UPRS Sodba I U 1865/2018-12

Jedro

Toženka je v projektnih pogojih določila neobstoječ pogoj, zato se šteje, kot če sploh ne bi bil določen. Prav tako projektni pogoj tudi ne more biti abstraktna zahteva po splošnem spoštovanju predpisov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Kranj št. 351-99/2018-2 (48/13) z dne 15. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila izdajo soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo poslovnega trgovskega objekta, št. ... na zemljiščih parc. št. 208/8 in 208/1, obe k.o. ... V obrazložitvi navaja, da parceli, na katerih je predviden gradbeni poseg, mejita na lokalno cesto ... zato je z vidika varovanja občinskih cest pristojna soglasodajalka. Sklicuje se na tretjo alinejo projektnih pogojev, ki določa, da je obstoječi priključek na lokalno cesto individualni priključek za namene stanovanjske hiše in vodi preko avtobusnega postajališča. Ker gre pri nameravani novogradnji za poslovni objekt, bo ta priključek uporabljalo več uporabnikov kot do sedaj, zato mora biti skupinski priključek »skladno s predpisi zakoni v cesto gradnji« utemeljen s prometno študijo. Ta je projektni dokumentaciji priložena, vendar v njej niso v celoti upoštevane določbe 11. člena Pravilnika o avtobusnih postajališčih, ki določa, da mora biti avtobusno postajališče v območju nesemaforiziranega križišča ali priključka locirano za križiščem ali priključkom, razen če prostorske ali druge tehnične zahteve tega ne dopuščajo. Iz priložene projektne dokumentacije in terenskega ogleda izhaja, da takšne prostorske in tehnične rešitve, ki dopuščajo drugačno projektno rešitev, obstajajo.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi se prav tako sklicuje na 11. člen Pravilnika o avtobusnih postajališčih in priloženo prometno študijo. Glede slednje ugotavlja, da zgolj navaja zaključek projektanta, da priključka v danem primeru ni mogoče locirati drugje, česar pa z ničemer ne izkazuje. Meni, da so to pavšalno zatrjevanje projektanta ovrgle tako projektna dokumentacija kot tudi ugotovitve terenskega ogleda, ki so potrdile, da obstajajo prostorske in tehnične rešitve, ki dopuščajo drugačno projektno rešitev, ugotavljanje, katero bi tožnik izbral, pa ni v pristojnosti toženke. To je potrdil tudi tožnik sam, ko je po izdani izpodbijani odločbi podal novo vlogo za izdajo soglasja k istemu projektu, le z drugačno projektno rešitvijo priključka, h kateri je toženka podala (sedaj že pravnomočno) soglasje. Že iz projektnih pogojev izhaja, da morajo biti vse projektne rešitve utemeljene oziroma dokazane v projektni dokumentaciji. Ker v obravnavanem primeru ni tako, je tudi drugostopenjski organ zaključil, da predlagane projektne rešitve niso v skladu s projektnimi pogoji.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka v obrazložitvi ne podaja konkretnih razlogov o tem, kateri projektni pogoj naj ne bi bil izpolnjen ter zakaj in v čem naj bi bile predložene projektne rešitve v nasprotju s projektnimi pogoji. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe bi morala izhajati strokovna in utemeljena opredelitev, katera izmed zahtev, ki bi morale biti konkretno navedene v projektnih pogojih, v predloženi projektni dokumentaciji ni bila izpolnjena. Poleg tega bi morala toženka že v projektnih pogojih izrecno navesti določbe predpisov, na podlagi katerih so ti določeni, kar ji nalaga tretji odstavek 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), česar ni storila, posledično pa se na konkretne določbe predpisov tudi ni sklicevala v izpodbijani odločbi. Zato je odločitev v tem delu pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, enako pa tudi dejstvo, da toženka tožnika ni povabila na terenski ogled. S tem, ko mu ni dala možnosti sodelovanja pri terenskem ogledu, ki ga je opravila v postopku za razjasnitev dejanskega stanja, je prav tako zagrešila bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Oporeka tudi navedbi, da obstoj pravnomočnega soglasja, s katerim je toženka podala soglasje k istemu projektu z drugačno projektno rešitvijo, predstavlja utemeljen razlog za zavrnitev soglasja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil razlog za zavrnitev soglasja dejstvo, da projektna rešitev priključka ni bila v skladu s pravili o občinskih cestah in posledično ni zagotavljala zahtevane varnosti v prometu. Tudi ni bila točna navedba tožnika v prometni študiji, da v danem primeru priključka na obravnavano zemljišče do predvidenega poslovnega trgovskega objekta zaradi prostorske omejitve ni mogoče locirati drugje. Naknadno predlagana rešitev k istemu projektu, le z drugačno projektno rešitvijo priključka, je predstavljala sprejemljiv poseg v prostor, zato projektni pogoji v tem primeru niso bili potrebni. Domnevna kršitev pravil postopka, ker toženka tožniku ni dala možnosti sodelovanja pri izvedbi terenskega ogleda, pa, upoštevaje dejansko stanje v tej zadevi, ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev.

