UPRS Sodba I U 323/2019-13

Jedro

Razpisni pogoj oziroma obveznost, da je treba po zaključku naložbe z naložbo zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma zagotoviti vsaj eno delovno mesto, odkazuje na opravljanje dela oziroma delovnih nalog po pogodbi o zaposlitvi.

Pogoje za dodelitev sredstev oziroma obveznosti je treba izpolnjevati skozi celotno obdobje zaveze.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, da bi prvostopenjski organ sporni znesek vračila izračunal v skladu z metodo, kot je določena v prvem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011/EUz dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja niti iz obrazložitve ni mogoče sklepati, da je organ na podlagi izračuna, določenega v 30. členu Uredbe 65/2011/EU, prišel do rezultata, da mora tožnik vrniti celotno višino sredstev, ki jo je prejel na podlagi odločbe o pravici do sredstev, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov, ki temelji na vnaprejšnji opredelitvi do pomena in vpliva dokazov na končno presojo, v tem primeru ni dopustna, saj je prvostopenjski organ napravil zgolj splošno vnaprejšnjo oceno pomena predlaganih dokazov in ni izčrpno in prepričljivo argumentiral, zakaj predlagani dokazi ne bi vplivali na odločitev, niti za zavrnitev dokaznih predlogov ni navedel kakšnih drugih sprejemljivih razlogov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba in sklep Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33121-148/2009/77 z dne 10. 10. 2018 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo in sklepom št. 33121-148/2009/77 z dne 10. 10. 2018 (v nadaljevanju izpodbijani akt) je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi odločbe o pravici do sredstev št. 33121-148/2009/13 z dne 21. 4. 2010 (v nadaljevanju odločba o pravici do sredstev), v višini 194.304,69 EUR (1. točka izreka), na račun prvostopenjskega organa v roku 30 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. in 3. točka izreka). Odločil je še, da se tožnikov zahtevek za povračilo stroškov zastopanja zavrne (4. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (5. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je postopek vodil na podlagi Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 (Uradni list RS št. 73/08, 17/09; v nadaljevanju Uredba), ki je veljala ob prijavi tožnika na javni razpis in v odločbi o pravici do sredstev, ter na podlagi določb Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU). Tožnik je kandidiral na Javnem razpisu za ukrep 312 - podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij (v nadaljevanju Javni razpis) in v svoji vlogi z dne 29. 12. 2009 v okviru utemeljitve naložbe „Temeljni cilji rasti“ navedel povečanje števila zaposlenih iz leta 2008 (nič zaposlenih) na enega zaposlenega v letu 2012. V okviru ekonomskih ciljev je utemeljeval, da bo imel v letu 2011 zaposleno eno osebo. V okviru poslovnega načrta je v poglavju 3. „Načrtovane nove zaposlitve“ navedel, da bo v začetku obratovanja večji del storitev izvedenih prek zunanjih podjetij, s povečanjem prodaje pa namerava povečati število zaposlenih predvsem na račun kadra z višjo strokovno usposobljenostjo in višjo izobrazbo na ključnih vodstvenih mestih upravljanja z apartmajsko domačijo. V aprilu 2011 bo zaposlil direktorico A.A.. Iz tabele plana zaposlitve izhaja, da v letih 2008, 2009 in 2010 ni predvidenih zaposlenih, v letu 2011 pa ena zaposlena oseba in prav tako tudi v letu 2012. Glede na to mu je bila na podlagi vloge in priloženega poslovnega načrta skladno s 53. členom ZKme-1 izdana odločba o pravici do sredstev, z izvedbo naložbe in vloženega zahtevka za izplačilo sredstev pa je v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZKme-1 dne 13. 10. 2011 prejel izplačilo sredstev v višini 194.304,69 EUR.

3. Prvostopenjski organ je 7. 3. 2016 opravil ogled investicije na kraju samem. Iz zapisnika št. 33121-148/2009/23 izhaja, da tožnik v letih 2015 in 2016 nima zaposlenih. Iz uradne evidence AJPES izhaja, da je tožnik izkazal podatek o povprečnem številu zaposlenih na podlagi delovnih ur, in sicer v letnih poročil za leta 2010, 2012, 2013, 2014 in 2015 je izkazal podatek nič, v letnem poročilu za leto 2011 pa podatek 0,50. Ker je bil pogoj Javnega razpisa, da mora stranka z naložbo zagotoviti ohranitev oziroma povečanje števila zaposlenih oziroma zagotoviti vsaj eno novo zaposlitev, je bil tožnik, glede na to, da je bilo izplačilo sredstev izvedeno 13. 10. 2011 in da je bila razpisna zahteva, da se mora dejavnost, za katero so bila dodeljena sredstva, opravljati vsaj še naslednjih pet let po izplačilu, obvezan do 13. 10. 2016 imeti vsaj enega zaposlenega. Tožnik v svoji vlogi in poslovnem načrtu za leta 2013, 2014, 2015 in 2016 sicer res ni predvidel zaposlitve delavcev, vendar je njegova obveza, da izpolnjuje ta razpisni pogoj, ostala tudi v tem obdobju. Tožnik je v odgovoru na poziv med drugim sicer navedel, da ima podpisano pogodbo o opravljanju storitev s podjetjem B. in da v letih 2014 in 2015 ni uspel dobiti ustreznega kadra ter da si je ves čas prizadeval zaposliti delavca, vendar ni našel ustreznih kadrov. Pogodbo o zaposlitvi je sklenil z delavko C.C. za obdobje od 1. 6. 2011 do 30. 11. 2011 in z delavko Č.Č. za obdobje od 1. 9. 2016 do 31. 10. 2016.

