UPRS Sodba I U 1838/2019-10

Jedro

Odgovor tožnika na zahtevo za dopolnitev dokumentacije je bil nesporno oddan na pošto dne 12. 10. 2019, to je pred potekom roka za dopolnitev dokumentacije, ki se je iztekel 16. 10. 2019, ko je tožena stranka že izdala izpodbijani sklep. Odgovor tožnika z dne 12. 10. 2019, torej predstavlja pravočasno vlogo stranke, ki bi jo morala tožena stranka upoštevati pri svoji odločitvi. V odgovoru je tožnik predložil sklep o dedovanju, ki je dokazilo o pravno odločilnem dejstvu – pravnem nasledstvu predmetne devizne vloge. Ker tožena stranka ni počakala na pravočasno vloženo vlogo tožnika, je kršila pravico tožnika do izjave v postopku; zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka. Ker se o pravočasno predloženem sklepu o dedovanju tožena stranka ni opredelila v izpodbijanem sklepu, je z ugotovitvijo, da zadevna devizna vloga ni bila prenesena na tožnika, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 0042‑3343/2017/11 z dne 16. 10. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1. Z izpodbijanim sklepom št. 0042-3343/2017/11 je organ prve stopnje (v nadaljevanju tožena stranka) zavrgel zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge (1. točka izreka) in odločil, da v postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki ji jih je posredoval tožnik, in na podlagi podatkov ter dokumentov, ki jih je skladno z 9. členom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da imetnik devizne vloge št. ... na dan 31. 12. 1991 ni bil tožnik, ampak A.A. (v nadaljevanju pravni prednik). Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da predmetna devizna vloga kasneje ni bila prenesena na tožnika. Tožnika ni mogoče šteti za upravičenca v skladu z določbami ZNISESČP, zato je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... .

Trditveno gradivo tožnika

2. Tožnik s tožbo izpodbija navedeni sklep zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da zapuščinski postopek po pravnem predniku še ni bil pravnomočno zaključen, zato je tožena stranka tožnika dne 12. 9. 2019 pozvala na predložitev pravnomočnega sklepa o dedovanju in mu postavila 30‑dnevni rok. Tožnik je toženi stranki pravočasno odgovoril 12. 10. 2019 in ji poslal dopis z nepravnomočnim sklepom o dedovanju zapuščinskega sodišča v Sarajevu, iz katerega jasno izhaja, da je tožnik sodedič predmetne devizne vloge. Ne glede na tožnikov pravočasen odgovor je tožena stranka zahtevo zavrgla. Dodaja, da je treba njegov zadnji dopis z dne 12. 10. 2019 šteti za ponovno prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev dokumentacije in rok podaljšati. Tožnikovega dopisa ni mogoče razumeti tako, da je opustil interes za vodenje postopka. Ob upoštevanju načela pomoči prava neuki stranki bi morala tožena stranka dati tožniku možnost, da se izjasni glede nepravnomočnega sklepa o dedovanju. Vprašanje dedovanja je predhodno vprašanje, ki sodi v sodno pristojnost, zato bi morala tožena stranka postopek prekiniti do pravnomočne odločitve o dedovanju. Ker tožena stranka ni podaljšala roka ali prekinila postopka, je kršila pravila postopka in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, zadevo vrne toženi stranki v nadaljnje reševanje, pri čemer mora tožena stranka do pravnomočne rešitve vprašanja dedovanja postopek prekiniti oziroma ustrezno podaljšati rok za dopolnitev dokumentacije. Priglaša tudi stroške.

3. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik dodatno še navedel, da je tožena stranka izpodbijani sklep izdala že dne 16. 10. 2019, kar je zadnji dan roka, in ni počakala, da tožnik izkoristi možnost vložiti dopolnitev. Tožena stranka je pravočasen odgovor prejela 18. 10. 2019 in ga ni upoštevala. Ker je tožena stranka končno odločitev sprejela pred potekom roka, je bistveno kršila določbe postopka, saj ni upoštevala roka, ki ga je imel tožnik na voljo za vložitev odgovora. Čeprav predloženi sklep o dedovanju še ni bil pravnomočen, bi to postal po določenem času. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da bo s poslanim sklepom o dedovanju dokazal, da vztraja pri postopku in želi podaljšanje roka. Tožnika ni mogoče prikrajšati za pravico samo zato, ker sklep še ni pravnomočen, saj na to nima vpliva. Sklad bi moral prekiniti postopek in počakati na odločitev sodišča v Sarajevu o dedovanju glede predmetne devizne vloge, ki je edino pristojno za to vprašanje.

