UPRS Sodba III U 212/2020-11

Jedro

Ker o izključitvi javnosti na izredni seji Občinskega sveta ni odločal ta organ, pač pa je o tem brez pristojnosti in brez pravne podlage odločila Županja in sama o tem tudi seznanila tožnika z dopisom, Občinski svet pa je z izvedbo seje brez navzoče javnosti takemu sklepu de facto sledil, sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko tožniku zaradi te odločitve Županje ni omogočila udeležbe na izredni seji Občinskega sveta, posegla v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko tožniku na podlagi sklepa Županje Občine Kanal ob Soči, št. 0322-0017/2020-1 z dne 6. 10. 2020, ni omogočila udeležbe na 4. izredni seji Občinskega sveta Občine Kanal ob Soči dne 7. 10. 2020, nezakonito posegla v njegove ustavne pravice iz 39. člena Ustave Republike Slovenije.

V preostalem delu:

- glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 39. in 44. člena Ustave RS v zvezi z udeležbo na 12. redni seji Občinskega sveta Občine Kanal ob Soči dne 1. 10. 2020;

- glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 44. člena Ustave RS v zvezi z udeležbo na 4. izredni seji Občinskega sveta Občine Kanal ob Soči dne 7. 10. 2020; in

- glede zahteve, da sodišče toženi stranki prepove v prihodnje tožniku zavračati možnost udeležbe na sejah Občinskega sveta Občine Kanal ob Soči iz razloga, ker ne bi opravil prijave na sejo vsaj tri dni pred sejo, ali pa ker bi župan občine pred sejo sprejel odločitev o izključitvi javnosti za sejo občinskega sveta,

se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dne 29. 10. 2020 vložil tožbo zoper toženo stranko in zatrjeval, da je ta posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine s tem, ko mu ni omogočila udeležbe dveh sejah Občinskega sveta Občine Kanal ob Soči (v nadaljevanju Občinski svet). Zoper tako dejanje nima na voljo nobenega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Tožnik navaja, da ni smel biti prisoten na 12. redni seji Občinskega sveta dne 1. 10. 2020, o čemer je prejel obvestilo dne 29. 9. 2020, prav tako tudi ni smel biti prisoten na 4. izredni seji Občinskega sveta dne 7. 10. 2020, o čemer je bil obveščen dne 6. 10. 2020. S takim ravnanjem tožene stranke je bilo poseženo v njegove človekove pravice, in sicer v pravico do svobode izražanja, ki jo varuje 39. člen Ustave RS (v nadaljevanja URS) in v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, ki jo varuje 44. člen URS. Z udeležbo na sejah občinskega sveta se uresničuje pravica do svobode izražanja, saj se posameznik lahko neposredno seznanja s stališči drugih, ki sprejemajo splošne odločitve, po drugi strani pa se mu s tem tudi daje možnost do izražanja lastnih stališč, saj ni nujno, da je na taki seji zgolj pasivni poslušalec. Udeležba na sejah občinskega sveta je oblika sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, saj je občinski svet organ, ki je namenjen upravljanju zadev preko sodelovanja izvoljenih predstavnikov, pri čemer je z izvedbenimi predpisi določena že iz Ustave izhajajoča pravica do javnosti dela organov, med drugim tudi s tem, da so na sejah prisotni občani. Bistvo vsake ustavno zagotovljene pravice je, da se udejanji v vsakdanjem življenju, ne pa zgolj v formalni zagotovitvi neke pravice, ki bi bila vsebinsko izvotljena. V zadevi ni sporno, da je tožnik občan Občine Kanal ob Soči, s čimer je podano izhodišče njegove pravice, da je prisoten na sejah Občinskega sveta. Tožniku je tožena stranka možnost udeležbe na 12. redni seji Občinskega sveta odrekla z utemeljitvijo, da naj bi bila njegova prijava na sejo vložena prepozno in da naj bi bilo na sejo že prijavljeno preveč občanov, medtem ko mu je v primeru 4. izredne seje Občinskega sveta pravico do udeležbe odrekla domnevno zaradi preprečevanja širjenja bolezni COVID-19 na podlagi sklepa Županje Občine Kanal ob Soči (v nadaljevanju Županja). Razlogi za odklonitev njegove udeležbe na sejah niso utemeljeni in niso zakoniti ter so v neskladju z URS.

2. Tožena stranka je svojo odločitev, da tožniku odkloni udeležbo na 12. redni seji Občinskega sveta oprla na določbo drugega odstavka 27. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine Kanal ob Soči (Uradni list RS, št. 62/2019; v nadaljevanju Poslovnik), po katerem naj bi bila za udeležbo na seji potrebna predhodna prijava tri dni vnaprej. Občanom, ki jih Poslovnik imenuje predstavnike zainteresirane javnosti, naj bi bili zagotovljeni le štirje sedeži, nadaljnji štirje sedeži pa namenjeni predstavnikom medijev. Tožnik poudarja, da mora biti občanom zagotovljena možnost, da so prisotni na sejah občinskega sveta, saj jim to zagotavlja že URS. Tam ne predstavljajo zainteresirane javnosti, razen če to želijo, prav tako tudi niso nikogaršnji predstavniki. Z udeleževanjem na sejah namreč uresničujejo svoje lastne osebne človekove pravice in svoboščine. Tožnik trdi, da ni razlogov za to, da se omejuje število občanov, ki so lahko prisotni na seji Občinskega sveta. Prav tako tudi ni podlage, da bi se število občanov na sejah lahko omejilo s Poslovnikom. Do uvedbe take omejitve je prišlo ob zadnjem spreminjanju Poslovnika v letu 2019. Ker pa Občinski svet sej ne izvaja v drugih prostorih, kot pred sprejetjem sedaj veljavnega Poslovnika, to kaže, da je odločitev o omejitvi prisotnosti javnosti arbitrarna. Sprejem takšne odločitve daje vtis, kot da bi organ lokalne oblasti želel omejevati javnost lastnega dela, za kar ni ustrezne podlage v zakonu. Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) za takšen način omejevanja javnosti dela občinskega sveta ne daje podlage in je zato nedopustno. Prav tako ne obstajajo nobeni dejanski razlogi ali pravna podlaga za to, da se prisotnost javnosti omejuje z zahtevo po predhodni prijavi občanov za udeležbo na seji Občinskega sveta. Nedopustnost take določbe je toliko bolj očitna ob tem, da mora biti obvestilo o seji objavljeno tri dni pred sejo, v isti časovni omejitvi pa je treba opraviti tudi prijavo. S tem se izničuje pomen, da se obvestilo o seji objavi tri dni vnaprej, saj se morajo občani isti dan, ko pride do objave, z njo tudi seznaniti in se obenem registrirati s prijavo na isto sejo. 11. člen Statuta Občine Kanal ob Soči (Uradni list RS, št. 62/2019; v nadaljevanju Statut) zagotavlja javnost dela občinskih organov, vendar pa Poslovnik z opisano ureditvijo javnost dela praktično izničuje oziroma prekomerno in brez utemeljenih razlogov omejuje, kar kaže, da gre za nedopustno neskladje med obema aktoma. Ker je Statut hierarhično višji akt od Poslovnika, to pomeni, da je prišlo do nedopustnega posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, saj domnevna zamuda nezakonitega in neustavnega roka za oddajo prijave na sejo Občinskega sveta ne more in ne sme biti razlog za odklonitev pravice do udeležbe na seji.