4. V obrazložitvi je prvostopenjski organ navedel, da je pogoj ohranjanja zaposlitve ali ustvarjanja novih delovnih mest v neizbežni povezavi s ciljem razvoj podeželja, ta cilj, tj. zaposlovanje na podeželju, ki je bil konkretiziran tudi v obliki navedenega razpisnega pogoja, pa je ključnega pomena za razvoj podeželja. Sklicuje se tudi na 68. člen Uredbe. Ta razpisni pogoj nakazuje na pogodbo o zaposlitvi v smislu 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Kriterije za delovno razmerje sta sicer izpolnjevali pogodbi o zaposlitvi za C.C. in Č.Č., vendar sta bili obe sklenjeni za krajše časovno obdobje, pogodba o svetovanje pa ne vsebuje elementov delovnega razmerja in zato ne zadosti razpisnemu pogoju, da mora imeti stranka ob zaključku naložbe najmanj eno zaposlitev.

5. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi navedel, da v tem primeru ne gre za odmerjanje finančnih popravkov po 52. in 53. členu Uredbe št. 1306/2013/EU, saj se ti izrekajo le državam članicam EU s strani Komisije EU in se ne izvršujejo zoper konkretne stranke. Dodaja, da nima možnosti za presojo, v kakšnem sorazmerju do celotne investicije je neizvedeni del oziroma pogoj, ki ga tožnik ni izpolnil. V tem primeru ne gre za podobno situacijo kot v sodbi Sodišča EU v zadevi C-111/15 (Občina D.). V primeru Občine D. je šlo za izplačilo zahtevka, torej za postopek dodelitve, medtem ko gre v tej zadevi za vračilo že prejetih sredstev, ker stranka ni izpolnjevala obveznosti in ciljev, h katerim se je zavezala. V tem primeru ni mogoče določiti sorazmernega deleža sankcije, ki bi ustrezal neizpolnitvi oziroma kršitvi, saj je cilj omogočanje zaposlovanja oziroma povečanja delovnih mest prepleten skozi celotno naložbo in je integriran v sam namen naložbe ter ne gre le za posamezen del zahtevka ali naložbe, ki ne izpolnjuje pogoja. V zvezi s sodbo Sodišča EU v zadevi C-396/12 pa je prvostopenjski organ navedel, da tožnik v ugotovitvenem postopku ni dokazal, da je izpolnil vse pogoje Javnega razpisa, čeprav je to možnost imel.

6. Dalje iz obrazložitve izhaja, da tožnik letno opravi od 120 do 250 nočitev, vendar nima zaposlene nobene osebe, kot je to planiral v poslovnem načrtu, kar pomeni, da ne izpolnjuje obveznosti, določene v Javnem razpisu, in sicer, da mora po zaključku naložbe z naložbo zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma zagotoviti vsaj eno delovno mesto. Navedeno izhaja iz zapisnika z dne 7. 3. 2016, vpogleda v uradno evidenco AJPES in tožnikove obrazložitve, da v letih 2014, 2015 in 2016 ni imel zaposlenih. Z opustitvijo ohranjanja oziroma povečanja delovnih mest oziroma z opustitvijo zagotavljanja vsaj enega delovnega mesta je tožnik kršil določila Javnega razpisa glede svojih obveznosti. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ga je prvostopenjski organ na podlagi četrtega odstavka 90. člena Uredbe v zvezi s petim odstavkom 57. člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12 – ZdZPVHVVR, 26/14 in 32/15; v nadaljevanju Zakon o kmetijstvu) sankcioniral in mu naložil, da mora vrniti sredstva, ki so mu bila že izplačana na podlagi odločbe o pravici do sredstev v znesku 194.304,69 EUR.

7. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 16. 1. 2019 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski akt (1. točka izreka) in odločil, da stroške postopka nosi stranka sama (2. točka izreka). V obrazložitvi je med drugim navedel, da Uredba v primeru neizpolnjevanja obveznosti organu ne daje ne možnosti ne napotila za uporabo prostega preudarka, v okviru katerega bi lahko odločal o primerni in potrebni sankciji, zato niso utemeljene tožnikove navedbe glede sorazmernosti uporabljene sankcije. Poleg tega vračilo sredstev ne pomeni sankcije, temveč gre za neizpolnitev obveznosti. Treba je razlikovati med situacijo, ko del investicije ni upravičen, in situacijo, ko stranka ne dosega ciljev oziroma ne izpolni obveznosti. Pogoj ohranjanja zaposlitve ali ustvarjanja novih delovnih mest je v neizbežni povezavi s ciljem razvoja podeželja, ravno ta cilj, ki je bil konkretiziran v obliki pogoja, pa je ključnega pomena za razvoj podeželja. Obstoj naložbe, ki obratuje, ni zadosten razlog, saj se je z ukrepom zasledoval cilj zaposlovanja oziroma ustvarjanja novih delovnih mest. Najem storitev zunanjega podjetja ne predstavlja delovnega mesta, ustvarjenega z naložbo, temveč gre za uporabo druge delovne sile oziroma delovnega mesta, ki je že ustvarjeno v okviru matičnega podjetja. Tožnik je v poslovnem načrtu predvidel kader z višjo strokovno usposobljenostjo in z višjo izobrazbo na ključnih vodstvenih delovnih mestih z upravljanjem apartmajev, vendar tega ni zagotovil (izjema je mesec april v letu 2011). Predloženi zapisniki o vodenju razgovorov ne odražajo, da je tožnik sploh iskal tak kader, saj pri kandidatih ni podana izobrazba, ugotovljeno pa je bilo, da kandidati ne želijo prevzeti vseh obveznosti. Nedoseganje zastavljenega cilja je razlog za vračilo celotnega zneska in ne le določenega sorazmernega dela. Tožnikovo sklicevanje na 30. člen Uredbe 65/2011/EU ni prepričljivo, ker te določbe ni mogoče uporabiti, saj tožnik ni prejel plačila, da bo zaposlil osebo, temveč upravičeni in izplačani stroški predstavljajo izvedbo investicije. Tako ni mogoče opredeliti neupravičenega stroška, ki bi predstavljal znižanje izplačila, ker tožnik ni izpolnil svoje obveznosti. V tem primeru gre za kršitev namena naložbe, za nedoseganje cilja investicije, zato vračilo predstavlja celotni izplačani strošek. Tožnik kljub poslovanju ni zagotovil oziroma ustvaril vsaj enega delovnega mesta oziroma ni zaposlil vsaj ene osebe za nedoločen čas. Ta pogoj oziroma obveznost pa je ključna, saj gre za osrednji del celotnega podukrepa in ne le za del investicije oziroma za majhen košček celotne zgodbe ter tudi ne za zanemarljiv del pogojev ali obveznosti, temveč za vodilni predmet in cilj celotnega ukrepa financiranja. Drugostopenjski organ je zavrnil tudi tožnikove očitke o pristranskosti in namenskem šikaniranju s strani uradnih oseb.

8. Tožnik v tožbi navaja, da utemeljevanje organov, da naj ne bi izpolnjeval obveznosti in da mora nepretrgoma zagotavljati po pogodbi za nedoločen čas zaposleno osebo vsaj še pet let po zaključku naložbe, ni pravilno. Meni, da je izpolnil vse obveznosti, tj. zagotovitev delovnega mesta oziroma možnosti za opravljanje dela in pridobivanje dohodka ob zaključku naložbe in kontinuirano opravljanje dejavnosti. K zaposlitvi delavca po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas v obdobju petih let se ni zavezal, saj to v projektu ni bilo zahtevano. Uredba je drugače kot naknadna Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba 2011-2013) določala, da je treba ob zaključku naložbe, v tem primeru v letu 2011, zagotoviti vsaj eno delovno mesto. Šele naknadna Uredba 2011-2013 je kot pogoj določila "zaposlitev" ob zaključku naložbe. Izraz "delovno mesto" ne pomeni enačaja s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Delo na delovnem mestu se lahko opravlja tudi na drugih pravnih podlagah, npr. po delovršni pogodbi, prek najema agencijskih delavcev, študentskega dela ipd. Poleg tega organa prepisujeta besedilo naknadne uredbe, navajata pa člene predhodne uredbe oziroma očitata kršitev določb naknadne uredbe, ki pa v tej zadevi ni pravno relevantna.

9. Tožnik očita tudi kršitev pravice do izjave in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijanega akta se ne da preizkusiti, ker toženka ni utemeljila, na kakšni podlagi je zaključila, da naj ne bi opravljal dejavnosti in v čem naj bi bila poraba sredstev nenamenska. Ob koncu naložbe, ki jo zaznamuje pridobitev uporabnega dovoljenja, je namreč zagotovil delovno mesto, ki je bilo najprej zasedeno z zaposlitvijo delavke C.C.. Ves čas je kontinuirano zagotavljal delovno mesto oziroma dohodek podeželskega prebivalstva iz svoje dejavnosti prek različnih pravnih podlag. Prav tako ni bil zavezan, da bo imel pet let od dneva izplačila dalje zaposlene delavce po pogodbi o zaposlitvi.

10. Tožnik dalje navaja, da je drugostopenjski organ dopolnjeval ugotovitveni postopek, v katerem mu ni dal možnosti opredelitve do okoliščin, ki jih je štel za relevantne, s čimer je kršil pravico do izjave. Drugostopenjski organ med drugim ni pojasnil, zakaj ni izvedel predlaganih dokazov (zaslišanje prič, vpogled v priložene pogodbe) in tožnika ni pozval k pojasnitvi, zakaj načrtovanega kadra dejansko ni zaposlil, kot mu to očita v odločbi.

11. Prvostopenjski organ mu je tekom izvajanja predmetnega projekta ves čas dajal signale, da poteka projekt v redu in se je šele naknadno spomnil zoper njega vzpostaviti očitke o domnevnih nepravilnostih. Glede na to se je upravičeno zanesel na dejanja prvostopenjskega organa, ki je celoten čas trajanja projekta s svojimi ravnanji potrjeval, da projekt poteka pravilno. Prvostopenjski organ ne more naknadno pomensko širiti določb predpisov, če so oblikovana nejasno, s podzakonskim predpisom pa ne sme določati obveznosti strank. Prvostopenjski organ je bil o aktualnem številu zaposlenih ves čas sproti obveščen, vendar ni zahteval nobenih pojasnil, niti ni izjavil, da karkoli v poteku projekta naj ne bi bilo v redu.

