UPRS Sodba I U 181/2017-14

Jedro

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno navedla in opredelila, katere podatke in dokumente je skladno z 9. členom ZNISESČP pridobila od Ljubljanske banke, na podlagi katerih naj bi ugotovila, da sporna pogodba ni bila evidentirana pri Glavni podružnici Zagreb. Za katere dokumente gre, ne izhaja niti iz upravnega spisa obravnavane zadeve, na odgovoru, ki ga je tožena stranka od banke prejela 26. 5. 2017, pa izpodbijana odločba očitno ni mogla temeljiti, saj gre za podatke, ki jih je tožena stranka pridobila po izdaji izpodbijane odločbe (4. 1. 2017) in (tudi) po tem, ko je bila tožba v upravnem sporu že vložena (31. 1. 2017), poleg tega pa se tožeča stranka tudi glede tega dokumenta in podatkov v njem ni imela možnosti izjaviti v postopku pred toženo stranko. Opisanega ravnanja tožene stranke v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti niti s pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo imeti relevantni razlogi za sprejeto odločitev temelj v pravilno izpeljanem ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 004-902/2015/5 z dne 4. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je navedel, da je tožeča stranka 2. 12. 2015 vložila zahtevo za verifikacijo za devizno vlogo št. ..., katere imetnica je bila na dan 31. 12. 1991 A.A. (v nadaljevanju pravna prednica tožeče stranke), skupaj s priloženo fotokopijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 22. 2. 2002, sklenjene med njo in njeno pravno prednico (v nadaljevanju pogodba), ter fotokopijo smrtnega lista za pravno prednico tožeče stranke. Iz priložene pogodbe izhaja, da po smrti pravne prednice tožeče stranke njeno celotno premoženje, vključno z devizno vlogo Ljubljanske banke št. ..., preide na tožečo stranko. Ker v priloženi dokumentaciji ni bilo dokazil o evidentiranju prenosa devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla pri Glavni podružnici Zagreb, to pa tudi ni izhajalo iz podatkov Ljubljanske banke, je tožena stranka pozvala tožečo stranko, naj dopolni dokumentacijo in ji pošlje ustrezna dokazila. Tožeča stranka je kot odgovor na ta dopis ponovno poslala izpolnjeni obrazec zahteve za verifikacijo in enake priloge, kot pri prvem pošiljanju, dodatnih pojasnil v zvezi z evidentiranjem pravnega posla pa ni navedla. Glede na to je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je poslala stranka, ter podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila skladno z 9. členom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da pogodba ni bila evidentirana v smislu tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP, zato tožeče stranke ne more šteti za upravičenke in je njeno zahtevo za verifikacijo devizne vloge zavrnila.

2. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je, kot izhaja iz potrdila Hrvaške pošte z dne 30. 11. 2015, tega dne tako na toženo stranko kot na Ljubljansko banko, Glavno podružnico Zagreb, naslovila vse potrebne podatke in listine za ureditev evidentiranja. S priporočeno pošto je 30. 11. 2015 pravno nasledstvo pravočasno sporočila in evidentirala. Ne glede na to pa je izpodbijana odločitev izdana v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: zadeva Ališić in ostali). Pogoj iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP je tudi protiustaven in pomeni kršitev Konvencije o človekovih pravicah in protokolov, saj tožečo stranko postavlja v neenak položaj s tistimi varčevalci oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, ki so imeli devizne vloge v podružnicah Ljubljanske banke v Sloveniji, ker jim ni bilo treba v določenem roku evidentirati svojih upravičenj. S tem pogojem se na tožečo stranko naslavlja izpolnitev nekega dejanja, ki ga sama niti ne more izpolniti in na izpolnitev katerega nima vpliva. Predlagala je, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in jo šteje za upravičenko za izplačilo neizplačane stare devizne vloge, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih svoje odločitve. Navedla je, da je tožeča stranka k tožbi priložila kopiji računov, ki jih je 30. 11. 2015 izdala Hrvaška pošta d. d., iz katerih pa izhaja le to, da sta bili tega dne plačani ena velika rumena ovojnica in poštnina za eno priporočeno pošiljko, pri čemer ni razvidno, kdo je bil kupec storitev in naslovnik zatrjevane priporočene pošiljke. Kakršnegakoli potrdila v zvezi s priporočeno pošiljko tožeča stranka ni predložila. Da pravni posel ni bil evidentiran, izhaja tudi iz odgovora, ki ga je s strani Glavne podružnice Zagreb prejela 26. 5. 2017, iz katerega je razvidno, da je v knjigi vhodne pošte pri Glavni podružnici Zagreb evidentirana le dne 7. 4. 2017 prejeta zahteva tožeče stranke za verifikacijo in da zahteve za evidentiranje predmetne pogodbe ni prejela, niti ni bilo kakršnekoli komunikacije s tožečo stranko. Tožeča stranka je bila v postopku izrecno pozvana k predložitvi dokazil, da je predmetni pravni posel evidentirala pri Glavni podružnici Zagreb, vendar jih ni posredovala. Zato navedbe in dokazi glede evidentiranja pravnega posla, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, predstavljajo tožbene novote po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Namen tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP je v tem, da je dolžnik obveščen o prenosu terjatve iz naslova hranilne vloge. Varčevalci, ki so imeli devizne vloge v podružnicah banke v Republiki Sloveniji, so obravnavni na enak način, saj so izplačila svojih deviznih vlog zahtevali pri banki in ne pri tretji osebi (npr. pri toženi stranki), pri čemer je bila banka pred izpolnitvijo obveznosti seznanjena z morebitno spremembo imetnika devizne vloge. Očitki o neenaki obravnavi zato niso utemeljeni. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za verifikacijo devizne vloge, ker tožeča stranka ni upravičenka po ZNISESČP. Tožena stranka je namreč ugotovila, da tožeča stranka ni evidentirala pridobitve terjatve iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla pri Glavni podružnici Zagreb v skladu s tretjim odstavkom 6. člena tega zakona, po katerem je fizična oseba, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge od upravičenca iz prejšnjih odstavkov na podlagi veljavnega pravnega posla, upravičena uveljavljati zahtevo za verifikacijo po tem zakonu le, če je njena pridobitev terjatve evidentirana pri Glavni podružnici Sarajevo oziroma Glavni podružnici Zagreb do 1. decembra 2015.

6. V zvezi s tem pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o predmetni zadevi (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Ker tožeča stranka ni priložila dokazil o evidentiranju prenosa devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla pri Glavni podružnici Zagreb, to pa tudi ni izhajalo iz podatkov Ljubljanske banke, jo je tožena stranka pozvala k dopolnitvi dokumentacije tako, da naj ji posreduje pisno dokazilo, da je o prenosu oziroma spremembi obvestila Glavno podružnico Zagreb. Tožeča stranka dokazila o tem ni priložila, zato je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je poslala tožeča stranka, in podatkov ter dokumentov, ki jih je skladno z 9. členom ZNISESČP poslala Ljubljanska banka, ugotovila, da pogodba ni bila evidentirana skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZNISESČP, zato tožeče stranke ni mogoče šteti za upravičenke po tem zakonu. Teh dokumentov pa tožena stranka ni posredovala v izjasnitev tožeči stranki, niti ji ni omogočila, da bi se o njih ter o ugotovitvah v zvezi s tem izjavila v postopku.

7. Za dejanje, s katerim bi bila dana tožeči stranki možnost izjave glede relevantnih dejstev in pridobljenih dokumentov, na katerih temelji izpodbijana odločba, in ki so pomembna za odločitev o zadevi, v tem primeru ni mogoče šteti zahteve za dopolnitev dokumentacije z dne 16. 3. 2016, s katero je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke pisno dokazilo, da je o prenosu obvestila Glavno podružnico Zagreb. V tej zahtevi oziroma dopisu z dne 16. 3. 2016 niti ni navedeno, na podlagi katerih dokazil oziroma podatkov je tožena stranka prišla do zaključka, da sporni pravni posel ni bil evidentiran pri Glavni podružnici Zagreb, niti ni tožena stranka morebitnih takih dokazil oziroma dokumentov priložila navedenemu dopisu.

