UPRS Sodba I U 405/2018-12

Jedro

V zvezi navedbami tožeče stranke, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da tožeča stranka sredstev ni mogla porabiti, sodišče dodaja, da je pravno nepomembno, ali je varčevalec sredstva dejansko lahko uporabil. V zvezi s prenosom sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je namreč določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Poraba sredstev po izvedenem prenosu pri tem ni bistvena, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila svojo devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na knjižici prenesla na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR) tožeče stranke in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Tožeča stranka je priložila tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo z dne 6. 7. 1999, ki izkazuje, da je tožeča stranka navedenega dne prenesla 5.317,71 DEM na svoj JPR. Navedeni znesek se ujema s stanjem predmetne devizne knjižice pred izvedbo prenosa na JPR. Tožena stranka je tudi na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da je bila navedena devizna vloga v celoti prenesena na JPR v Federaciji BiH. Tožena stranka je zato, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, zahtevo tožeče stranke zavrnila. V zadevi je bilo odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Toženi stranki očita, da bi morala pred izdajo zavrnilne odločbe ugotavljati tudi okoliščino, ali so bila tožeči stranki sredstva dejansko izplačana in kakšne možnosti je imela, da ta sredstva dvigne ali porabi. Meni, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in drugi) Republiki Sloveniji naložilo, da varčevalcem zagotovi poplačilo starih deviznih vlog iz podružnic Ljubljanske banke v Sarajevu in Zagrebu, pri čemer morajo biti prihranki izplačani pod enakimi pogoji, kot tisti, ki so imeli vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Iz 147. odstavka sodbe v Zadevi Ališić in drugi izhaja, da je obveznost Republike Slovenije za poplačilo izključena le za tiste stare devizne vloge varčevalcev, ki so jih v postopku privatizacije tudi uporabili, kar pa ne velja za tožečo stranko. Sredstva na JPR namreč niso bila dejansko prenesena, temveč je šlo za sistem registracij, namenjenih pobotu. Z izvzemom iz shem poplačila po 1. členu ZNISESČP je izključitev širša od 147. odstavka sodbe v Zadevi Ališić in drugi, saj so na takšen način iz poplačila izključeni tudi vsi tisti, ki imajo sredstva zgolj prenesena na privatizacijske sklade, pa jih nikoli niso prejeli niti jih niso porabili. Tožena stranka bi morala postopati v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tožečo stranko pozvati, da predloži dokaze o tem, da ji sredstva niso bila izplačana oziroma ni mogla doseči izplačila, določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa bi bilo mogoče uporabiti šele potem, ko bi bila tožeča stranka pozvana na dopolnitev, a se na poziv ne bi odzvala. Glede na to, da je tožena stranka pri odločanju vezana na načelo zakonitosti, tožeča stranka sodišču predlaga, da prekine postopek in začne postopek ustavne presoje 1. člena ZNISESČP v povezavi z 2. členom ZNISESČP. Tožeča stranka ne more pristati na to, da ji denarnih sredstev iz deviznih vlog ne v Republiki Sloveniji niti v BiH nihče ni dolžan izplačati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevi za verifikacijo, podredno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno določanje toženi stranki. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Zatrjuje, da vloga kot taka formalno ni bila pomanjkljiva, zato tožena stranka tožeče stranke ni pozvala na dopolnitev v smislu prvega odstavka 67. člena ZUP in tudi v nadaljevanju postopka vloge ni zavrgla zaradi nepopolnosti, temveč jo je vsebinsko obravnavala in ugotovila, da je neutemeljena ter jo je treba zavrniti. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo skrajšanega postopka v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo mogoče relevantno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožeča stranka v svoji zahtevi, ob tem pa je enako dejansko stanje izhajalo tudi iz uradnih podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi 9. člena ZNISESČP. Navaja, da tožeče stranke ni pozvala, da se izreče o razlogih za zavrnitev, saj je ocenila, da to za razjasnitev stanja ni potrebno in je to tudi v skladu s splošnim načelom ekonomičnosti postopka ter nikakor ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe. Navaja, da je sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Varčevalci, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije FBiH, so namreč s prenosom na JPR pridobili pravice v razmerju do FBiH. Po prenosu na JPR devizne vloge niso bile več obveznost Glavne podružnice Sarajevo, zato tudi ni odgovornosti Republike Slovenije za prevzem izpolnitve te obveznosti. Zahtevo tožeče stranke za verifikacijo je utemeljeno zavrnila, saj po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, iz katere bi imela tožeča stranka pravice po ZNISESČP. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah. Med strankama ni sporno, da je prišlo do prenosa sredstev na JPR. Tožeča stranka pa ponovno opozarja, da sredstva niso bila porabljena ter da je napačno in materialnopravno zgrešeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka devizno vlogo v postopku privatizacije v FBiH porabila in s tem prejela povezane pravice v razmerju do FBiH. Ob upoštevanju 147. odstavka sodbe v Zadevi Ališić in drugi bi lahko Republika Slovenija iz sheme poplačila izvzela le tiste varčevalce, ki so sredstva dobili izplačana. Stališče Republike Slovenije, da je njena obveznost prenehala v trenutku prenosa na JPR (ne glede na to ali in kako so se kasneje sredstva porabila), je v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi. Ključno vprašanje je vprašanje razlage pojma „uporabe starih deviznih vlog“, za kar pa sodišče potrebuje podatke o tem, ali in kakšne pravice so varčevalci imeli iz naslova neporabljenih sredstev. Sodišču zato predlaga, da opravi poizvedbe o vsebini relevantnih predpisov FBiH, ki so potrebni za odločitev v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se po izrecni določbi tega člena ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim ... stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8. Med strankama ni sporna ugotovitev, da so bila sredstva na devizni vlogi pri Glavni podružnici Sarajevo prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo. Sporna je uporaba 2. člena ZNISESČP, in sicer pravna relevantnost porabe sredstev, ki so bila prenesena na JPR.