12. Tožnik navaja, da v tem primeru ni mogoče več poseči v pravnomočno odločbo o pravici, saj je minilo več kot pet let od njene izdaje. Poleg tega bi moral prvostopenjski organ v skladu s 30. členom Uredbe 65/2011/EU ugotavljati dejstva vsaj glede tega, ali je tožnik kriv za domnevno kršitev. Pri tem se sklicuje na sodbe Sodišča EU, v katerih je bila za totalno (100 %) sankcijo izkazana namernost upravičenca, tega pa mu v tem postopku ni mogoče očitati. Prvostopenjski organ bi moral vsebinsko obravnavati vprašanje tožnikove krivde, vendar pa predloženih dokazov ob nedopustni vnaprejšnji dokazni oceni sploh ni izvedel. Tako se prvostopenjski organ ni vsebinsko opredelil do nobenega dokaza, ki odkazuje na tožnikovo dobrovernost, niti ni zaslišal predlaganih prič. Poleg tega je predmetno odločitev sprejela oseba, ki v ugotovitvenem postopku ni sodelovala. Dodaja še, da evropski sklad za razvoj podeželja, v okviru katerega je bil izveden predmetni projekt, primarno ni namenjen zagotavljanju zaposlovanja oziroma subvencioniranju sklepanja pogodb o zaposlitvi, ampak zagotovitvi širših možnosti za razvoj podeželja. Poleg tega organ zahteva totalno vračilo brez upoštevanja že nastalih davčnih obveznosti zaradi prejetih subvencij.

13. Dalje tožnik navaja, da četudi bi bil zavezan zaposliti delavce v letih 2014, 2015 in 2016, te kršitve ne bi mogli šteti za nepravilnost, ki presega 3 % vrednosti glede na namen Javnega razpisa. V zvezi s tem se sklicuje na 30. in 31. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 z dne 7. decembra 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 1975/2006/EU). Iz meril in točkovalnika za ocenjevanje vlog namreč izhaja, da je za ohranjanje števila zaposlenih od 100 možnih točk predvidena le 1 točka, za povečanje števila zaposlenih za 1 pa samo 2 točki. Zato je sankcija v višini 100 % za domnevno kršitev te razpisne postavke očitno nesorazmerna. Zatrjevano kršitev bi se lahko v primeru, da bi bila izkazana, glede na točkovnik ovrednotilo z največ 2 %, ni pa dopustno zahtevati vračila v celoti. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na Uredbo (EU) št. 1306/2013, Uredbo (EU) št. 640/2014 in Uredbo 1975/2006/EU (31. člen) ter na sodno prakso Sodišča EU. Organ bi moral v skladu z načelom sorazmernosti opraviti presojo, v kakšnem sorazmerju do celotne investicije je domnevno neizvedeni del, ki naj ga tožnik ne bi izpolnil. Meni, da se je o vprašanju sorazmernosti v dosedanji praksi že jasno izreklo Sodišče EU, vendar če bi sodišče menilo drugače, v zvezi s tem predlaga postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU. Pri tem se sklicuje še na sodno prakso Sodišča EU in nacionalnih sodišč, na podlagi katere po njegovem mnenju izhaja, da izpodbijani akt pomeni kršitev načela sorazmernosti in da je v nasprotju s pravom EU, nacionalnim pravom ter prakso slovenskih sodišč.

14. Glede na to tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in samo odloči o zadevi oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

15. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da drugostopenjski organ v pritožbenem postopku ni raziskoval dejanskega stanja in pridobival dokazov, ampak je le vpogledal v obstoječo dokumentacijo. Tožnik se ves čas oklepa procesnih določb, da bi s tem odvrnil pozornost od dejanskega stanja. Glede na tožnikove obsežne vloge je imel možnost v postopku opredeliti se do vseh dejstev in okoliščin. Uporabljena pravna podlaga je bila v skladu z ugotovitvami naslovnega sodišča v predhodni sodbi. V tem postopku se tudi nikoli ni ugotavljala krivdna odgovornost, ker ne gre za lažne podatke, niti ne za namerne nepravilnosti, ampak za neizpolnitev ciljev, h katerim se je tožnik zavezal. Obveznost vračila je bila določena že ob vstopu v ukrep. Toženka tudi meni, da je odločitev ustrezno obrazložena. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani akt.

16. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojem tožbenem predlogu.

17. Toženka v pripravljalni vlogi navaja, da je bilo neizpolnjevanje obveznosti definirano in sankcionirano, še preden je tožnik oddal vlogo, zato ne gre za retroaktivno uporabo predpisa. Tožnik se ne more opirati na pravnomočnost odločbe, ki je urejala le pravico do sofinanciranja, ta pravica pa se odraža v tem, da se zanj rezervira del razpisanih sredstev, ki se pod pogoji izplačajo.

18. Tožba je utemeljena.

19. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da mora tožnik vrniti sredstva v višini 194.304,69 EUR, ki jih je prejel na podlagi odločbe o pravici do sredstev, ker po zaključku naložbe z naložbo ni zagotavljal ohranitve oziroma povečanja števila delovnih mest oziroma ni zagotovil vsaj enega delovnega mesta v skladu z obveznostjo, določeno v odločbi o pravici do sredstev oziroma v Javnem razpisu.

