UPRS Sodba in sklep I U 1168/2020-14

Jedro

Za odločitev o zadevi je bistvena presoja tožnikovega namena vložitve prošnje, torej njegovega subjektivnega odnosa do vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Dvodnevni zamik pri vložitvi prošnje po presoji sodišča ne pomeni obdobja, ki bi zaradi svoje dolžine že objektivno sam po sebi, pomenilo podlago za sklepanje, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom zlorabe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1412/2020/4 (1312-35) z dne 8. 8. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je s sklepom št. 2142-1412/2020/4 (1312-35) z dne 8. 8. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce, ... in sicer od 7. 8. 2020 od 10.35 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 7. 11. 2020 do 10.35, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Toženka navaja, da sta bili tožniku dne 21. 7. 2020 izdani odločbi o nastanitvi v Centru za tujce ... (št. 2253-68/2020/50 (3E694-123), v nadaljevanju odločba o nastanitvi) ter odločba o vrnitvi (št. 2253-68/2020/49 (3E694-123) v nadaljevanju odločba o vrnitvi), s slednjo pa mu je bila izrečena tudi prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za šest mesecev. Šele dan po seznanitvi z obema odločbama (22. 7. 2020), ko je bil z njim opravljen ustni informativni razgovor, je tožnik povedal, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Zato tožena stranka meni, da je to storil samo zato, da ga iz Slovenije ne bi odstranili. Tožnik je v Slovenijo ilegalno vstopil že 18. 7. 2020 in pot nadaljeval v notranjost države, 20. 7. 2020 pa je bil prijet s strani slovenske policije, po lastni izjavi 6 km pred Azilnim domom. Toženka meni, da tožnik ni prepričljivo in utemeljeno pojasnil, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj ob prijetju, sploh ob dejstvu, da naj bi bila njegova ciljna država Slovenija. Navaja, da se je tožnik izgovarjal, da je bil utrujen. Toženka meni, da v primeru, če bi bil njegov namen res zaprositi za zaščito v Sloveniji, potem bi moral prepešačiti še dodatnih nekaj kilometrov do Azilnega doma in bi bil še bolj utrujen. Tožnik je namero izrazil šele po prejetih odločbah o vrnitvi in nastanitvi in ob tem dejal, da je to storil samo zato, da ga ne bi vrnili na Hrvaško. Ta izjava je v nasprotju s tem, kar je tožnik trdil v policijskem postopku in na prošnji za mednarodno zaščito, kjer je dejal, da je njegova ciljna država Slovenija. Toženka meni, da bi tožnik v primeru, če bi bila njegova ciljna država res Slovenija, za mednarodno zaščito zaprosil takoj ob prečkanju meje oziroma bi takrat poiskal pomoč. Tožnik je imel od vstopa v Republiko Slovenijo možnost izraziti namen, da zaprosi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, niti ni tega storil v varnih državah, ki jih je prečkal pred vstopom v Slovenijo. Toženka opozori na tožnikovo izjavo, da na hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ga niso prijeli, tudi če bi ga, pa tam za mednarodno zaščito ne bi zaprosil. Po oceni toženke ni nepomembno, da je tožnik legalno potoval v Turčijo, kjer naj bi izgubil tako potni list kot osebno izkaznico, kar je malo verjetno. Na podlagi vsega navedenega toženka sklepa, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil z namenom ovirati postopek odstranitve, kar izhaja tudi iz dejstva, da se je ves čas poti izogibal stikom s policijo, mejo pa je prečkal na nezakonit način.

4. Toženka meni, da zaradi organizacije, velikosti in režima varovanja Azilnega doma ... (kar tudi podrobno opisuje) ni mogoče izvesti ukrepa pridržanja v Azilnem domu kot milejšega ukrepa, saj zaradi omejenih okoliščin ne bi bilo mogoče preprečiti tožnikovega odhoda od tam, kar pomeni, da tak ukrep ne bi bil učinkovit.

5. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Meni, da ugotovitev toženke, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi otežil ali preprečil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8 (3) d Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker tožena stranka v konkretnem primeru očitno ni pravilno uporabila objektivnega merila. Navaja, da ZMZ-1 ni opredelil nobenih objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi, zato meni, da zakonske podlage za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje 84. člena ZMZ-1 ni. Povzema tudi odločitve naslovnega sodišča¹, ki to stališče potrjujejo. Tožnik še navaja, da se strinja, da je eden izmed razlogov, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito tudi to, da se boji vračanja na Hrvaško. V Slovenji zaprti begunci so namreč že dodobra spoznali brutalnost taborišč na Balkanu. Nasilje obmejne policije - pretepanja, mučenja in ropi s strani hrvaške policije so bili že izčrpno dokumentirani in nekatera evropska sodišča so iz teh razlogov vračanje na Hrvaško prepovedala. Slovenska policija ne skriva več dejstva, da izvaja ilegalna verižna vračanja v Bosno in Hercegovino, vedoč, da bodo pri tem ljudje podvrženi najhujšim zlorabam človekovih pravic. Tožniku je bila vročena odločba o vrnitvi brez prevoda, na odločbi ni viden njegov podpis, s čimer se podaja dvom o pravici do pravnega sredstva zoper odločbo o namestitvi.

6. Tožnik še navaja, da ne bi smel biti pridržan v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu, pa tudi zato ne, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Toženki očita še, da mu je kršila pravico do izjave oziroma do obrambe, ker ga ni hitro in natančno seznanila z razlogi za odvzem prostosti. Dolžnost uradne osebe je, da prosilce sooči z dejstvi, ki za organ odločanja pomenijo izpolnitev kriterijev iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Nelogično in nezakonito je, da prosilce sprašujejo, če razumejo zakaj jim je bila odvzeta prostost, če pri tem niso soočeni z dejstvi, ki tak zaključek utemeljujejo. Sodišču iz navedenih razlogov predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno vrne zadevo v ponovni postopek.

7. Tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče stanje do izdaje pravnomočne odločbe uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ....

8. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik ob prijetju policistu ni izrazil namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Obe odločbi o namestitvi in vrnitvi sta bili ob vročitvi prevedeni v arabski jezik s prevajalcem A.A.. Prejem obeh odločb je tožnik potrdil s podpisom dne 21. 7. 2020, kot je razvidno iz vročilnic. Toženka je upoštevala pogoje, ki so navedeni v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito, kar po stališču naslovnega sodišča v več sodbah² pomeni objektivno merilo (I U 1017/2020-14 z dne 24. 7. 2020, I U 754/2020 z dne 1. 7. 2020). Tožena strank predlaga zavrnitev tožbe.

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo ter prebralo listine, ki so v spisu označene kot priloga A1 in A2 ter upravni spis in zaslišalo tožnika. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za azil omeji gibanje, če mu je omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo oddal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

12. Iz besedila te zakonske določbe izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji, namreč da: (1) je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zaradi izvedbe postopka vrnitve ali odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

13. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v upravnem spisu, sta bili tožniku dne 21. 7. 2020 izdani odločbi o vrnitvi in o nastanitvi v Centru za tujce ... Iz obeh vročilnic izhaja, da sta bili obe odločbi tožniku vročeni, iz tožnikove lastne izjave na glavni obravnavi pa, da je bil v postopku na policijski postaji prisoten tolmač. Tožbeni ugovori v zvezi s pravilnostjo izdaje oziroma vročitve teh odločb in odsotnostjo tolmača tako niso utemeljeni. Obe odločbi sta bili izdani na podlagi ZTuj-2, z drugo od njiju pa je bilo tožniku omejeno gibanje. Glede na to sodišče ugotavlja, da je bil izpolnjen prvi izmed prej naštetih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodišče še dodaja, da se do tožbene trditve o vprašanju učinkovitosti pravnega sredstva zoper ti odločbi v tem sporu ne opredeljuje, ker predmet tega postopka ni presoja zakonitosti odločb o vrnitvi in namestitvi ampak presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa.

14. Tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi po presoji sodišča izhaja, da je tožnik nedvomno imel objektivno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, že preden je to dejansko storil. Tožnik namreč ni navedel nobene okoliščine, ki bi mu to objektivno preprečevala vse od prestopa hrvaško-slovenske meje, še posebej pa v policijskem postopku oziroma takoj po namestitvi v Center za tujce. Po presoji sodišča je zato izpolnjen tudi tretji izmed navedenih zakonskih pogojev za izrek ukrepa omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

15. Za odločitev v zadevi je zato bistveno vprašanje ali je toženka pravilno ugotovila tožnikovo ravnanje, ki bi omogočalo utemeljeno domnevo, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, in ali je obstoj take domneve tudi ustrezne utemeljila.

