UPRS Sodba III U 197/2020-12

Jedro

Tožena stranka v obravnavani zadevi ni izpeljala ugotovitvenega postopka in tožnice ni pozvala, naj se o njenih ugotovitvah izjavi. V izpodbijani odločbi tožena stranka zgolj pojasnjuje svoje stališče, da glede na pridobljene podatke ter ob upoštevanju dejstva, da jo tožnica ni obvestila o spremenjenih okoliščinah (tj. prodaji podedovanega premoženja), ki lahko vplivajo na dodeljeno brezplačno pravno pomoč, te ni pozivala k izjasnitvi, saj meni, da gre šteti, da se je tožnica s tem, ko ni izpolnila svoje obveznosti glede obveščanja tožene stranke, odpovedala posebnemu ugotovitvenemu postopku. Tako stališče tožene stranke je zmotno. Kolikor bi bil namen zakonodajalca, da se neupoštevanje obveznosti obveščanja šteje kot podlaga za to, da strokovna služba za brezplačno pravno pomoč ni dolžna izpeljati ugotovitvenega postopka, bi bilo to v zakonu določeno. Tako pa za razlago, kot jo je sprejela tožena stranka, ni nobene materialne podlage, torej je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, taka razlaga pa krši pravico stranke do poštenega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v ..., št. Bpp 20/2020 z dne 16. 9. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v ... (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo, št. Bpp 20/2020 z dne 13. 3. 2020, tožnici dodelilo izredno brezplačno pravno pomoč v obliki oziroma obsegu pravnega zastopanja na I. stopnji v nepravdnem postopku zaradi zaupanja mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve preživnine zanje ter ureditve stikov, ki ga to sodišče vodi pod opr. št. II N 106/2020. Za izvajanje te pomoči je bil določen A.A., odvetnik v ....

2. Z odločbo št. Bpp 20/2020 z dne 16. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je tožena stranka ugotovila, da je tožnici najpozneje dne 30. 4. 2020 prenehala upravičenost do brezplačne pravne pomoči, prejete po odločbi št. Bpp 20/2020 z dne 13. 3. 2020 (1. točka izreka). Odločila je, da se odvetnik A.A. zato razreši in da je v roku 15 dni dolžan vrniti napotnico (2. točka izreka), določila pa še, da bo tožnica dolžna povrniti eventualno nastale stroške iz naslova neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči po prej navedeni odločbi, o čemer bo odločeno s posebno odločbo (3. točka izreka).

3. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe uvodoma citira določbe 41., 42. in 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter pojasnjuje, da morajo biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjeni tako materialni pogoji iz 12., 13. in 14. člena ZBPP, kot tudi vsebinski pogoji. V času, ko je bila tožnici izdana odločba, s katero ji je bila dodeljena brezplačne pravna pomoč, so bile določbe 12., 13. in 14. člena ZBPP v zvezi s 13., 14., 20., 21., 22., 23. in 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ter 12., 14., 15., 17. in 18. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) pravna podlaga za ugotovitev njenega dohodkovno premoženjskega stanja. Enako to velja tudi sedaj. Odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je bila tožnici izdana na podlagi dejstva, da je bila ta po odločbi CSD upravičena do redne denarne socialne pomoči, in sicer za čas od 1. 12. 2019 do 31. 5. 2020. Ta odločba ji je bila kljub izkazanemu solastništvu podedovanih nepremičnin izdana zato, ker so bile te predmet prodaje, tožnica pa še ni razpolagala z likvidnimi sredstvi.

4. Tožena stranka je ob nadaljnjem spremljanju tožničinega materialnega položaja po uradni dolžnosti opravila poizvedbe pri banki in v zemljiški knjigi ter ugotovila, da je tožnica s kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenila dne 25. 2. 2020, prodala svoj solastniški delež do 1/3 na 13 predhodno podedovanih nepremičninah, ki jih v nadaljevanju našteva. Po pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo tožnica od kupcev najprej pridobila nakazilo are v znesku 3.000,00 EUR, in sicer v dveh dneh po sklenitvi pogodbe, preostali delež kupnine v njej pripadajočem znesku 22.917,03 EUR pa najpozneje do 31. 3. 2020. Iz bančnih potrdil izhaja, da je tožnica aro na svoj račun prejela dne 26. 2. 2020, preostanek kupnine pa dne 30. 4. 2020. S tem je skupaj prejela 25.917,03 EUR, pri čemer je znatni del nakazanih zneskov v višini 22.000,00 EUR z osebnega računa dvignila peti dan po nakazilu.

