UPRS Sodba in sklep I U 1289/2020-14

Jedro

Sodišče se strinja, da okoliščine kot skladna celota dajejo podlago za zaključevanje, da obstaja utemeljena nevarnost, da bi tožnik brez izrečenega ukrepa pobegnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku s sklepom št. 2142-1803/2020/4 (1312-21) z dne 3. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) izrekla pridržanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (prva točka izreka izpodbijanega sklepa). Odločila je, da bo tožnik pridržan v prostorih ..., in sicer od 1. 9. 2020 od 21.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 1. 12. 2020 do 21.00 ure, z možnotjo podaljšanja za en mesec (druga točka izreka izpodbijanega sklepa).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo na ilegalen način pri Strahovici dne 31. 7. 2020 ob 21.00, zaradi česar ga je istega dne obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Nova Gorica (v nadaljevanju PPIU Nova Gorica). Tožnik je hodil po brezpotjih, vstopil v vozilo vodiča, ki ga je čakal na določeni lokaciji in ga odpeljal proti Novi Gorici. Med vožnjo je tožnika prijela policija. Tožnik je bil dne 1. 8. 2020 pripeljan in nastanjen v Center za tujce ... Po dne 5. 8. 2020 podani nameri, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, je bil tožnik prepeljan v Azilni dom ..., kjer je 23. 8. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 1. 9. 2020 dopoldan je zapustil Azilni dom ... in bil ob 17.50 uri prijet s strani italijanskih varnostnih organov, po tem ko je prečkal italijansko mejo. Tožnik je bil vrnjen v Slovenijo, ponovno obravnavan s strani PPIU Nova Gorica, pripeljan v Center za tujce v Postojni in še istega dne mu je izrečena omejitev gibanja, na podlagi prve in druge alineje prve točke 84. člena ZMZ-1.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bila, v skladu s smiselno uporabo 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), njegova identiteta nesporno ugotovljena. Tožena stranka utemeljeno dvomi v osebne podatke tožnika, saj je podatke o datumu rojstva spreminjal. Na policijski postaji in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je tožnik izjavil, da je rojen dne 3. 3. 2000, v lastnoročni pisni izjavi z dne 5. 8. 2020, v kateri je podal namero za azil, pa je sam napisal, da je rojen 17. 12. 2000. Tožnik se v Republiki Sloveniji nahaja brez kakršnegakoli osebnega dokumenta, zato je glavno dokazno sredstvo v postopku ravno njegova izjava, ki pa tekom različnih faz postopka ni bila skladna, kar kaže na njegovo neverodostojnost, zato tožena stranka utemeljeno dvomi v njegove osebne podatke. Tožnik je ob podaji prošnje zatrdil, da bo poskušal pridobiti taskiro, ki jo ima v Afganistanu, a je ni predložil. Tožnikove osebne podatke lahko tožena stranka preveri in ugotovi zgolj z njegovim aktivnim sodelovanjem v postopku, kar pa je mogoče, če se zagotovi njegova prisotnost na ozemlju Republike Slovenije. Zato je bilo tožniku gibanje omejeno na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