5. Tožba je utemeljena.

6. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila vlogo tožnika za izdajo soglasja k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo poslovnega trgovskega objekta, št. ... na zemljiščih parc. št. 208/8 in 208/1, obe k.o. ...

7. Po točki 5.5.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je soglasje potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana skladno s pogoji, ki jih je predhodno določil za njeno izdelavo. Projektni pogoji so po točki 5.5.1. pogoji, ki jih v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in svojimi pristojnostmi določi pristojni soglasodajalec za izdelavo projektne dokumentacije. Pri tem mora v skladu s četrtim odstavkom 50. člena ZGO-1 navesti določbe zakona, ki so podlaga za določitev pogojev in dajanje soglasij, torej za vsak pogoj navesti podlago iz posebnega predpisa.

8. Predmet odločanja v postopku za izdajo projektnega soglasja je torej lahko le skladnost predloženega projekta z jasno, na podlagi izrecno navedenih predpisov določenimi projektnimi pogoji, izdanimi v skladu s četrtim odstavkom 50. člena ZGO-1. Opisana pravna ureditev izrecno omejuje vsebino in obseg odločanja o izdaji projektnega soglasja, ki ga ni mogoče širiti na splošen preizkus skladnosti predložene projektne dokumentacije z vsemi veljavnimi predpisi. Na zgoraj opredeljeno vsebino odločanja se morajo nanašati tudi razlogi, ki jih upravni organ navede v morebitni zavrnilni odločbi.¹

9. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi izdaje soglasja temelji na ugotovitvi, da za predlagano projektno rešitev niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja, ker iz priložene projektne dokumentacije in ugotovitev terenskega ogleda izhaja drugačen zaključek glede možnosti lociranja priključka kot iz prometne študije. To je tožnik priložil projektni dokumentaciji, ker je tak „pogoj“ izhajal iz projektnih pogojev.

10. Vendar taka zahteva po presoji sodišča ne more predstavljati pogoja, skladnega z izvedbenim prostorskim aktom iz pristojnosti toženke. Rezultat pravnega odločanja v postopku izdaje projektnih pogojev bi moral biti natančno določen pogoj, izhajajoč iz materialnih predpisov, ki morajo biti v projektnih pogojih tudi izrecno navedeni. V obravnavanem primeru je v tretji alineji projektnih pogojev navedeno, da mora biti skupinski priključek skladno s »predpisi zakoni v cesto gradnji« utemeljen s prometno študijo. Iz tega je razvidno, da je projektantu kot pogoj naložena izdelava prometne študije, pri čemer ni jasno, iz katerega predpisa to izhaja in kaj naj ta študija dokazuje. To pa po presoji sodišča pomeni, da je toženka v projektnih pogojih določila neobstoječ pogoj, zato se šteje, kot če sploh ne bi bil določen. Prav tako projektni pogoj tudi ne more biti abstraktna zahteva po splošnem spoštovanju predpisov.² Ker torej projektni pogoji v tistem vsebinskem delu, o katerem se smiselno odloča v tem upravnem sporu (priključek na občinsko cesto), sploh ne vsebujejo pogoja, je utemeljen tožbeni ugovor, da toženka v izpodbijani odločbi ni določno navedla, kateri projektni pogoj ni bil izpolnjen ter konkretnih razlogov o tem, zakaj in v čem so predložene projektne rešitve v nasprotju s tem predlogom. Tega tudi ni mogla navesti, saj, kot rečeno, v projektnih pogojih ni določila pogoja, ki bi izhajal iz materialnih predpisov, kar pomeni, da tudi teh ni mogla določno navesti. 11. člen Pravilnika o avtobusnih postajališčih, na katerem bi sicer moral temeljiti konkretni pogoj, pa v Projektnih pogojih ni omenjen.