3. Tožnik poudarja, da roka za prijavo na 12. redno sejo Občinskega sveta tudi sicer ni zamudil. Po tem, ko je bila s Poslovnikom sprejeta sedaj veljavna ureditev glede možnosti udeležbe na sejah Občinskega sveta, je tožnik že dne 18. 12. 2019 preko svojega pooblaščenca podal prijavo na vse seje Občinskega sveta. Pred posameznimi sejami je nato svojo prisotnost le še dodatno potrjeval. Njegova prijava z dne 29. 9. 2020 po vsebini ni bila drugačna od predhodnih prijav, ki jih je podal v dneh 27. 1. 2020, 8. 5. 2020 in 15. 6. 2020. Tako on kot tudi tožena stranka sta torej očitno štela, da je bila z njegovo prijavo z dne 18. 12. 2019 podana prijava na vse seje Občinskega sveta. Niti ob podaji take prijave niti ob naknadnih potrditvah udeležbe na sejah ni bila prijava z dne 18. 12. 2019 nikoli obravnavana kot sporna, kaj šele kot neveljavna. Tako tudi tožena stranka v odgovoru z dne 6. 10. 2020 sama govori o potrditvi udeležbe, kar kaže, da je sprejela njegovo prvotno prijavo. Zato ne more držati, da naj bi zamudil rok za prijavo na 12. redno sejo Občinskega sveta, saj je ustrezno prijavo podal 18. 12. 2019, seja pa je bila razpisana za dne 1. 10. 2020.

4. Tožniku pristop na 4. izredno sejo Občinskega sveta ni bil omogočen zato, ker je Županja odločila, da je seja zaprta za javnost. Takšna odločitev je po vsebini nerazumljiva, pa tudi s formalnega vidika nima opore v predpisih. Možnost izključitve javnosti in zaprtja seje ureja 28. člen Poslovnika, vendar o tem odloča Občinski svet, torej organ, ki ga ta omejitev zadeva. Župan ima glede tega le možnost, da poda predlog za zaprtje seje. Poleg tega je po tej določbi izključitev javnosti možna le, če to terja zagotovitev varstva podatkov. V danem primeru takšen razlog ni bil podan, niti se sklep Županje na kaj takega ne sklicuje. Odločitev o izključitvi javnosti iz 4. izredne seje Občinskega sveta je torej sprejela nepristojna oseba, njena odločitev pa tudi po vsebini nima ustrezne podlage. Sklep Županje se sklicuje na 30. člen Statuta, ki ureja naloge župana na področju zaščite in reševanja. Med temi ukrepi pa ni možnosti, da bi župan smel sprejeti odločitev o izključitvi javnosti za seje Občinskega sveta, kar je tudi razumljivo, saj ne more prevzemati pristojnosti, ki jih ima Občinski svet. Občinski svet lahko odločitev o izključitvi javnosti sprejme le, če je za to podana predhodno predvidena podlaga, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Županja se v sklepu nadalje sklicuje še na 13. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju ZVNDN), ki je splošna določba in ne more biti podlaga ali obvod za odločanje mimo postavljenih pravil ali pristojnosti posameznega subjekta ali organa. Sklep Županje je po svoji vsebini tudi obremenjen z notranjim nasprotjem, saj po eni strani govori o zaprtju seje za javnost, po drugi pa je neselektivno zagotovljena prisotnost medijev. V dopisu, ki je bil poslan tožniku, je še dodatno govora o tem, da bo posnetek seje javno dostopen. Takšen način izključitve javnosti ne more spadati pod določbo 28. člena Poslovnika. Sklep Županje je zato nepravilen in nezakonit, posledično pa je tudi ravnanje, ki iz tega izhaja, nepravilno in nezakonito in je s tem prišlo do posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika.

5. V zvezi z omejevanjem števila prisotnih občanov na sejah Občinskega sveta tožnik opozarja še na dodaten vidik, zaradi katerega je po njegovem prepričanju omejevanje nedopustno. Poslovnik predvideva možnost omejevanja števila prisotnih občanov, ne določa pa nobenih kriterijev ali drugačnih usmeritev, kako se v primeru večjega števila prijavljenih izbere tistega, ki bo med preveč prijavljenimi prisoten na seji. To, da kriterijev ni, dodatno potrjuje, da omejitev ne bi smelo biti, saj kriterijev v tej smeri tudi ni mogoče vzpostaviti. Tudi kolikor bi bila omejitev števila prisotnih dopustna, bi morali biti hkrati s tem postavljeni kriteriji, na podlagi katerih bi se presojalo, kdo bo imel možnost udeležbe na seji, določeno pa bi tudi moralo biti kdo bo o tem odločal. Pričakovati bi bilo, da bi o tem odločal Občinski svet. Tudi zaradi tega je jasno, da je omejevanje števila prisotnih nesmiselno, saj bi se s tem dodatno obremenjevalo delo Občinskega sveta. Ker gre pri omejevanju števila prisotnih za omejevanje uresničevanja ustavno varovane pravice, bi morali biti za to določeni kriteriji in organi odločanja, kar pa ne more biti prepuščeno lokalnim predpisom. Niti ZLS niti noben drug zakon namreč ne predvideva, da bi do takšnega omejevanja sploh lahko prihajalo in zato tega tudi ne morejo uvesti predpisi na lokalnem nivoju.