Tožena stranka meni, da je tožnikovo prisotnost očitno mogoče zagotoviti le z omejitvijo gibanja, ker je begosumna oseba, saj je pred opravljenim osebnim razgovorom ozemlje Republike Slovenije že enkrat samovoljno zapustil, kljub temu, da je ob podaji prošnje izjavil, da bo počakal na zaključek postopka v Sloveniji in kljub obrazložitvi posledic morebitne samovoljne zapustitve pred zaključitvijo postopka. Zato mu je tožena stranka omejila gibanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker dvomi, da bo tožnik počakal v Republiki Sloveniji, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Da je imel tožnik namen zapustiti Republiko Slovenijo izhaja iz tega, da je kupil enosmerno vozovnico do Nove Gorice, da je po prečkanju meje hitro hodil, da je bil prijet v deset kilometrskem obmejnem pasu, da meje ni zgolj naključno prestopil, ampak se je na ozemlju Italije že dodobra nahajal. Iz izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da je bil tožnik seznanjen s hišnim redom Azilnega doma, ki zapoveduje, da se mora vrniti do 22.00 ure istega dne, ko ga zapusti. Tožnik je izjavil, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil zgolj zato, da ne bi bil vrnjen v BIH in ker je bil utrujen. Tožena stranka meni, da brez osebnega razgovora, ki je v konkretnem primeru potreben, vsebinske odločitve glede na določbe ZMZ-1 ni mogoče izdati. Tožnik je skop pri pojasnjevanju razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Pristojni organi morajo s prosilcem izvesti osebni razgovor, na katerem bi preverjal, kako je sam bil zaradi vojne oškodovan, podrobneje raziskati novačenje, ki mu je bil tožnik podvržen, podrobneje izprašati glede napada, ki ga je doživel in tako ugotoviti, če je slednji povezan z novačenjem. Tako je nujno potrebno izvesti osebni razgovor, saj bo s pridobitvijo omenjenih podatkov, kar se lahko doseže zgolj s sodelovanjem tožnika, pristojni organ pridobil oceno in tudi sliko konkretnega primera in bo tudi lažje podal svojo odločitev. Pristojni organ bo preko poglobljenih vprašanj o prosilčevi izvorni državi, preverjal tudi ali tožnik res prihaja iz Afganistana, saj je ugotovitev izvorne države v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16, z dne 14. 9. 2017, v kateri je zavzeto stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev. Tožena stranka meni, da je le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Na podlagi njegovih ravnanj in izjav je mogoče sklepati, da je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo zgolj zato, da ne bi bil vrnjen v BIH, ravno tako pa ne gre niti slediti njegovim izjavam, da je v Novo Gorico odšel zgolj z namenom ogleda mesta in da se je kar naenkrat znašel v Italiji, saj njegova dejanja kažejo ravno nasprotno. Tožena stranka še navaja, da zaradi organizacije, velikosti in režima varovanja Azilnega doma (kar tudi podrobno opisuje) ni mogoče izvesti ukrepa pridržanja na Azilni dom kot milejšega ukrepa, saj ta ukrep ne bi bil učinkovit.

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da ob ustni seznanitvi z ukrepom tožniku niso bili navedeni in utemeljeni dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Odločitev tožene stranke je nezakonita in ni v skladu s sodno prakso¹, saj za pridržanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca mora biti izkazan dvom v verodostojnost identitete, ki jo zatrjuje. Tožnik pa je pojasnil, da je imel v izvorni državi le taskiro, potni list mu ni bil izdan, da je imel kopijo taskire na poti s sabo, da so mu jo vzeli hrvaški policisti, enako tudi telefon in da je svojemu bratrancu poslal SMS, da mu pošlje taskiro. Opozori na to, da je za postopke mednarodne zaščite značilno, da prosilci velikokrat nimajo nikakršnih listinskih dokazov in predložitev le teh ne bi smela biti pogoj za to, da se prosilcu verjame. Tožnik očita, da ga z neskladji v navedbah datuma rojstva uradna oseba ni nikoli seznanila ter mu ni dala niti možnosti, da jih pojasni. Tožnik je tako v azilnem postopku kot v postopku na policiji ves čas dosledno navajal datum rojstva 3. 3. 2000. V postopku je ostalo nerazjasnjeno, kdo je napisal izjavo, s katero je tožnik podal namero za azil, v kateri naj bi navedel datum rojstva 17. 12. 2000, glede na dejstvo, da je tožnik ob podaji prošnje izjavil, da je nepismen. Ni znano, kdo je to izjavo prevedel in po katerem koledarju je datum napisan. Tega dejstva tožena ni razčistila, čeprav je ukrep omejitve gibanja grajen tudi na tem dejstvu. Tožena stranka niti ob ustni naznanitvi niti v njegovem pisnem odpravku ni utemeljila, zakaj se tožnikove istovetnosti ne da ugotoviti brez izrečenega ukrepa in na kakšen način bo izrečeni ukrep pripomogel k ugotavljanju tožnikove istovetnosti. Ob ustni naznanitvi mu ni bilo pojasnjeno, zakaj obstaja dvom v njegovo istovetnost, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja strank (9. člen ZUP), saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za postopek. Tožena stranka svoje odločbe ne bi smela opreti na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, s čimer je podana absolutna kršitev določb postopka.

