UPRS Sodba I U 1073/2017-20

Jedro

Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci /.../ v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je sredstva iz tega računa 31. 7. 1998 prenesla na svoj posebni privatizacijski račun, devizna vloga pa je bila tedaj saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Enaka dejstva izhajajo iz dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP pa stara devizna vloga ni tista neizplačana stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Ker je že iz vloge stranke razvidno, da je sredstva v celoti prenesla na svoj posebni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR), kar potrjujejo tudi uradoma pridobljeni podatki, je bilo ugotovljeno, da se zahteva ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in jo je zato treba zavrniti.

2. Tožeča stranka je sprva vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri je napovedala, da bo obrazložitev podala naknadno. Tožbi je poleg izpodbijanega akta in popisa prilog priložila tudi kopijo hranilne knjižice, kopijo osebne izkaznice, potrdilo Ljubljanske banke ter dve potrdili Zavoda za plačilni promet, z dne 12. 8. 2004 in 24. 12. 2009. Tožeča stranka je naknadno vložila še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je tožena stranka določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP uporabila napačno in v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). ESČP je dovolilo Sloveniji, da iz shem za poplačilo izključi zgolj tiste varčevalce, ki so na privatizacijski račun prenesena sredstva uporabili v procesu privatizacije. Glede na jasno besedilo te sodbe je to, da so bile stare devizne vloge tožeče stranke prenesene na Agencijo za privatizacijo (brez njene volje in brez vednosti), irelevantno. Za odločitev je pomembno, ali je tožeča stranka ta sredstva uporabila v postopku privatizacije FBiH oziroma ali so ji bila izplačana na drug način. Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je posledično tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj ni ugotavljala, ali je tožeča stranka stare devizne vloge uporabila v procesu privatizacije FBiH. Tožeči stranki v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o pravnem naziranju tožene stranke, niti da predloži dodatna dokazila, s katerimi bi dokazala, da starih deviznih vlog v postopku privatizacije FBiH ni uporabila. Trdi tudi, da imajo po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) in Zakonu o obligacijskih razmerjih FBiH prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu, Agencija za privatizacijo in Republika BiH pa sta vstopili v obveznost poleg Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov. Sodišču predlaga, naj prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ker je ta določba v nasprotju s sodbo v Zadevi Ališić. Republika Slovenija se je z ratifikacijo EKČP zavezala, da bo spoštovala in izvrševala sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), to obveznost pa je z dikcijo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP kršila, zato se zastavlja vprašanje skladnosti z načelom pravne in socialne države ter enakosti pred zakonom, kar ima za posledico tudi poseg v pravico do zasebne lastnine, človekovo dostojanstvo in enako varstvo pravic.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih odločitve in predlaga zavrnitev tožbe. Tožena stranka je v upravnem postopku pridobila potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014, ki je potrdil prenos sredstev na JPR, kar je enako izhajalo tudi iz knjižice, ki jo je svoji zahtevi priložila tožeča stranka. Prereka tožbene trditve, da naj bi kršila določila postopka, saj je odločila v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožeča stranka ne zanika prenosa, njena trditev, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, ni utemeljena. Ni bistveno, kaj se je zgodilo s sredstvi v postopku privatizacije, ampak ali je prišlo do prenosa na JPR. Varčevalec po prenosu devizne vloge ni bil več v razmerju z Ljubljansko banko d.d., Sarajevo (v nadaljevanju Banka), ampak s FBiH in je prejel s tem povezane pravice v razmerju do FBiH, ki predstavljajo obliko premoženja in s tem obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Zato v tem primeru ne gre za neizplačano staro devizno vlogo.

4. Tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi trdi, da sredstev na JPR ni porabila, in da na ta račun niso bila prenesena po njeni volji. Dejansko je bil saldo na varčevalnem računu zgolj knjigovodsko evidentiran kot prenos na JPR. Predlaga razpis glavne obravnave, saj je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, sporno, priglaša pa tudi nadaljnje stroške postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neizplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.¹

9. Tožeča stranka je zahtevala verifikacijo devizne vloge po knjižici št. ..., ki jo je v kopiji tudi priložila k svoji zahtevi, iz nje pa izhaja, da je stanje vsled prenosa in saldacije 0,00 DEM. Glede na navedeno so bili po presoji sodišča v upravnem postopku izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

10. Med strankama je torej sporna pravna narava prenosa sredstev z devizne vloge na JPR oziroma ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP in ali je pri tem relevantno, ali je do prenosa prišlo na podlagi voljnega ravnanja tožeče stranke oziroma ali je tožeča stranka sredstva na JPR porabila v postopku privatizacije v FBiH.

