstev ne sme biti urejena tako, kot to določa peti odstavek 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Navaja, da so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do povračila stroškov za svoje delo v kazenskem postopku upravičeni tudi izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so tudi agenti države, saj se brez njih postopek ne bi mogel začeti, voditi ali zaključiti, vendar pa jim za delo pripada celotna nagrada in ne le polovica. Tudi v zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, št. I K 39827/2016, v kateri je tožeča stranka sodelovala kot zagovornik, je bil v postopek pritegnjen tudi tolmač, kateremu je sodišče v celoti priznalo in izplačalo priglašeno nagrado in stroške iz proračuna, medtem ko je bila tožeči stranki nagrada na podlagi 17. člena ZOdv prepolovljena.

6. Tako kot država s plačevanjem udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, tako tudi s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov, in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS, kot tudi s plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov, in s plačevanjem honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, zagotavlja spoštovanje pravice do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave RS. Izvajalci del so kot "agenti države" v celoti plačani iz proračuna, čeprav strank ne iščejo na prostem trgu. Položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, je v svojem bistvu enak njihovemu položaju, zato za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave RS, predlaga, da sodišče prekine ta postopek in z zahtevo začne pri Ustavnem sodišču postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe.

7. Tožeča stranka v nadaljevanju ugovarja tudi napačno uporabo 7. člena OT. Meni, da je tožena stranka napačno odločila, da ji pripada zgolj 25 % povečane nagrade, namesto da bi ji priznala 100 % povečanje. Iz sodbe Okrožnega sodišča, opr. št. I K 39827/2016 z dne 11. 5. 2018, izhaja, da je bil upravičenec A.A., za katerega je sestavila in vložila pritožbo zoper to sodbo, razsojeno, da je kriv storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 3. v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi ga storil z osmimi kaznivimi dejanji in storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ki naj bi ga storil z devetimi kaznivimi dejanji. Skupaj je bilo torej upravičencu očitanih sedemnajstih kaznivih dejanj, ki so zajeta v storitvi dveh nadaljevanih kaznivih dejanj v izreku zgoraj citirane sodbe, zato je upravičeno zahtevala 25 % povečanje nagrade za vsako izmed dejanj. Ker pa je v tem primeru povišanje preseglo 100 %, je zahtevala 100 % povečanje nagrade. Kot primer pravilne uporabe drugega odstavka 7. člena OT tožeča stranka izpostavlja sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I K 37577/2015 z dne 21. 9. 2017 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 3466/2017 z dne 14. 9. 2018, v katerih se je pri povišanju nagrade upoštevalo vsako posamezno dejanje.

8. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka zaključuje, da je za opravljeno storitev BPP upravičena do nagrade in stroškov v višini 1.427,95 EUR. Sodišču predlaga, da izvede vse predlagane dokaze in ji, poleg že priznane nagrade, prizna še nagrado v skupni višini 976,27 EUR.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

10. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča stranka dodatno utemeljuje svojo tožbo, vztraja pri tožbenih ugovorih ter izraža nestrinjanje s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče RS v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi št. X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Navaja še primere odločitev Okrožnega sodišča v Novem mestu, v katerih je bila nagrada odvetnikom povečana ob upoštevanju števila posameznih dejanj v okviru enega nadaljevanega kaznivega dejanja in izpostavlja neenakost obravnave glede na priznane stroške izvedencu.

K točki I izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče se je najprej opredelilo do tožbenega ugovora tožeče stranke, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS. Tožeča stranka meni, da gre za različno ureditev plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, glede na plačila nagrade izvedencem, tolmačem in vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih ter da za tako razlikovanje ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavo.

13. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tej določbi je sledila tudi tožena stranka in to v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožeče stranke, da se morajo bistveno enaki položaji obravnavati enako ter da mora, kolikor zakonodajalec take položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj zakona je izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi, št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo: "da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS". Prav tako je predlagatelj zakona pojasnil: "da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila".

14. Do vprašanja ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi, št. X Ips 28/2018 z dne 5. 2. 2020, ki ji sodišče sledi in jo v nadaljevanju v bistvenih točkah tudi povzema. Sodišče ob tem dodaja, da je tudi določba 22. člena Ustave RS, torej ustavna pravica do enakega varstva pravic, izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, iz katere izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi sta temeljni določili nepristranskega in poštenega postopka in ustreznega odločanja, država pa mora to zagotoviti s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve in poskrbeti za uresničevanje v posamičnih postopkih odločanja o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Iz ustavnopravne presoje izhaja, da je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja (glej Šturm Lovro in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije; Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 238 - 239).

15. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni sodbi navedlo, da drugi odstavek 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar pa tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Vrhovno sodišče je poudarilo, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja, kar pomeni, da je treba pri presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja, pri tem pa je treba uporabiti vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.

16. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev (tudi vročevalcev, ki jih v tožbi navaja tožnik) v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev v postopku, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do nagrade za njihovo delo iz javnih sredstev, saj se vse te nagrade izplačujejo iz sredstev proračuna. Kljub temu pa je treba pri primerjavi njihovih medsebojnih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem na podlagi Pravilnika o sodnih tolmačih ter plačilo vročevalcem na podlagi Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti pa zgolj ob primerjavi teh pravnih podlag ni mogoče ugotoviti, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko sodnim izvedencem, cenilcem, tolmačem in vročevalcem plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev tožeče stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.