Tožnik še navaja, da ga tožena stranka pri ustni naznanitvi ukrepa ni seznanila s tem, katera dejstva želi ugotavljati. Ni jasno, na podlagi katerih kriterijev je bila opravljena ocena begosumnosti, glede na to, da ZMZ-1 definicije begosumnosti ne vsebuje. V ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po kateri bi lahko tožena presojala ali je nevarnost pobega podana, zato za pridržanje tožnika ni ustrezne zakonske podlage. Tožnik se pri tem sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča² in Upravnega sodišča³. Ni sporno, da je bil tožnik seznanjen, da mora do zaključka postopka počakati v Sloveniji, saj tožnik tega ne zanika. Priznava, da so mu povedali, da če gre v drugo Evropsko državo, ga bodo vračali nazaj. Ob seznanitvi z omejitvijo gibanja je tožnik poudaril, da ni samovoljno zapustil Azilnega doma, da če bi hotel iti, ne bi v Sloveniji zaprosil za azil. Povedal je tudi, da dne 1. 9. 2020 ni vedel, da se nahaja v Italiji. Tistega dne je šel s prijateljem na izlet, kupila sta karto za avtobus do Nove Gorice. V Šempetru pri Novi Gorici sta hodila po cesti, ko jima je policist rekel, da naj predložita osebne dokumente. Tožnik je policistu pokazal sliko kartice prosilca za mednarodno zaščito in šele policist jima je povedal, da se nahajata v Italiji. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnik in njegov prijatelj hodila po glavni cesti podnevi, da ju je policist legitimiral na bivšem mejnem prehodu Šempeter, da se nista skrivala in da sta policistu na njegovo zahtevo pokazala dokumente. Tožnik je večkrat povedal ob seznanitvi z omejitvijo gibanja, da ni vedel, da se nahaja v Italiji. Tožena stranka se do tožnikovih navedb ni opredelila oziroma je zgolj zapisala, da so neprepričljive. Tako je postalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik še navaja, da mu tožena stranka povsem neutemeljeno očita namerno izgubo kartice prosilca za mednarodno zaščito, saj v tem primeru tožnik ne bi imel slike kartice prosilca v svojem telefonu in je ne bi pokazal policistu ob legitimaciji na meji z Italijo. Neutemeljeno se mu očita, da je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo zgolj zato, da ne bi bil vrnjen v BIH. Nasprotno. Tožnik je pojasnil, da je v Sloveniji želel dobiti status, da bi tukaj lahko živel. Opozori na kršitev določb prvega odstavka 138. člena ZUP, prvega odstavka 9. člena ZUP in tretjega odstavka 9. člena ZUP. Tožnik meni, da je pavšalna in pomanjkljiva utemeljitev tožene stranke o omejitvi tožnikovega gibanja na območje Azilnega doma. Dejstvo števila varnostnikov in zagotavljanja varnosti ne more biti argument za zapiranje ljudi v Center za tujce, ampak gre za pomanjkljivost na strani tožene stranke. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, če država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu in tudi ne zato, ker zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi 28. člena ter 20. točke Preambule Dublinske uredbe ter 8. člena Direktive o sprejemu v zvezi z 28. členom Dublinske uredbe. Z izrečenim ukrepom je tožena stranka kršila tožnikovo temeljno pravico do osebne svobode, ker gre po svoji značilnosti za odvzem prostosti. Tožnik še navaja, da je treba ukrep pridržanja presojati z vidika pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP, kar je potrjeno že v obširni sodni praksi (npr. odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 116/09).

3. Tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve in tožniku ukine ukrep pridržanja.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogoče verjeti, da je tožnik odšel v Novo Gorico na izlet, ker naj bi od prijatelja slišal, da je lepa. V Sloveniji je veliko krajev, ki so lepi in turistično veliko bolj znani, tožnik pa si je za izlet izbral ravno Novo Gorico, ki je ob meji z Italijo. Kupil si je zgolj enosmerno vozovnico, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da se tožnik nikakor ni imel namena vrniti v Slovenijo. Ni verjeti, da tožnik ni vedel, da je vstopil v Italijo. Tožena stranka še navaja, da trenutno stanje v Azilnem domu ne omogoča izvajanja 24-urnega nadzora nad vsemi prosilci, ker je institucija odprtega tipa. Iz tožnikovih preteklih ravnanj izhaja, da je Azilni dom že enkrat zapustil, zatorej vsekakor ni primeren za izvajanje ukrepa omejitve gibanja. V konkretnem primeru je tožnikovo pravico svobode gibanja treba omejiti zato, da bi se lahko izvršil 84. člena ZMZ-1. Predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

5. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine, ki so v spisu označene kot priloga od A1 do A2, na naroku vloženo pooblastilo, upravni spis ter zaslišalo tožnika. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

8. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II⁴, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

9. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (b) iste določbe, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

10. V prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo in, - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

11. Toženka je svoje ugotovitve o očitnem dvomu v tožnikovo istovetnost oziroma državljanstvo oprla na okoliščine, da tožnik nima pri sebi nobenega osebnega dokumenta; da je v postopku različno navajal datum rojstva; da dokumentov kljub obljubi ni pridobil. Zaradi navedenega zaključuje, da skuša tožnik svoje državljanstvo oziroma identiteto prikriti. Sodišče se s tem sklepanjem v celoti strinja ter zavrača njegove trditve, da tožena stranka ne sledi sodni praksi. Tožnik je na zaslišanju potrdil, da so podpisi na prošnji za mednarodno zaščito, zapisniku o ustni seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja ter nameri za podajo prošnje njegovi. Da je tudi podpis na nameri z dne 5. 8. 2020 njegov, je potrdil izrecno. V zvezi z zapisom datuma rojstva na nameri kot 17. 12. 2000 je tožnik pojasnil, da je osebi, ki je pisala namero, to je bil nek Iranec, povedal, dan in mesec rojstva ... ter da mu je mama povedala, da je star 20 let. Na dodatno vprašanje je pojasnil, da ni mogel preveriti, ali je Iranec prav zapisal datum. Sodišče tožniku v tem delu izpovedbi ne sledi. Vsi ostali podatki (ime in priimek, državljanstvo) v nameri z dne 5. 8. 2020 so namreč pravilni. Sodišče ne najde podlage za zaključevanje, da bi ravno dan in mesec rojstva Iranec zapisal drugače, kot mu je, po izrecni izjavi, rekel tožnik; tožnik namreč sam izpove, da je Irancu rekel ... Glede na to, da tožnik po lastni izpovedi pozna številke, je po presoji sodišča neprepričljiv v zatrjevanju, da ni mogel prebrati zapisanega ter zapisa datuma, preden je namero podpisal.

