UPRS Sodba I U 1945/2017-10

Jedro

Sodišče sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, tudi če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo predložila devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da so bila vsa sredstva prenesena na posebni enotni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo na njej stanje 0,00 DEM. Tožeča stranka je priložila tudi potrdilo Ljubljanske banke d. d. Sarajevo, ki izkazuje, da je tožeča stranka prenesla 5,43 DEM in 183.918,77 ATS na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na njeno ime. Ta znesek se ujema s stanjem devizne knjižice št. ... pred izvedbo prenosa na JPR. Tožena stranka je na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da je bila ta devizna vloga v celoti prenesena na JPR. Tožena stranka je zato, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, zahtevo tožeče stranke zavrnila.

2. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da svoje devizne vloge zaradi okoliščin, povezanih z razpadom SFRJ, od 31. 12. 1991 ni mogla dvigniti z bančnega računa pri LB Sarajevo, kar predstavlja kršitev njenih človekovih pravic in svoboščin. Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Tožena stranka ni imela podlage za odločanje v skrajšanem postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Prav tako tudi ni presojala in upoštevala vseh razpoložljivih dokazov, ampak je svojo odločitev oprla le na nekatere izmed njih. Zato je zmotno ugotovila dejansko stanje in sprejela napačno odločitev. Ne iz devizne knjižice ne iz potrdila Ljubljanske banke d. d. Sarajevo ne izhaja, da naj bi vsa sredstva na knjižici prenesla na JPR. Iz dopisa Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavna filijala Sarajevo izhaja, da od 20. 12. 1990 dalje niso bili mogoči transferji in oblike plačil iz naslova devizne vloge. Zato ni mogla prenesti deviznih sredstev s svojega računa pri banki, saj slednja po 20. 12. 1990 sploh ni več izvajala prenosov iz tega računa. Enako izhaja tudi iz potrdila Vršilca poslov Skrbništva Ljubljanske banke d. d., Ljubljana, Glavna filijala Sarajevo. Teh dveh dopisov tožena stranka sploh ni presojala. Prav tako po 31. 12. 1991 tudi ni dobila nobenih izplačil s strani Ljubljanske banke in ji ta znesek ni bil poravnan. Njena devizna vloga ni bila prenesena ne na drugo pravno osebo ne na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Izpodbijana odločba je nekonsistentna tudi glede datuma, ko naj bi prišlo do prenosa sredstev na JPR. Četudi bi veljalo stališče o prenosu sredstev na JPR, pa je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna, pri čemer se sklicuje na sodbo ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Njena devizna vloga ni bila nikoli uporabljena v postopku privatizacije. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da že iz dokazil, ki jih je k vlogi priložila tožeča stranka, izhaja, da je tožeča stranka svojo devizno vlogo prenesla na JPR. Opredeljuje se tudi do posameznih potrdil in dopisov, na katere se v tožbi sklicuje tožeča stranka. Ugotovitve o kakršnemkoli izplačilu devizne vloge pa zadevajo pristojne organe BiH in Agencijo za privatizacijo FBiH, saj ne vplivajo na dejstvo, da je v tem primeru prišlo do prenosa deviznih sredstev na JPR. Glede očitka o nekonsistentnosti dodaja, da je očitno prišlo pri zapisih datuma do očitne pomote v zapisu številke, kar pa ne vpliva na nedvoumno izkazano dejstvo, da je prišlo do prenosa sredstev. Prav tako tudi ni kršila določil postopka, saj je odločila v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bilo možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožeča stranka stranka, poleg tega pa je enako dejansko stanje izhajalo iz uradnih podatkov, ki so bili na voljo. V predmetni zadevi ni bistveno, ali so bila sredstva v privatizaciji porabljena, ampak, ali je prišlo do prenosa na JPR. Tožeča stranka namreč po prenosu devizne vloge ni bila več v razmerju z Glavno podružnico Sarajevo, ampak s FBiH. Pomembno je, da so varčevalci prejeli s tem povezane pravice v razmerju do FBiH, saj že te predstavljajo obliko premoženja in s tem obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah oziroma stališčih, ki jih v bistvenem ponavlja z dodatnimi argumenti. Dodaja, da kršitve, s katerimi je obremenjena izpodbijana odločba, ni mogoče sanirati z odgovorom na tožbo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določb ZNISESČP. Ta določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Po tej določbi je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek 2. člena). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in dokumentov upravnega spisa, so bila sredstva, ki jih imela tožeča stranka na devizni vlogi pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo. To namreč jasno izhaja iz priložene devizne knjižice tožeče stranke št. ... in žigov v njej "Preneseno na jedinstveni RN Z.P.P.-A," ki izkazujejo, da je tožeča stranka vsa sredstva na knjižici prenesla na JPR in da je bila njena devizna vloga saldirana, saj je v knjižici navedeno stanje 0,00 ATS oziroma 0,00 DEM. Enako izhaja tudi iz drugih listin oziroma potrdil, ki jih je že sama tožeča stranka priložila k zahtevi za verifikacijo devizne vloge (potrdilo Agencije za privatizacijo FBiH št. 04-14-1651/15 z dne 26. 11. 2015, izpisek Zavoda za plačilni promet FBiH, potrdilo Vršilca poslov Skrbništva Ljubljanske banke d. d., Ljubljana - Glavna filijala Sarajevo z dne 24. 12. 2015, potrdilo Ljubljanske banke d. d. Sarajevo z dne 9. 3. 1998). Sporno je, ali se stara devizna vloga, prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP oziroma ali so okoliščine prenosa pravno relevantne za to presojo.