5. Tožnica je bila v odločbi, s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, poučena, da mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je bila ta odobrena ter da mora sodišče do dneva dokončnega obračuna obveščati o vsakem dejstvu in okoliščini oziroma o spremembi, ki vpliva ali ki bi lahko vplivala na pravico do brezplačne pravne pomoči, in sicer najpozneje v roku 8 dni od dneva, ko je za tako spremembo izvedel. Tožnica te svoje obveznosti ni izpolnila, saj tožene stranke ni obvestila o sklenitvi kupoprodajne pogodbe niti o prejeti kupnini, tožena stranka pa je to ugotovila sama na podlagi preverjanja tožničinega premoženjskega stanja. Kupnina, kot jo je prejela tožnica, presega zakonski premoženjski cenzus za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki na dan izdaje odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, enako pa tudi sedaj, znaša 19.304,64 EUR, ne glede na število družinskih članov.

6. Ob upoštevanju ugotovljenih podatkov in dejstva, da tožnica tožene stranke o prej navedenih okoliščinah ni obvestila, tožena stranka tožnice ni pozvala k izjasnitvi glede teh dejstev. Ker tožnica ni izpolnila obveznosti glede obveščanja tožene stranke, gre šteti, da se je s tem odpovedala posebnemu ugotovitvenemu postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se po določbi drugega odstavka 34. člena ZBPP uporablja subsidiarno, ZBPP pa je glede dolžnosti obveščanja, kot je opredeljena v VII. poglavju, specifičen.

7. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo smiselno predlaga njeno odpravo. Navaja, da je prejela sredstva iz dediščine, vendar pa je s temi sredstvi poplačala dolg za nakup stanovanjske hiše, s katero je reševala svojo stanovanjsko problematiko. Zato dedovanja ni štela kot priliv sredstev k njenemu premoženju, pač pa le kot prenos v reševanje stanovanjske problematike za petčlansko družino.

8. Za brezplačno pravno pomoč je zaprosila v začetku januarja 2020. V tem času je bila lastnica stanovanjske hiše na naslovu ..., kjer živijo od maja 2018. Kupila jo je tako, da se je zadolžila pri mami in sestri. Po očetovi smrti februarja 2019 je podedovala 1/3 stanovanjske hiše ter parcel v k.o. ... in k.o. ... Na vseh nepremičninah je bila vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist Občine ... ter predlog za omejitev dedovanja Republike Slovenije. Njen oče je imel namreč obveznosti do občine v višini 3.513,66 EUR in do Republike Slovenije v višini 8.735,23 EUR. Z namenom, da bi te obveznosti dedinje po očetu poplačale, so se s sodiščem dogovorile, da bodo hišo ter nepremičnine v k.o. ... prodale. Na parcelah v k.o. ... je namreč še več drugih lastnikov in zato prodaja teh parcel ni bila mogoča. Prodaja je potekala od februarja do aprila 2020. Dedinje po pokojnem očetu so s pomočjo agencije A. d.o.o. našle kupca v novembru 2019. Zaradi težav na strani kupca in v nadaljevanju virusa so pogodbo podpisali 25. 2. 2020, nato še aneks k tej pogodbi. Znesek are v višini 3.000,00 EUR je prejela dne 26. 2. 2020, ki ga je porabila za plačilo davka, tekoče stroške, opomin ter za plačilo agenciji A.d.o.o.. Preostali del denarja, to je 22.719,03 EUR, je prejela dne 30. 4. 2020. Dne 5. 5. 2020 je denar dvignila z računa in ga vrnila mami B.B. ter sestri C.C. Do njiju je imela dolg iz leta 2016 zaradi nakupa stanovanjske hiše v .... Hiša takrat ni bila vseljiva, saj je bilo treba zamenjati del strehe, vsa okna, postaviti izolacijo, novo kopalnico, preurediti prostore v otroške sobe ter nakupiti opremo za bivanje v hiši.