12. V zvezi s pridobitvijo dokumentov tožnik tudi na glavni obravnavi ni navedel nobenega prepričljivega razloga za to, da taskire - oziroma vsaj njene fotografije - še ni pridobil tudi po tem, ko je bil obveščen, da je okoliščina, da nima dokumentov, eden od ključnih razlogov za omejitev gibanja. Zaslišan sicer izpove, da mu je bratranec odgovoril pred dvema dnevoma, da mu lahko pošlje dokumente. Glede na to, da je po lastni izpovedi tožnika bratranec tisti, ki mu tudi finančno pomaga, da si pošiljata glasovna sporočila, da sta torej v stiku, tožnik ni navedel prepričljivega razloga za to, da ni pridobil še niti fotografije taskire. Tožnik sicer tudi ni konsistenten pri odgovorih v zvezi z mobilnim telefonom, saj na zapisniku o ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja izpove, da je nov telefon kupil od fantov v Azilnem domu, na glavni obravnavi pa zanika, da bi imel svoj mobilni telefon, trdi, da ga uporablja skupaj s prijateljem. Pri tem pa po presoji sodišča tožnikova zatrjevana nepismenost na uporabo mobilnega telefona v bistvenem očitno ne vpliva, saj je tožnik potrdil, da ima možnost uporabe mobilnega telefona (skupaj s prijateljem), da ga zna uporabljati (bratrancu je poslal govorno sporočilo, slikal si je izkaznico prosilca), zato si je tožnikovo pasivnost pri pridobivanju dokumenta, upoštevaje, da mu je znano, da je ugotavljanje identitete eden od razlogov za pridržanje, le težko razlagati drugače, kot da gre za preračunljivost in da se predložitvi osebnega dokumenta izmika. Iz navedenih razlogov se sodišče strinja s toženko, da je mogoče iz tožnikovega ravnanja sklepati, da želi tožnik s tem, da pri sebi nima uradnih dokumentov, prikriti identiteto.

13. Sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, je toženka oprla na ugotovitve, da je enkrat samovoljno že zapustil Slovenijo, čeprav je ob podaji prošnje izjavil, da bo počakal na zaključek postopka v Sloveniji, in čeprav je bil, kar ni sporno, seznanjen s posledicami morebitne samovoljne zapustitve države pred zaključkom postopka; da je kupil enosmerno vozovnico do Nove Gorice; da je po prečkanju meje hitro hodil; da je bil prijet v deset kilometrskem obmejnem pasu. Sodišče se strinja, da navedene okoliščine kot skladna celota dajejo podlago za zaključevanje, da obstaja utemeljena nevarnost, da bi tožnik brez izrečenega ukrepa pobegnil.

14. Tem razlogom sodišče dodaja še, da tožnikovi izpovedbi na glavni obravnavi, da je šel v Novo Gorico na izlet, ker so fantje v Azilnem domu govorili, da je to dober kraj, in da so hoteli obiskat na domu prijatelja od A., ne poklanja vere. Če bi se namreč tožnik imel namen vrniti, bi si, kot to logično zatrjuje tožena stranka, kupil dvosmerno vozovnico. Prav tako ne prepriča odgovor tožnika na naroku, da so tudi povsod drugje kupovali enosmerne karte; kaže namreč zgolj na to, da so na tak način potovali preko držav, saj je tožnik, kar niti ni sporno, vse države, ki jih je prešel do Slovenije, zapustil. Neprepričljiv je tožnik tudi v navajanju razloga, zakaj si je za izlet izbral ravno Novo Gorico. Tožnik namreč zaslišan izpove, da je šel v Novo Gorico na izlet zato, ker so mu rekli, da je kraj lep, poleg tega pa tudi zato, ker ima A. tam prijatelja, ki so ga želeli obiskati. Sodišče ugotavlja, da iz policijske depeše z dne 1. 8. 2020 izhaja, da je bil tožnikov cilj Nova Gorica (nato Italija) in da je bil prijet na poti v Novo Gorico, v Rožni Dolini. Torej izpovedi tožnika, da je razlog za izlet v Novo Gorico to, da so mu v Azilnem domu govorili, da je v Novi Gorici lepo, sodišče ne sledi. Očitno je želel tožnik v Novo Gorico (in nato v Italijo), še preden je prišel v Azilni dom. Tožnik zaslišan tudi izpove, da je bil seznanjen s pravili hišnega reda Azilnega doma, da pa ni bil seznanjen s tem, da bi moral biti ob 22.00 uri nazaj, v čemer pa ni prepričljiv, saj je namreč logično, da je del hišnega reda Azilnega doma tudi zapoved, da se morajo prosilci vrniti do 22.00 ure istega dne. Neprepričljiva je dalje tožnikova izpoved, da so želeli obiskati prijatelja, da pa so zgrešili pot, kjer so jih potem prijeli policisti. Že dne 31. 7. 2020 je, kar ni sporno, tožnik namreč želel v Italijo. Iz policijske depeše z dne 1. 9. 2020 izhaja, da so bili prijeti v 10 km mejnem pasu takoj po prehodu meje z Italijo na bivšem MP Šempeter. Tako sicer ne drži ugotovitev izpodbijanega sklepa, da tožnik meje ni zgolj naključno prestopil, ampak se je na ozemlju Italije že dodobra nahajal, vendar ob ostalih dokazih, ki dajejo podlago za sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, ta okoliščina na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Ob tem sodišče še dodaja, da tožena stranka utemeljeno ni sledila tožnikovim navedbam o okoliščinah poti v Italijo, ki naj bi kazale na to, da tožnik niti ni vedel, da je prešel italijansko mejo in se nahajal v Italiji, saj prej navedeno daje podlago za nasprotno sklepanje.