Trditveno gradivo tožene stranke

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj tožnik v postavljenem roku ni predložil pravnomočnega sklepa o dedovanju. Tožnik je odgovoru na dopis zgolj seznanil toženo stranko, da je pristojno sodišče izdalo sklep o dedovanju in ni zaprosil za podaljšanje roka. Tudi če bi tožena stranka pred potekom roka prejela odgovor tožnika, njena odločitev ne bi bila drugačna, saj odgovor tožnika ni vseboval predloga za podaljšanje roka, predloženi sklep o dedovanju pa ni izpolnjeval zahteve tožene stranke. Ker ni dokazal, da je pridobil obravnavano devizno vlogo od prvotnega imetnika, tožnika ni mogoče šteti za upravičenca po določbah ZNISESČP, zaradi česar ne more biti stranka tega postopka. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Presoja obravnavane zadeve

5. Tožba je utemeljena.

6. Pravno podlago izpodbijane odločitve v obravnavani zadevi predstavljajo določbe ZNISESČP, ki določajo način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po navedenem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge. Tretji odstavek 10. člena ZNISESČP določa, da se zahtevi za verifikacijo med drugim priloži tudi pravni akt, ki je podlaga za pravno nasledstvo. Če predloženi in pridobljeni podatki ter dokumenti ne zadoščajo za odločitev, lahko tožena stranka pozove upravičenca, da v določenem roku predloži dodatna listinska dokazila (prvi odstavek 12. člena ZNISESČP). Če upravičenec v roku ne predloži dodatnih dokazil, tožena stranka odloči na podlagi že zbranih podatkov in dokazil (drugi odstavek 12. člena ZNISESČP). Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na prvi odstavek 129. člena ZUP, pri čemer iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je zahtevo zavrgla po drugi alineji prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi organ s sklepom zahtevo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po ZUP ne more biti stranka. Podlago za odločanje po ZUP v tovrstnih postopkih daje toženi stranki četrti odstavek 7. člena ZNISESČP, po katerem se v postopku verifikacije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, razen če je v tem zakonu določeno drugače.

7. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka z zahtevo za dopolnitev dokumentacije z dne 12. 9. 2019 tožniku naložila, naj v roku 30 dni predloži pravnomočen sklep o dedovanju po prvotnem imetniku. Ni sporno, da je tožnik navedeno zahtevo za dopolnitev prejel 16. 9. 2019, da je tožena stranka izpodbijani sklep izdala 16. 10. 2019 in da je odgovor na zahtevo za dopolnitev dokumentacije je prejela 18. 10. 2019, tožnik pa ga je poslal 12. 10. 2019.

8. S pozivom tožena stranka vlagatelja pozove k predložitvi dodatne listinske dokumentacije skladno s prvim odstavkom 12. člena ZNISESČP in s tem vlagatelju omogoči, da se v določenem roku izjavi o pravno odločilnih dejstvih ter predloži dokazila v obliki listinske dokumentacije. Pri tem mora tožena stranka upoštevati, da se skladno z drugim odstavkom 68. člena ZUP za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan, ko je bila vloga oddana priporočeno na pošto.

9. Odgovor tožnika na zahtevo za dopolnitev dokumentacije je bil nesporno oddan na pošto dne 12. 10. 2019, to je pred potekom roka za dopolnitev dokumentacije, ki se je iztekel 16. 10. 2019, ko je tožena stranka že izdala izpodbijani sklep. Odgovor tožnika z dne 12. 10. 2019, torej predstavlja pravočasno vlogo stranke, ki bi jo morala tožena stranka upoštevati pri svoji odločitvi. V odgovoru je tožnik predložil sklep o dedovanju, ki je dokazilo o pravno odločilnem dejstvu – pravnem nasledstvu predmetne devizne vloge. Ker tožena stranka ni počakala na pravočasno vloženo vlogo tožnika, je kršila pravico tožnika do izjave v postopku; zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker se o pravočasno predloženem sklepu o dedovanju tožena stranka ni opredelila v izpodbijanem sklepu, je z ugotovitvijo, da zadevna devizna vloga ni bila prenesena na tožnika, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Ker je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka ter nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, je sodišče skladno z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora tožena stranka upoštevati tožnikovo pravico do izjave o pravno odločilnih dejstvih in ob ponovnem pozivu na dopolnitev dokumentacije glede pravno odločilnih dejstev, s svojo odločitvijo počakati na potek roka, ter odločiti o pravno odločilnem dejstvu pravnega nasledstva upoštevajoč vsa pravočasno predložena dokazila. Pri tem sodišče opozarja, da na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 12. člena ZNISESČP, tožena stranka v primeru, da vlagatelj ne dopolni dokumentacije, odloči na podlagi predložene in zbrane dokumentacije, pri čemer ni vezana na nobena dokazna pravila.

11. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker je izpodbijani upravni akt procesni sklep.

12. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Zato je sodišče ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče mu je priznalo stroške v višini 285,00 EUR z 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, saj je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1374/2018-15
• UPRS Sodba I U 1639/2019-46
• UPRS Sodba I U 1073/2018-14