<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sklep I U 1319/2019-24

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.1319.2019.24
Evidenčna številka:UP00043092
Datum odločbe:01.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Irena Polak Remškar (preds.), Andrej Kmecl (poroč.), Irena Grm
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:gradbeno dovoljenje - stranska udeležba - vstop v postopek - pravni interes

Jedro

Zahteva tožnikov za vstop v postopek, ki je bila zavrnjena z izpodbijanim sklepom, se nanaša na postopek, ki je bil po vložitvi tožbe končan. Če tega postopka ni več, pa tožniki smiselno ne morejo več uveljavljati niti pravice do vstopa vanj, torej tudi ne sodnega varstva te pravice.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnikov za vstop v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja „za gradnjo 1. in 2. etape nove cestne povezave med ..., do priključka...“. Iz obrazložitve v bistvenem izhaja, da glede na elaborate, ki jih je v postopku predložil investitor, zaradi oddaljenosti nepremičnin tožnikov od gradbišča in načrtovane ceste te nepremičnine ne spadajo v vplivno območje gradbišča oziroma ceste oziroma na njih ni pričakovati ne prekomerne obremenitve s hrupom, ne s trdimi delci in tudi ne vplivov na mehansko stabilnost objektov, zato toženka meni, da tožniki ne izkazujejo pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

2. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri v bistvenem navajajo, da toženka ni odločala o tem, ali bi nameravana gradnja utegnila vplivati na njihove materialne pravice, temveč že o glavni stvari, saj je opravila medsebojno tehtanje dokazov, ki jih je predložil investitor, in dokazov, na katere se sklicujejo tožniki. S tem je tožnike prikrajšala za možnost do seznanitve z navedbami investitorja v postopku ter do izjasnitve do teh navedb, predvsem pa za možnost sodelovanja pri izvedbi dokazov in izjasnitve o uspehu dokazovanja. Podrejeno navajajo še, da je iz podatkov o aktivnosti investitorja, ki so jih uspeli pridobiti, mogoče sklepati, da postopek, na katerega se je nanašala njihova zahteva, sploh še ni bil začet. Toženka jim ni omogočila vpogleda v spis, zato ne vedo, ali je njihova zahteva za vstop v postopek preuranjena, kar bi zahtevalo njeno zavrženje. Če je tako, bi lahko bilo tožnikom onemogočeno vsebinsko uveljavljanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o njihovi zahtevi za vstop v navedeni upravni postopek oziroma podrejeno, naj zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Poleg tega sodišču predlagajo, naj toženki naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t.i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (šesta točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), če niso izpolnjene pa mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1).

5. Sodišče je v tej zadevi tako od tožnikov kot od toženke prejelo obvestili, da je toženka dne 19. 2. 2020 izdala sklep, s katerim je zavrnila investitorjevo vlogo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo gradbenega dovoljenja in zavrgla njegov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. S tem je bil postopek, ki se je začel s tem, ko je investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 127. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP) končan. Iz vpisnika naslovnega sodišča ne izhaja, da bi bila zoper to odločitev vložena tožba v upravnem sporu.

6. Zahteva tožnikov za vstop v postopek, ki je bila zavrnjena z izpodbijanim sklepom, se torej nanaša na postopek, ki je bil po vložitvi tožbe končan (toženka sicer v svojem obvestilu navaja, da je bil postopek „ustavljen“, kar pa ne vpliva na procesno situacijo, ki je nastala z zavrženjem zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja). Sodišče je zato tožnike pozvalo, naj v primeru, če pri tožbi vztrajajo, utemeljijo svoj pravni interes, in jih opozorilo na posledice, če tega ne bodo storili. Tožniki so v postavljenem roku odgovorili, da pri tožbi vztrajajo, ker je bila njihova zahteva z izpodbijanim sklepom zavrnjena, kar pomeni, da je upravni organ odločal o njihovem zahtevku meritorno, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji, saj je zahtevek investitorja zavrgel, poleg tega pa ne morejo vplivati na dejstvo, da o upravnem sporu ni bilo odločeno pred odločitvijo toženke.

7. Po presoji sodišča tožniki s tem niso izkazali pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu. Pravni interes namreč pomeni obstoj tako imenovane pravovarstvene potrebe, torej tožnikove potrebe po sodnem varstvu njegove pravice. Ta pravica je v obravnavani zadevi pravica tožnikov do stranske udeležbe v postopku, na podlagi katerega bi lahko bila izdana odločba, ki bi lahko posegla v njihov pravni interes. Če pa tega postopka ni več, tožniki smiselno ne morejo več uveljavljati niti pravice do vstopa vanj, torej tudi ne sodnega varstva te pravice. Povedano drugače: v primeru uspeha v tem upravnem sporu bi se pravni položaj tožnikov v ničemer ne izboljšal, saj bi ta uspeh pomenil zgolj pravico do udeležbe v postopku, ki ga (več) ni. Sodišče k temu pripominja, da bodo v primeru, če bo vložena nova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za isti objekt, tožniki lahko zahtevali vstop v novi postopek, morebitna odločitev o (vsebinsko sicer enaki) pravici v končanem (in s tem zdaj neobstoječem) postopku pa na njihovo pravico do udeležbe v novem postopku ne more v ničemer vplivati.

8. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja še, da glede na povedano na obstoj pravnega interesa tožnikov ne more vplivati niti procesna pravilnost izpodbijane odločitve, torej ali je toženka ravnala pravilno, ko je njihovo zahtevo zavrnila in ne zavrgla. Kot je bilo obrazloženo, se tako ta zahteva, kot odločitev v njej nanašata izključno na postopek, ki ga ni več in zato tudi ne more več vplivati na pravno korist tožnikov. Glede na izrecne tožbene navedbe pa sodišče vendarle ponovno opozarja na drugi odstavek 127. člena ZUP, iz katerega izhaja, da je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve, izjemo od tega pa pomenijo le primeri iz 129. člena ZUP, med katere ne spada okoliščina, da vloga, s katero je stranka zahtevala uvedbo postopka, ni bila popolna.

9. Ker je sodišče tako ugotovilo, da tožniki ne izkazujejo pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu, je moralo to tožbo v skladu s prej navedeno določbo šeste točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v takem primeru trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče v tem pogledu ugotavlja, da so tožniki sicer zahtevali povračilo stroškov postopka, vendar niso teh stroškov v ničemer konkretizirali oziroma niso navedli, da oziroma kateri stroški so jim sploh nastali. Sodišče zato v tožbenih navedbah ni imelo podlage za odločitev o stroških tega upravnega spora.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.03.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1NzA0