<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 189/2017-16

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.189.2017.16
Evidenčna številka:UP00043226
Datum odločbe:27.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Liljana Polanec (poroč.), dr. Damjan Gantar
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun

Jedro

Republika Slovenija je bila s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. 510-2376/2015/2 z dne 12. 1. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je tožena stranka odločila, da se zahteva za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrže. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila knjižico št. ... . Tožena stranka je na podlagi navedene knjižice ter dokumentov, ki jih je pridobila, skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da devizna knjižica vsebuje dinarska sredstva in ne deviznih. Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se zahtevo stranke zavrže, če tožnik ne more biti stranka. Ker tožeča stranka ni imetnik devizne knjižice, ne more biti upravičenec po določbah ZNISESČP ter zato tudi ne more biti stranka postopka, je tožena stranka zahtevo tožeče stranke zavrgla.

2. Z izpodbijano odločbo št. 510-2376/2015/3 z dne 12. 1. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je tožena stranka odločila, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila devizni knjižici št. ... in ... . Iz devizne knjižice ... je razvidno, da je stanje na dan 31. 12. 1991 znašalo 27,99 CAD, 347,61 FRF, 96,41 CHF, 228,70 DEM, 1.401,36 ATS in 3.728,46 USD. Iz devizne knjižice št. ... pa je na dan 31. 12. 1991 razvidno stanje 3.014,78 USD. Iz navedenih deviznih knjižic je tudi razvidno, da je stranka vsa sredstva na knjižicah, dne 17. oziroma 21. 4. 1998 prenesla na posebni enotni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR), obe knjižici pa sta bili na navedena dneva saldirani, saj je stanje vseh valut 0,00. Tožeča stranka je priložila tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, iz katerega je razvidno, da je stranka vsa prej navedena sredstva, poleg tega pa tudi 673,54 DEM, ki izvirajo iz devizne vloge št. 4748069 (saj je banka na omenjeni strani pozabila vpisati obresti za leto 1991 in prenos, predmetni znesek pa je jasno razviden iz priloženega potrdila), v skupni protivrednosti 12.420,07 BAM dne 21. 4. 1998 prenesla na svoj JPR.

3. Tožena stranka je na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila, skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP ugotovila, da sta bili navedeni devizni vlogi v celoti preneseni na JPR pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju: Agencija za privatizacijo), zato je ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP zahtevo tožeče stranke zavrnila, saj je že iz vloge stranke razvidno, da je sredstva iz svoje devizne vloge v celoti prenesla na svoj JPR, kar pomeni, da se zahteva za izplačilo ni nanašala na neizplačano staro devizno vlogo.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri predlaga, da sodišče odločbo 510‑2376/2015/2 z dne 12. 1. 2017 uniči (pravilno: odpravi). Navaja, da je tožena stranka opustila navedbo dokazov, ki so bili izvedeni v postopku, ter dokazno oceno izvedenih dokazov. Tožena stranka tudi ni navedla ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožeča stranka prenesla sredstva na JPR. Iz potrdila Agencije za privatizacijo izhaja, da je na JPR tožeče stranke neporabljen znesek iz naslova Ljubljanske banke Sarajevo. Iz potrdila Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana pa izhaja, da je stanje na devizni vlogi na dan 21. 4. 1998 znašalo 12.4428,87 DEM (pravilno: 12.420,07 DM) ter da po tem datumu iz devizne vloge ni bilo izplačil. Dokazna ocena tožene stranke je tako napačna, na njeni podlagi pa je tožena stranka napačno ugotovila, da so bila sredstva prenesena na JPR.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Glede vloge ..., tožena stranka poudarja, da na predloženi hranilni knjižici ni oznake tuje valute, ampak gre za konto 80270, kar predstavlja dinarski konto, zato je bila vloga v tem delu zavržena. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se je tožena stranka oprla na dokazila, ki jih je predložila tožeča stranka, ter na dokazila, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi zakonskega pooblastila. Tožena stranka navaja tudi, da je iz odločbe jasno razvidno, kako navedena dokazila dokazujejo prenos sredstev na JPR. Poudarja, da tožeča stranka iz razloga, ker je bila njena devizna vloga prenesena na poseben privatizacijski račun, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH, po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa v tem primeru ne gre za neizplačano staro devizno vlogo. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da se tožba tožeče stranke nanaša na sklep 510‑2376/2015/2 z dne 12. 1. 2017 (ki ga stranka zmotno imenuje odločba). V tožbenih navedbah pa tožeča stranka napada ugotovitev tožene stranke, da je prišlo do prenosa sredstev na JPR, kar je nosilni razlog izpodbijane odločbe 510‑2376/2015/3 z dne 12. 1. 2017. Sodišče na podlagi navedenega šteje, da je tožba usmerjena zoper sklep in odločbo tožene stranke ter zato v tej sodbi presoja zakonitost obeh odločitev tožene stranke v okviru tožbenih navedb.

8. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se skladno s 1. členom določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se po izrecni določbi tega člena ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

9. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

Glede izpodbijanega sklepa:

10. Med strankama je sporno, ali vloga št. ... predstavlja neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP.

11. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ustrezno obrazložila, zakaj šteje, da vloga št. ... ni neizplačana stara devizna vloga. Kot je navedla tožena stranka v izpodbijanem sklepu, je tožeča stranka zahtevala verifikacijo devizne vloge, ki vsebuje dinarska sredstva in ne deviznih. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da vloga št. ... ne ustreza opredelitvi stare devizne vloge po prvem odstavku 2. člena ZNISESČP, saj ne gre za devizno vlogo. Tožena stranka je nadalje pravilno odločila, da se zahteva zavrže na podlagi 129. člena ZUP, ker tožeča stranka ni upravičenec po določbah ZNISESČP.

Glede izpodbijane odločbe:

12. Med strankama je sporno, ali so bila sredstva iz deviznih knjižic v lasti tožeče stranke prenesena na privatizacijski račun tožeče stranke pri Agenciji za privatizacijo. Glede na navedbe tožeče stranke v tožbi je sporna tudi pravna narava tega prenosa oziroma ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP.

13. Sodišče ugotavlja, da niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla dokazov, na katerih temelji izpodbijana odločba, dokazne ocene ter ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je v odločbi ugotovila prenos sredstev iz deviznih vlog na JPR na podlagi saldiranih deviznih knjižic, ki jih je že sama tožeča stranka priložila svoji zahtevi, in iz katerih izhaja, da so bila sredstva prenesena na JPR tožeče stranke. Tožena stranka se je v odločbi tudi oprla na potrdilo Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, ki ga je prav tako predložila tožeča stranka. V zvezi z navedenim potrdilom sodišče pojasnjuje, da se tožeča stranka v tožbi zmotno sklicuje na to potrdilo (ki ga zmotno navaja kot: potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, št. 984 z dne 21. 4. 1998) kot dokaz, da je imetnik predmetne devizne vloge ter da po 21. 4. 1998 iz devizne vloge ni bilo več izplačil, saj iz potrdila izhaja stanje po posameznih valutah na predmetni vlogi ter da so bila vsa sredstva prenesena na JPR, kar je potrjeno z žigom in podpisom, kakor je pravilno ugotovila že tožena stranka. Tožena stranka je tako ustrezno obrazložila ugotovitev, da je prišlo do prenosa sredstev iz deviznih vlog na JPR ter svojo odločitev, da na tej podlagi zavrne zahtevo tožeče stranke. Ugotovitev tožene stranke, da so bila sredstva z deviznih knjižic št. ... in ... prenesena na JPR, je po oceni sodišča na podlagi navedenih dokazov, pravilna. Ker je tožena stranka odločila na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, je tožena stranka tudi pravilno postopala po skrajšanem ugotovitvenem postopku, skladno s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.

14. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X DoR 139/2018-5 z dne 22. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija (v nadaljevanju RS).

15. O reviziji je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (v nadaljevanju revizijska sodba). Poudarilo je, da je jedro spora v tem, ali prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na enotni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) varčevalca pri Agenciji za privatizacijo, varčevalcu onemogoča od RS terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Za tak spor gre tudi v obravnavanem primeru, saj gre za tisto devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS.

16. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena tega zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci (...) v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Republika Slovenija namreč odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi prenesla njeno premoženje na novo banko. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR pa je nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je tako pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu Banke.1

17. Iz 116. točke obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali (v nadaljevanju: Zadeva Ališić) izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana, in njenih deležnikov. V Zadevi Ališić je namreč še vedno obstajal dolg Ljubljanske banke, d.d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo do imetnikov starih deviznih vlog, saj te še niso bile izplačane.

18. Republika Slovenija je bila dolžna dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce pa ji je ESČP v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić in ostali v smislu 46. člena EKČP.

19. Republika Slovenija je bila torej pri sprejemu ukrepov dolžna enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in ostali, obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali,2 pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen EKČP, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo pritožnikom v zadevi Ališič in ostali zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje.3

20. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH.

21. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na tej podlagi tudi ni pravno odločilno, ali je varčevalec prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne, zato na odločitev ne vplivajo navedbe tožeče stranke, da so na JPR neporabljena sredstva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je tako po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

22. Po povedanem je torej odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila dejansko stanje na podlagi dokazov, ki jih je tožeča stranka sama predložila v upravnem postopku. Tožena stranka je ugotovljeno dejansko stanje tudi ustrezno obrazložila v izpodbijani odločbi. V upravnem sporu tožeča stranka tudi ni predložila novih dokazov glede pravno odločilnega dejstva prenosa sredstev na JPR. Potrdilo Agencije za privatizacijo z dne 26. 1. 2017, iz katerega naj bi izhajalo, da so na JPR tožeče stranke neporabljena sredstva, ni pomembno za odločitev, saj uporaba sredstev na JPR ni pravno odločilno dejstvo. Tožeča stranka na podlagi navedenega v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku4. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.5 Tak je tudi obravnavani primer.

-------------------------------
1 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019.
2 Ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
3 132. odstavek sodbe ESČP.
4 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
5 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (2015) - ZNISESČP - člen 2, 2/1, 2/2, 6, 6/1
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.03.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1ODM3