15. Sodišče se strinja tudi z razlogi tožene stranke o določenih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti in ki jih brez izrečenega ukrepa (kot kaže glede na ugotovitve iz prejšnje točke obrazložitve) ne bi bilo mogoče pridobiti, in sicer da je, upoštevajoč doslej navedene razloge tožnika za mednarodno zaščito, zanjo zaprosil zgolj zato, da ne bi bil vrnjen v BIH in ker je bil utrujen, da je skop pri pojasnjevanju razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, treba preveriti, ali so ti razlogi povezani s kakšnim drugim elementom, ki bi lahko predstavljal razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pravilno toženka navaja tudi, da je določitev izvorne države v postopku mednarodne zaščite odločilno dejstvo, kar nenazadnje izhaja že iz predpisanega postopka priznanja mednarodne zaščite (npr. 21., 22., 23. in 24. člen ZMZ-1). Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), tako pritrjuje tudi sodišče. Tožnik pa ima možnost, da v nadaljevanju postopka priskrbi dokaze o svoji identiteti in s tem tudi sam prispeva k izkazovanju sodelovanja v postopku oziroma k ugotovitvi dejstev, potrebnih za odločitev o njegovi prošnji.

16. Glede na tožbene navedbe, da je postopek mogoče zaključiti tudi brez tožnikove navzočnosti, sodišče dodaja, da druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne govori o zaključku postopka na kakršen koli način, temveč o ugotavljanju dejstev, na katerih temelji prošnja za zaščito. Ustavitve postopka ob fikciji umika prošnje v primeru tožnikovega odhoda tako očitno ni mogoče enačiti z namenom te določbe, ki povsem nedvoumno izhaja iz njenega besedila.

17. Ob tem po presoji sodišča za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Kot že rečeno, morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati⁵. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 tudi opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

18. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva II tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno ter v skladu z Recepcijsko direktivo II opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/2019, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

19. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

20. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj kot neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po naravi stvari sploh mogoče šteti za milejši ukrep.

21. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

22. Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, na podlagi katerega je bila nenazadnje izdana tudi ta sodba. Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

23. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, kjer se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb, v katerih tožnik sicer enači razmere v Centru za tujce z režimom v zaporu, vendar - kot rečeno - tak režim sam po sebi ni v nasprotju s pravno podlago za odreditev tega ukrepa.

24. Sodišče glede na povedano sodi, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oz. tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oz. za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

-------------------------------
¹ Na primer sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 495/2016 z dne 6. 4. 2016, sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 176/2013
² Odločbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019.
³ Odločba Upravnega sodišča RS I U 907/2020 z dne 13. 7. 2020.
⁴ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito
⁵ Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1789/2018-14
• UPRS Sodba in sklep I U 1168/2020-14
• UPRS Sodba in sklep I U 1745/2021-14