20. Prvostopenjski organ je na podlagi naknadnega pregleda v letu 2016 ugotovil, da tožnik nima zaposlene nobene osebe in da zato ne izpolnjuje obveznosti, določene v odločbi o pravici do sredstev, tj. obveznosti iz Javnega razpisa, po kateri mora po zaključku naložbe z naložbo zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma zagotoviti vsaj eno delovno mesto. Navedeno je ugotovil na podlagi opravljenega ogleda (zapisnik z dne 7. 3. 2016), vpogleda v javno evidenco AJPES in tožnikove navedbe, da v letih 2014, 2015 in 2016 nima zaposlenih. Glede na to mu je na podlagi četrtega odstavka 90. člena Uredbe v zvezi s petim odstavkom 57. člena Zakona o kmetijstvu izdal izpodbijani akt, s katerim je zahteval vračilo dodeljenih sredstev.

21. Po petem odstavku 57. člena Zakona o kmetijstvu se neizpolnjevanje drugih obveznosti, ki izhajajo iz pravice do sredstev, sankcionira v skladu s podzakonskim predpisom iz 10. člena tega zakona. Po četrtem odstavku 90. člena Uredbe v primeru, kadar prejemnik sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so mu bila dodeljena, ali ne izpolnjuje zahtev iz te uredbe in odločbe o dodelitvi sredstev, ali je sredstva pridobil nezakonito na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, prvostopenjski organ izda odločbo, s katero zahteva vračilo dodeljenih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.

22. Kot izhaja iz izpodbijanega akta in drugostopenjske odločbe, in kar med strankama niti ni sporno, je v 4. točki izreka odločbe o pravici do sredstev določeno, da se kršitev oziroma neizpolnjevanje obveznosti, prejetih iz naslova tega ukrepa, kot so določene v Javnem razpisu, Uredbi in ZKme-1, sankcionira. V Javnem razpisu je med posebnimi pogoji v okviru obveznosti upravičenca (med drugim) določeno, da mora upravičenec po zaključku naložbe z naložbo zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma zagotoviti vsaj eno delovno mesto. Obveznosti upravičenca so določene tudi v Uredbi, ki v 4. točki osmega odstavka 68. člena določa, da je obveznost upravičenca tudi, da mora po končani naložbi zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma zagotoviti vsaj eno delovno mesto.

23. Izpodbijani akt temelji na neizpolnjevanju obveznosti iz Javnega razpisa, ki določa, da mora tožnik po zaključku naložbe z njo zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma zagotoviti vsaj eno delovno mesto. Tožnik v zvezi s tem najprej ugovarja, da se lahko delo na delovnem mestu opravlja ne samo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kot trdita organa, temveč tudi na drugih pravnih podlagah, kot na primer po delovršni pogodbi, prek najema t. i. agencijskih delavcev, študentskega dela ipd. Meni tudi, da izraz „delovno mesto“ ne pomeni enačaja s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da ni bil zavezan k zaposlitvi delavca po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas v obdobju petih let po zaključku naložbe.

24. V zvezi s tem se sodišče strinja s presojo toženke, da v tem primeru razpisni pogoj oziroma obveznost, da je treba po zaključku naložbe z naložbo zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma zagotoviti vsaj eno delovno mesto, odkazuje na opravljanje dela oziroma delovnih nalog po pogodbi o zaposlitvi. Delovno mesto je namreč treba v tem primeru tudi po mnenju sodišča glede na predmet podpore (65. člen Uredbe¹) oziroma Javnega razpisa² razlagati v pomenu, da gre za najnižjo organizacijsko enoto v delovnem procesu, ki je sestavljena iz posameznih nalog, ki jih delavec opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi.³ Iz tega sledi, da bi moral tožnik glede na okoliščine obravnavane zadeve za to, da bi izpolnil sporno obveznost, zagotavljati zaposlitev delavca(e) po pogodbi o zaposlitvi, in ne morebiti prek študentske napotnice oziroma druge pogodbe o sodelovanju, kot zmotno meni tožnik. Le na tak način bi lahko v obravnavani zadevi izpolnil sporno obveznost iz odločbe o pravici do sredstev oziroma Javnega razpisa. Navedeno podpira tudi ureditev po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki v drugem odstavku 13. člena določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4.,⁴ v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Glede na to tožnik navedene sporne obveznosti s sklenitvijo pogodbe o opravljanju storitev s podjetjem B. tudi po mnenju sodišča ni mogel izpolniti, saj v tem primeru ni šlo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere bi delavec opravljal naloge na določenem delovnem mestu pri delodajalcu, ampak za podjemno pogodbo, sklenjeno med tožnikom kot naročnikom in izvajalko, tj. B..

