UPRS Sodba I U 293/2017-13

Jedro

V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila svojo devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na knjižici v znesku 6.243,64 DEM dne 10. 4. 1998 prenesla na posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga tega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Priloženo je bilo tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH, ki izkazuje, da je bila na dan 31. 12. 1991 imetnica devizne vloge s stanjem v znesku 9.117,19 BAM iz naslova prenosa stare devizne vloge, kar vključuje tudi sredstva iz naslova prenosa iz Ljubljanske banke Sarajevo na posebni privatizacijski račun, ki se glasi na ime tožeče stranke. Tožena stranka je na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da je bila ta vloga v celoti prenesena na poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na ime tožeče stranke. Tožena stranka je zato, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, zahtevo tožeče stranke zavrnila.

2. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je tožena stranka nepravilno vodila postopek kot skrajšani postopek. V BIH je bilo sprejetih več predpisov, ki so bili povezani z vprašanjem devizne vloge pri Ljubljanski banki. Prenos terjatev na osnovi devizne vloge na poseben račun je urejal "Zakon o ugotavljanju in izvršitvi terjatev grajenja v postopku privatizacije," za katerega je Ustavno sodišče FBiH odločilo, da je v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in Ustavo FBiH. Stališče glede obveznosti in odgovornosti BIH in varčevalcev Ljubljanske banke je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sprememba stanja v knjižici na stanje 0,00 je bila storjena s strani banke v Sarajevu, ki za to ni imela ne pooblastila ne zakonske podlage. ESČP je potrdilo, da obstaja odgovornost Republike Slovenije za dolg do Ljubljanske banke do svojih varčevalcev. Toženka v postopku ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin. V znesku terjatev, ki so obravnavane v postopku, niso vštete zakonite zamudne obresti. Predlaga, naj sodišče ugodi tožbenemu zahtevku in spremeni izpodbijano odločbo oziroma "izpodbijano odločbo zavrže" in vrne zadevo v ponovni postopek, ter odloči tudi o stroških postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih svoje odločitve. Navedla je, da tožeča stranka ne zatrjuje da ni prišlo do prenosa, saj je to tudi sama navedla v svoji zahtevi za verifikacijo. V postopku tudi ni prišlo do kršitev, saj je utemeljeno na podlagi tretjega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločala po skrajšanem postopku. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali pa je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila njena devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Prav tako tudi ni podlage za izrek ničnosti odločbe po 279. členu ZUP. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev je bila izdana na podlagi določb ZNISESČP. Ta določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

6. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je opredeljena v 2. členu tega zakona. Po tej določbi je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) … na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek 2. člena). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe (drugi odstavek 2. člena). Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

7. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva, ki jih je imela na devizni vlogi tožeča stranka pri Glavni podružnici Sarajevo, prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo. Sporno pa je, ali se stara devizna vloga, prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo (za ta prenos tožeča stranka trdi, da ga ni opravila osebno oziroma prostovoljno) šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP oziroma ali so okoliščine prenosa pravno relevantne za to presojo.

8. Iz že citiranih zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo. Zakon namreč izrecno ne uvaja odgovornosti oziroma obveznosti Republike Slovenije za tiste devizne vloge imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

9. To, da so bila sredstva tožeče stranke prenesena na JPR tožeče stranke na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FbiH/97).¹ Zato po presoji sodišča v tem primeru ni pravne podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke.

10. Poleg tega je bila devizna vloga tožeče stranke pri Glavni podružnici Sarajevo - kot že navedeno - prenesena na JPR na podlagi predpisov, ki jih je sprejela FBiH. Obveznost Glavne podružnice Sarajevo in s tem Banke je torej prenehala zaradi predpisov (druge) države, v kateri je podružnica delovala.

11. Tudi sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek, ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018.

12. V zvezi z nadaljnjim ugovorom tožeče stranke o kršitvi pravice do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja EKČP, ob podani razlagi ESČP v sodbi Ališić in ostali, pa sodišče odgovarja naslednje:

Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali² se bistveno razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališič in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (ter s tem preoblikovana v druge vrste premoženja – certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). Da je njihov položaj drugačen, izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi utemeljitev odgovornosti Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico Banke ter zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela država na delovanje Banke, ESČP v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: ne pa tudi Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). Je pa v 147. odstavku obrazložitve sodbe ESČP poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj).

13. Sodišče tako sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki, ki torej še imajo terjatve do Banke, zaradi njenega vpliva na Banko. V tem primeru in v primerih z enakimi dejanskimi okoliščinami pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka namreč ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke, zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH. Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

14. Tožeča stranka še trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do prenosa z devizne vloge na JPR prišlo brez njene vednosti in volje oziroma pooblastila.

15. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.³

16. Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljen. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.⁴

17. Iz vloge tožeče stranke je razvidno, da je zahtevala verifikacijo stare devizne vloge št. ... in vlogi priložila devizno knjižico št. ..., iz katere izhaja, da je vsa sredstva na njen v znesku 6.243,64 DEM prenesla na JPR in da je bila devizna vloga tega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Priložila je tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet FBiH, ki izkazuje stanje 9.117,19 BAM iz naslova prenosa stare devizne vloge, kar vključuje tudi sredstva iz naslova prenosa iz Ljubljanske banke Sarajevo na JPR. Glede na navedena dejstva, ki jih je v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjevala sama tožeča stranka, in ki jim v tožbi tudi ne oporeka, so izpolnjeni pogoji za postopanje tožene stranke po skrajšanem postopku v skladu s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

19. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno (prenos sredstev iz stare devizne vloge na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v FBiH), temveč je bilo v zadevi sporno vprašanje razlage materialnega prava, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji
² ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
³ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019
⁴ Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1073/2017-20, enako tudi , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,
• UPRS Sodba I U 1557/2017-18
• UPRS Sodba I U 405/2018-12, enako tudi , ,