9. Tožnica k tožbi prilaga potrdilo o plačilu predujma za sodnega izvedenca, ki ga je poravnala njena mama dne 1. 10. 2020. Za poravnavo tega stroška in drugih nastalih stroškov si bo morala izposoditi denar pri mami, saj denarja, ki ga je prejela s prodajo hiše v ..., nima več, ker je z njim poplačala dolgove. Ker je zgolj poravnavala dolgove in ji od kupnine ni ostalo ničesar, ji ni prišlo na misel, da razpolaga s sredstvi in zato tudi ne, da bi morala toženo stranko ali CSD s tem seznaniti. Njeno gmotno stanje je enako kot je bilo pred prodajo, razen v toliko, da se je znebila dolga za nakup stare manjše stanovanjske hiše ter s tem rešila problem bivanja petčlanske družine, ki je pred tem pri občini prejemala subvencijo za najemnino. Tožbi prilaga več dokazil in izjav, ki se nanašajo na njene tožbene navedbe.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnica s tožbo ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja in priznava prejem v postopku ugotovljenih sredstev. Pojasnjuje, da sredstev nima več, saj jih je porabila za poplačilo dolgov, kar pa ne more vplivati na pravne posledice. Nesporno namreč je, da je tožnica pridobila premoženje, s katerim je razpolagala, o tem pa tožene stranke ni obvestila. Tožena stranka je namreč tista, ki bi po prejemu takega obvestila presojala ali prejem premoženja tožnico bremeni ali ne. Poleg ugotovljene kršitve zakonske obveznosti do obveščanja tožene stranke iz 41. člena ZBPP, pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnica s pridobitvijo premoženja presegla premoženjski zakonski cenzus. Namen porabe prejetega premoženja ne more biti upošteven, kar izhaja tudi iz upravnosodne prakse, tožnica pa s tem, ko je poplačala dolgove, navsezadnje izkazuje premoženjsko korist. Tožnica bi morala kakršnekoli zadržke v smislu obstoja dolgov kvečjemu pojasniti v postopku obveščanja tožene stranke, česar pa ni storila.

11. Sodišče je tožbo vročilo tudi odvetniku A.A. kot stranki z interesom, ki pa na tožbo ni odgovoril.

12. Tožba je utemeljena.

13. Tožena stranka je pri odločanju v obravnavani zadevi izhajala iz določb 41., 42. in 43. člena ZBPP, ki urejajo postopke brezplačne pravne pomoči v primeru spremenjenih okoliščin ter neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči mora pogoje za dodelitev te pomoči izpolnjevati ves čas za katerega mu je dodeljena in mora zato strokovno službo za brezplačno pravno pomoč v času od dodelitve brezplačne pravne pomoči pa do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma o vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do brezplačne pravne pomoči ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja, in sicer v roku 8 dni po tem, ko izve za taka dejstva in okoliščine (41. člen ZBPP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja, da ni upravičenec do brezplačne pravne pomoči tisti, ki bi ocenjeval ali določena sprememba vpliva ali bi lahko vplivala na njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči, pač pa to presojo opravi strokovna služba za brezplačno pravno pomoč. Ta namreč pristojnemu organu za izdajo odločbe predlaga, naj ugotovi prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči ali drug obseg oziroma obseg brezplačne pravne pomoči, in sicer po tem, ko izvede ugotovitveni postopek (drugi odstavek 42. člena ZBPP). Postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči prične služba za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ker upravičenec ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 42. člena ZBPP).

14. Na podlagi podatkov upravnega spisa in iz obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni izpeljala ugotovitvenega postopka in tožnice ni pozvala, naj se o njenih ugotovitvah izjavi, četudi jo k temu zavezuje določba drugega odstavka 42. člena ZBPP. V izpodbijani odločbi (8. točka) tožena stranka pojasnjuje svoje stališče, da glede na pridobljene podatke ter ob upoštevanju dejstva, da jo tožnica ni obvestila o spremenjenih okoliščinah, ki lahko vplivajo na dodeljeno brezplačno pravno pomoč, te ni pozivala k izjasnitvi, saj meni, da gre šteti, da se je tožnica s tem, ko ni izpolnila svoje obveznosti glede obveščanja tožene stranke, odpovedala posebnemu ugotovitvenemu postopku. Tako stališče tožene stranke je zmotno in nima opore niti v ZUP niti v ZBPP, točneje v VII. poglavju tega zakona, na katerega se tožena stranka sklicuje. ZBPP namreč v primeru, ko stranka ne izpolni obveznosti glede obveščanja službe za brezplačno pravno pomoč o spremenjenih okoliščinah, ne določa, da se s tem šteje, da se je stranka odpovedala ugotovitvenemu postopku, ki ga sicer predpisuje drugi odstavek 42. člena ZBPP. Posledica opustitve takega obvestila je, da postopek izpelje služba za brezplačno pravno pomoč sama, pri čemer opustitev obveščanja upošteva kot eno od dejstev, na podlagi katerih oceni ali je bila brezplačna pravna pomoč pridobljena neupravičeno, kot to določa 43. člen ZBPP. Kolikor bi bil namen zakonodajalca, da se neupoštevanje obveznosti obveščanja šteje kot podlaga za to, da strokovna služba za brezplačno pravno pomoč ni dolžna izpeljati ugotovitvenega postopka, bi bilo to v zakonu določeno. Tako pa za razlago, kot jo je sprejela tožena stranka, ni nobene materialne podlage, torej je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, taka razlaga pa krši pravico stranke do poštenega postopka.

