<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 568/2018-15

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.568.2018.15
Evidenčna številka:UP00043213
Datum odločbe:25.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), dr. Boštjan Zalar (poroč.), Jasna Šegan
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun

Jedro

Vrhovno sodišče je drugače kot Upravno sodišče odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.“ Za odločitev v tej zadevi je torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo ni priložila deviznih knjižic Ljubljanske Banke d.d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, temveč je priložila potrdilo št. 2103/16 o stanju na stari devizni vlogi št. ..., ki ga je izdalo Skrbništvo Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, dne 25. 2. 2016 iz katerega je razvidno, da je bil imetnik predmetne devizne vloge A.A. (v nadaljevanju zapustnik) in da naj bi stanje na njej na dan 31. 12. 1991 znašalo 66.965,91 ATS, 3.773,44 DEM in 206,23 CHF ter da po tem datumu ni bilo izplačil iz te devizne vloge. Tožeča stranka je priložila še pravnomočen sklep o dedovanju št. 65 0 O 241990 16 O 3 z dne 4. 5. 2016 po pokojnem zapustniku, na podlagi katerega je tožeča stranka podedovala predmetno devizno vlogo.

2. Na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), tožena stranka ugotavlja, da je že zapustnik predmetno devizno vlogo v skupni protivrednosti 13.641,72 BAM prenesel na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na ime in priimek zapustnika ter na njegov EMŠO. Ker četrti odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, je tožena stranka dne 2. 10. 2017 pisno seznanila tožečo stranko, da je bilo na podlagi podatkov in dokumentov, pridobljenih skladno z že omenjenim členom, ugotovljeno, da je zapustnik devizno vlogo št. ... prenesel na svoj JPR ter jo pozvala, naj se o ugotovljenih dejstvih izjavi v roku 30 dni od vročitve poziva. Pozivu je bilo kot priloga priloženo Potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014. Tožeča stranka je poziv tožene stranke z omenjeno prilogo prejela dne 9. 10. 2017.

3. Odgovor, ki ga je tožena stranka prejela dne 2. 11. 2017, tožena stranka povzema v izpodbijani odločbi in pravi, da tožeča stranka zatrjuje, da ni točen podatek, da so bila sredstva prenesena na JPR. Stranka je nadalje navedla, da je preverila podatke pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH, ki jo naj bi obvestila, da pri njih v evidenci vodijo terjatev iz naslova deviznega varčevanja pri Ljubljanski banki – Glavna podružnica Sarajevo in da takšno evidentiranje ne predstavlja terjatve do Federacije BiH ter Bosne in Hercegovine ter da je poplačilo obveznosti glede starih deviznih vlog pri Ljubljanski banki – Glavna podružnica Sarajevo izključno na strani Republike Slovenije. Stranka je še navedla, da naj bi Republika Slovenija zlorabila njene osebne podatke, za uporabo katerih ni dala soglasja. Na podlagi navedenega je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožeča stranka v svojem odgovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja ter, da je utemeljen zaključek, da so bila sredstva z devizne vloge št. ... v celoti prenesena na JPR, zato je bilo treba zahtevo za verifikacijo zavrniti.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. V njej navaja, da ji niso na voljo informacije, ki jih je Slovenija dobila iz Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Nadalje navaja, da je netočna ali špekulativna trditev tožene stranke, da so bila sredstva iz deviznega računa prenesena na privatizacijske račune pri Agenciji za privatizacijo v FBiH.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodbo v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Ališić in drugi) je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožeča stranka iz razloga, ker je bila devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH.

6. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi navedla, da je bila odgovornost Ljubljanske banke, d.d. Ljubljana za devizna sredstva ugotovljena z Aneksom G Sporazuma o vprašanjih sukcesije. Navaja, da je Slovenija zlorabila podatke, ki jih je dobila in uporabila brez soglasja tožnika. Tožena stranka tožeči stranki ni predložila podatkov o njegovih deviznih računih niti dokazov, da so bila sredstva prenesena na JPR. JPR ni devizni račun, ampak vrednostni papir. Skladno z “Navodilom o evidenciji in realizaciji terjatev občanov z enotnega računa“ (v nadaljevanju Navodilo) je bil na JPR imetnika deviznega računa vpisan certifikat, Ljubljanska banka d.d., Sarajevo, pa je skladno z Navodilom v deviznih knjižicah navedla, da je bil znesek prenesen na JPR imetnika deviznega računa. Ustavno sodišče Federacije BiH je s sodbo U 10/00 z dne 8. 1. 2001 ugotovilo, da so določbe zakona, s katerim so bile stare devizne vloge preoblikovane v pravice v okviru privatizacije razveljavljen, privatizacijski certifikati pa so postali nični. Varčevalci so bili v razmerju z Banko ob začetku postopkov verifikacije, kar utemeljujejo Sporazum o vprašanjih sukcesije, sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi ter ZNISESČP. Slovenija je od Bosne in Hercegovine prejela podatke o višini depozitov, ki jih je skrila pred tožečo stranko. V zadevi 65 O P 503666 16 P Občinskega sodišča v Sarajevu je bilo dne 6. 6. 2018 opravljeno sodno izvedenstvo o deviznih varčevalnih računih. Prilaga izpisek o stanju predmetni devizni vlogi. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče začne postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, 3. in 6. člena ZNISESČP. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije ter naloži plačilo devizne vloge skupaj s pripadajočimi obrestmi.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Bistvo predmetnega spora je v tem, da tožeča stranka izpodbija ugotovitev tožene stranke, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo, in vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožeče stranke do Republike Slovenije. Sporno je tudi, ali je bila tožeča stranka seznanjena s podatki, ki jih je pridobila tožena stranka za namen odločanja, preden je izdala izpodbijano odločbo.

9. Glede navedb, da do prenosa sredstev na JPR ni prišlo, Upravno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka utemeljila svojo ugotovitev o prenosu sredstev iz predmetne devizne vloge na JPR na potrdilu Zavoda za plačilni promet z dne 4. 12. 2014, iz katerega je razviden priliv sredstev iz naslova Ljubljanske banke Sarajevo v znesku 13.641,72 BAM. Tožeča stranka je v upravnem postopku predložila potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, iz katere izhaja stanje na dan 31.12.1991 in sicer v znesku 66.965,91 ATS, 3.773,44 DEM in 206,23 CHF. Upravno sodišče pri tem ugotavlja, da tožeča stranka v upravnem postopku na poziv tožene stranke z dne 2. 10. 2017 ni oporekala, da je do prenosa prišlo, ampak, da gre (zgolj) za evidentiranje terjatev. Tudi iz izpiska o stanju na predmetni devizni vlogi, ki ga je tožeča stranka priložila v pripravljalni vlogi, izhaja, da je bila izvršena prijava podatkov o devizni vlogi na JPR zapustnika. Na podlagi navedenega Upravno sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bila devizna vloga tožeče stranke prenesena na JPR zapustnika. Ob tem Upravno sodišče še ugotavlja, da je bila tožeča stranka s pozivom z dne 2. 10. 2017, ki je bil tožeči stranki vročen dne 9. 10. 2017, seznanjena s potrdilom Zavoda za plačilni promet FBiH z dne 4. 12. 2014. Na podlagi navedenega so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da ni bila seznanjena z informacijami, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP in v tem smislu tudi njena pravica do izjave in obrambe v upravnem postopku ni bila prizadeta.

10. V zvezi s pravnim vprašanjem pomena prenosa devizne vloge na JPR za upravičenost zahteve za verifikacijo po določbah ZNISESČP se je Upravno sodišče že izreklo v sodbi v zadevi I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. Zadeva I U 323/2017-13 je namreč bistveno primerljiva z obravnavanim sporom, saj je tako kot v predmetni zadevi tudi v zadevi I U 323/2017-13 prišlo do prenosa sredstev na JPR po uradni dolžnosti, brez volje tožeče stranke in so bili ugovori tožeče stranke v zadevi I U 323/2017-13 istovrstni kot v obravnavanem upravnem sporu.