16. Toženka utemeljenost take domneve opira na okoliščine, da je tožnik povedal, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, šele dva dni po ilegalnem prečkanju meje in dan po seznanitvi z obema odločbama, še posebej pa tudi na to, da je tožnik izrecno povedal, da je za azil zaprosil samo zato, da ga ne bi vrnili na Hrvaško.

17. Tožnik je po oceni sodišča že v razgovoru pri toženki, enako pa tudi v tožbi in na glavni obravnavi navedel smiselne in logične razloge za svoje ravnanje. Toženka je bila s temi navedbami seznanjena že v času izdaje izpodbijanega sklepa, vendar se do njih ni opredelila po vsebini, temveč zgolj s pavšalno trditvijo, da tožniku ne verjame. Ker pa so tožnikove trditve - kot že rečeno - vsaj na prvi pogled smiselne in se ujemajo z okoliščinami, ki jih navaja tudi toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče nima razloga, da v tem pogledu ne bi sledilo tožniku.

18. Tožnik je na glavni obravnavi prepričljivo izpovedal, da je bil namenjen v Azilni dom takoj po prečkanju meje zato, ker je njegova ciljna država Slovenija. Slovenijo je kot ciljno državo navedel tako v policijskem postopku, kot v prošnji za mednarodno zaščito. Izpovedal je tudi, da je eden izmed razlogov za vložitev njegove prošnje sicer tudi to, da ga ne bi vrnili na Hrvaško. Glede na prej povzeto vsebino obravnavanega pogoja pa je za odločitev v zadevi bistvena presoja tožnikovega namena vložitve prošnje, torej njegovega subjektivnega odnosa do vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Zato sodišče ne presoja zgolj objektivne utemeljenosti njegovih navedb o tem, zakaj za azil ni zaprosil na Hrvaškem oziroma da je vložil prošnjo (tudi) zato, da ne bi bil vrnjen tja, temveč predvsem, ali te navedbe omogočajo utemeljeno sklepanje, da je prošnjo vložil z namenom zlorabe.

19. Tožnik je večkrat izpovedal in bil pri tem konsistenten, da je njegova ciljna država Slovenija, kar logično pomeni, da želi tu ostati. Glede na njegovo jezikovno znanje in stopnjo izobrazbe mu po presoji sodišča tudi ni mogoče pripisovati podrobnega vpogleda v možnosti vložitve prošnje za mednarodno zaščito v posamezni državi, podatki o stanju v namestitvenih centrih za begunce po Balkanu (v tožbi poimenovanih taborišča), pa nenazadnje izhajajo najmanj iz prevladujočih poročil v sredstvih javnega obveščanja. Zato so tožnikove navedbe v tej smeri po presoji sodišča dovolj prepričljive, da ne omogočajo utemeljenega sklepanja, da bi tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi oviral postopek vrnitve Republiki Hrvaški. V takem kontekstu in ne ločeno od drugih navedb, kot je to storila toženka, je po mnenju sodišča mogoče razlagati tudi tožnikovo navedbo, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil „zato, da ne bi bil vrnjen na Hrvaško“, česar tožnik ne zanika.

20. Podobno velja tudi za razloge, ki jih je tožnik navedel za svoje skrivanje pred policijo. Sodišče sicer ne verjame tožniku, da so hodili od prehoda meje do Ljubljane ponoči zaradi ugodnejšega vremena. Tožnik sam je na vprašanje, zakaj ni zaprosil za azil takoj ob vstopu na ozemlje Republike Slovenije, namreč izpovedal, da ima informacijo, da te vrnejo v državo od koder si prišel, če to narediš ob meji. Na zaslišanju je tožnik dalje izpovedal, da je povratnik in da ga je ob prvem ilegalnem prehodu, policija v podobnem policijskem postopku, vrnila na Hrvaško. Sodišče zato ne vidi razloga, da ne bi verjelo tožniku, da je imel že na podlagi lastne izkušnje utemeljen razlog, da je želel priti do Azilnega doma. Tudi v tem pogledu sodišče meni, da od tožnika ni mogoče pričakovati podrobnega poznavanja pravnih norm, ki urejajo odstranitev oziroma vračanje tujcev iz Republike Slovenije, temveč je prej pričakovati, da bo ravnal v skladu z dosedanjimi izkušnjami in z govoricami. Predvsem pa sodišče meni, da iz tožnikovega ravnanja oziroma iz kraja njegovega prijetja izhaja, da je bil verjetno (tudi tokrat) res namenjen proti Azilnemu domu. Toženka ne navaja nobenega razloga, zakaj tožniku v tem pogledu ne verjame, po prepričanju sodišča pa je to okoliščino težko razlagati drugače, kot je to storil tožnik, da bi namreč zaprosil za mednarodno zaščito, posebej v odsotnosti kakršnih koli drugačnih navedb. Ni namreč jasno, zakaj bi tožnik sicer prišel v Ljubljano oziroma vedel za Azilni dom, niti ni logično, da tožnik po večmesečni poti ne bi želel zaprositi za mednarodno zaščito v državi, za katero trdi, da je njegova ciljna država; tudi v tem pogledu toženka ne navaja ničesar drugega..

21. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik prijet 20. 7. 2020, namero o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pa je izrazil 22. 7. 2020. Dvodnevni zamik pri vložitvi prošnje po presoji sodišča ne pomeni obdobja, ki bi zaradi svoje dolžine že objektivno, samo po sebi, pomenilo podlago za sklepanje, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito z namenom zlorabe. To velja še toliko bolj, ker je tožnik tudi v tem pogledu svoje ravnanje jasno in logično razložil.

22. Tožnikova izpoved, da na policijski postaji ni izrazil namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito zato, ker je bil utrujen, sodišče sprejema kot življenjsko sprejemljivo in logično. Tožnik je bil namreč prijet ponoči, po tem, ko je (najmanj) dva dni hodil po Sloveniji, pred tem pa opravil večmesečno pot, večinoma ilegalno, v težkih razmerah, zato je razumno pričakovati, da je bil ob prijetju utrujen. Kot je izpovedal sam, je bil na policijski postaji premražen in izčrpan, postopka na policijski postaji se ne spomni, ve sicer, da je na policijski postaji nekaj podpisoval, ne ve pa kaj. Ocena toženke v izpodbijanem sklepu, da se je tožnik izgovarjal, da je bil utrujen, zato ni utemeljena. Neutemeljena je tudi nadaljnja argumentacija toženke, za dokazovanja odsotnosti namena zaprositi za azil, da če je bil njegov namen res zaprositi za zaščito v Republiki Sloveniji, da bi potem moral prepešačiti še dodatnih nekaj kilometrov do Azilnega doma in bi bil še bolj utrujen, ker ni logična. Tožnik je svojo utrujenost navedel (le) kot razlog za to, da namere ni izrazil takoj na policijski postaji, pri čemer med strankam ni sporno, da je namero izrazil dne 22. 7. 2020. Tako ravnanje po mnenju sodišča ne kaže na kakršno koli zavlačevanje ali odlašanje, toženka pa v tem pogledu ne navaja nobenih drugačnih dejstev, okoliščin ali sklepanja, temveč zgolj pavšalno trdi, da tožniku ne verjame. Tako toženkino sklepanje o tožnikovem namenu vložitve prošnje za mednarodno zaščito zaradi oviranja vrnitve v tem pogledu ostaja neobrazloženo.

23. Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da obstoj drugega izmed prej navedenih zakonskih pogojev za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ne ustrezno ugotovljen, ne obrazložen. Sodišče je zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

24. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila preden je bil odpravljeni akt izdan. Vendar pa odprava izpodbijanega akta pomeni, da so s tem odpravljene tudi vse posledice, ki iz tega akta izhajajo. Z odpravo izpodbijanega sklepa torej preneha pravna podlaga za poseg v tožnikovo svobodo gibanja, česar vrnitev v ponovni postopek ne bi v ničemer spremenila. Sodišče je zato izpodbijani sklep le odpravilo, pripominja pa, da ne vidi ovir, da toženka ne bi kadar koli izdala novega sklepa z enako vsebino, seveda na podlagi ugotovitve, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

K II. točki izreka:

25. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

-------------------------------
¹ Odločbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1112/2020-14 z dne 10. 8. 2020, I U 1016/2020 z dne 22. 7. 2020, I U 1051/2020 z dne 29.7. 2020 in I U 1074/2020 z dne 31.7. 2020.
² Sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1017/2020-14 z dne 24. 7. 2020 in I U 754/2020 z dne 1. 7. 2020.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1914/2013
• sodba I U 170/2014
• UPRS Sodba in sklep I U 1289/2020-14