UPRS Sodba I U 577/2020-7

Jedro

BPP ni mogoče dodeliti za pravno svetovanje oziroma zastopanje pri dejanjih, ki niso neposredno vezana na postopke pred sodišči oziroma na zakonsko določene postopke za izvensodno poravnavanje sporov pred pristojnimi organi, institucijami ali osebami, in to niti v primeru, če bi taka dejanja pomenila podlago za kasnejše formalne postopke ali celo možnost za njihovo preprečitev, saj zakon ne daje podlage za to.

Določitev poimensko določene odvetnice kot izvajalke BPP, čeprav je zaposlena pri odvetniški družbi, tako ne pomeni ne ovire za njeno izvajanje BPP, ne ovire za to, da bi odvetniška družba za njeno delo izstavila ustrezen račun.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici dodelila redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v še neuvedenem postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi razveze zakonske zveze, postavitve mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in preživnine (1. točka izreka), odločila, da se brezplačna pravna pomoč dodeli od 21. 3. 2020 dalje (2. točka izreka), za izvajanje BPP določila odvetnico A.A. (3. točka izreka), v presežku pa je tožničin predlog zavrnil (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev BPP za zastopanje v postopku razveze, postavitve mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitev stikov in preživnine ter za odgovor na predlog nasprotne stranke. Toženka ugotavlja, da tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, zato ji je odobrila BPP v obsegu, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, ne pa tudi za odgovor na predlog nasprotne stranke. Na podlagi prvega odstavka 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se namreč lahko BPP dodeli za pravno svetovanje, zastopanje in druge pravne storitve oziroma za vse oblike sodnega varstva, odgovor na predlog za sporazumno ureditev razmerij pa pomeni izvensodno dogovarjanje, ker med strankama še ne teče noben sodni postopek. Toženka zato tožnici ni dodelila BPP za ta odgovor. Glede določitve izvajalke BPP je toženka sledila predlogu tožnice.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da potrebuje pravno pomoč pri pogajanjih za sklenitev sporazuma o sporazumni razvezi zakonske zveze, v takem obsegu pa je tudi zahtevala dodelitev BPP. Kljub temu je toženka zmotno štela, da je sporazum o razvezi zakonske zveze že sklenila in da potrebuje le zastopanje v nepravdnem postopku pred sodiščem, svojega stališča o tem pa tožnici ni predhodno razkrila in ji tako onemogočila, da bi dodatno pojasnila, kakšno obliko BPP potrebuje. Tožnica še posebej pojasnjuje, da se z nasprotno stranko še pogaja za sporazumno zvezo zakonske zveze in zadeva še ni zrela za sodni postopek. Tudi sicer je toženkino stališče materialnopravno zmotno, saj s po 26. členu ZBPP lahko BPP dodeli med drugim tudi za sklenitev izvensodne poravnave. Tožnica zato meni, da ni materialnopravnih ovir za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pri sklenitvi sporazuma o razvezi zakonske zveze. Poleg tega je tožnica zahtevala, naj se kot izvajalec BPP določi B., čemur pa toženka ni sledila in je kot izvajalko določila A.A., ki odvetniške dejavnosti ne opravlja kot samostojna odvetnica, temveč v odvetniški družbi. Zato ne more izdati računa za opravljene storitve BPP, temveč to lahko stori le odvetniška družba, ki bi jo moral organ skladno s tožničinim predlogom določiti kot izvajalko BPP. Tožnica zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter dodaja, da lahko na podlagi 1. alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP določi drugačen obseg posameznih oblik BPP kot predlaga prosilec, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami BPP dosežen pričakovani rezultat. Sklicuje se še na 29. člen ZBPP, po katerem BPP izvajajo odvetniki in odvetniške družbe ter dodaja, da je iz izreka odločbe „pomotoma izpadla opredelitev naziva odvetniške pisane, je pa to razvidno iz enajstega odstavka obrazložitve odločbe“. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, v nadaljnji pripravljalni vlogi pa sporoča še, da je 17. 6. 2020 prejela novo prošnjo za dodelitev BPP, v kateri tožnica prosi za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 1. člena ZBPP je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva (...), po drugem odstavku istega člena pa se za sodno varstvo po tem zakonu poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij pred sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom. Zakon torej že na ravni splošnih določb povsem nedvoumno omejuje namen BPP na uresničevanje pravice do sodnega varstva, kamor sicer poleg sodnih postopkov šteje tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, vendar le tiste, ki so določene z zakonom.