25. Glede na okoliščine obravnavane zadeve pa tožnik tudi ni mogel uspešno izpolniti sporne obveznosti (zgolj) s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi z delavkama C.C. in Č.Č. Tožnik je namreč z delavko C.C. sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 1. 6. 2011 do 30. 11. 2011, z delavko Č.Č. pa za čas od 1. 9. 2016 do 31. 10. 2016 (navedeno je med strankama nesporno, saj temu tožnik v tožbi konkretizirano ne oporeka). Obe pogodbi o zaposlitvi sta bili torej sklenjeni za nekaj mesecev v posameznem letu 2011 oziroma 2016, kar pa tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik s tem (še) ni mogel izpolniti sporne obveznosti, saj ni kontinuirano, daljše časovno obdobje zagotavljal povečanja delovnih mest. Očitana obveznost se je namreč glasila na zagotavljanje ohranitve oziroma povečanje števila delovnih mest, kar že na podlagi jezikovne in teleološke razlage jasno nakazuje na dalj časa trajajoče zagotavljanje delovnih mest oziroma njihovega povečanja z zaposlitvijo delavcev po pogodbah o zaposlitvi (in ne morebiti zgolj na enkratno zagotovitev delovnega mesta, npr. za en ali nekaj mesecev). V nasprotnem bi se namreč izničil pravi smisel in namen tako opredeljene obveznosti, ki je nedvomno v zagotavljanju ohranjanja in povečanja delovnih mest za daljše časovno obdobje. Glede na to tudi po presoji sodišča sporna obveznost glede na okoliščine obravnavane zadeve ni mogla biti izpolnjena že s tem, da je tožnik v kritičnem obdobju samo za nekaj mesecev sklenil pogodbi o zaposlitvi z delavkama.

26. Pri tem se sodišče tudi strinja s toženko, da je treba v tej zadevi pogoje za dodelitev sredstev oziroma obveznosti, torej tudi obravnavano obveznost, izpolnjevati skozi celotno obdobje zaveze. Glede na to, da je bil tožnik zavezan, da mora dejavnost, za katero so bila dodeljena sredstva, opravljati še vsaj naslednjih pet let po izplačilu sredstev, tj. v tem primeru do 13. 10. 2016 (V. poglavje Javnega razpisa - Pogoji za dodelitev sredstev, posebni pogoji, peta alineja v okviru obveznosti upravičenca), je torej moral v tem časovnem obdobju dosledno izpolnjevati tudi vse pogoje oziroma obveznosti, med drugim tudi obveznost, da z naložbo zagotavlja ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma vsaj eno delovno mesto. To nujno a priori ne pomeni (tudi) sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas⁵ ali za obdobje petih let, kot navaja tožnik, pomeni pa, da mora upravičenec (vsaj) skozi navedeno petletno časovno obdobje kontinuirano zagotavljati delovna mesta s sklepanjem pogodb(e) o zaposlitvi, kar je tudi namen sporne obveznosti. V nasprotnem bi lahko razlaga, kot jo ponuja tožnik, po mnenju sodišča pripeljala do pravno nevzdržne situacije, ko bi lahko upravičenec, ki je prejel sredstva, izpolnil sporno obveznost že s tem, da bi v trenutku dokončanja naložbe za kratko časovno obdobje, na primer samo za en mesec, zaposlil delavca in že s tem formalno izpolnil prevzeto obveznost. Taka interpretacija izpolnitve sporne obveznosti bi bila nelogična in v nasprotju s pravim smislom in namenom tako določene obveznosti. Da je treba po končani naložbi z naložbo zagotavljati ohranitev oziroma povečanje števila delovnih mest oziroma zagotoviti vsaj eno delovno mesto, namreč tudi po presoji sodišča v tem primeru ne more pomeniti zagotavljanja povečanja števila delovnih mest zgolj v trenutku končanja naložbe (na primer le v trenutku pridobitve uporabnega dovoljenja za naložbo, kot navaja tožnik), ampak je treba to obveznost, da upravičenca ne doletijo predvidene sankcije, izpolnjevati v daljšem časovnem obdobju po zaključeni naložbi, torej v tem primeru vsaj v obdobju petih let, kot prej navedeno. V vsakem primeru pa velja, da je treba vprašanje izpolnjevanja določene obveznosti oziroma pogoja ugotoviti in presoditi ob upoštevanju vseh okoliščin konkretne zadeve.

27. Na pravilnost navedene presoje glede neizpolnitve obveznosti ne more vplivati tožbeni ugovor, da sta se organa v odločbah dejansko opirala na določbe naknadno sprejete Uredbe 2011-2013, saj je v tem primeru očitek tožniku uperjen v neizpolnjevanje sporne obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev oziroma iz Javnega razpisa, ki pa sta jo organa ne glede na to pravilno presodila in opredelila tako, kot se je glasila v Javnem razpisu. Iz istega razloga je nerelevanten tudi tožbeni ugovor, da naj bi bila sporna obveznost določena s podzakonskim predpisom, saj je v tej zadevi bistveno, da je bila navedena obveznost določena (tudi) v Javnem razpisu in da je bil tožnik z njo v Javnem razpisu tudi vnaprej seznanjen oziroma obveščen.

28. Prav tako ni utemeljeno tožbeno stališče glede poseganja v pravnomočno odločbo o pravici do sredstev, saj v tem primeru ne gre za poseg v predhodno pravnomočno odločbo, temveč za postopek ugotavljanja neizpolnjevanja ali kršitev obveznosti, ki ima podlago v 57. členu Zakona o kmetijstvu in četrtem odstavku 90. člena Uredbe, oziroma za preverbo izpolnjevanja pogojev oziroma spoštovanja obveznosti, ki se je v obravnavani zadevi zaključila z izdajo nove odločbe, tj. izpodbijanega akta. V tem primeru tudi ni šlo za poseben primer odprave odločbe prve stopnje po 42. členu ZKme-1. Tožnik ne more uspeti niti z ugovorom, da je odločitev sprejela oseba, ki ni sodelovala v ugotovitvenem postopku, saj ni konkretizirano pojasnil, kako naj bi navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve v tej zadevi.

