UPRS Sodba I U 1692/2020-6

Jedro

Ugotovitev toženke, da nakupa vitaminov, mineralov, antioksidantov, beljakovin, kvalitetnejše hrane, posebnih čevljev in ustreznega vozila, ni mogoče šteti kot opravičenih stroškov v smislu 22. člena ZBPP, je v nasprotju z drugo in sedmo alinejo drugega odstavka 22. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1820/2020 z dne 28. 9. 2020 se odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu oprostitve plačila stroškov postopka v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani ..., zaradi plačila odškodnine oziroma rente.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v zgoraj navedeni zadevi zaprosila za izjemno BPP. Toženka se v zvezi z izpolnjevanjem finančnega kriterija sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v zvezi s pogoji za dodelitev izjemne BPP pa na 22. člen ZBPP. Ugotavlja, da znaša cenzus za dodelitev redne BPP 804,36 EUR na osebo, za dodelitev izjemne BPP pa 1.608,72 EUR na osebo. Ugotavlja, da iz podatkov FURS in ZPIZ izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev redne BPP, zato je tožnico 30. 7. 2020 pozvala, da pojasni razloge za dodelitev izjemne BPP, ter da predloži dokazila o upravičenosti do izjemne BPP. Tožnica je v odgovoru z dne 4. 8. 2020 pojasnila, da prejema pokojnino v višini 1.174,48 EUR, od katere plačuje kredit v višini 269,76 EUR, s katerim plačuje izvedence iz tujine. V zvezi z zdravstvenim stanjem je navedla, da izrednih stroškov za zdravljenje nima, vendar pa njeno zdravstveno stanje potrebuje prilagoditve, saj ne more dlje časa biti pokonci ali sedeti. Ker ji tudi hoja povzroča bolečine potrebuje kvalitetne čevlje višjega cenovnega razreda. Prav tako potrebuje ustrezen avto, saj živi sama, javni prevoz pa ji povzroča bolečine. Ker energije ne more porabiti z gibanjem potrebuje tudi kvalitetnejšo prehrano, ki je dražja.

3. Toženka v zvezi z navedbami tožnice, da je potrebno upoštevati znižano vrednost pokojninskih prejemkov, ker odplačuje kredit, pojasnjuje, da navedeni stroški ne predstavljajo pravno upoštevnih odhodkov, saj ne gre za okoliščine, ki jih tožnica ni zakrivila po lastni volji, zaradi česar niso podani pogoji za uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP. V zvezi z navedbami tožnice o kupovanju vitaminov, mineralov, antioksidantov, beljakovin, čevljev in kvalitetnejše hrane, ugotavlja, da navedeno ne predstavlja opravičenih stroškov v smislu 22. člena ZBPP, saj navedeno ni neposredno potrebno za njeno zdravljenje, temveč le tožnici omogoča boljše počutje. Prav tako stroškov registracije in zavarovanja avtomobila ni mogoče šteti kot izrednih stroškov, povezanih z zdravljenjem. Toženka ugotavlja, da tožnica ni predložila dokazov, da bi ji zaradi zdravstvenih težav nastali opravičeni stroški v zvezi z zdravljenjem, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njene stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje v smislu druge alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, zaradi česar tožnica ni upravičena do izjemne BPP. Ker povprečni mesečni dohodek tožnice presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka iz 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), kar izključuje pravico tožnice tudi do redne BPP.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi se sklicuje na vloge, v katerih je navedla, da ima po dveh operacijah hrbtenice diagnosticirano bolečo nezaraščenost operiranih hrbteničnih vretenc, da je invalid I. kategorije invalidnosti z diagnozo sindrom po laminektomiji in križničnotrtične okvare, zaradi česar ima hude bolečine v križu in mora skoraj cele dneve preležati. Ni sposobna večjih aktivnosti, pri hoji si pomaga s palico. Zaradi invalidnosti ne more uporabljati javnega prevoza, saj ji tresljaji povzročajo neznosne bolečine. Da lahko poskrbi zase si je kupila avto, ki je ustrezen glede na njeno zdravstveno stanje in ji omogoča vožnjo. Zaradi zdravstvenih težav potrebuje tudi posebne čevlje z dodatnimi blažilci ter uživa različne dodatke, da bi ohranila hrbtenico v čim boljšem stanju. Plačuje tudi najemnino in stroške najetega stanovanja. Na podlagi navedenega zatrjuje, da ima zaradi nujno potrebnih prilagoditev, ki so posledica njenega zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, izredne življenjske stroške.

