UPRS Sodba I U 1655/2019-36

Jedro

Drugostopenjski organ je v postopku kršil tožnikovo pravico do izjave, saj pred izdajo izpodbijane odločbe ni dal tožniku možnosti izjave o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev oziroma na katera je oprl svojo odločitev. Drugostopenjski organ bi namreč moral tožnika celovito in konkretizirano seznaniti s svojimi ugotovitvami tako glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravnega stanja obravnavane zadeve tako, da bi imel tožnik možnost opredeliti se do njegovih stališč v dejanskem in pravnem pogledu ter tudi ustrezno in zadostno možnost, da bi lahko navedel morebitne nasprotne argumente in predložil ali predlagal ustrezna dokazila v podkrepitev svojih navedb.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008-182/2018-17 z dne 13. 9. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ ugodil pritožbi prodajalke A.A.(v nadaljevanju stranka z interesom) zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 7. 2018 in jo odpravil (1. točka izreka) ter sam odločil o zadevi tako, da je zavrnil tožnikovo vlogo za odobritev pravnega posla po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 2144/2007-III z dne 25. 3. 2009, ki nadomešča prodajno pogodbo za nepremičnino, parc. št. 336/5, k. o. ...in kmetijski del nepremičnine, parc. št. 336/4, k. o. ...(2. točka izreka). Odločil je še, da se zahtevka stranke z interesom in tožnika zavrneta (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da gre za ponovno odločanje po sodbi tega sodišča, I U 2595/2018-12 z dne 16. 5. 2019. Ker stranka z interesom odklanja sklenitev prodajne pogodbe za navedeni zemljišči s tožnikom, tožnik pa je v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) sprejel ponudbo in kot edini podal vlogo za odobritev predmetnega pravnega posla, ostaja bistveno vprašanje, ali je tožnik v času sprejema ponudbe izpolnjeval pogoje za priznanje statusa kmeta. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi navedel, da tožnikove navedbe, da naj bi v letu 2006 obdeloval vsa zemljišča, ki jih je imel takrat v lasti njegov oče, ocenjuje kot neprepričljive. Tožnik trdi, da je večinski del njiv obdeloval sam, nato pa jih v drugem delu leta prepustil v uporabo B.B. in C.C., ki sta posejala krmni dosevek (repo, koruzo za pitnik, ajdo). To naj bi po tožnikovem zatrjevanju izhajalo tudi iz zapisnika o zaslišanju kmetijskega svetovalca Č.Č. z dne 22. 8. 2017. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je omenjeni svetovalec res navedel, da so na tej kmetiji po spravilu glavnega posevka prepustili njive drugemu kmetu, vendar pa ni pojasnil, kolikšno površino od površine 25.670 m2 lastnih zemljišč so prepuščali drugim kmetom v obdelavo. Poleg tega je iz odgovorov Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju AKTRP) z dne 10. 11. 2017 med drugim razvidno, da sta B.B. in C.C. uveljavljala subvencije na zemljiščih, vključenih v sistem GERK, na katerih sta sejala pšenico, silažno koruzo, ječmen in krompir. Iz tega je mogoče sklepati, da na teh zemljiščih nista sejala krmnih posevkov (ajda, repa itd.), in da tožnik ni mogel istočasno pridelovati krompirja, kot sam trdi. Glede na to po oceni drugostopenjskega organa tožnik ni prepričljivo izkazal, da je na 25.670 m2 njiv pridelal 60 ton krompirja. Tudi zapisnik o zaslišanju B.B. z dne 11. 4. 2017 potrjuje ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da bi pridelal 60 ton krompirja na navedeni površini njiv, saj je priča navedla, da je od tožnikovih njiv obdelovala največ 9.000 m2 in ni mogla prepričljivo izpovedati, kakšne poljščine je tožnik prideloval na ostali površini. Kmetijski svetovalec Č.Č. tako v svojem mnenju kot na zaslišanju ni določno navedel, kdaj in na katerih posameznih površinah od skupno 25.670 m2 je tožnik pridelal krompir. Glede na to je drugostopenjski organ zaključil, da tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi dosegel dohodek iz kmetijstva večji od 9.702,40 EUR, zato ga ni mogoče šteti kot kmeta in posledično kot predkupnega upravičenca po prvem odstavku 24. člena ZKZ. Ker tožnik ni uspel izkazati, da je predkupni upravičenec, in ker je stranka z interesom izjavila, da z njim ne želi skleniti prodajne pogodbe, je drugostopenjski organ tožnikovo vlogo za odobritev pravnega posla zavrnil.