8. Sodišče pripominja, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni konkretno navedla in opredelila, katere podatke in dokumente je skladno z 9. členom ZNISESČP pridobila od Ljubljanske banke, na podlagi katerih naj bi ugotovila, da sporna pogodba ni bila evidentirana pri Glavni podružnici Zagreb. Za katere dokumente gre, ne izhaja niti iz upravnega spisa obravnavane zadeve, na odgovoru, ki ga je tožena stranka od banke prejela 26. 5. 2017, pa izpodbijana odločba očitno ni mogla temeljiti, saj gre za podatke, ki jih je tožena stranka pridobila po izdaji izpodbijane odločbe (4. 1. 2017) in (tudi) po tem, ko je bila tožba v upravnem sporu že vložena (31. 1. 2017), poleg tega pa se tožeča stranka tudi glede tega dokumenta in podatkov v njem ni imela možnosti izjaviti v postopku pred toženo stranko.

9. Sodišče dodaja, da opisanega ravnanja tožene stranke v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti niti s pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo imeti relevantni razlogi za sprejeto odločitev temelj v pravilno izpeljanem ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen izjasnitvi tožene stranke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov in dokazil, ki jih tožena stranka navaja oziroma prilaga šele odgovoru na tožbo, sodišče ne more upoštevati.

10. Kolikor se tožnik sklicuje na to, da je pogoj iz tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP neustaven, pa sodišče presoja, da je razumno in utemeljeno, da se navedeno zakonsko določbo razlaga tako, da mora imetnik, ki je pridobil terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, o tem na ustrezen način obvestiti Glavno podružnico Sarajevo oziroma Zagreb. Za veljavnost takega prenosa terjatve je treba že po splošnih pravilih obligacijskega prava o prenosu obvestiti dolžnika (prim. 419. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Povsem razumljivo in logično tudi je, da mora praviloma oseba, ki je na tak način pridobila terjatev iz naslova hranilne vloge, o prenosu terjatve obvestiti banko, da se bo lahko banka s tem sploh seznanila in nato spremembo lastništva devizne vloge ustrezno evidentirala v bazi podatkov, novemu imetniku pa izdala novo devizno knjižico. V tem primeru namreč Republika Slovenija (samo) prevzema izpolnitev obveznosti banke, zato je primerno in utemeljeno, da morajo biti spremembe lastništva ustrezno evidentirane pri banki.¹ Pri tem pa zakon osebi, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, ne nalaga konkretnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, kot zmotno meni tožeča stranka, temveč (le), da o prenosu terjatve iz naslova hranilne vloge ustrezno obvesti banko.

11. Ker torej, kot obrazloženo, tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se z relevantnimi ugotovitvami in podatki, na katerih temelji izpodbijana odločitev sploh seznani in se o njih izjavi ter s tem zavaruje in uveljavlja svoje pravice in pravne koristi v postopku, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je zato treba izpodbijano odločbo že iz tega razloga odpraviti. Ker tožena stranka podatkov in dokumentov, ki jih je skladno z 9. členom ZNISESČP pridobila od Ljubljanske banke, in na podlagi katerih je ugotovila, da pogodba ni bila evidentirana v smislu tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP (tako je namreč navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe), tudi ni konkretizirano opredelila in navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da bi bil sploh mogoč preizkus odločitve, se izpodbijane odločbe glede pravno pomembnega vprašanja niti ne da materialnopravno preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). To pa je že samo po sebi razlog, zaradi katerega je treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem je organ, ki se mu zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek tega člena istega zakona). Sodišče se do ostalih navedb strank in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni posebej in izrecno opredeljevalo, saj glede na sprejeto odločitev in razloge zanje v tem primeru niso pravno relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati, njihova presoja pa bi bila z vidika ponovnega postopka tudi preuranjena.

12. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče ji je skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznalo stroške v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, saj je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in zavezanec za DDV. Stroške je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
¹ Glej tudi obrazložitev k 6. členu ZNISESČP v Predlogu ZNISESČP, EVA 2015-1611-0074.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 805/2017-27
• UPRS Sodba I U 993/2018-16
• UPRS Sodba I U 1508/2020-26