UPRS Sklep III U 15/2020-4

Jedro

Tožnik, kljub dvema pozivoma, v danem roku in vse do izdaje tega sklepa ni odpravil pomanjkljivosti tožbe tako, da bi bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je na Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani 27. 12. 2019 priporočeno po pošti poslal tožbo, v kateri je navedel, da gre za tožbo zoper Okrožno javno (to je sedaj: državno) tožilstvo v Novi Gorici zaradi opustitve dolžnega ravnanja po 149. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in neupoštevanje 15., 21., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter še, da toži po 26. členu Ustave, ki mu zagotavlja popravo krivic. V tožbi pojasnjuje, da je prijavil kaznivo dejanje nepooblaščenega snemanja (tožnika in njegovega posestva) ter posredovanja slik tretjim osebam. Slike so bile uporabljene za sodni postopek ukinitve služnostne poti, posnel jih je A.A., odvetnik B.B. pa posredoval tretjim osebam in sodišču. Sodnica C.C. je nezakonito pridobljene slike na glavni obravnavi kazala pričam. Tožilka v Novi Gorici je presodila, da gre za neznaten poseg v tožnikovo zasebnost, in okoliščino, da so bile slike posnete za potrebe sodnega postopka, opredelila kot olajševalno, čeprav tožilka ni postavljena, da presoja, ampak da uveljavlja pravila pravne države. Tožnik zahteva, da sodišče ravna po 14. členu Ustave. Če mora on plačati kazen, če v naselju vozi s hitrostjo 53 km/h, morajo biti tudi drugi za neznatno kršenje zakonov sankcionirani. Tožba je bila odstopljena pristojnemu oddelku Upravnega sodišča, to je zunanjemu oddelku v Novi Gorici.

2. V pozivu, št. II Upr 644/2019-2 z dne 7. 1. 2020, je sodišče tožniku pojasnilo, o čem se odloča v upravnem sporu glede na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), in ga pozvalo, naj se v 8 dneh izjasni, ali vztraja pri tožbi v upravnem sporu. Če je tako, je tožnika seznanilo, da iz tožbe ni mogoče razbrati, kakšno sodno varstvo v upravnem sporu zahteva, in da mora tožba imeti vse v 30. členu ZUS-1 predpisane sestavine. Tožnika je pozvalo, naj v danem roku jasno opredeli, ali vlaga izpodbojno tožbo na odpravo upravnega akta ali tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v prvem primeru naj navede izpodbijani akt in ga predloži, v drugem primeru pa naj opredeli izpodbijano dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Tožnik je bil opozorjen, da bo sicer sodišče tožbo zavrglo, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZUS-1.

3. Na navedeni poziv, ki je bil tožniku vročen na podlagi četrtega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP, katerega določbe se v upravnem sporu uporabljajo skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kolikor ta zakon ne določa drugače), se je tožnik odzval z dne 29. 1. 2020 poslano vlogo. V njej je navedel, da je tožbo podal na sedež sodišča v Ljubljani, ki mu je bližja od Nove Gorice, tam pa je tudi manjša možnost povezanosti s toženimi osebami in s tem pristranskosti, zato se ne strinja s "prestavitvijo" tožbe na tukajšnji oddelek. Nadalje je navedel, da mora tožilec upoštevati zakone in da ne more presojati teže kaznivega dejanja, ampak je dolžan podati kazensko ovadbo. Tožnika je nasprotna stranka posnela, kako dela na svoji parceli, kar samo po sebi ni bilo hud poseg v zasebnost, hudo kaznivo dejanje pa je distribuiranje posnetkov in njihova uporaba v sodnem postopku (P 17/2018 in P 29/2018 Okrajnega sodišča v Tolminu), za katero je zagrožena kazen pet let zapora, če ga izvrši uradna oseba, kar odvetnik nedvomno je. Tožnik je še dodal, da Upravno sodišče mora biti zainteresirano, da pravo deluje, ter da Ustava v 26. členu zagotavlja popravo krivic in povračilo škode, ki jo je povzročil državni organ oziroma povzročitelj, in ne določa, da je treba upoštevati ZUS-1.