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopenjski organ svojo odločitev oprl na uradne podatke AKTRP, iz katerih naj bi izhajalo, da sta B.B. in C.C. prek sistema GERK-ov obdelovala 25.670 m2 njegovih njiv, na katerih sta uveljavljala subvencije in tam sejala pšenico, silažno koruzo, ječmen in krompir. Na podlagi tega je drugostopenjski organ sklepal, da na teh zemljiščih nista sejala zgolj krmnih posevkov in da zato tožnik na njih ni mogel istočasno pridelovati krompirja. Podatek o konkretnih poljščinah, ki naj bi jih B.B. in C.C. navedla na zahtevku za uveljavljanje subvencij za leto 2006, pa je tožnik izvedel šele iz izpodbijane odločbe, saj s strani drugostopenjskega organa o tem prej ni bil seznanjen in se zato o točnosti teh podatkov ni imel možnosti izjaviti, s tem pa je bila v postopku kršena njegova pravica do izjave. Podatki, ki sta jih navedla B.B. in C.C., po mnenju tožnika niso točni. Po izpovedbi B.B. in tožnika jasno izhaja, da je tožnik na teh površinah prideloval krompir. Na podlagi oddanega zahtevka za subvencijo še ni mogoče utemeljeno sklepati na vrsto poljščin, ki so dejansko posejane v naravi. Iz izpovedi kmetijskega svetovalca izhaja, da je tožnik prideloval na svojih oziroma formalno na očetovih zemljiščih, pri čemer ni sporno, za katera zemljišča gre. Svetovalec je dovolj natančno izpovedal o tožnikovem pridelku, saj gre za pridelavo izpred 13 let, poleg tega pa o tem, na katerih parcelah točno je tožnik kaj pridelal, niti ni bil vprašan. Pomemben je torej skupni prihodek in ne, na kateri parceli je tožnik prideloval. Drugostopenjski organ je svojo odločitev oprl na podatke o vrsti posejanih poljščin, za katere pa lahko tožnik le domneva, da izhajajo iz tabele, ki je bila priloga dopisu z dne 9. 8. 2019, saj drugostopenjski organ ni navedel, iz katerega dokumenta izhajajo navedeni podatki. Ti podatki so tudi neverodostojni, saj ob tabeli ni navedeno, kaj sploh prikazuje, tabela tudi ni podpisana in žigosana, na njej so določeni podatki dopisani na roko. Z dopisom z dne 9. 8. 2019 je drugostopenjski organ seznanil tožnika le s svojim stališčem glede (ne)izkaza obdelovalnih površin ter razlike med površinami, upoštevanimi v mnenju, in površinami po podatkih AKTRP, ni pa navedel, v zvezi s katerimi pravno odločilnimi dejstvi naj bi bila priložena tabela pomembna, oziroma da naj bi bilo pravno relevantno, katere poljščine sta najemnika pridelovala in da naj bi to izhajalo prav iz te tabele. Poleg tega so podatki o konkretni pridelavi vrste poljščine za uveljavljanje pravice do subvencije irelevantni, ker je izplačilo subvencije odvisno le od vrste dejanske rabe, ne pa od tega, kakšen je bil konkretni posevek. Zato tem podatkom, ki jih na terenu ni nihče preverjal in zanje tožnik do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni vedel, ter so pripisani ročno in brez podpisa osebe, ki jih je pripisala, ni mogoče pripisati dokazne vrednosti. Tožnik navaja še, da je zmotno stališče, da lahko lastnik po izteku roka za sprejem ponudbe sam odloči, ali bo kmetijsko zemljišče prodal ali ne. Iz besedila 23. člena ZKZ ne izhaja, da je treba tudi takrat, kadar je sprejemnik ponudbe le eden, preverjati, ali izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta. Pogoj za prenos lastninske pravice po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, III P 2144/2007 z dne 25. 3. 2009, je namreč le odobritev pravnega posla s strani upravne enote, zato ne drži, da je pogoj za sklenitev pogodbe tudi, da izkaže status kmeta in predkupno pravico. V tem primeru je treba upoštevati sodno prakso, ki je veljala ob sprejemu ponudbe v letu 2007, saj je sicer v neenakem položaju. Pristojna upravna enota preveri le, če je postopek potekal v skladu z ZKZ, ni pa pristojna odločati o tem, ali je pogodba med tožnikom in stranko z interesom sklenjena ali ne. Poleg tega stranko z interesom izdana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani zavezuje in se ne more samovoljno odločiti, da ne bo prodala kmetijskih zemljišč. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo spremeni tako, da zavrne pritožbo stranke z interesom in potrdi prvostopenjsko odločbo z dne 25. 7. 2018 oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo v zvezi z zatrjevano kršitvijo tožnikove pravice do izjave navaja, da je bil tožnik s podatkom o konkretnih poljščinah, ki sta jih B.B. in C.C. navedla na zahtevku za uveljavljanje subvencij, seznanjen v okviru priloge poziva z dne 9. 8. 2019 (dopis AKTRP z dne 21. 9. 2017 s prilogami). Pri tabelah AKTRP gre za uradne podatke, katerih vsebino želi tožnik relativizirati. V konkretni zadevi je namreč bistveno predvsem to, da mnenje KGZ in zaslišanje strokovnjaka, ki je to mnenje podal, ne izkazujeta kdaj in na točno katerih parcelah je tožnik pridelal 1 ha pšenice in 2 ha krompirja. Navedeni strokovnjak je prihodek izračunal na podlagi uporabljenega podatka površine, ki pa je dvomljiv. Če bi tožnik predložil dokazila o samem prihodku (dobavnica, račun, prejemni list ipd.), bi organ ta dokazila upošteval. Vendar, ker tega ni storil in navedeni strokovnjak na zaslišanju ni znal pojasniti, na katerih konkretnih zemljiščih je bil ustvarjen tak prihodek, toženka ni mogla slediti tožniku.

4. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni obdeloval očetove kmetije, ker se je ukvarjal z avtoprevozništvom in ni mogel kmetovati. Iz podatkov AKTRP je razvidno, da so zemljišča obdelovali drugi kmetje, ki so na njih sejali poljščine (ječmen, koruzo, pščenico), ki rastejo sočasno kot krompir in koruza, zato na istem zemljišču ni bilo mogoče pridelovati obojega hkrati. Dokazno breme o statusu kmeta je na tožniku, tožnik pa v postopku ni predložil nobenega objektivnega dokaza, ampak je status kmeta dokazoval le s svojimi izjavami in zaslišanjem svojih družinskih članov ter potrdilom kmetijskega svetovalca, za katerega pa se je na zaslišanju izkazalo, da ne ve ničesar o kmetiji. Dodaten dvom v njegovo verodostojnost vzbuja tudi dejstvo, da je praktično tožnikov sosed. Tožnik ni predložil nobenega računa ali drugega dokazila o prodaji kmetijskih pridelkov, čeprav trdi, da naj bi na leto s prodajo kmetijskih izdelkov zaslužil preko 14.000 EUR. Iz pojasnila FURS je tudi razvidno, da je imel tožnik v letu 2006 katastrski dohodek le v višini 51,46 EUR. Ker tožnik nima predkupne pravice v smislu 23. člena ZKZ, odobritev pravnega posla ni dopustna. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka.

5. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih tožbenih stališčih. Navedbe toženke, da bi moral v postopku predložiti dobavnico, račun, prejemni list, so brez teže, saj je izpovedal, da je pridelke prodajal končnim kupcem doma na kmetiji, računov pa ni izdajal, ker jih zakonodaja v letu 2006 niti ni zahtevala. Katastrski dohodek predstavlja zgolj pavšalno oceno in ne dejanskih dohodkov, ki jih je imel iz kmetijske dejavnosti v letu 2006, zato je za presojo, ali izpolnjuje pogoj pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, neupošteven. Višino dohodkov je dokazal s strokovnim mnenjem Kmetijsko svetovalne službe z dne 9. 11. 2007, slovensko pravo pa ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, da se višina dohodka dokazuje zgolj z izdanimi računi.

6. Stranka z interesom v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah oziroma stališčih. Prodajalec kmetijskih pridelkov je zavezan izdajati račune in voditi poslovanje v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi, ne glede na to, ali je zavezanec za DDV ali ne. Pri tem se sklicuje na pojasnila DURS.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zavrnitvi zahteve za odobritev pravnega posla za nakup nepremičnine, parc. št. 336/5, k. o. ...in kmetijski del nepremičnine, parc. št. 336/4, k. o. ..., med tožnikom kot kupcem in stranko z interesom kot prodajalko.