17. Sodišče še dodaja, da je tožeča stranka svoje stališče, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS, utemeljevala tudi z navajanjem, da ni podlage za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč in plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev ter zunanjih sodelavcev, vendar pa sodišče ugotavlja, da gre za povsem neprimerljive poklice z odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč. Niti zdravniki koncesionarji niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah namreč niso udeleženci sodnih postopkov, pač pa izvajalci na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja.

18. Ker glede na navedeno po mnenju sodišča določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačilo odvetniku, ki izvaja storitve BPP, ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, da prekine postopek in začne postopek za presojo zakona pred ustavnim sodiščem (56. člen Ustave RS).

19. Tožeča stranka v tožbi nadalje ugovarja, da ji tožena stranka ni priznala 100 % povišanja nagrade pri vseh uveljavljenih postavkah in s tem zmotno uporabila drugi odstavek 7. člena OT. Iz drugega odstavka 7. člena OT izhaja, da se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo ali vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %. Tožeča stranka je, kot izhaja iz upravnega spisa, v predlogu za odmero nagrade predlagala 100 % zvišanje skupne vrednosti storitve, tožeča stranka pa ji je priznala le 25 % zvišanje. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru v predmetni kazenski zadevi, ki je del upravnega spisa, izhaja, da je bil upravičenec A.A., ki ga je tožeča stranka zagovarjala na podlagi odločbe tožene stranke o dodelitvi BPP, spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, ki naj bi ga upravičenec storil z osmimi dejanji, opisanimi od 1. do 8. alineje I. točke izreka sodbe, ter kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ki naj bi ga storil z devetimi dejanji, opisanimi od 1. do 9. alineje II. točke sodbe. Glede na odločitev tožene stranke gre sklepati, da je pri odmeri zvišanja skupne vrednosti storitve upoštevala zgolj to, da je bil upravičenec obtožen dveh kaznivih dejanj, ni pa upoštevala števila dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Tožena stranka svoje odločitve o tem, zakaj tožeči stranki ni odobrila predlagane 100 % nagrade, ni obrazložila, zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sodišče pri tem dodaja, da OT predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve za drugo in vsako naslednje očitano dejanje. Navedeno določbo je treba po mnenju sodišča tolmačiti tako, da je vsako nadaljnje očitano dejanje treba šteti kot dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno dejanje in se ga tako tudi dokazuje. To pa pomeni, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Nadaljevano kaznivo dejanje je namreč sestavljeno iz več samostojnih kaznivih dejanj, to je dejanj s samostojnim dejanskim stanjem, ki pa zaradi nadaljevanja (ponavljanja istovrstnih dejanj) tvorijo pravno enotnost dejanja. V skladu s tem tako pravna teorija kot sodna praksa štejeta, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za eno kaznivo dejanje (dr. Ljubo Bavcon in dr. Alenka Šelih ter ostali, Kazensko pravo, splošni del, Ljubljana, 2003). Ker je torej treba obrambo obdolženca pripraviti za vsako očitano dejanje, ki tvori nadaljevano kaznivo dejanje, je treba šteti vsako dejanje kot dejanje, zaradi katerega se skupna vrednost storitve zviša za 25 %, vendar največ za 100 %.

20. Po vsem navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo iz razlogov, ki izhajajo iz te obrazložitve (in obenem kažejo na možnost, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo), izpodbijani sklep odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju mora tožena stranka upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1.

21. Sodišče je odločitev o tem upravnem sporu sprejelo na seji senata na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožeča stranka v upravnem sporu ni navedla takšnih novih dejstev in dokazov, ki bi glede na zavzeta pravna stališča sodišča bili pomembni za odločitev. Tožeča stranka je, poleg dokazov, ki so v upravnem spisu, predlagala tudi izvedbo dokaza z vpogledom v spis kazenske zadeve št. I K 39827/2017, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvajalo, saj so že iz posameznih listin upravnega spisa, ki jih je s stroškovnikom predložila tožeča stranka, razvidni podatki, ki so za odločitev relevantni in kar je pojasnjeno v predhodni obrazložitvi, iz katere pa je tudi razvidno, zakaj na odločitev ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 16. 3. 2004.

K točki II izreka:

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do pavšalnega zneska povračil stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, sodišče v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Pavšalni znesek vključuje vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Ker ni izkazano, da bi bil pooblaščenec tožeče stranke zavezanec za DDV (v vlogah navedena identifikacijska številka za DDV je številka tožeče stranke in ne pooblaščenčeva), sodišče uveljavljenega 22 % DDV od zneska za odvetniške storitve pooblaščencu ni priznalo. Tožena stranka mora prisojeni znesek povračila stroškov tožeči stranki plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe; po preteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. členom Obligacijskega zakonika (OZ)).

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2237/2018-10
• UPRS Sodba III U 255/2018-11
• UPRS Sodba III U 182/2019-18