4. Ob takšni vsebini vloge je sodišče tožniku v pozivu, št. III U 15/2020-3 z dne 4. 3. 2020, pojasnilo, da je glede na njegovo prebivališče za odločanje o tožbi v upravnem sporu po zakonu (9. člen ZUS-1) pristojen tukajšnji oddelek Upravnega sodišča, stranka pa lahko zahteva izločitev sodnika, pri čemer mora v zahtevi za izločitev navesti (in izkazati) konkretne okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Tožnika je seznanilo, da iz njegovih navedb, tudi po podani dopolnitvi, še vedno ni jasno razvidno, kakšno sodno varstvo (v upravnem sporu) uveljavlja ter kateri konkretni akt oziroma dejanje izpodbija. Tožniku je ponovno obrazložilo, kakšno sodno varstvo se lahko uveljavlja v upravnem sporu na podlagi določb 2. in 4. člena ZUS-1. Glede na sklicevanje na 26. člen Ustave mu je pojasnilo, povračilo katere škode sme zahtevati tožnik v upravnem sporu, sicer pa je za odločanje o zahtevkih za povračilo škode pristojno sodišče splošne pristojnosti. Tožnik je bil seznanjen, da mora biti tožba v upravnem sporu vložena v predpisanem roku in da mora imeti sestavine, določene v 30. členu ZUS-1. Po navedenem je bil ponovno pozvan, da v roku 8 dni odpravi pomanjkljivosti tožbe. In sicer naj jasno opredeli, ali vlaga izpodbojno tožbo na odpravo upravnega akta ali tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če vlaga izpodbojno tožbo, mora v njej poleg toženca jasno navesti upravni akt, ki se izpodbija, predlagati, kako in v čem naj se izpodbijani akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost, in ta akt tožbi tudi priložiti. Če s tožbo obenem zahteva povračilo škode, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Če s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine, oziroma zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, pa mora v tožbi konkretno opredeliti to dejanje, točno opredeliti, kje in kdaj je bilo storjeno, točno navesti organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in postaviti zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Tožnik je bil opozorjen, da bo tožbo, če je v danem roku ne bo popravil skladno s tem pozivom, sodišče zavrglo.

5. Poziv III U 15/2020-3 je bil tožniku vročen na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP. Iz dokazila o poštnem vročanju v sodnem spisu je namreč razvidno, da ob poskusu vročitve 6. 3. 2020 priporočenega pisma s pozivom ni bilo mogoče osebno izročiti tožniku ali kakšnemu odraslemu članu gospodinjstva, zato je poštni vročevalec 6. 3. 2020 tožniku v hišnem predalčniku pustil obvestilo o tem, z navedbo, kje je pismo, in navedbo roka 15 dni, v katerem ga je treba prevzeti. Ker tožnik pisma s pozivom ni dvignil, se na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP vročitev poziva šteje za opravljeno na zadnji dan 15-dnevnega roka za dvig pisma s pozivom, to je 21. 3. 2020. Po poteku tega roka pa je bilo dne 23. 3. 2020 pismo s pozivom tožniku tudi puščeno v hišnem predalčniku.

6. Tožnik se na poziv III U 15/2020-3 v postavljenem 8-dnevnem roku (tudi ob upoštevanju, da je ta rok začel teči šele s 1. 6. 2020¹) in vse do izdaje tega sklepa ni odzval.

7. Sodišče je tako moralo tožbo zavreči.

8. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu pa odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Navesti je treba še, da sme v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZUS-1 tožnik v upravnem sporu zahtevati tudi, da se mu vrnejo odvzete stvari ali povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Opisane določbe ZUS-1 imajo podlago v Ustavi (glej zlasti 157. člen).

9. Upravni spor se sproži s tožbo, ki jo je treba vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek, oziroma od storitve izpodbijanega dejanja (26. člen in prvi odstavek 28. člena ZUS-1). V tožbi je poleg podatkov tožnika in naziva toženca treba navesti upravni akt, ki se izpodbija, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se izpodbijani akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost; izpodbijani akt je treba tožbi tudi priložiti (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Če se s tožbo zahteva povračilo škode, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (drugi odstavek 30. člena ZUS-1). Če pa se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika, oziroma zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, pa je treba v tožbi konkretno opredeliti to dejanje, navesti kje in kdaj je bilo storjeno, navesti organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in postaviti zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove (tretji odstavek 30. člena ZUS-1). Navedene sestavine so potrebne, da lahko sodišče tožbo nadalje obravnava, to je, da lahko preveri, ali so izpolnjene vse zakonsko predpisane procesne predpostavke (tudi pravočasnost tožbe, prim. 36. člen ZUS-1), in če ugotovi, da so, tožbo vsebinsko obravnava.

10. V konkretnem primeru tožnik, kljub dvema pozivoma, v danem roku in vse do izdaje tega sklepa ni odpravil pomanjkljivosti tožbe tako, da bi bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje (čeprav je bil v pozivih opozorjen na posledico zavrženja tožbe, ki v takšnem primeru sledi).

11. Kot rečeno, tožnik je navedel, da tožbo vlaga zoper Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici zaradi opustitve dolžnega ravnanja po 149. členu KZ-1² in neupoštevanja 15., 21., 22. in 23. člena Ustave³. Iz njegovih navedb bi izhajalo, da je tožnik Okrožnemu državnemu tožilstvu v Novi Gorici naznanil kaznivo dejanje v zvezi z nepooblaščenim snemanjem in posredovanjem fotografij tretjim osebam ter da je bila kazenska ovadba zavržena, vendar dokazil o tem ni predložil. Obenem je tožnik tudi navedel, da je fotografije posnel A.A., da jih je odvetnik B.B. posredoval tretjim osebam in sodišču, sodnica C.C. pa pokazala pričam na glavni obravnavi. Nadalje je tožnik poudaril, da toži po 26. členu Ustave, in zahteval, da to sodišče ravna po 14. členu Ustave.⁴ V vlogi, poslani 29. 1. 2020, je vztrajal pri splošnih navedbah, iz katerih izhaja nestrinjanje s presojo državne tožilke, ter navedel, da so bile fotografije posnete in da so bile distribuirane s strani odvetnika (ki da je državni organ), ni pa točno opredelil, kdaj je bilo to storjeno. Vztrajal je, da mu 26. člen Ustave zagotavlja popravo krivic in povračilo škode, in izpostavil, da v tem členu Ustave ni navedeno, da je treba upoštevati ZUS-1.