9. Med strankami ni sporno, da je tožnik sprejel ponudbo stranke z interesom za nakup navedenih nepremičnin in tudi vložil zahtevo za odobritev predmetnega pravnega posla. Prav tako ni sporno, da stranka z interesom odklanja sklenitev prodajne pogodbe za navedeni nepremičnini s tožnikom. Sporno pa je, ali je tožnik v času sprejema ponudbe izpolnjeval pogoje za priznanje statusa kmeta oziroma za predkupnega upravičenca po ZKZ.

10. V zvezi s tem sodišče najprej ugotavlja, da je drugostopenjski organ pravilno upošteval pravno mnenje tega sodišča iz predhodne sodbe, I U 2595/2018-12 z dne 16. 5. 2019, in sicer, da sme stranka z interesom odkloniti sklenitev prodajne pogodbe s tožnikom kot sprejemnikom ponudbe, če se izkaže, da slednji ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa kmeta, torej če ni predkupni upravičenec iz prvega odstavka 23. člena ZKZ.¹ Na navedeno pravno stališče je bil drugostopenjski organ na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri ponovnem odločanju vezan in zato tožnik ne more uspeti z ugovorom, da v tem postopku ni treba ugotavljati, ali izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta, glede na to, da je edini sprejemnik ponudbe in, da naj bi bila stranka z interesom dolžna skleniti prodajno pogodbo z njim. Iz istega razloga so neupoštevne tudi tožbene navedbe, da bi bilo treba upoštevati sodno prakso, ki je veljala ob sprejemu ponudbe v letu 2007. Poleg tega pa se sodišče v okviru ponovnega upravnega spora tudi ne spušča v presojo pravilnosti prejšnje sodbe in pravnega stališča iz nje, ker je tudi sámo vezano na predhodno sodbo, saj v tem primeru niso podane nobene izjemne okoliščine, ki bi lahko upravičevale dopusten odstop od prejšnje sodbe sodišča.²

11. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da mu je bila v postopku kršena pravica do izjave. Drugostopenjski organ je pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku sicer poslal dopis oziroma poziv z dne 9. 8. 2019 (kar je med strankama tudi nesporno) na opredelitev do stališča, da za leto 2006 ni izkazal, da je iz kmetijske dejavnosti dosegel pomemben del dohodka. Vendar pa, kot utemeljeno opozarja tožnik, v navedenem dopisu ni jasno, določno in konkretizirano navedel tudi podatkov o vrstah konkretnih poljščin, ki naj bi jih tretji osebi (B.B. in C.C.) navedli na zahtevku za uveljavljanje subvencije v zvezi z relevantnimi zemljišči, in na katere je drugostopenjski organ (tudi) oprl svojo presojo oziroma izpodbijano odločitev, ter posledično tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni seznanil s svojim stališčem o tem, da na podlagi pridobljenih podatkov o konkretnih kmetijskih rastlinah sklepa, da tretji osebi na teh zemljiščih nista sejali krmnih posevkov (ajda, repa itd.) in da tudi tožnik zato na njih ni mogel istočasno pridelovati krompirja, kot sam zatrjuje. S tem pa je tudi po presoji sodišča drugostopenjski organ v postopku kršil tožnikovo pravico do izjave, saj pred izdajo izpodbijane odločbe ni dal tožniku možnosti izjave o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev oziroma na katera je oprl svojo odločitev (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Drugostopenjski organ bi namreč moral tožnika celovito in konkretizirano seznaniti s svojimi ugotovitvami tako glede dejanskega stanja, kot tudi z vidika pravnega stanja obravnavane zadeve tako, da bi imel tožnik možnost opredeliti se do njegovih stališč v dejanskem in pravnem pogledu ter tudi ustrezno in zadostno možnost, da bi lahko navedel morebitne nasprotne argumente in predložil ali predlagal ustrezna dokazila v podkrepitev svojih navedb. Le tako bi imel tožnik dejansko možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice ter pravne koristi v postopku.³

12. Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da je tožnika seznanila s podatki o konkretnih poljščinah v okviru priloge poziva z dne 9. 8. 2019 (tj. dopis AKTRP z dne 21. 9. 2017 s prilogami (kopije)), vendar pa s tem po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je tožniku omogočila možnost izjave o vseh relevantnih dejstvih, na katerih temelji izpodbijana odločba. V dopisu z dne 9. 8. 2019 je namreč navedeno le stališče drugostopenjskega organa v zvezi z razliko v površinah, upoštevanih v mnenju KGZ z dne 9. 11. 2007, in površinah, kot izhajajo iz tabele za leto 2006, ne pa tudi jasno opredeljeno stališče, da iz podatkov AKTRP (tabele) o konkretnih poljščinah, ki naj bi jih na predmetnih zemljiščih oziroma površinah pridelovali tretji osebi, organ sklepa na to, da tožnik na navedenih zemljiščih ni mogel pridelovati krompirja. Prav tako v tem pozivu tudi ni pojasnjeno, v zvezi s katerimi pravno relevantnimi dejstvi je pomembna priloga tega poziva - dopis AKTRP z dne 21. 9. 2017 s prilogami. S takim splošnim sklicevanjem na prilogo poziva, ne da bi drugostopenjski organ konkretno navedel dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na (ne)izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa predkupnega upravičenca za tožnika, in na katerih drugostopenjski organ (tudi) gradi svojo odločitev, ni mogoče šteti, da je tožnika seznanil z vsemi odločilnimi dejstvi in posledično stališči, ki jih šteje kot relevantna za svoj zaključek v zadevi. S takim ravnanjem je načelo zaslišanje stranke oziroma tožnikova pravica do izjave izgubila svoj pravi pomen, saj tožnik ni mogel vedeti, o katerih vseh relevantnih dejstvih lahko poda svojo izjavo ter predlaga oziroma ponudi ustrezne dokaze. Seznanitev stranke mora biti namreč jasna, konkretna in določna, tako v dejanskem kot pravnem pogledu. Nekonkretizirano in splošno sklicevanje na prilogo (tj. v tem primeru na dopis AKTRP z dne 21. 9. 2017 s prilogami (kopije)) namreč glede na take okoliščine zadeve ne zadostuje.

13. Ker torej po povedanem drugostopenjski organ tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni omogočil izjave o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ter mu ni dal možnosti, da bi se lahko pred izdajo izpodbijane odločbe opredelil do vseh njegovih pravnih in dejanskih stališč obravnavane zadeve, je kršil tožnikovo pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS, s tem pa storil absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki v vsakem primeru terja odpravo izpodbijane odločbe.

14. Sodišče še pripominja, da bi drugostopenjski organ s tem, ko bi sam izvedel ugotovitveni in dokazni postopek ter v njem zaslišal priče in stranke ter po potrebi izvedel še druge dokaze, dobil možnost, da bi pričam postavil ustrezna dodatna vprašanja v smislu celovite razjasnitve dejanskega stanja (8. člen ZUP), če bi bilo to potrebno, sploh z ozirom na to, da tožnik izpostavlja, da na primer priča Č.Č. o določenih dejstvih oziroma okoliščinah, na katere se drugostopenjski organ pri odločanju (tudi) opira, niti ni bil vprašan oziroma zaslišan. Enako bi to možnost dobile tudi stranke postopka. Poleg tega bi si lahko na tak način drugostopenjski organ oziroma uradna oseba sama ustvarila neposreden vtis o izvedenih dokazih in se neposredno prepričala o resničnosti dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi sprejela odločitev, ter bi skladno z 10. členom ZUP presodila vsak dokaz posebej in primerjala z nasprotnimi dokazi ter združila vse dokaze v celoto in o resničnosti relevantnih dejstev presodila (na podlagi izvedenih dokazov) glede na uspeh celotnega dokaznega postopka.

15. Ker je bila torej v obravnavani zadevi storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka, kot prej obrazloženo, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moral organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na postopek, dopolniti dokazni postopek, dejstva pravilno in popolno ugotoviti ter po pravilih postopka ponovno odločiti o zadevi, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti (214. člen ZUP). Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, saj glede na obrazloženo na odločitev ne morejo vplivati.

16. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker je šlo za odločanje po sodbi tega sodišča I U 2595/2018-12 z dne 16. 5. 2019, v zadevi odobritve pravnega posla, uveljavljane pa so bile tudi bistvene kršitve določb postopka, v zvezi s čimer že obstaja upravno sodna praksa.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker so se vse stranke tega upravnega spora skladno 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pisno odpovedale glavni obravnavi.

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika in mu na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 priznalo stroške po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom, ki se je zavzemala za zavrnitev tožbe in je torej zastopala interes tožene stranke, ki v tem sporu ni uspela, temelji na 154. členu ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1.

-------------------------------
¹ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2013.
² Glej tudi Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor (2. spremenjena in dopolnjena izd.), 2. natis, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2018, str. 630.
³ Glej tudi Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor (2. spremenjena in dopolnjena izd.), 2. natis, GV založba, Lexpera, Ljubljana 2018, str. 88-89.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 572/2010
• UPRS sodba I U 791/2015
• UPRS Sodba III U 55/2018-20