11. Iz že citiranih zakonskih določb izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon namreč izrecno ne uvaja obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune. To, da so bila sredstva tožeče stranke pred uveljavitvijo ZNISESČP prenesena na JPR na podlagi predpisov FBiH, izhaja iz Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije (v nadaljevanju Zakon FBiH/97)²in ni sporno, saj se tudi tožeča stranka sklicuje na predpise, ki jih je sprejela FBiH in zatrjuje, da ji je prenos na JPR nalagal neustavni zakon FBiH. Zato po presoji sodišča obravnavana stara devizna vloga ne sodi med neizplačane stare devizne vloge, kot so definirane v 2. členu ZNISESČP.

12. Tožeča stranka očita, da se je tožena stranka z ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) zavezala, da bo spoštovala in izvrševala sodbe ESČP, ta zaveza pa je po njenem prepričanju z dikcijo 2. člena ZNISESČP, ki da je v nasprotju s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in ostali, kršena. Navaja, da bi lahko Slovenija iz sheme za poplačilo izključila zgolj tiste varčevalce, ki so sredstva, prenesena na JPR, tudi porabili. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je bila Republika Slovenija dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena EKČP. Kar zadeva ostale varčevalce pa ji je ESČP v 146. odstavku te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić in ostali v smislu 46. člena Konvencije.

13. Republika Slovenija je bila torej pri sprejemu ukrepov dolžna enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in ostali, obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali³ pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in ostali so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

14. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Sodišče sodi, da je Republika Slovenija s sodbo v Zadevi Ališić in ostali, spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, četudi je bil predpis tuje države spoznan za neustavnega. Zato sodišče razloge sodbe v Zadevi Ališić in ostali, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“ razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP.

15. Tožeča stranka nadalje trdi, da je izpodbijana odločitev napačna, ker ne upošteva, da je do evidentiranja devizne vloge na JPR prišlo zaradi razmer v državi in ne po njeni volji oziroma da jo je v prenos prisilil neustavni zakon FBiH. Te navedbe po oceni sodišča ne predstavljajo spremembe tožbe in tudi ne gre za dejstva, glede katerih bi bila tožeča stranka po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 prekludirana.

16. Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci /.../ v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.⁴

17. Sodišče se tudi ne strinja, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu in da je zato tožena stranka po OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba pa v obravnavani zadevi ni bila sklenjena. Tožeča stranka pri tem tudi prezre, da obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb. Odgovornost Republike Slovenije za poplačilo je uvedena z zakonom, tj. z ZNISESČP. Pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke je zato podana le tedaj, kadar so izpolnjeni pogoji po ZNISESČP.

18. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča.⁵

19. Tožeča stranka svoj predlog utemeljuje s tem, da varčevalci zaradi določbe drugega odstavka 2. člena ZNISESČP niso v enakem položaju kot pritožniki v Zadevi Ališić in ostali, sodišče pa jih ne bi smelo obravnavati neenakopravno, tj. drugače kot odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Sodišče je v tej sodbi že pojasnilo, da tožeča stranka ni v bistveno podobnem položaju, ampak obratno, da je njen položaj drugačen kot položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali. Iz razlogov, navedenih v tč. 15 in 16. te sodbe izhaja, da očitki o neskladju s 14. in 22. členom Ustave niso utemeljeni. Nadalje tožeča stranka toženi očita, da je posegla v pravico do njenega osebnega dostojanstva in varnosti, saj ureditev ni človečna, ker ni videti dejanskega in pravnega razloga za zavrnitev zahteve za izplačilo stare devizne vloge in ker krivica ob izpolnjenosti vseh siceršnjih pogojev, ni popravljena. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-266/95, ki je presojalo ustavnost zahteve za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma, v kateri je ugotovilo kršitev ustave, ker bi preklic posamičnih upravnih aktov (glede pridobitve državljanstva), pomenil poseg v tri ustavne pravice, med njimi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Za podoben položaj gre po njenem mnenju v tej zadevi, saj je zakon arbitrarno določil, da tožeči stranki pravica do izplačila deviznih vlog ne pripada več. Po presoji sodišča položaj tožeče stranke ni podoben položaju pobudnikov v zadevi U-I-266/95. Tožeča stranka je imela terjatev do Banke in ne do Republike Slovenije. Republika Slovenija pa je obveznost izplačati devizne vloge prevzela šele z ZNISESČP, ki torej predstavlja pravno podlago za to, da je Republika Slovenija dolžna poplačati vloge varčevalcev Banke. Z zakonom pa ni uvedena odgovornost za poplačilo terjatev do Banke, ki so prenehale, ker so bile prenesene na JPR. Tako ne drži trditev tožeče stranke, da ji je zakon pravico do izplačila odvzel, saj pravice terjati plačilo od Republike Slovenije ni nikoli imela. Sodišče je že pojasnilo razloge, zaradi katerih šteje, da je taka ureditev skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve imetnikov deviznih vlog Banke, zato tega v tem delu ponovno ne pojasnjuje. Iz istih razlogov so neutemeljene trditve tožeče stranke, da je kršen 2. člen Ustave, češ da naj bi prišlo do povratnega učinkovanja v že zaključeno dejansko stanje, kar izhaja iz ustavnosodne prakse, po kateri so pravice, ki imajo svoj temelj v pogodbah, pridobljene pravice. Vendar do Republike Slovenije tožeča stranka nikoli ni imela pravice, ki bi temeljila na pogodbi. Tako pravico je imela do Banke. Pravica terjati poplačilo obveznosti Banke od Republike Slovenije je bila vzpostavljena z ZNISESČP za tiste varčevalce, ki izpolnjujejo pogoje, določene s tem zakonom.

20. Tožeča stranka zatrjuje še poseg v pravico do zasebne lastnine in trdi, da gre za izgubo njene premoženjske pravice, ki izhaja iz stare devizne vloge. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP varčevalcem, ki so prenesli vloge po njenem prepričanju izničuje možnosti za izplačilo vrednosti na deviznih vlogah. Kot je sodišče že pojasnilo, tožeča stranka z ZNISESČP ni izgubila premoženjske pravice, ker se zanjo z ZNISESČP ni nič spremenilo. Pred uveljavitvijo tega zakona je imela najprej terjatev do Banke, nato pa na podlagi predpisov tuje države sredstva na JPR, ki naj bi jih porabila v procesu privatizacije v drugi državi. Če ji je bilo to kakorkoli preprečeno, ne gre za vpliv in odgovornost Banke niti Republike Slovenije. Zato zakon odgovornosti za to ravnanje ni vzpostavil, ni pa v ničemer posegel v položaj tožeče stranke oziroma pravice, kakršne je imela pred njegovo uveljavitvijo.

21. Sodišče dokazne predloge vezano na listine, ki jih je tožeča stranka priložila svoji tožbi (četudi v samem besedilu tožbe v zvezi z njimi ni podala nobenih navedb), tj. potrdilo Ljubljanske banke ter dve potrdili Zavoda za plačilni promet, z dne 12. 8. 2004 in 24. 12. 2009, zavrača kot nedopustne tožbene novote, saj tožeča stranka teh listin v upravnem postopku ni predložila. Dokazne predloge s kopijo hranilne knjižice in osebne izkaznice, ki ju je tožnik ravno tako priložil svoji tožbi, pa sodišče zavrača kot nepotrebne, saj v zvezi s tem dvema listinama tožnik ni v ničemer osporaval v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in ni konkretizirano navedel, ali in v čem naj bi bila njuna dokazna presoja s strani tožene stranke napačna.

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

23. V zvezi s predlogom tožeče stranke za izvedbo glavne obravnave sodišče pojasnjuje, da iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, ostale dokazne predloge pa je sodišče, kot obrazloženo zgoraj, zavrnilo, je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalnih vlogah. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku⁶. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.⁷ Tak je tudi obravnavani primer.

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251.
² Sl. novine FBiH 27/97 z dne 28. 11. 1997 in naslednji.
³ Ki je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
⁴ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. oktobra 2019.
⁵ Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18.
⁶ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.
⁷ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 293/2017-13, enako tudi , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,
• UPRS Sodba I U 1557/2017-18
• UPRS Sodba I U 405/2018-12, enako tudi , ,