6. Ker sta bili seji Občinskega sveta, pri katerih je bila tožniku omejena možnost prisotnosti, opravljeni, ima tožnik upravičen interes, da sodišče ugotovi, da je prišlo do posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, posledično pa da toženi stranki prepove, da bi v prihodnje na takšen oziroma podoben način prihajalo do tovrstnih nedopustnih poseganj v njegove pravice. Sodišču zato predlaga, da s sodbo ugotovi, da je bilo z zavrnitvijo možnosti udeležbe tožnika na 12. redni seji in 4. izredni seji Občinskega sveta Občine Kanal ob Soči poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, toženi stranki pa naj prepove, da bi mu v prihodnje zavračala možnost udeležbe na sejah Občinskega sveta iz razloga, ker ne bi opravil prijave na sejo, ker ne bi prijave opravil vsaj tri dni pred sejo ali pa zato, ker bi župan pred sejo sprejel odločitev o izključitvi javnosti seje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj jo zavrne kot neutemeljeno, tožnik pa naj ji povrne stroške postopka. Uvodoma potrjuje, da je tožnika o tem, da se ne more udeležiti seje Občinskega sveta z dne 1. 10. 2020, obvestila preko e-pošte dne 29. 9. 2020, o tem, da se ne more udeležiti 4. izredne seje Občinskega sveta z dne 7. 10. 2020, pa ga je obvestila z dopisom z dne 6. 10. 2020. Tožena stranka zanika, da bi bilo z njenim ravnanjem poseženo v tožnikove človekove pravice.

8. Tožena stranka v nadaljevanju odgovora na tožbo citira določbe 44. člena URS, 13. in 21. člena Statuta ter 27. člena Poslovnika. Navaja, da omejitev števila prisotnih občanov na posamezni seji Občinskega sveta ni protiustavna. Ustavna pravica občana do seznanitve z delom občinskega sveta je namreč pri toženi stranki zagotovljena z javnim sklicem seje, pri čemer se občan lahko seznani z zadevami, ki jih bo obravnaval Občinski svet, nadalje se z javno dostopnimi zapisniki sej Občinskega sveta lahko seznani s potekom seje ter sprejetimi odločitvami, prav tako pa se o tem lahko seznani tudi z javno dostopnimi zvočnimi posnetki sej. Vse te informacije so objavljene na spletnih straneh tožene stranke in tako dostopne vsakomur in kadarkoli. Dodatno je občanom zagotovljena pravica do seznanitve s sprejetimi odločitvami z uradnimi objavami, in to tam, kjer to določa zakon ali drug predpis. Pravica do fizične prisotnosti na sejah Občinskega sveta je zgolj dodatna možnost, ki jo občanom omogoča Statut. Glede na siceršnje razpoložljive možnosti spremljanja dela Občinskega sveta tudi v primeru odsotnosti te možnosti ne bi šlo za poseg v pravico iz 44. člena URS. Objava na spletu ali v uradnem listu omogoča, da se z določeno informacijo lahko hkrati seznani veliko število ljudi, medtem ko je fizična prisotnost občanov na sejah Občinskega sveta omejena z lastnostmi prostora, kjer se seje opravljajo. Občinski svet tožene stranke ima sedemnajst članov, na sejah pa po Statutu sodelujejo še najmanj županja, podžupani, predsednik nadzornega odbora občine in direktor občinske uprave, poleg njih pa pri posameznih točkah dnevnega reda še poročevalci, to je zaposleni v občinski upravi, in podobno. Glede na razpoložljivo površino v občinski dvorani, je s sprejemom Poslovnika Občinski svet tožene stranke določil, da se število prisotnih tretjih oseb zaradi zagotavljanja javnosti dela organov občine omeji na osem oseb. Z namenom, da bi informacije o delu Občinskega sveta dosegle čim širšo javnost, se je Občinski svet odločil, da so lahko na sejah prisotni štirje predstavniki medijev in štirje občani. Tožena stranka kot primerjavo navaja tretji odstavek 101. člena Poslovnika Državnega zbora, ki določa, da je javnost seje Državnega zbora ali njegovega delovnega telesa zagotovljena, če je predstavnikom medijev omogočeno spremljanje seje neposredno v prostoru, kjer poteka seja, ali če jim je spremljanje seje omogočeno s tehničnimi pripomočki. Tožena stranka s tem, ko omogoča osebno spremljanje seje Občinskega sveta, nudi svojim občanom višji nivo uresničevanja ustavne pravice iz 44. člena URS, kot to velja za Državni zbor Republike Slovenije. Zgolj dejstvo, da je zaradi prostorskih razlogov omejila število prisotnih občanov, ne predstavlja posega v nobeno tožnikovo pravico. Tudi sicer so tožnikove navedbe v zvezi s tem pavšalne in niso konkretizirane.

9. Tožena stranka meni, da tožnik v tožbi ni izkazal, da naj bi mu v konkretnem primeru zaradi zahteve po predhodni najavi za udeležbo na seji Občinskega sveta posegla v njegove pravice. Sklic seje za dne 1. 10. 2020 je bil objavljen dne 24. 9. 2020, sklic seje za dne 7. 10. 2020 pa objavljen dne 2. 10. 2020. V prvem primeru je imel vsak občan pet dni časa za prijavo udeležbe na seji, v drugem primeru pa štiri dni. Ne glede na zahtevo po predhodni prijavi najmanj tri dni pred sejo, je imel tožnik na razpolago ustrezno število dni za seznanitev s sklicano sejo in za podajo pravočasne prijave. Tožena stranka meni, da tožba po 4. členu ZUS-1 ni namenjena temu, da bi tožniki izpodbijali neustavnost občinskih pravnih aktov in so tudi iz tega razloga navedbe tožnika glede zahteve po predhodni prijavi neutemeljene. 27. člen Poslovnika v skladu z 11. členom Statuta določa način zagotavljanja javnosti dela občinskih organov. Ker je prisotnost občanov na posamezni seji omejena na štiri osebe, je bilo nujno, da je bil določen rok za prijavo. Le na tak način se namreč lahko prejete prijave obravnava tako, da se tiste prijavitelje, ki so se prijavili do zapolnitve razpoložljivih mest, pravočasno obvesti, da je njihova udeležba mogoča, oziroma da se tiste prijavitelje, ki so se prijavili po zapolnitvi razpoložljivih mest, pravočasno obvesti, da njihova udeležba na seji ni mogoča. Tožnik ne navaja in ne dokazuje, da bi mu bila udeležba na seji neupravičeno onemogočena, četudi naj bi prijavo podal v roku iz 27. člena Poslovnika, zato teh navedb tudi ni mogoče obravnavati v smislu tožbe po 4. členu ZUS-1.

