UPRS Sodba III U 58/2018-9

Jedro

Tožena stranka svoje trditve, da je celoten objekt, torej tako osnovni objekt kot nastrešek, konstrukcijska celota, ni utemeljila, pa tudi dejansko stanje te okoliščine ni v celoti razjasnjeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota, št. 06122-284/2014/29 z dne 14. 11. 2017, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Maribor – Murska Sobota, Inšpekcijska pisarna Murska Sobota, je dne 2. 6. 2014 izdala odločbo, št. 06122-284/2014-11, s katero je tožniku, kot inšpekcijskemu zavezancu, z vročitvijo te odločbe prepovedala uporabo objekta za zemljišču s parc. št. 622 k.o. A., in sicer gostinskega lokala za občasno opravljanje gostinske dejavnosti, tlorisne velikosti 10,00 m x 10,00 m, višine 6,00 m, merjeno do slemenske lege, ker se mu je spremenila namembnost brez gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je Upravna enota Lendava za gradnjo objekta dne 13. 6. 2013 sicer izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-138/2013-3 (0513), vendar pa za gradnjo skednja, medtem ko se objekt ne uporablja s tem namenom, pač pa je zgrajen v dveh etažah in se občasno koristi kot gostinski lokal. Ugotovila je, da je objekt po tlorisnih dimenzijah, višini, naklonu strešin in odmikih enak objektu, za katerega je tožnik, oziroma njegovi pravni predniki, pridobil gradbeno dovoljenje, ni pa bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti v gostinski lokal, kot to zahteva 6. alineja četrtega odstavka 4. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Dne 25. 8. 2014 je inšpektorica tožniku izdala sklep o dovolitvi izvršbe, št. 06122-284/2014-13, s katerim je ugotovila, da je prej opisana odločba postala izvršljiva ter da se upravna izvršba te odločitve opravi z denarno prisilitvijo. Ob kontrolnem pregledu je namreč ugotovila, da tožnik izdane odločbe ne spoštuje. Po tožnikovi pritožbi je bil sklep o dovolitvi izvršbe z odločbo Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ), št. 0612-59/2015-2 z dne 3. 11. 2015, odpravljen ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Drugostopenjski organ je namreč ugotovil, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in da zato ni mogoče presoditi ali se je po izdani inšpekcijski odločbi objekt še uporabljal kot gostinski lokal ali ne.

2. Dne 11. 4. 2017 in 16. 8. 2017 je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota (v nadaljevanju gradbeni inšpektor ali prvostopenjski organ) opravil pregled spornega objekta ter pri vizualnem pregledu, ki je potekal brez navzočnosti strank, ugotovil, da je tožnik po tem, ko mu je gradbena inšpektorica dne 22. 8. 2014 izdala zgoraj opisano odločbo, nadaljeval z gradnjo, saj je dogradil nadstrešek tlorisne velikosti 4,10 m x 4,40 m nad kaminsko pečjo. Ugotovil je, da prizidek stoji na štirih stebrih ter je konstrukcijsko povezan z osnovnim objektom. Dva stebra sta nosilna tako za osnovni objekt kot tudi za prizidek. Tlorisno velikost nadstreška je izmeril skladno z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), ugotovil pa še, da je v objektu električna in vodovodna napeljava. Z opisanimi ugotovitvami je z dopisom z dne 18. 8. 2017 seznanil tožnika ter ga pozval, naj se izjavi o postavljenih vprašanjih glede izvedbe gradnje nadstreška, izvajalcu ter zahteval, naj mu predloži kopije računov o gradbenih proizvodih, kolikor je gradnja potekala v lastni režiji. Tožnik se je na inšpektorjevo zahtevo odzval z vlogo z dne 28. 8. 2017.