15. Glede vprašanj, ki jih ZBPP ne ureja, mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč ravnati po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Eno od temeljnih načel upravnega postopka, ki jih mora upoštevati tudi organ, ki odloča o brezplačni pravi pomoči, je načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Načelo zaslišanja stranke temelji na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, ki se uresniči s tem, da je dana stranki možnost, da se pred odločitvijo organa izjavi o vseh pravno relevantnih dejstvih in tako nadzira njegovo delovanje v postopku. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU. Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Organ zato ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira njegova odločitev (146. člen ZUP). To velja tudi za postopke odločanja o prenehanju upravičenja do brezplačne pravne pomoči po spremembi okoliščin in za odločanje o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči, kar je tudi stališče upravnosodne prakse (prim. sodbe Upravnega sodišča RS, št. II U 300/ 2019, I U 2056/2018, I U 1943/2918, I U 75/2012, in druge).

16. Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Namen pravice do izjave v postopku je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa, ki jo oblikujejo tako pravno relevantna dejstva kot tudi uporaba in razlaga pravnih norm, na katere upravni organ opre svojo odločitev.

17. S tem, ko v obravnavanem primeru tožena stranka zaradi napačne razlage določb 41. in 42. člena ZBPP tožnici ni dala možnosti, da bi se pred sprejemom odločitve o njenih ugotovitvah izjavila, ji je kršila pravico do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

18. Tožnica je lahko šele v tožbi predstavila svoje razloge zakaj tožene stranke ni obvestila o prodaji podedovanega premoženja in pojasnila, s kakšnim namenom je pridobljena sredstva uporabila. Sklicuje se namreč, da je celoten znesek kupnine porabila za poplačilo dolga mami in sestri, ki sta ji pred leti posodili denar za nakup in ureditev stanovanjske hiše, v kateri sedaj prebiva z družino. Smiselno torej tožnica trdi, da se njeno premoženjsko stanje ni v ničemer spremenilo, dolgovi, ki jih je poplačala, pa so se nanašali na objekt, ki se sicer ne upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca za brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravice tožnice do izjave, dejanskega stanja v zvezi s tem ni preverjala, četudi mora v skladu z določbo 8. člena ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Prav tako tožena stranka ni raziskala okoliščin v zvezi z odločbo CSD, ki je tožnici določila upravičenje do denarne socialne pomoči za čas od 1. 12. 2019 do 31. 5. 2020 in je bila podlaga tudi za izdajo odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči št. Bpp 20/2020 z dne 13. 3. 2020. Iz tožničine tožbe in prilog je sicer mogoče sklepati, da ji je bila denarna socialna pomoč ukinjena, ni pa jasno kdaj, razlog za ukinitev pa je po vsej verjetnosti enak kot v obravnavani zadevi, torej pridobitev sredstev s prodajo podedovanega premoženja. Za obravnavano zadevo je po presoji sodišča treba ugotoviti, kdaj je tožnica prenehala prejemati denarno socialno pomoč. Dokler je tožnica denarno socialno pomoč prejemala, je bila namreč upravičena tudi do brezplačne pravne pomoči. Podatek je torej pomemben za presojo utemeljenosti datuma, od katerega je tožnici prenehala upravičenost do brezplačne pravne pomoči (1. točka izreka).

19. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3., 4. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora tožena stranka pred sprejemom nove odločitve tožnico seznaniti z vsemi svojimi ugotovitvami, na katere bo oprla svojo odločbo, in ji dati možnost, da se o njih izjavi ter da za svoje trditve predloži dokaze, nato pa presoditi ali so trditve tožnice glede namena porabe sredstev, pridobljenih s prodajo podedovanega premoženja, izkazane ter oceniti ali lahko njeno zatrjevanje, da je šlo za poravnavo dolgov v zvezi s pridobitvijo stanovanjskega objekta, v katerem prebiva, vpliva na upravičenje do brezplačne pravne pomoči. Prav tako mora tožena stranka preveriti kdaj je tožnica prenehala prejemati denarno socialno pomoč in, kolikor bo ugotovila, da je ta kasnejši od datuma, ki ga je tožena stranka v izpodbijani odločbi določila kot datum prenehanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, temu prilagoditi tudi svojo odločitev, kolikor bo na podlagi preostalih dokazov ocenila, da je tožnici upravičenost do brezplačne pravne pomoči prenehala.

20. Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo. Izvedbe obravnave stranki tudi sicer nista niti predlagali, je pa bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče zato presoja, da za učinkovito sodno varstvo v zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1048/2013
• UPRS sodba I U 472/2013
• UPRS sodba III U 238/2014