UPRS Sodba I U 1270/2019-11

Jedro

Kot izhaja iz navedb toženke v obrazložitvi drugostopensjke odločbe, ki jih tožnik v ničemer ne izpodbija, je toženka od Mestne občine A. pridobila potrebne podatke, iz katerih izhaja, da tožnik ni bil oproščen plačila NUSZ. Toženka zato tudi po presoji sodišča ni imela možnosti, da bi NUSZ odmerila drugače, kot ga je oziroma tako, da bi tožnika oprostila plačila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju A. za leto 2018, za stanovanjsko nepremičnino na naslovu ..., ter določil način in roke plačila. V obrazložitvi povzema pravne podlage za odmero NUSZ in navaja, da je podatke za odmero prejel od A.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz njegove obrazložitve med drugim izhaja, da so bile v postopku pri pristojni občini opravljene poizvedbe, iz katerih izhaja, da ne od tožnika, ne od pristojnega centra za socialno delo (CSD) ni bilo mogoče pridobiti podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdati mnenje, da bi plačilo NUSZ za leto 2018 ogrozilo tožnikovo preživljanje, zato je pristojna občina njegovo vlogo za oprostitev plačila NUSZ za leto 2018 zavrgla. Ker o oprostitvah NUSZ odloča pristojna občina in ne davčni organ, prvostopenjski organ pa je odločil pravilno in v skladu z zakoni, je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnil.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ne bo posebej opisoval, za kaj gre, spomnil pa bo, da je njegova pokojnina sramotna, dobiva pa še dodatek za pomoč in postrežbo ter subvencijo stanarine. Sodišču predlaga, naj „zadevo pravilno pretehta“, smiselno, naj izpodbijano odločbo odpravi.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne, po vsebini pa nanjo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Obveznost plačila NUSZ je določena v 6. poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSZ/84), ki se v tem delu uporablja v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS št. 44/97, v tej obrazložitvi ZSZ).

7. Tožnik v tožbi ne uveljavlja, da bi mu bilo NUSZ odmerjeno nepravilno, zato se sodišče ne spušča ne v podlage za odmero, ne v način odmere, saj za to nima podlage v tožbenih navedbah. Kot pa je mogoče povzeti iz teh navedb, tožnik meni, da bi moral biti zaradi svojega socialnega položaja plačila NUSZ oproščen.

8. Možnost oprostitve plačila NUSZ je določena v četrtem odstavku 59. člena ZSZ/84, po katerem lahko občina predpiše oprostitev plačila NUSZ za občane z nižjimi dohodki. Mestna občina A. je to storila s 14. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju Odlok), po katerem so zavezanci lahko oproščeni plačila nadomestila, če prejemajo socialno pomoč ali zaradi ogroženosti življenjskega obstoja zavezanca in njegovih družinskih članov (drugi odstavek 14. člena Odloka). O teh oprostitvah plačila odloča Mestna uprava Mestne občine A. (tretji odstavek 14. člena Odloka). Taka ureditev po presoji sodišča ni v nasprotju z določbo 404. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po kateri davčni organ določi NUSZ na podlagi podatkov občine, kar v primeru, kot je obravnavani, smiselno pomeni tudi podatke o morebitni oprostitvi plačila NUSZ.

9. Kot izhaja iz navedb toženke v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, ki jih tožnik v ničemer ne izpodbija, je toženka od Mestne občine A. pridobila potrebne podatke, iz katerih pa izhaja, da tožnik ni bil oproščen plačila NUSZ. Toženka zato tudi po presoji sodišča po prej navedeni zakonski podlagi ni imela možnosti, da bi NUSZ odmerila drugače kot ga je oziroma tako, da bi tožnika oprostila plačila. Sodišče ob tem posebej poudarja, da se zaveda težavnosti tožnikovega položaja, vendar pa mu zakon ne daje nobene možnosti, da bi odločilo mimo opisanega sistema oziroma kriterijev.

10. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik ni v ničemer izpodbijal dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba, niti ni navajal kakršnih koli dejstev ali dokazov, ki med strankama ne bi bile povsem nesporne, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 193/2019-19
• UPRS Sodba I U 1510/2018-14
• Sodba U 1301/94-6