9. Iz citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

10. To, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97).¹ Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke. Devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružnici Sarajevo je bila namreč - kot že navedeno - prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je torej prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala. Odgovornost Republike Slovenije za poplačilo je uvedena z zakonom, tj. z ZNISESČP, kar pomeni, da je pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke podana le tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji po ZNISESČP.

11. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali oziroma njen 147. odstavek ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018.

12. Sodišče dodaja, da se položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali² bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: ne pa tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Je pa v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj).

13. Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, tudi če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

14. Sodišče dodaja, kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, da ravnanje varčevalca v zvezi v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.'' Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.³

15. Ker pa je bilo v obravnavani zadevi stanje na devizni knjižici tožeče stranke v času vložitve zahtevka 0,00, dolg banke (in odgovornost RS za plačilo takega dolga) ne obstoji. To pomeni, da gre v obravnavanem primeru za situacijo iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Ker so bila devizna sredstva s stare devizne knjižice tožeče stranke veljavno prenesena na njen posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožeča stranka ni imela terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS v smislu 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožeče stranke. Ker ta relevantna okoliščina jasno izhaja že iz priložene devizne knjižice tožeče stranke in potrdila Ljubljanske banke d. d., Sarajevo, do katerih se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila in ju pravilno presojala, tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da tožena stranka ni izrecno navedla še ostalih listin, saj gre dejansko v tem primeru le za nepotrebno kopičenje potrdil oziroma izpiskov, ki vsi izkazujejo enako pravno relevantno dejstvo, kot izhaja že iz priložene devizne knjižice tožeče stranke, torej da je tožeča stranka vsa sredstva na knjižici prenesla na JPR. Prav tako na odločitev v tej zadevi ne more vplivati očitek glede pomotoma navedenega datuma, ko je prišlo do prenosa sredstev na JPR, saj je pomembno (le), da je ta prenos, izkazan.

16. Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč je neutemeljen tudi tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.⁴

17. Iz vloge tožeče stranke je razvidno, da je zahtevala verifikacijo stare devizne vloge št. ... . Zahtevi je priložila devizno knjižico, iz katere je razvidno stanje v višini 183.918,77 ATS in 5,43 DEM ter da so bila 5. 3. 1998 vsa sredstva na njej prenesena na JPR in da je bila devizna vloga tega dne saldirana, saj je bilo na njej stanje 0,00 ATS oziroma 0,00 DEM. Priložila je tudi potrdilo Ljubljanske banke d. d. Sarajevo, iz katerega izhaja, da je vsa navedena sredstva prenesla na JPR, ter potrdilo Agencije za privatizacijo v FBiH št. 04-14-1651/15 z dne 26. 11. 2015, izpisek Zavoda za plačilni promet FBiH z dne 26. 11. 2015 in potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d. d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo z dne 24. 12. 2015, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka imetnica predmetne devizne knjižice, da je stanje na njej na dan 31. 12. 1991 znašalo 183.918,77 ATS in 5,43 DEM ter da po tem datumu ni bilo izplačil s te devizne vloge. Glede na navedena dejstva, ki jih je v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjevala sama stranka, so izpolnjeni pogoji za postopanje tožene stranke v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

18. Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče se do ostalih tožbenih ugovorov ni izrecno opredeljevalo, saj v obravnavanem primeru že v osnovi ni podana materialna podlaga za povračilo devizne vloge. Za odločitev v tej zadevi je tudi povsem nepomembno, kot prej obrazloženo, ali je tožeča stranka prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspela unovčiti ali ne.

19. Sodišče je na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj navedeni dokazi in dejstva glede na razloge za sprejeto odločitev niso pomembni in njihova izvedba ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve o zadevi, ker je šlo v zadevi, kot izhaja iz gornje obrazložitve, izključno za vprašanje pravilne uporabe in razlage materialnega prava.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji
² ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
³ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019
⁴ Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1508/2020-26
• UPRS Sodba I U 189/2017-16
• UPRS Sodba I U 568/2018-15, enako tudi , , , , , , , , ,