UPRS Sodba I U 35/2019-10

Jedro

Zavrženje vloge tožeče stranke zaradi že pravnomočno izdane zavrnilne odločbe o zahtevi za verifikacijo devizne vloge ob enakem dejanskem in pravnem stanju tudi ni v nasprotju s stališči ESČP v sodbi v Zadevi Ališić in drugi. Prepoved ponovnega odločanja v isti zadevi (ob nespremenjeni pravni in dejanski podlagi - t.i. res iudicata) je splošno sprejeto pravno načelo, namenjeno zanesljivosti s pravnomočno odločbo urejenih razmerij in s tem zagotavljanje pravne varnosti. Ne gre torej za formalistično določbo, ki neupravičeno izključuje vlagatelja od izplačila sredstev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, ampak za delovanje pravne države nujno potrebno zagotovilo, da se lahko pravni subjekti oziroma stranke postopka zanesejo na pravnomočno odločitev. Spremembo (pravnomočne) odločbe pa lahko stranka postopka doseže z zakonom predvidenimi pravnimi sredstvi. Da bi jih tožeča stranka vložila, v tožbi ne zatrjuje, po presoji sodišča, pa to za odločitev v tej zadevi niti ni relevatno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog z dne 16. 10. 2017, ker je o deviznih vlogah št. ... in ... že odločil z odločbo o zavrnitvi zahteve za verifikacijo, št. 0042-3651/2016/4 z dne 29. 8. 2017, ki jo je tožeča stranka prejela 2. 9. 2017, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenila.

2. Tožeča stranka v tožbi navaja, da naj bi bil postopek verifikacije neizplačane stare devizne vloge formalne narave, kjer se ugotavlja le identiteto osebe, njen račun in verodostojnost devizne knjižice. V postopku pa se je izkazalo, da tožena stranka zavrača zahtevke iz različnih razlogov in poziva upravičence k pojasnilu prenosa terjatev na Agencijo za privatizacijo. Postopek verifikacije se je tako spremenil iz enostavne in formalne ugotovitve verodostojnosti listin v ugotavljanje pravne in dejanske podlage vsake devizne vloge varčevalca. Stanje se je dodatno spremenilo s sodbami Upravnega sodišča, kjer sodišče toženi stranki nalaga dodatno preverjanje dejanskega stanja. Sklicevanje tožene stranke na 129. člen ZUP ni utemeljeno, saj nobeden od vložnikov zahteve za verifikacijo z vložitvijo zahteve ni pridobil nobene pravice, kot tudi mu ni bila naložena nikakršna obveznost. Dejansko stanje ali pravna podlaga sta se spremenili, saj je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi moral biti postopek zgolj formalne narave skladno z Zakonom o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in drugi). Ker ZNISESČP daje možnost vlaganja zahtev za verifikacijo do 31. 12. 2017, so upravičenci menili, da lahko svoje zahteve vlagajo večkrat, jih spreminjajo in dopolnjujejo. Tožeča stranka je zato upravičeno menila, da njena prva zahteva ni dosegla in vsebovala zadostnih podatkov ter je zato vložila dodatna pojasnila ali novo zahtevo za verifikacijo. Prekluzije vlaganj zahtev za verifikacijo tožeča stranka ni pričakovala, ker bi zakonodajalec v takšnem primeru jasno zapisal, da se zahteva za verifikacijo lahko vloži le enkrat. To stališče je v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić in drugi ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj gre za ustavno varovano pravico do premoženja. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije, in podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da kot upravni organ spoštuje načelo materialne resnice in mora v postopku ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito ter pravilno odločbo. Dejansko stanje v zadevi je ves čas enako, saj je tožeča stranka prenos sredstev na svoj posebni enotni privatizacijski račun opravila že pred vložitvijo zahteve za verifikacijo. V ponovni zahtevi za verifikacijo tožeča stranka ni predložila nobene dodatne listine, s katero bi domnevno dopolnila prvo zahtevo za verifikacijo, o kateri je tožena stranka že odločila. Če bi zakonodajalec predvidel večkratno vlaganje zahtev, bi to izrecno zapisal. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je edini pogoj za izplačilo glede na sodbo v Zadevi Ališić in drugi, da sredstva niso bila porabljena v postopku privatizacije ali izplačana, kar obširno obrazloži. Stališče, da je mogoče zahtevo za verifikacijo vložiti le enkrat, je formalističen pogoj, ki to izplačilo onemogoča.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožeče stranke za verifikacijo glede neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižic ali računov št. ... in ... (v nadaljevanju zahteva). Tožena stranka se je pri tem oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej določbi organ s sklepom zahtevo zavrže, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Podlago za odločanje po ZUP v tovrstnih postopkih daje toženi stranki četrti odstavek 7. člena ZNISESČP, po katerem se v postopku verifikacije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, razen če je v tem zakonu določeno drugače.