12. Z navedenim tožnik (upravnega) akta, dejanja oziroma opustitve, ki se izpodbija s tožbo, ni dovolj natančno opredelil oziroma konkretiziral v zadostni meri, da bi bila tožba sposobna za nadaljnjo obravnavo. Predlagal tudi ni, kako in v čem naj se izpodbijani akt odpravi, in ne postavil konkretnega zahtevka, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove, niti ni podal konkretnega zahtevka za povračilo škode v smislu določb drugega odstavka 7. člena ter drugega odstavka 30. člena ZUS-1. Tožnik ni predložil nobenega akta, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Kolikor je s tožbo želel sprožiti upravni spor po 4. členu ZUS-1, sodišče dodaja, da za obravnavanje tovrstne tožbe ni dovolj pavšalno sklicevanje na posamezne ustavne pravice, ampak mora tožnik konkretizirati akt, dejanje oziroma opustitev, s katero naj bi do zatrjevanega posega prišlo, in navesti vse nadaljnje elemente takšne tožbe iz tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, vključno s postavljenim zahtevkom, o katerem naj odloči sodišče, česar tožnik ni storil.

13. Tudi sicer pa je upravni spor po 4. členu ZUS-1 dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta pogoj pa tudi v primeru, kolikor bi bilo na podlagi tožnikovih navedb in opredelitve tožene stranke mogoče sklepati, da tožnik vlaga tožbo po 4. členu ZUS-1, ker državna tožilka ni sprožila kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, storjenega zoper tožnika, oziroma ker je zavrgla njegovo kazensko ovadbo, ni izpolnjen. Oškodovanec ima namreč pod pogoji, ki jih določa zakon, to je Zakon o kazenskem postopku (ZKP, glej V. poglavje), sam možnost začeti kazenski pregon za kaznivo dejanje z namenom, da se bi to sodno obravnavalo. Ker se tožnik sklicuje tudi na 26. člen Ustave (po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja), sodišče, kot je tožniku že pojasnilo, ponavlja, da sme v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZUS-1 tožnik v upravnem sporu zahtevati, da se mu povrne tista škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Pri tem gre za zahtevek akcesorne narave, ki mora biti konkretno postavljen, sodišče pa bi ga lahko v upravnem sporu obravnavalo le, kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje upravnega spora (kar v obravnavanem primeru niso). Sicer pa o zahtevkih za povračilo škode (tudi za povračilo škode v smislu 26. člena Ustave) odloča pristojno sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku, kar pomeni, da je zagotovljeno drugo sodno varstvo in tako ni dopusten upravni spor po 4. členu ZUS-1. Kolikor tožnik zagovarja stališče, da določb procesnega zakona ni treba upoštevati, ker v 26. členu Ustave to ni izrecno določeno, je to zmotno. Kot izhaja iz drugega odstavka 15. člena Ustave, je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne le, kadar Ustava tako posebej določa, ampak tudi, kadar je to nujno zaradi narave posamezne pravice ali svoboščine (kar velja tudi za pravico do sodnega varstva, kot tudi za pravico do povračila škode, na katero se sklicuje tožnik).

14. Glede na vse navedeno je sodišče sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče mora namreč tožbo s sklepom zavreči, če tožnik v danem roku ne odpravi njenih pomanjkljivosti in zaradi tega zadeve ni mogoče obravnavati (drugi odstavek 31. člena ZUS-1), s sklepom pa je treba tožbo zavreči tudi, če upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni dopusten, ker je zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Zaradi nastopa pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih, to je epidemije nalezljive bolezni COVID-19, glede na Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 21/2020 z dne 13. 3. 2020) ter glede na določbe 2. in 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), v zvezi s Sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19).
² KZ-1 v 149. členu ureja kaznivo dejanje kršitve avtorski sorodnih pravic.
³ V navedenih členih Ustava vsebuje določbe o uresničevanju in omejevanju pravic (15. člen), o varstvu človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen), o pravici do enakega varstva pravic (22. člen) in o pravici do sodnega varstva (23. člen).
⁴ Ustava v 14. členu vsebuje določbe, ki se nanašajo na enakost pred zakonom.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1401/2017-9
• sklep III U 195/2013
• UPRS sklep III U 335/2015