3. Gradbeni inšpektor je na podlagi opisanih ugotovitev dne 14. 11. 2017 izdal odločbo, št. 06122-284/2014/29 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa gradbena dela na nelegalni gradnji, to je delno dvoetažnem objektu pozidane površine 10,00 m x 10,00 m + 4,10 m x 4,40 m, ki jo kot investitor gradi brez gradbenega dovoljenja na zemljišču s parc. št. 662 k.o. A.. Določil je, da mora v roku enega leta na lastne stroške odstraniti to gradnjo in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo zoper njega pričet postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na njegove stroške ali s prisilitvijo. Za nelegalno gradnjo je odredil tudi prepovedi, določene v 158. členu ZGO-1. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je inšpektor povzel potek postopka. Pojasnil je, da je tožnik v svoji izjavi pojasnil, da je objekt pričel graditi njegov pokojni oče, sam pa je zgradil nadstrešek. Za gradnjo nezahtevnega objekta, in sicer skednja tlorisne velikosti 10,00 m x 10,00 m in višine 6,00 m, je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, vendar pa sedaj obstoječi objekt to površino presega. Gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano za nezahtevni objekt, ni mogoče spremeniti, tožnik pa bi moral imeti za gradnjo celotnega sedaj obstoječega objekta gradbeno dovoljenje. V nadaljevanju obrazložitve gradbeni inšpektor citira še določbe 12. točke prvega odstavka 2. člena, 3. člena, 152. člena, tretjega odstavka 148. člena in 158. člena, vse ZGO-1.

4. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 0612-59/2015-4 z dne 11. 1. 2018 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), zavrnil. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, oziroma na lastno odgovornost investitorja tudi po njegovi dokončnosti. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvaja brez takega dovoljenja. Inšpekcijski ukrep za primer nelegalne gradnje določa 152. člen ZGO-1, skladno s katerim gradbeni inšpektor odredi ustavitev gradnje ter odstranitev zgrajenega objekta ali dela objekta na stroške investitorja ter vzpostavitev prvotnega stanja, oziroma odredi drugačno sanacijo objekta, kolikor vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. V konkretnem primeru je gradbeni inšpektor ugotovil, da tožnik za gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja in je zato pravilno svojo odločitev oprl na to zakonsko določbo, svojo odločitev pa v izpodbijani odločbi tudi primerno utemeljil. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik pri Upravni enoti Lendava pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, in sicer skednja za zemljišču s parc. št. 622 in 633/1 k.o. A.. Tožnik pa ni zgradil skednja, pač pa delno dvoetažen lesen objekt z nadstreškom večje tlorisne površine, ki je konstrukcijsko enoten objekt. Objekt je bistveno drugačen od dovoljenega in ni namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom ali vrtnarjenju. Prvostopenjski organ je zato pravilno ugotovil, da gre za manj zahteven objekt, saj ga v skladu z Uredbo ni mogoče razvrstiti niti med nezahtevne niti med enostavne objekte, za takšen objekt pa gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Gradnja torej ni neskladna, saj gre za tako gradnjo le v primeru, ko je gradbeno dovoljenje sicer izdano, vendar pa gradnja ni izvedena v skladu s pogoji, določenimi v tem dovoljenju. Tožnikov objekt, ki je povsem drugačen od pridobljenega gradbenega dovoljenja, pa je nelegalen objekt, glede na to, da je grajen le na parc. št. 622 k.o. A., pa bi bilo celo mogoče sklepati, da je bil zgrajen na drugačni lokaciji od dovoljene.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu povrne tudi stroške postopka. Poudarja, da je že v pritožbenem postopku pojasnjeval, da je prvostopenjski organ zmotno ugotovil dejansko stanje glede razlikovanja med nezahtevnim in manj zahtevnim objektom. Ima veljavno gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta z dne 13. 6. 2013, in to za objekt velikosti 10,00 m x 10,00 m in višine 6,00 m iz lesenega materiala. Inšpektor je ob ogledu ugotovil, da osnovni objekt ne odstopa od tako določenih okvirjev in da je zgrajen iz lesa. Izven dimenzij, ki jih določa gradbeno dovoljenje, je kvečjemu enoetažni nadstrešek tlorisne površine 4,10 m x 4,40 m. Iz tega zato zaključuje, da gre na neskladno gradnjo in ne za manj zahteven objekt, za katerega bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Ocena tožene stranke, da naj bi bil njegov objekt manj zahteven objekt, ni z ničemer podkrepljena in tudi ni z ničemer dokazana. Zato predlaga, naj se v postopek pritegne izvedenec gradbene stroke, ki naj poda oceno o tem, za kakšno vrsta objekta je sporni objekt.

6. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Med strankama ni sporno, da je Upravna enota Lendava tožnikovima pravnima prednikoma B.B. in C.C. dne 13. 6. 2013 izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, št. 351-138/2013-3 (0513). S tem gradbenim dovoljenjem jima je dovolila gradnjo skednja na zemljišču s parc. št. 662 in 663/1 k.o. A., in sicer dimenzij 10,00 m x 10,00 m, višine 6 m, površine 100 m2. Za material, iz katerega je zgrajen objekt, je bil dovoljen les, določeno pa še, da mora biti objekt od sosednje parc. št. 661 k.o. A. oddaljen 1,5 m ter da mora biti streha dvokapnica v naklonu 35-, z opečno kritino. Sporno tudi ni, da je bil ob inšpekcijskem pregledu v letu 2014 objekt zgrajen v dovoljenih dimenzijah, v leseni izvedbi ter s predvideno kapnico, da pa se ni uporabljal kot skedenj, saj je že takrat imel dve etaži, vrata in okna. Takratna gradbena inšpektorica je ugotovila, da se je objekt občasno koristil kot gostinski lokal ter da bi moral tožnik za spremembo namembnosti objekta pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker takega dovoljenja ni pridobil, mu je z odločbo, št. 06122-284/2014-11 z dne 2. 6. 2014, prepovedala uporabo objekta kot gostinskega lokala, odločitev o tem pa je postala dokončna in pravnomočna, saj ji tožnik ni ugovarjal. Med strankama prav tako ni sporno, da je tožnik po tem, ko je gradbena inšpektorica zaradi izvršitve navedene odločbe izdala sklep o dovolitvi izvršbe in je bil ta z odločbo drugostopenjskega organa odpravljen ter vrnjen prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, k osnovnemu objektu dogradil še nadstrešek tlorisne velikosti 4,10 m x 4,40 m nad kaminsko pečjo ter ga konstrukcijsko povezal na osnovni objekt. Med strankama pa je sporno ali je opisana gradnja (osnovni objekt in nadstrešek) nelegalna gradnja, kot to zatrjuje gradbeni inšpektor, ali pa neskladna gradnja, oziroma zgolj glede nadstreška nelegalna gradnja, kot to trdi tožnik.

9. Gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, oziroma na lastno odgovornost investitorja tudi po njegovi dokončnosti (3. člen ZGO-1), gradbeno dovoljenje pa je treba pridobiti tudi v primeru spremembe namembnosti objekta (4. člen ZGO-1). Izjema velja le za enostavne objekte, ki se lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja, s tem da njihova postavitev ne sme biti v nasprotju s prostorskimi akti (3.a člen ZGO-1). Objekti se glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte (prvi odstavek 8. člena ZGO-1), natančneje pa jih določa Uredba. Zahtevni objekt je objekt, v katerem se zadržuje večje število oseb, ali objekt, ki ima velike dimenzije, ali objekt za katerega je vedno obvezna presoja vplivov na okolje po zakonu, ki ureja varstvo okolja, ali drug objekt, če je tako določeno s posebnimi predpisi; manj zahtevni objekt je objekt, ki ni uvrščen med zahtevne, nezahtevne ali enostavne objekte; nezahtevni objekt je konstrukcijsko manj zahteven objekt; enostavni objekt pa je konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje (od 1.7. do 1.10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, je gradnja nelegalna; če pa je za gradnjo oziroma dela predpisano gradbeno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi s tem dovoljenjem ali se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim, je gradnja neskladna (12.1. in 12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani in vzpostavi prejšnje stanje, ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1); v primeru neskladne gradnje pa odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma prepove uporabo objekta oziroma tistega njegovega dela, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja (153. člen ZGO-1).

10. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka svojo odločitev, da je sporni objekt nelegalni objekt, utemeljuje s trditvijo, da je tožnik za gradnjo skednja, torej nezahtevnega objekta, sicer pridobil gradbeno dovoljenje, da pa sedaj obstoječi objekt, ki obsega osnovni objekt in nadstrešek in ga je glede na dimenzije in namembnost mogoče šteti za manj zahtevni objekt, takega gradbenega dovoljenja nima in je zato celoten obstoječi objekt nelegalna gradnja. Skladno s tem je gradbeni inšpektor tožniku izrekel ukrep iz 152. člena ZGO-1, to je odredil ustavitev gradnje ter zahteval odstranitev celotnega objekta. Iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe je mogoče razumeti, da tožena stranka tako stališče gradi na predpostavki, da sta osnovni objekt, torej objekt, ki je bil zgrajen v letu 2013, in nadstrešek, ki je bil zgrajen kasneje, konstrukcijsko povezana in tvorita nov enoten objekt, vendar pa sodišče meni, da tega svojega stališča tožena stranka ni obrazložila tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Skladno z določbo 214. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP) mora namreč obrazložitev odločbe med drugim obsegati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Teh razlogov pa obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe nimata in zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

11. Sodišče nadalje ugotavlja, da se tožena stranka tudi ni opredelila do odločbe gradbene inšpektorice iz leta 2014, ki je osnovni objekt štela za enostaven objekt, zgrajen v dimenzijah, v materialu, z naklonom strehe in z odmikom od parc. št. 621 k.o. A., dovoljenih z gradbenim dovoljenjem, ugotovila pa, da se je spremenila njegova namembnost, za kar pa tožnik, kar ni sporno, ni pridobil gradbenega dovoljenja in kar je bil tudi razlog, da je z odločbo prepovedala njegovo uporabo za namene gostinstva. Osnovnega objekta torej ni štela za nelegalni objekt, pač pa za enostavni objekt, zgrajen na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja, ki pa se ni uporabljal v skladu z namenom, za katerega mu je bilo to dovoljenje izdano. S tem je tožniku očitala kršitev po 6. alineji četrtega odstavka 4. člena ZGO-1, po kateri je treba v primeru spremembe namembnosti objekta v gostinski lokal vedno pridobiti gradbeno dovoljenje. Ta odločitev je dokončna in pravnomočna, sklep o izvršbi, ki ga je na njeni podlagi izdala gradbena inšpektorica, pa je bil z odločbo drugostopenjskega organa odpravljen in vrnjen prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Niti iz izpodbijane niti iz drugostopenjske odločbe in niti iz upravnega spisa ni razvidno, ali je prvostopenjski organ po tem, ko mu je bilo odločanje o izvršitvi odločbe iz leta 2014 vrnjeno v ponovno presojo in inšpekcijski postopek torej še ni (bil) zaključen, sprejel kakršnokoli odločitev glede postopka izvršitve te odločbe. Sklepati gre, da je, kljub taki odločitvi drugostopenjskega organa, sprejel izpodbijano odločitev, ne da bi odločil (tudi) o tem vprašanju niti da bi se opredelil do v določeni meri različnih stališč gradbene inšpektorice v letu 2014, četudi je ta odločba dokončna in pravnomočna. Ker torej tožena stranka teh okoliščin ni pojasnila, tudi ni mogoče preizkusiti pravilnosti spoštovanja določb postopka.