10. Tožena stranka šteje, da predstavlja tožnikov način prijave na seje Občinskega sveta z dne 18. 12. 2019 zlorabo te pravice. Pravico iz 44. člena URS in 11. člena Statuta je treba obravnavati vsebinsko, to je v skladu z namenom, zaradi katerega je bila ta pravica ustanovljena. Po prepričanju tožene stranke je to pravico treba zagotavljati v prvi vrsti tistim občanom, na katere se nanaša vsebina posamezne točke dnevnega reda seje Občinskega sveta. V tem smislu je v drugem odstavku 27. člena Poslovnika določeno, da se morajo zainteresirani predstavniki javnosti oziroma pravilno občani, na sejo prijaviti z navedbo točke dnevnega reda, pri kateri želijo prisostvovati. Tožnikova prijava z dne 18. 12. 2019 predstavlja zlorabo pravice do prisostvovanja na sejah Občinskega sveta na škodo ostalih občanov, saj je podana v nasprotju z določbami Poslovnika in je tudi v nasprotju z namenom te pravice. Tožena stranka je prijavo tožnika kljub temu dopuščala vedno, ko se na posamezno sejo niso prijavili drugi občani v skladu s Poslovnikom. Za sejo z dne 1. 10. 2020 pa so se v skladu s Poslovnikom pred tožnikom že prijavili drugi štirje občani, zato udeležba tožniku na podlagi njegove prijave z dne 18. 12. 2019 ni bila omogočena. Po prepričanju tožene stranke je treba pravico tožnika presojati v razmerju do enake pravice ostalih občanov. Če bi prijavo tožnika z dne 18. 12. 2019 upoštevali tako, kot se glasi, bi to pomenilo poseg v pravice ostalih občanov, da se pod enakimi pogoji kot tožnik udeležijo posameznih sej oziroma posameznih točk sej Občinskega sveta. Poslovnik dopušča prijavo le na posamezno sejo in k posameznim točkam dnevnega reda take seje. Le s tem je omogočeno, da lahko občani učinkovito uresničujejo pravico iz 44. člena URS in 11. člena Statuta. Prijava na vse bodoče seje in k vsem točkam dnevnega reda pa po vsebini predstavlja le izkaz splošnega interesa za spremljanje dela Občinskega sveta, ki pa je tožniku omogočena preko javnih objav sklicev sej, zapisnikov sej in zvočnih posnetkov sej Občinskega sveta na spletni strani tožene stranke.

11. Tožniku je bila ustavna pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena URS glede seje z dne 7. 10. 2020 zagotovljena že s tem, da je bil pred sejo seznanjen s sklicem te seje in zadevami, ki se bodo obravnavale, po seji pa z zapisnikom in zvočnim posnetkom seje. Županjinega morebitnega neupoštevanja določbe 28. člena Poslovnika, po kateri lahko o izključitvi javnosti odloča Občinski svet, in dejstva, da takšne odločitve Občinski svet za sejo z dne 7. 10. 2020 ni sprejel, ni mogoče umestiti med ustavne pravice, katerih sodno varstvo je dopustno uveljavljati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena URS oziroma prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Gre za procesna dejanja in razmerja znotraj občinskih organov, ki jih določajo ZLS, Poslovnik in Statut. Kolikor pri teh internih razmerjih pride do kršitev, se te obravnavajo in urejajo le znotraj občinskih organov kot organov oblasti občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po ZUS-1 in tudi ne v kakšnem drugem postopku pred sodišči. Občinski svet tožene stranke je imel v skladu s Statutom in Poslovnikom možnost, da se glede sodelovanja javnosti na seji dne 7. 10. 2020 odloči drugače, kot je to izhajalo iz sklepa Županje z dne 6. 10. 2020. Ker tega ni storil, je to stvar Občinskega sveta, ne pa posega v ustavne pravice tožnika. Tožena stranka sicer meni, da je glede na aktualno zdravstveno krizo zaradi epidemije COVID-19 sklep Županje z dne 6. 10. 2020 vsekakor mogoče razumeti kakor zakonit in legitimen ukrep za zajezitev širjenja te bolezni.

12. Glede tožnikovega zatrjevanja neustavnosti ureditve občinskih predpisov tožeče stranke, kot to opisuje v IV. točki tožbe, tožena stranka meni, da to ne more biti predmet odločanja sodišča po tožbi na podlagi 4. člena ZUS-1. Ne glede na to pa navaja, da kriteriji za določitev prisotnih občanov na seji občinskega sveta izhajajo iz določbe 27. člena Poslovnika. Poslovnik določa pravilo o predhodni prijavi na sejo in pravilo o največ štirih prisotnih občanih na posamezni seji. Po naravi stvari prijava občana, ki prispe v času, ko so štiri razpoložljiva mesta že oddana predhodno prijavljenim občanom, ne more biti sprejeta. Kriterij za sprejem prijave je torej čas prijave oziroma obstoj razpoložljivih mest v času prejema prijave. Argument tožnika, da kriteriji določitve prisotnih občanov niso določeni, torej ni utemeljen.

K točki I izreka:

13. Dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno. Po tem, ko je Občinski svet sprejel sedaj veljavni Pravilnik, ki je stopil v veljavo z dnem 2. 11. 2019, je tožnik, občan Občine Kanal ob Soči, po svojem pooblaščencu dne 18. 12. 2019 vložil prijavo, v kateri je navedel, da se bo kot zainteresirana javnost udeležil vseh prihodnjih sej Občinskega sveta, in to tako rednih kot tudi izrednih, ter pri vseh razpisanih točkah, pa tudi tistih, ki bodo na seje uvrščene naknadno. Dne 29. 9. 2020 je po elektronski pošti toženi stranki poslal sporočilo, da se bo v skladu z opisano prijavo kot zainteresirana javnost udeležil 12. redne seje Občinskega sveta, ki je bila sklicana za dne 1. 10. 2020, in to pri vseh točkah dnevnega reda. Tožena stranka je na to sporočilo odgovorila istega dne, in sicer je tožnika prav tako po elektronski pošti obvestila, da se seje kot zainteresirana javnost ne more udeležiti, saj se morajo predstavniki zainteresirane javnosti skladno s 27. členom Poslovnika na sejo prijaviti najmanj tri dni pred sejo, na sejo pa da so tudi sicer že prijavljeni štirje občani, kolikor je prostih mest za zainteresirano javnost. Tožnik je toženi stranki dne 2. 10. 2020 poslal še elektronsko sporočilo, da se bo kot zainteresirana javnost udeležil 4. izredne seje Občinskega sveta, sklicane za dne 7. 10. 2020, vendar pa mu je Županja z dopisom št. 0322-0017/2020-2 z dne 6. 10. 2020 odgovorila, da bo ta seja zaradi epidemiološke situacije v državi zaprta za javnost, z izjemo medijev, ki jim glede na varnostna navodila o razdalji lahko zagotovijo udeležbo. Županja je namreč tega dne na podlagi 30. člena Statuta in 13. člena ZVNDN sprejela sklep št. 0322-0017/2020-1 o sprejemu preventivnega zaščitnega ukrepa zaradi preprečevanja širjenja koronavirusa, s katerim je 4. izredno sejo Občinskega sveta zaprla za javnost, z izjemo medijev.

14. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka s tem, ko mu kot občanu ni dovolila udeležbe na 12. redni in 4. izredni seji Občinskega sveta, posegla v njegovo ustavno pravico iz 39. člena URS, to je v pravico do svobode izražanja in ustavno pravico iz 44. člena URS, to je v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Pravica do svobode izražanja iz 39. člena URS varuje svobodo misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja, prav tako ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pravica do svobode izražanja zaseda osrednje mesto v ustavni hierarhiji vrednot, saj gre za specifično povezavo med svobodo izražanja in demokratično obliko vladavine, kot tudi za enega od predpogojev za samouresničitev posameznika in za avtonomnost pri njegovem odločanju. S to pravico ni varovano le širjenje novic in mnenj, pač pa tudi njihovo sprejemanje in zbiranje. Pravico do svobode izražanja je dopustno omejiti, in sicer 16. člen URS oziroma 15. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) pod določenimi pogoji dovoljujeta začasno razveljavitev ali omejitev svobode izražanja v vojnem ali izrednem stanju. Poleg te omejitve je svoboda izražanja omejena tudi s pravicami drugih, a le ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti. Svobodo izražanja je dopustno omejiti tudi v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP, vendar pa mora oblast, da bi dopustno omejila svobodo izražanja na tej podlagi, dokazati, da je njena omejitev pravno predpisana, da zasleduje enega ali več ciljev, določenih v tej določbi (zaradi zavarovanja nacionalne varnosti, ozemeljske celovitosti ali javne varnosti, zaradi preprečitve nereda ali kaznivih dejanj, zaščite zdravja in morale, časi ali pravic drugih, zaradi preprečitve razkritja zaupnih informacij ali zaradi obvarovanja integritete ter neodvisnosti sodstva) in da je nujna glede na dolžnosti in odgovornosti v demokratični družbi.¹ Pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena URS pa daje vsakemu državljanu pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Upravljanje javnih zadev je širok pojem, gre pa za proces vodenja in usmerjanja, ki določen sistem pripelje do uresničenja njegovih ciljev. Ta pravica se najbolj neposredno izvaja na ravni lokalnih skupnosti z referendumskim odločanjem in ljudsko iniciativo, posredno z volitvami, zakonodajalcu pa je dano pooblastilo, da določi način izvrševanja te pravice.²

15. Sodišče ugotavlja, da gre pri zavrnitvi tožnikove udeležbe na 12. redni in 4. izredni seji Občinskega sveta za dve različni situaciji, oziroma za dva različna razloga, zaradi katerih tožena stranka tožniku ni omogočila osebne navzočnosti na sejah. V primeru 12. redne seje Občinskega sveta je tožena stranka tožnikovo prisotnost na seji, ki jo je priglasil kot občan Občine Kanal ob Soči, zavrnila z utemeljitvijo, da bi moral svojo udeležbo v skladu s 27. členom Poslovnika priglasiti najkasneje tri dni pred sejo ter da so udeležbo na tej seji že priglasili štirje drugi občani, tožnikovo prisostvovanje 4. izredni seji Občinskega sveta pa zavrnila s tem, da mu je pojasnila, da bo seja zaradi epidemiološke situacije v državi zaprta za javnost, z izjemo medijev, ter da mu bo omogočeno poslušanje posnetka seje na spletni strani tožene stranke, kot tudi da bo o seji obveščen iz objav medijev.

16. Delo organov občine, torej tudi Občinskega sveta, je javno, kar pomeni, da ima vsak občan pravico, da se seznani z delom tega organa in s sprejetimi odločitvami. Po določbi drugega odstavka 36. člena ZLS se v statutu občine določi način zagotavljanja javnosti dela organov občine. Na tej podlagi je tožena stranka javnost dela svojih organov uredila v 11. členu Statuta, in sicer tako, da se javnost dela zagotavlja: z obveščanjem javnosti o delu občinskih organov, z objavljanjem informacij javnega značaja, določenih z zakonom, z zagotavljanjem sodelovanja občanov pri pripravi splošnih aktov občine, z uradnim objavljanjem splošnih aktov občine, z objavljanjem sklicev sej občinskega sveta in gradiv teh sej, z omogočanjem navzočnosti občanov in predstavnikov sredstev javnega obveščanja na sejah občinskih organov; pri čemer način zagotavljanja javnosti dela posameznega občinskega organa podrobneje določa njegov poslovnik. Način zagotavljanja javnosti dela Občinskega sveta ureja 27. člen Poslovnika, ki glede udeležbe na sejah v drugem odstavku določa, da se morajo zainteresirani predstavniki javnosti, razen medijev, na sejo prijaviti najmanj tri dni pred sejo z navedbo točke dnevnega reda pri kateri želijo prisostvovati. Za predstavnike javnosti je rezerviranih 8 sedežev, od tega najmanj štirje za predstavnike medijev in štirje za zainteresirano javnost, pri čemer se lahko, če je zainteresirana javnost organizacija, prijavita največ dva člana organizacije. Sodišče meni, da je treba pojem "zainteresirana javnost" tolmačiti kot občane tožene stranke, saj ni podlage, da bi se občanu odrekala možnost udeležbe na seji iz vsebinskih razlogov, torej, da bi smel prisostvovati le pri tistih sejah in pri tistih točkah dnevnega reda seje, ki se neposredno nanašajo nanj, kot je to smiselno mogoče razumeti iz odgovora tožene stranke na tožbo. Delo občinskih organov, torej tudi Občinskega sveta, je namreč, kot že rečeno, javno.