29. Se pa sodišče strinja s tožnikom, da bi moral prvostopenjski organ uporabiti tudi določbe 30. člena Uredbe 65/2011/EU. Ta določa: „1. Plačila se izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo. Določi: (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. 2. Če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, se zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. Poleg tega se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto. 3. Znižanja in izključitve iz odstavkov 1 in 2 se smiselno uporabljajo za neupravičene izdatke, ugotovljene pri pregledih na podlagi členov 25 in 29.“

30. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem aktu sicer navedel, da se v tem primeru uporabi tudi Uredba 65/2011/EU kot ena od pravnih podlag, vendar pa prej citirane določbe 30. člena pri odločanju ni uporabil. Iz tretjega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU namreč izhaja, da se znižanja in izključitve po tem členu smiselno uporabljajo tudi za neupravičene izdatke, ugotovljene pri pregledih na podlagi 25. in 29. člena, torej tudi v primeru t. i. naknadnih pregledov, za kar je šlo v tej zadevi. Metoda izračuna, določena v prvem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011/EU namreč zagotavlja sorazmernost.⁶ Iz obrazložitve izpodbijanega akta pa ne izhaja, da bi prvostopenjski organ sporni znesek vračila izračunal v skladu z metodo, kot je določena v citiranem prvem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011/EU, niti ni iz obrazložitve mogoče sklepati, da je organ na podlagi izračuna, določenega v 30. členu Uredbe 65/2011/EU, prišel do rezultata, da mora tožnik vrniti celotno višino sredstev, ki jih je prejel na podlagi odločbe o pravici do sredstev, kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta. Zato se s tega vidika izpodbijanega akta ne da materialnopravno preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

31. Navedba prvostopenjskega organa, ki jo je ponovil tudi drugostopenjski organ, da v tem primeru ni mogoče določiti sorazmernega deleža sankcije, ki bi ustrezal neizpolnitvi obveznosti oziroma kršitvi, ker je cilj omogočanje zaposlovanja oziroma povečevanja delovnih mest prepleten čez celotno naložbo, integriran v namen naložbe, in da ne gre zgolj za posamezen del zahtevka ali naložbe, ki ne izpolnjuje pogojev, pa po presoji sodišča v ničemer ne pojasni uporabe metode izračuna po 30. členu Uredbe 65/2011/EU, niti ne, ali je organ to metodo izračuna sploh uporabil ali ne. Iz navedenega tudi ni mogoče sklepati, ali je izračun po metodi iz prvega odstavka 30. člena Uredbe 65/2011/EU pripeljal do zneska, ki je enak znesku celotne višine prejetih sredstev po odločbi o pravici do sredstev. Navedbe drugostopenjskega organa v smislu, da je treba razlikovati med situacijo, ko del investicije ni upravičen, in situacijo, ko stranka ne dosega ciljev oziroma ne izpolni obveznosti, ter da ni mogoče ugovarjati, da obveznost vračila celote izplačanih pomoči v primeru neizpolnjevanja pogojev za dodelitev zadevne pomoči ni sorazmerna glede na želeni cilj, ker je upravičenec izvedel naložbo in sedaj opravlja dejavnost, a brez zaposlenih, ter da ne gre za zanemarljiv del pogojev ali obveznosti, ampak za vodilni predmet in cilj ukrepa financiranja, pa tudi ne pojasnjuje uporabe določb 30. člena Uredbe 65/2011/EU oziroma izračuna po tem členu. Pri tem sodišče pripominja, da je vsebinsko smiselno enako določbo vsebovala tudi Uredba 1975/2006/EU (31. člen), na katero se je skliceval predmetni Javni razpis. Že v samem Javnem razpisu je bilo namreč (med drugim) navedeno, da v kolikor znesek, do katerega je upravičenec upravičen po pregledu upravičenosti zahtevka, presega znesek, ki je dodeljen upravičencu, za več kot 3 %, se za razliko uporabi znižanje zneska glede na 30. in 31. člen Uredbe 1975/2006/EU.

32. Drugostopenjski organ je v svoji odločbi navedel, da določbe 30. člena Uredbe 65/2011/EU ni mogoče uporabiti, ker tožnik ni prejel plačila, da bo zaposlil osebo, temveč da upravičeni in izplačani stroški predstavljajo izvedbo investicije, in da ni mogoče opredeliti neupravičenega stroška, ki bi predstavljal znižanje izplačila, ker tožnik ni izpolnil svoje obveznosti. Vendar pa je taka razlaga o tem, zakaj v tem primeru naj ne bi bilo mogoče uporabiti 30. člena Uredbe 65/2011/EU, nerazumljiva. Na tej podlagi namreč ni mogoče presoditi, kako oziroma na podlagi kakšnega izračuna ter po kateri metodi in v skladu s katero pravno podlago je organ prišel do zneska vračila, ki predstavlja celoten izplačani strošek. Poleg tega je tožnik že v upravnem postopku (enako kot v tožbi) uveljavljal, da iz meril in točkovalnika za ocenjevanje vlog v zvezi z Javnim razpisom izhaja, da je bila za merilo oziroma pogoj ohranjanja števila zaposlenih oziroma povečanja števila zaposlenih za 1 predvidena samo 1 točka oziroma 2 točki od vseh 100 možnih točk. Do navedenih tožnikovih trditev pa se organa v svojih odločbah sploh nista konkretizirano opredelila tako, da bi bil s tega vidika mogoč vsebinski preizkus. Pri tem sodišče pripominja, da je iz Javnega razpisa razvidno, da je moral upravičenec za dodelitev sredstev izpolnjevati več pogojev in ne zgolj spornega razpisnega pogoja.