7. To opredelitev dopolnjuje prvi odstavek 7. člena ZBPP, po katerem se BPP po tem zakonu lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge pravne storitve, določene z zakonom (...) pred vsemi organi, institucijami ali osebami v RS, ki so pristojne za izvensodna poravnavanja sporov. Ta določba ima smiselno enak pomen kot prej navedeni določbi prvega in drugega odstavka 1. člena ZBPP, saj izraz „pristojnost“ pomeni z zakonom dano pravico in dolžnost opravljati kako pravno dejanje. Pravne pomoči po tem zakonu torej ni mogoče dodeliti za vsakršno pravno zastopanje in svetovanje, temveč le za tisto, ki je (poleg sodnih postopkov) vezano na formalno, z zakonom urejeno izvensodno poravnavanje pred organi, institucijami ali osebami v RS, ki jih za to pooblašča zakon. Tak namen zakonodajalca izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZBPP (EPA: 1301-2).

8. BPP po tem zakonu tako ni mogoče dodeliti za pravno svetovanje oziroma zastopanje pri dejanjih, ki niso neposredno vezana na postopke pred sodišči oziroma na zakonsko določene postopke za izvensodno poravnavanje sporov pred pristojnimi organi, institucijami ali osebami, in to niti v primeru, če bi taka dejanja pomenila podlago za kasnejše formalne postopke ali celo možnost za njihovo preprečitev, saj zakon ne daje podlage za to. Tožnica v tožbi niti ne navaja, da bi se njena prošnja za dodelitev BPP nanašala na katerega od zakonsko določenih postopkov za izvensodno poravnavanje sporov pred pristojnimi organi, temveč izrecno trdi, da „potrebuje pravno pomoč pri pogajanjih za sklenitev sporazuma o sporazumni razvezi zakonske zveze“. Taka vsebina njenega zahtevka izhaja tudi iz podrobnejšega opisa tožničine situacije v tožbi, kjer pojasnjuje, da potrebuje brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja v zvezi s sporazumom o razvezi zakonske zveze in za odgovor na predlog odvetnice, v katerem ji je predlagala vsebino sporazuma.

9. Kot je bilo obrazloženo, ZBPP ne omogoča dodelitve BPP izven formalnih, z zakonom določenih postopkov. V obravnavani zadevi celo po tožničinih navedbah ne gre za tak postopek, zato se sodišče strinja s toženko, da v tem obsegu ni imela zakonske podlage za dodelitev BPP. Toženka se je v izpodbijani odločbi izrecno sklicevala na prvi odstavek 7. člena ZBPP in je s tem po presoji sodišča tožnici ustrezno omogočila, da se opredeli do pravilnosti njenega materialnopravnega stališča. Dejansko stanje, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka, pa je v bistvenem povsem enako dejanskemu stanju, na katerega se tožnica sklicuje v tožbi - namreč da tožnica zahteva dodelitev BPP za izvensodno dogovarjanje, zato ni jasno, katere dokaze in zakaj bi toženka morala izvesti glede na tožbene navedbe.

10. Tožnica izpodbija tudi pravilnost odločitve o izvajalki BPP, kar po presoji sodišča smiselno pomeni, da obravnavane odločbe ne izpodbija v delu, v katerem je bila tožnici dodeljena BPP za „še neuvedeni sodni postopek“, saj bi bila sicer opredelitev izvajalke te BPP povsem brezpredmetna. Sicer pa je glede tega vprašanja treba upoštevati 4. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem lahko odvetnik opravlja svoj poklic tudi na podlagi delovnega razmerja pri odvetniku ali v odvetniški družbi. To pomeni, da zaposleni odvetnik v razmerja s strankami ne vstopa samostojno, temveč v okviru temeljnega razmerja, ki se vzpostavi med stranko in odvetnikom ali odvetniško družbo, pri kateri je zaposlen. Ureditev ZBPP ni usmerjena v spreminjanje teh pravnih razmerij, ki izhajajo iz ZOdv, temveč je ZBPP treba razlagati temu skladno, saj pri drugem odvetniku (ali odvetniški družbi) zaposleni odvetnik tudi v pravnih postopkih, za katere se dodeljuje BPP, ne nastopa samostojno. Tako prvi odstavek 29. člena ZBPP ne pomeni, da zaposleni odvetnik postane sam (osebno) stranka v postopkih odločanja o BPP (prim. sklep VS RS I Up 314/2015). Določitev poimensko določene odvetnice kot izvajalke BPP, čeprav je zaposlena pri odvetniški družbi, tako ne pomeni ne ovire za njeno izvajanje BPP, ne ovire za to, da bi odvetniška družba za njeno delo izstavila ustrezen račun.

11. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo že obrazloženo, pomeni pravno pomembno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, obseg oz. vrsta pravne pomoči, za katero je tožnica zaprosila. Ker se v tem pogledu tožbene navedbe v bistvenem ne razlikujejo od razlogov izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da med strankama tega upravnega spora ni bilo sporno dejansko stanje, temveč izključno pravna interpretacija materialnopravne norme, ki jo je bilo treba uporabiti glede na to dejansko stanje, namreč za katera dejanja je mogoče dodeliti BPP in na kakšen način je treba obravnavati odvetnika, zaposlenega pri odvetniški družbi. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

12. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 65/2019-6
• UPRS sodba IV U 94/2014
• UPRS Sodba II U 174/2021-10