17. Možnost občanov, da so navzoči na sejah Občinskega sveta, je, glede na določbo 11. člena Statuta, le eden od načinov zagotavljanja javnosti dela tega organa, podrobneje pa je ureditev načina seznanitve javnosti z njegovim delom urejena s Pravilnikom. Zakonska podlaga za tako ureditev je določba drugega odstavka 36. člena ZLS, ki način zagotavljanja javnosti dela organov občine prepušča občinskim statutom. To je po presoji sodišča tudi razumljivo, saj se način obveščanja javnosti prilagaja tehničnim in prostorskim zmožnostim lokalne skupnosti, vsekakor pa mora biti taka, da se imajo občani možnost neposredno seznaniti z delom občinskih organov, sprejetimi splošnimi akti, sklici občinskih sej in dnevnim redom ter potekom teh sej. V predmetni zadevi ni sporno, da se lahko občani z dnevnim redom sej, gradivi za te seje ter potekom sej seznanjajo tudi preko spletne strani tožene stranke in z informacijami, ki jih objavljajo mediji. Sodišče zato razume, da določba tožene stranke v drugem odstavku 27. člena Poslovnika, da se morajo zainteresirani predstavniki javnosti (torej občani) na sejo prijaviti najmanj tri dni pred sejo z navedbo točke dnevnega reda, pri kateri želijo prisostvovati, ni oviranje ali onemogočanje javnosti, da se seznani s potekom seje Občinskega sveta, kot to zatrjuje tožnik, pač pa je po oceni sodišča sprejemljivo pojasnilo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je taka ureditev posledica prostorskih in tehničnih zmožnosti sejne sobe, kjer potekajo seje Občinskega sveta. Ker se lahko občani s potekom seje seznanijo tudi na druge načine, sodišče take ureditve, ki neposredno spremljanje seje Občinskega sveta omejuje le za štiri občane, ne vidi kot sporne. Pri tem se sodišče ni spuščalo v presojo, ali je taka ureditev, glede na to, da v Pravilniku niso določeni kriteriji za dopustitev udeležbe na seji oziroma za izbor v primeru večjega števila istočasno prijavljenih zainteresiranih oseb, v skladu z določbami ZLS in v skladu z URS, saj to ni predmet tega postopka niti za konkretni primer ni relevantno. Ne glede na to pa vendarle na tem mestu izpostavlja, da bi se taka ureditev v primeru večjega števila istočasno prijavljenih oseb za udeležbo na seji Občinskega sveta lahko pokazala kot sporna, saj v Poslovniku ni kriterijev za take primere, časovni kriterij, na katerega se tožena stranka sklicuje v odgovoru na tožbo, pa v Poslovniku ni določen, prav tako tudi ni določen organ in postopek, po katerem bi se opravil izbor udeležencev na seji med istočasno pravočasno prijavljenimi občani.

18. V primeru 12. redne seje Občinskega sveta je tožnik svojo udeležbo prijavil dva dni pred sejo, torej prepozno glede na določbo drugega odstavka 27. člena Poslovnika. Iz odgovora tožene stranke, ki mu ga je poslala dne 29. 9. 2020, je mogoče razumeti, da mu udeležbe na seji ni odklonila zgolj iz tega razloga, pač pa tudi zato, ker so svojo udeležbo na seji že pred tem pravočasno priglasili štirje občani, torej toliko, kot je rezerviranih mest za prisotnost zainteresirane javnosti. Tožnikovo sklicevanje, da se je na vse seje Občinskega sveta prijavil že s svojo prijavo z dne 18. 12. 2019, po presoji sodišča ni utemeljeno in soglaša s toženo stranko, da bi drugačna interpretacija te prijave pomenila poseg v pravico drugih občanov, da se pod enakimi pogoji kot tožnik prijavijo na posamezno sejo. Poslovnik take splošne prijave tudi ne predvideva, pač pa od zainteresiranih posameznikov zahteva, da se prijavijo na vsako posamezno sejo Občinskega sveta in k posameznim točkam dnevnega reda.

19. Sodišče zaključuje, da tožena stranka s tem, ko je tožniku iz opisanih razlogov odklonila možnost udeležbe na 12. redni seji Občinskega sveta, ni posegla v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS, konkretno v pravico tožnika do sprejemanja informacij o poteku te seje in sprejetih odločitvah. Tožnikovo udeležbo je odklonila iz utemeljenih razlogov - ker ni pravočasno priglasil svoje udeležbe in ker so bila prosta mesta za zainteresirano javnost že zasedena, tožnik pa se je s potekom seje lahko seznanil preko zvočnih posnetkov in zapisnika seje, kar vse mu je bilo dostopno na spletni strani tožene stranke. Pri tem sodišče še posebej poudarja, da je napačno tožnikovo razlogovanje, da mu je z udeležbo na seji omogočeno ne le zbiranje mnenj in informacij, pač pa tudi možnost izražanja lastnih stališč, ker da ni nujno, da bi bil na taki seji zgolj pasivni poslušalec. Sodišče ugotavlja, da so razpravljavci na seji le člani Občinskega sveta, poročajo pa lahko tudi poročevalci, ki jih k posameznim točkam dnevnega reda predlagata župan ali direktor občinske uprave (24. člen in 2. podpoglavje IV. poglavja Pravilnika (Seje sveta/Potek seje)). Drugi udeleženci seje, torej tisti občani, ki so navzoči kot zainteresirana javnost, lahko sejo le poslušajo, ne morejo pa posegati v potek seje niti izražati svojih pogledov in mnenj. Prav tako sodišče meni, da tožena stranka z odločitvijo, da tožniku ne omogoči udeležbe na 12. redni seji, ni posegla v njegovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena URS. 44. člen URS določa pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev kot splošno ustavno pravico, ki vsebuje pooblastilo zakonodajalcu, da uredi način izvrševanja te pravice. Zakonodajalec je to področje uredil v ZLS, po katerem se udeležba občanov pri upravljanju javnih zadev v lokalni skupnosti neposredno uresničuje z zborom občanov, referendumom in ljudsko iniciativo (44. člen ZLS), posredno tudi z volitvami. Sporna odločitev tožene stranke, da tožniku ne omogoči udeležbe na 12. redni seji Občinskega sveta, torej ne posega v njegovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena URS, saj taka udeležba ne sodi med načine upravljanja javnih zadev po ZLS.

20. Enak zaključek glede zatrjevanega posega v tožnikovo ustavno pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena URS je sodišče sprejelo tudi glede odločitve tožene stranke, da tožniku ne omogoči udeležbe na 4. izredni seji Občinskega sveta in zato stališč, ki so pojasnjena v prejšnjem odstavku, na tem mestu ne ponavlja in se nanje sklicuje.

21. Sodišče pa presoja, da je bilo z dejanjem, ki je bilo posledica sklepa Županje št. 0322-0017/2020-1 z dne 6. 10. 2020 (v nadaljevanju sklep županje ali sklep), poseženo v tožnikovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS (prvi odstavek I. točke izreka sodbe).