5. Tožnica navaja, da je za delo tolmačev, prevajalcev ter izvedencev založila že skupaj 21.500,00 EUR predujma, za plačilo katerega je vzela kredit. Navaja tudi druge stroške v zvezi s sodnim postopkom ter se sklicuje na 7. točko drugega odstavka 22. člena ZBPP. Organ se ni konkretno opredelil do navedb in dokazov, ki jih je tožnica predlagala glede teh okoliščin. V vlogah je izkazala, da je sodišče dopustilo dokaz z izvedencem iz tujine, zaradi česar bo morala založiti sredstva za plačilo dodatnega predujma najprej za stroške sodnega izvedenca, nato pa še za prevajanje izvedenskega mnenja. Tožnici po plačilu vseh navedenih stroškov in prehranskih dopolnil od njene mesečne pokojnine ne ostane ničesar več. Dejstvo je, da so njeni izredni oziroma povečani življenjski stroški povezani z njeno invalidnostjo. Sklicuje se na poziv toženke z dne 30. 7. 2020 in navaja, da je bila v pozivu navedena vsebina drugega odstavka 22. člena iz leta 2004 namesto veljavne prve alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, zaradi česar je tožnica opisovala izredne stroške iz naslova družinskih razmer. Meni, da bi morala toženka stroške povezane s prehrano, avtomobilom in obutvijo šteti v prvo in drugo alinejo drugega odstavka 22. člena ZBPP.

6. Toženka ni upoštevala navedb in dokazov tožnice v zvezi z njenimi zdravstvenimi težavami, saj navedenih stroškov nima zaradi boljšega počutja, kot to zmotno ugotavlja toženka, temveč zaradi osnovnih življenjskih potreb, da zavira poslabšanje invalidnosti, kar je obrazložila in za to predložila tudi dokaze v svojih vlogah. Ob navedenem se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS I U 953/2018-12 z dne 3. 10. 2018. Določbe 22. člena ZBPP ni mogoče razlagati tako, da bi bili upoštevni le izredni stroški, ne pa tudi stroški, ki nastajajo redno in so npr. povezani z zdravljenjem in potrebni zaradi stopnje invalidnosti oziroma telesne okvare. Meni, da je tudi stroške, povezane z avtomobilom, utemeljeno opredelila kot izredne stroške ter dodaja, da predelave vozil za osebe s hudimi bolečinami v križu in trtici ne obstajajo, zaradi česar je bila prisiljena sama najti ustrezno vozilo. Drži, da je v postopku navedla, da je zdravljenje končano, vendar je to navajala le v smislu prvega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Ob tem dodaja, da si medicinske rehabilitacije, ki bi jo potrebovala zaradi invalidnosti, niti ne more privoščiti. Toženka besedno zvezo „stroški, ki so povezani z zdravljenjem“ napačno razlaga v smislu stroškov, ki so neposredno povezani z zdravljenjem. Zdravljenje pomeni tudi tiste aktivnosti prosilca, ki lajšajo njegove tegobe, ki so povezane z zdravstvenim stanjem oziroma zavirajo slabšanje zdravstvenega stanja. Vse navedeno pomeni, da je bila materialno pravna presoja, da stroški prehranskih dodatkov, tožničini invalidnosti prilagojenega avtomobila in čevljev ne predstavljajo upravičenih stroškov v smislu 22. člena ZBPP, nepravilna.

7. Tožnica se sklicuje tudi na okoliščine, ki jih je v zvezi z najemom kredita navedla že v upravnem postopku. Toženka je navedbe in dokaze tožnice obravnavala v nasprotju z vsebino prošnje in dokazov. Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje, ko navaja, da naj bi tožnica po lastni volji zakrivila okoliščine, zaradi katerih plačuje kredit za založitev predujma za dokazovanje z izvedencem iz tujine. Toženka je napačno štela, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Toženka je prezrla, da je morala tožnica vzeti kredit v višini 20.000,00 EUR. Toženka ni navedla kakšen pomen imajo navedene okoliščine na tožničin premoženjski položaj ter na njeno sposobnost kritja nadaljnjih stroškov sodnega postopka. Zaradi navedenega meni, da je izpodbijana odločba neobrazložena, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega 237. člena ZUP. Dosedanjih stroškov za predujme ni zakrivila po lastni krivdi, saj je potreba po izvedencu medicinske stroke objektivno pogojeno dejstvo, ki je povezano z vsebino spora. Ker v Sloveniji ni ustreznega izvedenca, je potreben izvedenec iz tujine, potrebni pa so tudi stroški v zvezi s prevajanjem. Po povedanem tožnica meni, da je v obravnavanem primeru podan tudi pogoj iz sedme alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Tožnica meni, da je okoliščine iz 22. člena ZBPP utemeljila s pravno upoštevnimi razlogi, ki jih je dokazala. Izkazala je tudi okoliščine za uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Toženka pa je napačno uporabila določbo tretjega odstavka 14. člena in 22. člena ZBPP, zaradi česar tožnica nima možnosti dejanskega dostopa do sodišča. Zaradi izpodbijane odločitve tožnica nima možnosti dokazovanja z izvedencem iz tujine in do sodnega varstva, kar pomeni očitne kršitve pravice do enakega varstva pravic, do sodnega varstva, do poštenega sojenja, do učinkovite presoje vzrokov nastanka škode v bolnišnični oskrbi in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka. Sodišče naproša za oprostitev plačila sodne takse ter za prednostno obravnavo zadeve.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne BPP. Toženka je zavrnitev tožničine prošnje utemeljila z razlogi, da tožnica ni predložila dokazov, da bi ji zaradi zdravstvenih težav nastali opravičeni stroški v zvezi z zdravljenjem, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njene stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje v smislu druge alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP.

10. Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja 22. člen ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da se BPP lahko, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (izjemna BPP). V drugem odstavku 22. člena ZBPP so navedeni primeri, v katerih se lahko pod pogoji iz prvega odstavka 22. člena ZBPP dodeli izjemna BPP. Med slednjimi so v prvi alineji navedene družinske razmere prosilca, v primeru če so stroški za preživljanje družine obremenjeni z izrednimi stroški za potrebno zdravljenje družinskega člana, s stroški za vzdrževanje družinskega člana z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, s stroški za vzgojo in izobraževanje otrok s prilagojenimi potrebami oziroma drugimi stroški, ki so nastali zaradi višje sile ali zaradi razlogov, ki niso na strani prosilca ali družinskih članov; v drugi alineji so navedeni zdravstveni razlogi prosilca, če so stroški, povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje; v tretji alineji so navedene izredne finančne obveznosti, če je prosilcu in njegovi družini nastala izredna finančna obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile (npr. potres, poplave); v sedmi alineji pa so navedeni drugi razlogi, na katere prosilec in njegovi družinski člani niso mogli oziroma ne morejo vplivati in zaradi katerih so se znašli v položaju materialne ogroženosti. Tretji odstavek 14. člena ZBPP določa, da se ne glede na prvi in drugi odstavek istega člena ZBPP pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine, premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

11. Sodišče pritrjuje tožnici, da je ugotovitev toženke, da nakupa vitaminov, mineralov, antioksidantov, beljakovin, kvalitetnejše hrane, posebnih čevljev in ustreznega vozila, ni mogoče šteti kot opravičenih stroškov v smislu 22. člena ZBPP, v nasprotju z drugo in sedmo alinejo drugega odstavka 22. člena ZBPP. V tem oziru se je tožnica tudi po sodni presoji utemeljeno sklicevala na sodbo tukajšnjega sodišča I U 953/2018-12 z dne 3. 10. 2018. Iz tožbenih ugovorov in upravnega spisa je namreč razvidno, da je tožnica v odgovoru na poziv toženke pojasnila svoje zdravstveno stanje, zaradi katerega je bila tudi invalidsko upokojena in dodatne potrebe, ki jih ima zaradi svojih zdravstvenih težav oziroma stopnje invalidnosti. Tožnica je svoje navedbe v upravnem postopku podprla tudi s številnimi listinami, do katerih pa se toženka ni ustrezno opredelila. Po presoji sodišča so lahko navedeni izdatki tudi upravičeni stroški, ki so potrebni zaradi stopnje invalidnosti prosilca v smislu druge alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, kot tudi v smislu drugih razlogov, na katere prosilec ni mogel vplivati, v smislu sedme alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Zato bo morala toženka v ponovnem postopku ugotoviti, ali gre v obravnavanem primeru za upravičene izdatke tožnice v smislu 22. člena ZBPP ter se pri tem argumentirano opredeliti tudi do predloženih dokazil tožnice. Ker se toženka ni opredelila do navedb in predloženih dokazil v zvezi z dodatnimi potrebami tožnice, ki so posledica njene invalidnosti, je po sodni presoji nepopolno ugotovila dejansko stanje, zaradi česar se izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Pravilno je sicer stališče toženke, da v primeru kreditnih obveznosti niso podani pogoji za uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ker gre za finančne obveznosti, ki so posledica vložene tožbe, zato ni mogoče trditi, da so nastale kot posledica višje sile, temveč kot posledica vložene tožbe oziroma voljnega ravnanja prosilca. Vendar pa gre v obravnavani zadevi po presoji sodišča za posebne okoliščine, ki jih je v zvezi s svojimi kreditnimi obveznostmi argumentirano zatrjevala in z listinami izkazala tožnica, do katerih se toženka ni opredelila. Po presoji sodišča bi te okoliščine v obravnavanem primeru toženka morala pri presoji obravnavane zadeve upoštevati, zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

13. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz pojasnjenega razloga odpraviti, se sodišče do preostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

14. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

16. Glede tožničinega predloga za oprostitev plačila sodne takse ter za prednostno obravnavo sodišče tožnici pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje. Zadeve v upravnem sporu po ZBPP pa se skladno s četrtim odstavkom 34. člena ZBPP obravnavajo kot nujne zadeve.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 214/2015
• UPRS sodba I U 614/2014
• UPRS Sodba I U 334/2017-8