9. Iz že citiranih zakonskih določb (glej 6. in 7. točko te sodbe) izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

10. Sodišče še dodaja, da to, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97)¹ in ni sporno, saj se tudi tožeča stranka sklicuje na predpise, ki jih je sprejela FBiH. Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

11. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek, ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018.

12. Glede na tožbene ugovore v zvezi z Zadevo Ališić in ostali, pa je moralo sodišče presoditi, ali je Republika Slovenija z zakonsko ureditvijo po ZNISESČP tožeči stranki in osebam, ki so v enakem položaju, kršila pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja EKČP kot jo v Zadevi Ališić in ostali razlaga ESČP.

13. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali² se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke in zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op.sodišča: ne Banka) kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

14. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Sodišče sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali, spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

15. V zvezi navedbami tožeče stranke, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da tožeča stranka sredstev ni mogla porabiti, sodišče dodaja še, da je pravno nepomembno, ali je varčevalec sredstva dejansko lahko uporabil. V zvezi s prenosom sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Tako stališče je skladno tudi s stališčem, ki ga je v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019 sprejelo Vrhovno sodišče RS. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je namreč določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Poraba sredstev po izvedenem prenosu pri tem ni bistvena, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala, ali je tožeča stranka po prenosu na JPR sredstva tudi dejansko porabila. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.³

16. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku in mora takrat izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka ter je takšno dejanje tudi za uveljavitev in zavarovanje strankine pravice ter pravne koristi odveč.⁴

17. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka uveljavljala verifikacijo devizne vloge št. ... in da je zahtevi priložila kopijo devizne knjižice za predmetno devizno vlogo, iz katere po ugotovitvi tožene stranke izhaja nesporen prenos sredstev na JPR tožeče stranke. Enako tožena stranka ugotavlja tudi iz priloženega potrdila Ljubljanske banke d.d. Sarajevo z dne 6. 7. 1999. Glede na to, da je tožena stranka ugotovila nesporno dejstvo prenosa na JPR na podlagi dejstev in dokazil, ki jih je v svoji zahtevi oziroma z zahtevo priloženimi dokazi zatrjevala tožeča stranka, kar med strankama tudi ni sporno, so izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP. Kot je sodišče že obrazložilo, dejstvo ali je tožeča stranka sredstva po prenosu dejansko lahko porabila, ni pravno odločilno, zato tudi ni treba, da bi tožena stranka to dejstvo ugotavljala v posebnem ugotovitvenem postopku.

18. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka tožečo stranko skladno s 67. členom ZUP pozvati k odpravi pomanjkljivosti zahteve za verifikacijo, tako da predloži dokaze o tem, da ji sredstva niso bila izplačana oziroma da ni mogla doseči izplačila, saj navedeni dokazi niso določeni kot obvezna priloga po drugem in tretjem odstavku 10. člena ZNISESČP. Poleg tega pa dejstvo porabe sredstev ni pravno odločilo dejstvo, kar je sodišče že pojasnilo. Toženi stranki ni mogoče očitati kršitev pravil upravnega postopka v zvezi z ravnanjem v primeru nepopolne vloge.

19. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča.⁵

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

21. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (da prenesenih sredstev tožeča stranka ni porabila), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku⁶. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.⁷ Tak je tudi obravnavani primer.

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji
² ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
³ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019
⁴ Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251
⁵ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve.
⁶ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
⁷ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge

Datum zadnje spremembe:

22.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2006/2020-33
• UPRS Sodba I U 1073/2017-20, enako tudi , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,
• UPRS Sodba I U 293/2017-13, enako tudi , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,