7. Med strankama niso sporna naslednja dejstva: - da je tožena stranka o zahtevi tožeče stranke za verifikacijo zgoraj navedenih deviznih knjižic izdala zavrnilno odločbo, št. 0042-3651/2016/4 z dne 29. 8. 2017, ki jo je tožeča stranka prejela 2. 9. 2017, tožeča stranka pri tem ne navaja, da je zoper zavrnilno odločbo vložila pravna sredstva, ter - da je tožeča stranka dne 16. 10. 2017 ponovno vložila zahtevo za predmetni devizni vlogi. Glede na povzeta dejstva pa je tudi po presoji sodišča tožena stranka mogla zahtevo tožeče stranke na zgoraj citirani pravni podlagi zavreči.

8. Sodišče se sicer strinja, da z zavrnitvijo zahteve za verifikacijo tožeča stranka ni pridobila nobene pravice ali pravne koristi, kar naj bi pomenilo, da lahko vlagatelj isto zahtevo vloži še enkrat (če je ta, seveda, vložena v zakonsko predpisanem roku za vlaganje tovrstnih zahtev, kot v tem primeru), vendar pa mora v takih primerih vlagatelj izkazati, da se je relevantno dejansko stanje in ustrezna pravna podlaga spremenila.¹ Tega pa tožeča stranka ni storila.

9. Tožeča stranka namreč ne v upravnem postopku, kot tudi ne v upravnem sporu, ne zatrjuje, da se je relevantno dejansko stanje (ki je v tem primeru, da je tožeča stranka vložila zahtevo za verifikacijo deviznih vlog - v tem primeru deviznih knjižic št. ... in ..., s opravljenim prenosom vseh sredstev na posebni privatizacijski račun in posledično izkazanim saldom 0,00 in saldacijo navedene deviznih vlog) po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe spremenilo.

10. Tožbenim naziranjem o spremembi pravne podlage obravnavane zahteve sodišče tudi ne sledi. Pravna podlaga za odločanje se namreč ni spremenila, saj ZNISESČP velja v nespremenjeni vsebini od uveljavitve naprej (Uradni list RS, št. 48/2015, od 4. 7. 2015 dalje) in po tem zakonu tožena stranka o zahtevah za verifikacijo deviznih vlog tudi odloča. Zatrjevanje, da je do spremembe pravne podlage prišlo, ker je tožena stranka začela s pozivi upravičencem, naj pojasnijo pravno ali dejansko podlago svojih zahtevkov, čeprav bi po mnenju tožeče stranke moral biti postopek zgolj formalne narave, ne pomeni spremembe pravne podlage, ki bi omogočala tožeči stranki ponovno obravnavanje njene vloge. Če pa tožeča stranka meni, da je tožena stranka v prvem postopku ravnala v nasprotju z ZNISESČP, pa to pomeni, da uveljavlja nezakonitost v navedenem postopku izdane odločbe, kar pa bi lahko uveljavljala le s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločno. Da gre v tej zadevi za spremembo pravne podlage, pa tožnica ne more uspešno uveljavljati niti s sklicevanjem na sodbe tega sodišča, saj sodbe sodišča v Republiki Sloveniji nimajo učinka precedensa, ki bi spreminjal pravno podlago oziroma zavezoval sodišče ali upravni organ pri odločanju v drugih istovrstnih zadevah.

11. Zavrženje vloge tožeče stranke zaradi že pravnomočno izdane zavrnilne odločbe o zahtevi za verifikacijo devizne vloge ob enakem dejanskem in pravnem stanju tudi ni v nasprotju s stališči ESČP v sodbi v Zadevi Ališić in drugi. Ta namreč ni neposredna podlaga za odločanje v tej zadevi. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in drugi na podlagi 46. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, je ESČP Republiki Sloveniji v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor slednja, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Prepoved ponovnega odločanja v isti zadevi (ob nespremenjeni pravni in dejanski podlagi - t.i. res iudicata) je splošno sprejeto pravno načelo, namenjeno zanesljivosti s pravnomočno odločbo urejenih razmerij in s tem zagotavljanje pravne varnosti. Ne gre torej za formalistično določbo, ki neupravičeno izključuje vlagatelja od izplačila sredstev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, ampak za delovanje pravne države nujno potrebno zagotovilo, da se lahko pravni subjekti oziroma stranke postopka zanesejo na pravnomočno odločitev. Spremembo (pravnomočne) odločbe pa lahko stranka postopka doseže z zakonom predvidenimi pravnimi sredstvi. Da bi jih tožeča stranka vložila, v tožbi ne zatrjuje, po presoji sodišča, pa to za odločitev v tej zadevi niti ni relevatno.

12. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se s tožbo v upravnem sporu izpodbija procesni sklep (129. člen ZUP).

14. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno (to je, da je tožeča stranka ponovno vložila zahtevo za verifikacijo istih deviznih vlog, potem ko je tožena stranka glede njiju že izdala zavrnilno odločbo), o svojih pravnih naziranjih pa se je tožeča stranka lahko in se tudi je izrekla v tožbi, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku². Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.³ Tak je tudi obravnavani primer.

-------------------------------
¹ Prim. Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 229.
² Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
³ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge

Datum zadnje spremembe:

22.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 187/2019-29
• UPRS Sodba I U 804/2019-30
• UPRS Sodba I U 539/2019-30