22. Seje Občinskega sveta so javne, lahko pa župan svetu predlaga, da s sklepom zapre sejo za javnost v celoti ali ob obravnavi posamezne točke dnevnega reda, če to terja zagotovitev varstva podatkov, ki v skladu z zakonom niso informacije javnega značaja (prvi odstavek 28. člena Poslovnika). Kadar svet sklene, da bo izključil javnost oziroma katero od točk dnevnega reda obravnaval brez navzočnosti javnosti, odloči o tem, kdo je lahko poleg župana, predsedujočega in članov sveta navzoč na seji (drugi odstavek 28. člena Poslovnika). Odločitev o izključitvi javnosti seje Občinskega sveta je torej izključno v pristojnosti tega organa in ne v pristojnosti župana. Take pristojnosti županu ne dajejo niti druge določbe Poslovnika niti določbe Statuta ali ZLS. Županja je sklep, s katerim je bila izključena javnost 4. izredne seje Občinskega sveta, razen medijev, sprejela na podlagi določb 30. člena Statuta in 13. člena ZVNDN, ki pa ji ne dajejo pooblastila oziroma pristojnosti za takšno odločitev. Določba 13. člena ZVNDN, na katero se sklicuje Županja, vsaki fizični in pravni osebi nalaga, da je v skladu z zakonom odgovorna za izvajanje ukrepov varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Epidemija COVID-19 pa ni naravna niti druga nesreča v smislu ZVNDN³, pač pa je nalezljiva bolezen, za zajezitev in obvladovanje katere so ukrepi določeni v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB). Niti ta zakon niti ZVNDN pa županu ne dajeta pristojnosti, da bi lahko sprejemal sklepe o izključitvi javnosti sej občinskega sveta. Take pristojnosti županu tožene stranke ne daje niti določba 30. člena Statuta, na katero se Županja sklicuje v svojem sklepu in ki opredeljuje naloge župana na področju zaščite in reševanja (torej ne v primeru epidemij)⁴. Drugi odstavek te določbe Statuta (enako 34. člen ZLS) sicer daje možnost županu, da sprejme začasne nujne ukrepe v primeru razmer, v katerih bi bilo lahko v večjem obsegu ogroženo življenje in premoženje občanov, vendar pa le, kolikor se Občinski svet ne more sestati, kar pa za obravnavani primer, ko se je Občinski svet na 4. izredni seji sestal, ne velja (niti ne gre, kot že rečeno, za primer s področja zaščite in reševanja). Po določbi četrtega odstavka 35. člena ZLS pa lahko župan, med drugim tudi v primeru epidemije, če predstavlja izvedba seje z osebno navzočimi člani občinskega sveta tveganje za zdravje in varnost članov občinskega sveta in je to nujno zaradi sprejetja odločitev, s katerimi ni mogoče odlašati, skliče sejo na daljavo s pomočjo informacijsko - komunikacijske tehnologije. Taka seja poteka v skladu z določbami ZLS in poslovnika občinskega sveta, razen določb, ki se nanašajo na način glasovanja, na zagotavljanje javnosti seje, na seje delovnih teles občinskega sveta in na sodelovanje javnosti. Te možnosti v primeru 4. izredne seje kljub razglašeni epidemiji Županja ni izkoristila, pač pa sejo za javnost zaprla s sklepom (z izjemo medijev), ne da bi bila za tak ukrep pristojna in imela zanj pravno podlago. O zaprtju seje Občinskega sveta za javnost ta organ, ki je za tako odločitev sicer pristojen, ni odločal. Njegovo ravnanje bi sicer lahko tolmačili tudi na način, da je sklepu Županje s tem, ko je sejo izvedel brez navzočnosti občanov in le s prisotnostjo medijev, pritrdil oziroma mu brez formalnega sprejema sklepa o izključitvi javnosti seje de facto dal legitimnost. Četudi bi sprejeli tak zaključek, pa tudi Občinski svet za izključitev javnosti 4. izredne seje niti v Poslovniku niti v Statutu in niti v ZLS ni imel podlage, saj ni šlo za obravnavo podatkov, ki niso informacije javnega značaja in terjajo zagotovitev njihovega varstva, epidemija pa ni razlog za zaprtje seje. Obravnavane situacije zato ne gre enačiti s primerom, ki ga je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v zadevi I Up 344/2008 in na katerega se sklicuje tožena stranka, saj je šlo v tem primeru za konflikt med svetniki, ki so zahtevali sklic seje, in županom, ki je to onemogočil, kar pa z obravnavanim primerom, ko gre za vprašanje pravice občana do udeležbe na seji občinskega sveta, ni primerljivo in zato sodišče na tej odločitvi ne more graditi svoje presoje.

23. Ker o izključitvi javnosti na 4. izredni seji Občinskega sveta ni odločal ta organ, pač pa je o tem brez pristojnosti in brez pravne podlage odločila Županja in sama o tem tudi tudi seznanila tožnika z dopisom z dne 6. 10. 2020, Občinski svet pa je z izvedbo seje brez navzoče javnosti takemu sklepu de facto sledil, sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko tožniku zaradi te odločitve Županje ni omogočila udeležbe na 4. izredni seji Občinskega sveta, posegla v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS. Kot je že bilo pojasnjeno, je delo organov občine javno, občane pa se o delu seznanja tudi z omogočanjem navzočnosti na sejah Občinskega sveta, in to na način, kot ga ureja Poslovnik. Ta pa dopušča udeležbo štirih zainteresiranih predstavnikov javnosti, torej štirih občanov, ki se na sejo prijavijo najmanj tri dni pred sejo. Tožnik je prijavil svojo udeležbo na 4. izredni seji Občinskega sveta po elektronski pošti dne 2. 10. 2020, to je 5 dni pred to sejo, ki je bila sklicana za dne 7. 10. 2020. Ker razlog zaradi katerega mu je bila udeležba zavrnjena nima podlage niti v ZLS niti v predpisih tožene stranke, odločitve o tem pa tudi ni sprejel za to pristojni organ, to po presoji sodišča pomeni, da mu je bilo s takim nezakonitim ravnanjem poseženo v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS in zato na drugačno odločitev po mnenju sodišča ne more vplivati sklicevanje tožene stranke, da je imel tožnik možnost sejo spremljati preko naknadno objavljenega javno dostopnega zvočnega posnetka seje na njeni spletni strani.