11. V zadevi I U 323/2017-13 je Upravno sodišče na podlagi metod razlage prava, kot jih uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), kadar gre za izvrševanja pilotske sodbe Velikega senata ESČP preko uporabe zakona, ki je sprejet na podlagi pilotske sodbe ESČP, prišlo do zaključka, da je razlaga določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s strani Sklada RS za nasledstvo napačna. Upravno sodišče je v zadevi I U 323/2017-13 presodilo, da Slovenija lahko izključi iz poplačilne sheme tiste varčevalce, ki so jim bile vloge „že v celoti izplačane“ ali so jih „lahko dvignili“ iz humanitarnih razlogov, ali so jih „uporabili“ v procesu privatizacije, ali so jim bile devizne vloge „izplačane“ oziroma so jim bile devizne vloge „povrnjene;“1 v primerih tistih varčevalcev, ki pa so jim bile stare devizne vloge prenesene na privatizacijske račune (JPR), pa je ključno vprašanje, ali je bil prenos vloge v smislu (u)porabe v privatizacijskem procesu izvršen po volji upravičenca, ali ne; to pomeni, da je upravičenec ob tem prenosu aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov.2

12. Upoštevajoč navedeno je Upravno sodišče v nadaljevanju sodbe v zadevi I U 323/2017-13 izpeljalo tudi interpretacijo, da določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS, če se razlaga tako, da je na podlagi tega določila pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev, tako da je jasno izražena njegova svobodna volja oziroma element izbire glede razpolaganja z njegovo lastnino.3 V navedeni zadevi je Upravno sodišče tožbi tožnika ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališič in drugi, in je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. in 8. člena ZUP. Zato je sodišče v zadevi I U 323/2017-13 izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.4

13. Vendar pa je Vrhovno sodišče v postopku revizije sodbo Upravnega sodišča I U 323/2017-13 s sodno odločbo (X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče je namreč prišlo do drugačnega zaključka kot Upravno sodišče, in sicer je navedlo, da „se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji.“5 Vrhovno sodišče namreč meni, ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, torej z zakonom oziroma z oblastnim dejanjem FBiH, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.6 V delu sodbe, kjer Vrhovno sodišče izhaja iz sodbe v zadevi Ališić in drugi, pa Vrhovno sodišče pravi, da „iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP7 v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je Republika Slovenija s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana in njenih deležnikov.8 Vrhovno sodišče ob omembi določila 1. člena 1. Protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) dodaja, „četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati /.../.9 ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.“10

14. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče drugače kot Upravno sodišče odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.11“Za odločitev v tej zadevi je torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.“12

15. Upravno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj zaradi neustavnosti določila drugega odstavka 2. člena, 3. in 6. člena ZNISESČP prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, glede na to, da je v omenjenem revizijskem postopku Vrhovno sodišče v zvezi z določilom drugega odstavka 2. člena ZNISESČP presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP z vidika varstva lastninske pravice iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.13 Določilo 3. člena ZNISESČP opredeljuje višino obresti od neizplačanih starih deviznih vlog, ki ga v tej zadevi ni potrebno uporabiti, zato se sodišče do skladnosti tega člena z ustavo ne opredeljuje.

16. Upoštevajoč navedena stališča Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku je Upravno sodišče odločilo, da je tožba neutemeljena ter jo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

-------------------------------
1 Več o tem glej: sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018, odst. 20-34.
2 Ibid. odst. 35-37.
3 Ibid. odst. 39-42.
4 Ibid. odst. 43.
5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 572019, 9. 10. 2019, odst. 10.
6 Ibid. odst. 14.
7 Upravno sodišče meni, da gre tu za pomoto in je mišljeno „ESČP“ namesto „EKČP.“
8 Ibid. odst. 15.
9 Ibid. odst. 17.
10 Ibid. odst. 18.
11 Ibid. odst. 18-19.
12 Ibid. odst. 19.
13 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (2015) - ZNISESČP - člen 2, 2/1, 2/2, 6, 6/1

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1285/2018-16, z dne 27.07.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1285.2018.16

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1097/2018-11, z dne 06.07.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1097.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1860/2017-23, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1860.2017.23

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1563/2018-12, z dne 25.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1563.2018.12

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1760/2018-11, z dne 18.05.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1760.2018.11

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1329/2018-14, z dne 14.10.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1329.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 2050/2018-14, z dne 14.10.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2050.2018.14

Opr št. sodišča II stopnje: I U 22/2018-17, z dne 14.10.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.22.2018.17

Opr št. sodišča II stopnje: I U 1032/2018-17, z dne 14.10.2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1032.2018.17

Opr št. sodišča II stopnje: I U 801/2017-16, z dne 17.12.2019, ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.801.2017.16

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.03.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1ODQx