12. Sodišče nadalje meni, da tožena stranka svoje trditve, da je celoten objekt, torej tako osnovni objekt kot nastrešek, konstrukcijska celota, ni utemeljila, pa tudi dejansko stanje te okoliščine ni v celoti razjasnjeno. Nesporno je le, da je bil osnovni objekt zgrajen že v letu 2013 in da je takrat tvoril samostojno zaključeno celoto, nadstrešek pa je bil zgrajen kasneje, in sicer po tem, ko je gradbena inšpektorica sprejela odločbo o prepovedi uporabe objekta za namene gostinstva. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navaja, da je naknadno zgrajen nadstrešek postavljen na štirih stebrih in da je konstrukcijsko povezan z osnovnim objektom, dva stebra pa sta nosilna tako za osnovni objekt, kot za prizidek. Ker je, kot že rečeno, osnovni objekt obstajal kot zaključena celota že pred izgradnjo nadstreška, bi bilo po presoji sodišča mogoče govoriti, da gre sedaj za konstrukcijsko povezavo (torej zaključeno celoto) osnovnega objekta in nadstreška le, kolikor bi bilo ugotovljeno, da je bilo ob postavitvi nadstreška poseženo v konstrukcijo osnovnega objekta tako, da ta ne more več obstajati kot samostojni objekt. Kdaj je objekt mogoče šteti za samostojen objekt, je dejansko in ne pravno vprašanje, pri odgovoru na to vprašanje pa je treba upoštevati bistvene lastnosti objekta, kot je njegova statična, funkcionalna in tudi arhitektonska zasnova, ki omogoča njegov obstanek oziroma rabo brez povezave z drugim objektom (tako Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 2160/2008). Zgolj dejstvo, da je nadstrešek konstrukcijsko povezan na osnovni objekt, zato še ne omogoča zanesljivega sklepanja, da je za obstanek in uporabo osnovnega objekta nujna njegova povezanost z nadstreškom, za gradnjo katerega sicer ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje in kar med strankama tudi ni sporno. Za nadstreške sicer praviloma velja, da niso samostojne stavbe, ampak se funkcionalno in konstrukcijsko vežejo na osnovni objekt, torej so po svoji vsebini prizidava, za katero je treba pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje. Navedba prvostopenjskega organa, da sta dva stebra nosilna tako za osnovni objekt kot za nadstrešek, torej ne odgovori na vprašanje ali je zaradi dograditve nadstreška osnovni objekt še vedno (lahko) samostojni objekt, pač pa bi bilo treba preveriti in ugotoviti ali je bilo z dograditvijo nadstreška poseženo tudi v bistvene lastnosti osnovnega objekta tako, da se je spremenila njegova statična in funkcionalna zasnova do te mere, da ne more več obstajati kot samostojni objekt. Šele kolikor bi bilo ugotovljeno, da je bila zasnova osnovnega objekta zaradi dograditve nadstreška spremenjena v tolikšni meri, da ne more več obstajati kot samostojni objekt, bi lahko govori o eni sami stavbi. Zgolj na podlagi take ugotovitve dejanskega stanja bo mogoče tudi odgovoriti ali gre v spornem primeru za nelegalno oziroma neskladno gradnjo celotnega objekta, ali/in za nelegalno gradnjo prizidka, ali/in neskladno oziroma nelegalno gradnjo osnovnega objekta; nato pa odločiti katero sankcijo (po 152. ali 153. členu ZGO-1) je dopustno izreči za celotni objekt, in/ali nadstrešek, in/ali osnovni objekt. Tožena stranka bo morala upoštevati tudi pravnomočno odločbo gradbene inšpektorice iz leta 2014 ter njeno ugotovitev, da je osnovni objekt zgrajen v okviru dovoljenih dimenzij, da pa gre za spremembo njegove namembnosti brez izdanega gradbenega dovoljenja, se do tega opredeliti ter se opredeliti tudi do še vedno odprtega izvršilnega postopka glede izvršitve te odločbe.

13. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožba utemeljena in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer v tožbi predlagal, naj sodišče imenuje izvedenca gradbene stroke, ki naj ugotovi za kakšen objekt gre v spornem primeru, predlagal pa tudi zaslišanje strank, vendar pa sodišče temu ni sledilo in je te dokazne predloge zavrnilo. Glede zahteve za imenovanje izvedenca sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. V skladu z 52. členom ZUS-1 namreč lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik razlogov, zakaj imenovanja izvedenca ni predlagal že v upravnem postopku, ni pojasnil in zato sodišče šteje, da je tak dokazni predlog novota, ki v postopku upravnega spora ni dovoljena. Glede dokaznega predloga za zaslišanje strank sodišče sklepa, da je imel tožnik v mislih, da se v zadevi zasliši njega, vendar pa tega dokaznega predloga ni substanciral, saj ni pojasnil niti kaj naj bi izpovedoval niti kaj želi s tem dokazovati in je zato sodišče tak dokazni predlog zavrnilo.

14. K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 398/2013
• UPRS Sodba I U 2234/2018-9
• UPRS sodba II U 253/2016