24. Sodišče je o tožnikovi tožbi odločalo na podlagi 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru tožnik nima drugega sodnega varstva. Ko odloča v sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, sme sodišče na podlagi 66. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. Glede na vse zaključke, kot so opisani v predhodnih točkah te obrazložitve, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko tožniku na podlagi sklepa Županje ni omogočila udeležbe na 4. izredni seji Občinskega sveta, nezakonito posegla v njegove ustavne pravice iz 39. člena URS. V tem obsegu je zato njegovi tožbi ugodilo, medtem ko je njegovo tožbo glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 44. člena URS na tej seji zavrnilo, enako zavrnilo tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 39. in 44. člena URS v zvezi z udeležbo na 12. redni seji Občinskega sveta, vse razlogov, kot so pojasnjeni v predhodnih točkah. Sodišče pa je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo, da naj toženi stranki prepove, da bi mu v prihodnje zavračala možnost udeležbe na sejah Občinskega sveta iz razloga, ker ne bi opravil prijave na sejo vsaj tri dni pred sejo ali pa, ker bi župan občine pred sejo sprejel odločitev o izključitvi javnosti za sejo Občinskega sveta. Po določbi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 lahko sodišče v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena tega zakona med drugim tudi prepove nadaljevanje posamičnega dejanja, vendar pa le, kolikor dejanje še traja in takrat odloči tako o prepovedi nadaljevanja trajajočega dejanja, kot tudi o ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja. Takega ukrepa zato za obravnavani primer ni mogoče sprejeti, saj sta bili obe seji Občinskega sveta že zaključeni, oziroma je z zaključkom 4. izredne seje tudi prenehal poseg v ustavne pravice tožnika iz 39. člena URS. Vnaprejšnja prepoved bodočih hipotetičnih ravnanj tožene stranke, kot to predlaga tožnik, po presoji sodišča ni dopustna, niti take možnosti ZUS-1 v 66. členu ne predvideva in je zato sodišče zahtevo tožnika za izrek predlaganih prepovedi toženi stranki zavrnilo.

25. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata in v zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Glavne obravnave sicer stranki v postopku tudi nista izrecno zahtevali, je pa tožnik predlagal, naj ga sodišče zasliši (ne da bi tak dokazni predlog konkretiziral), tožena stranka pa predlagala zaslišanje strank o vseh okoliščinah glede udeležbe tožnika na spornih sejah Občinskega sveta in ogled sejne sobe. Sodišče takim dokaznim predlogom ni sledilo, saj za zadevo pomembno dejansko stanje zadeve, kot je to ugotovilo v 13. točki obrazložitve, med strankama ni sporno, medtem ko udeležba tožnika na drugih sejah Občinskega sveta in velikost sejne sobe za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Ni namreč sporno kdaj sta bili razpisani 12. redna in 4. izredna seja Občinskega sveta, kdaj je tožnik prijavil svojo udeležbo na teh sejah, kaj sta bila razloga za to, da tožniku udeležba na sejah ni bila dopuščena, kdo je o tem sprejel odločitev, kdaj je bil tožnik o tem seznanjen in na kakšen način se v Občini Kanal ob Soči javnost sicer lahko seznanja z delom občinskih organov. Med strankama je torej sporna le uporaba materialnega prava, konkretno določb ZLS, Statuta in Pravilnika, ki urejajo udeležbo občanov na sejah. Sodišče je zato ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji senata.

K točki II izreka:

26. Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo na podlagi 25. člena ZUS-1. Tožnik je s tožbo delno uspel, glede na način obravnavanja zadeve pa z zavrnitvenim delom tožbe niso nastali posebni stroški. Sodišče je zato ob upoštevanju tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da mora tožena stranka tožniku poravnati stroške postopka, ki jih je, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.

-------------------------------
¹ Lovro Šturm in drugi: Komentar Ustave Republike Slovenije; Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije; Ljubljana; 2002; str. 416 - 436
² Lovro Šturm in drugi: Komentar Ustave Republike Slovenije; Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije; Ljubljana; 2002; str. 489 - 492.
³ Po 8. členu ZVNDN je nesreča dogodek ali vrsta dogodkov, povzročenih po nenadzorovanih naravnih in drugih silah, ki prizadenejo oziroma ogrozijo življenje ali zdravje ljudi, živali ter premoženje, povzročijo škodo na kulturni dediščini in okolju v takem obsegu, da je za njihov nadzor in obvladovanje potrebno uporabiti posebne ukrepe, sile in sredstva, ker ukrepi rednih dejavnosti, sile in sredstva ne zadostujejo (1. točka); naravne nesreče so potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča, žled, pozeba, suša, požar v naravnem okolju, množični pojav nalezljive človeške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Za naravno nesrečo se štejejo tudi neugodne vremenske razmere po predpisih o kmetijstvu in odpravi posledic naravnih nesreč, ki jih povzročijo žled, pozeba, suša, neurje, toča ali živalske in rastlinske bolezni ter rastlinski škodljivci (2. točka); druge nesreče pa so nesreče v cestnem, železniškem in zračnem prometu, požar, rudniška nesreča, porušitev jezu, nesreče, ki jih povzročijo aktivnosti na morju, jedrska nesreča in druge ekološke ter industrijske nesreče, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, pa tudi vojna, izredno stanje, uporaba orožij ali sredstev za množično uničevanje ter teroristični napadi s klasičnimi sredstvi in druge oblike množičnega nasilja.
⁴ Prvi odstavek 30. člena Statuta določa; "Župan opravlja z zakonom predpisane naloge na področju zaščite in reševanja, predvsem pa: - skrbi za izvajanje priprav za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami in uresničevanje zaščitnih ukrepov ter za odpravljanje posledic naravnih in drugih nesreč; - imenuje poveljnike in štabe civilne zaščite občine ter poverjenike za civilno zaščito; - sprejme načrt zaščite in reševanja; - vodi zaščito, reševanje in pomoč; - določi organizacije, ki opravljajo javno službo oziroma naloge zaščite, reševanja in pomoči in organizacije, ki morajo izdelati načrte zaščite in reševanja; - ugotavlja in razglaša stopnjo požarne ogroženosti v naravnem okolju na območju občine; - sprejema akte in ukrepe v vojnem stanju, če se občinski svet ne more sestati; - v primeru nastale nevarnosti odredi evakuacijo ogroženih in prizadetih prebivalcev; - predlaga pristojnemu organu razporeditev državljanov na delovno dolžnost, dolžnost v civilni zaščiti ter materialno dolžnost."

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 20/2021
• UPRS Sodba in sklep I U 1490/2019-92
• UPRS Sklep I U 1844/2021-6