11. Ker je izpodbijana odločba upravna odločba, mora upravni organ upoštevati prvi odstavek 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba. V obravnavani zadevi to pomeni, da bi morala toženka določno navesti projektni pogoj, za katerega meni, da ni bil izpolnjen ter konkretne razloge o tem, zakaj in v čem je predložena projektna rešitev v nasprotju s tem pogojem. Le tako obrazložena odločba je po eni strani v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, po drugi strani pa investitorju omogoča vložitev učinkovitega pravnega sredstva in sodišču preizkus njene vsebinske pravilnosti ter zakonitosti³. Kot je razvidno zgoraj, izpodbijana odločba navedenim standardom ne ustreza, zato je ni možno preizkusiti. Pomanjkljivih razlogov za zavrnitev soglasja pa ne dopolni niti drugostopenjski organ, ki sicer natančneje navede, da predlagana projektna rešitev ni v skladu s pravili o občinskih cestah in posledično ne zagotavlja zahtevane varnosti v prometu, vendar, enako kot prvostopenjski organ, ne pojasni, zakaj je tako oziroma kateri projektni pogoji niso izpolnjeni. Tudi drugostopenjski organ v obravnavanem postopku lahko namreč zgolj preizkuša, ali je predmetna projektna dokumentacija skladna z izdanimi projektnimi pogoji.

12. Je pa neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na bistveno kršitev pravil postopka, ker ga toženka ni vabila na terenski ogled in mu ni dala možnosti, da bi se o ugotovitvah terenskega ogleda izjavil. Kot navedeno že zgoraj, je predmet odločanja v postopku za izdajo projektnega soglasja lahko le skladnost predloženega projekta s projektnimi pogoji. Terenski ogled bi bil potreben in smiseln za ugotovitev dejanskega stanja kvečjemu pred izdajo projektnih pogojev, naknadno pa oprava tega dejanja nima več dokazne teže. Poleg tega je bil terenski ogled potreben za presojo, ali obstajajo prostorske in tehnične rešitve, ki dopuščajo drugačno projektno rešitev, torej je bil opravljen z namenom preverjanja navedb v prometni študiji, da takšne rešitve ne obstajajo. Ker pa, kot povedano že zgoraj, izdelava prometne študije ni pravno upošteven pogoj, tudi kršitev določb upravnega postopka v zvezi z možnostjo sodelovanja pri tem ogledu ne morejo predstavljati bistvene kršitve pravil postopka.

13. Ker izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti, je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V tem postopku je potrebno upoštevati določbo 50.a člena ZGO-1 in pri utemeljitvi odločitve o izdaji zaprošenega soglasja jasno in konkretno presojati skladnost predmetne projektne dokumentacije z izdanimi projektnimi pogoji brez širjenja preizkusa na splošen preizkus skladnosti predložene projektne dokumentacije s prostorskimi akti, tehničnimi predpisi in zakonodajo. Ne glede na povedano pa sodišče pripominja, da je projektna rešitev, ki predvideva potek cestnega priključka preko avtobusnega postajališča (pa naj gre za individualni ali skupinski priključek), nezakonita, kar bo moral pred izdajo gradbenega dovoljenja, kljub morebitnemu soglasju toženke, preverjati pristojni organ za izdajo gradbenega dovoljenja.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je imel v postopku pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 285 EUR, povečanem za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

¹ Glej sodbo Upravnega sodišča RS III U 173/2012 z dne 3. 12. 2013.
² Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 1089/2010 z dne 14. 4. 2011.
³ Glej I U 1745/2012 z dne 30. 5. 2013

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1089/2010
• sodba I U 1576/2010
• sodba I U 36/2012