33. Glede na obrazloženo sodišče presoja, da odmerjena višina sredstev, kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta in ki jo mora tožnik vrniti, ni konkretizirano, jasno, nedvoumno in argumentirano obrazložena, tako da bi bil glede na relevantno materialnopravno podlago, na katero se sklicujeta tudi organa, mogoč celovit vsebinski preizkus izpodbijane odločitve (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

34. Sodišče tudi soglaša s tožnikom, da je prvostopenjski organ v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov (zlasti glede predlogov za zaslišanje prič) napravil vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je še pred izvedbo dokazov vnaprej vrednotil njihov uspeh v smislu, da ne bi mogli (dodatno) prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja oziroma da so nepotrebni. Taka zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov, ki temelji na vnaprejšnji opredelitvi do pomena in vpliva dokazov na končno presojo, pa v tem primeru ni dopustna, saj je prvostopenjski organ napravil zgolj splošno vnaprejšnjo oceno pomena predlaganih dokazov in ni izčrpno in prepričljivo argumentiral, zakaj predlagani dokazi ne bi vplivali na odločitev, niti ni za zavrnitev dokaznih predlogov navedel kakšnih drugih sprejemljivih razlogov. Prvostopenjski organ je vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje presojal, še preden jih je sploh izvedel, kar je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). S tem je napravil bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi, to pa je že samo po sebi razlog, zaradi katerega je treba izpodbijani akt odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje pristojnemu organu. Pri tem sodišče pripominja, da je v prvem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011/EU (med drugim) določeno, da se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.

35. V zvezi s tožbenim predlogom za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU sodišče pojasnjuje, da na podlagi prvega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS)⁷ in ob upoštevanju 267. člena PDEU sodišče lahko odstopi predhodno vprašanje v odločanje Sodišču EU, kadar je odločitev sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava EU. Za tak položaj pa v tem primeru glede na prej obrazloženo ne gre, saj predložitev predlaganega preliminarnega vprašanja ni potrebna za odločitev v tej zadevi.

36. Glede tožnikovega sklicevanja na vloge, navedbe in dokaze, ki jih je podal v upravnem postopku, sodišče dodaja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago tožbe, saj tožnik s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje izpodbijane odločitve. Zato se sodišče ni izrecno opredeljevalo do navedb in dokaznih predlogov, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

37. Ker je torej glede na obrazloženo izpodbijani akt obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, in se ga ne da materialnopravno preizkusiti, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. S tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča iz te sodbe, ki se nanašajo na postopek, po potrebi dopolniti dejansko stanje in glede na (morebitno) novo dejansko in pravno stanje ponovno odločiti o zadevi, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti (214. člen ZUP). Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, saj glede na obrazloženo na odločitev ne morejo vplivati.

38. Tožnik je sicer (med drugim) predlagal, da sodišče samo odloči o stvari, vendar za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso izkazani pogoji po 65. členu ZUS-1. V obravnavani zadevi, ko je izpodbijani upravni akt obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami upravnega postopka in se ga niti ne da materialnopravno preizkusiti, narava stvari namreč ne dopušča takega sodnega odločanja, poleg tega pa tudi podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage.

39. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

40. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki jih je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena OZ).

-------------------------------
¹ Po prvem odstavku 65. člena Uredbe so predmet podpore naložbe v registrirana mikropodjetja na podeželju, ki zagotavljajo nova oziroma ohranjajo delovna mesta in povečujejo dohodek podeželskega prebivalstva za dejavnosti, določene s šestim odstavkom 66. člena te uredbe.
² poglavji I. in III. Javnega razpisa
³ Tako (glej tudi) Pravni terminološki slovar, geslo: delovno mesto, dostopno na https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/pravni/iskalnik?iztocnica=d%C3%A9lovno%20m%C3%A9sto#v.
⁴ Člen 4 ZDR-1 določa: „(1) Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. (2) V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti.“
⁵ Sodišče pripominja, da skladno z zakonodajo velja, da se pogodbo o zaposlitvi praviloma sklepa za nedoločen čas, razen če z ZDR-1 ni drugače določeno (prvi odstavek 12. člena ZDR-1).
⁶ Glej in primerjaj smiselno s sodbo Sodišča EU v zadevi C-111/15 z dne 7. 7. 2016.
⁷ Prvi odstavek 113.a člena ZS se glasi: "Kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti, v skladu z mednarodno pogodbo, s katero Republika Slovenija prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na institucije Evropske unije."

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 236/2015-13
• VDSS Sodba Pdp 1003/2016
• sodba I U 360/2009