UPRS Sodba III U 236/2020-10

Jedro

Tožena stranka je obstoj nevarnosti tožnikovega pobega in sorazmernosti izrečenega ukrepa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložila v zadostnem obsegu. Prvostopenjski organ je ustrezno obrazložil, da zaradi omejitve gibanja na podlagi v odločbi citiranih odlokov vlade in zaradi omejitve širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 ni mogoča ureditev milejšega ukrepa, zato je nastanitev v Centru za tujce sorazmeren ukrep. Dodatno navaja, da istovetnost tujca ni znana, kar je pomembna okoliščina. Tožnik je v dosedanjih postopkih v Republiki Sloveniji podal lažne osebne podatke, poleg tega je bil v EU že evidentiran s svojimi prstnimi odtisi, in sicer na Malti in v Italiji in se je vsakič predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. V Italiji mu je bila tudi priznana mednarodna zaščita, zato je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržena. Poleg navedenega je v postopku pred prvostopenjskim organom tožnik podal izjavo, da je tudi v Italiji že pobegnil. Vse navedeno kaže na to, da so ostale individualne okoliščine tožnika takšne, da je nastanitev v Centru za tujce do ureditve njegove vrnitve edina ustrezna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljnjem besedilu tožena stranka ali PPIU) tožniku kot tujcu, državljanu ..., s stalnim prebivališčem ... brez hišne št., država ..., brez dokumentov in je v postopku odstranitve odredila, od 21. 11. 2020 od 14.00 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce ..., ker obstaja nevarnost pobega.

2. Tožena stranka se v uvodu izpodbijane odločbe sklicuje na prvi odstavek 76. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in prvi odstavek 78. člena ZTuj-2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je policiste PP IU Ljubljana, MNZ, Direktorat za migracije, Sektor za postopke mednarodne zaščite obvestil, da je bila z njihovim sklepom, št. 2142-2384/2020/10 (122-21) z dne 16. 11. 2020 zavržena prošnja tožnika za mednarodno zaščito. Sklep je postal izvršljiv 19. 11. 2020, tujec zato od 20. 11. 2020 v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito. V postopku zaslišanja je tožnik navedel, da je matično državo zapustil v mesecu januarju 2019 in s skupino ljudi odšel v Burkino Fasso, nato v Niger in nato v Libijo. Vso pot je uporabljal javna prevozna sredstva in hodil peš, po osmih mesecih bivanja v Libiji je odšel s čolnom v skupini migrantov do italijanskega otoka Lampedusa. Od tam pa so ga italijanske oblasti odpeljale v mesto Palermo kjer bi moral ostati v centru za tujce, a je pobegnil. Preko Benetk je odpotoval v Slovenijo, kamor je prispel z avtobusom 13. 9. 2020 okrog 12. ure in pot nadaljeval proti Ljubljani, kjer je na policijski postaji Ljubljana Center zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku je bila prošnja za mednarodno zaščito s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, Direktorat za migracije, Sektor za postopke mednarodne zaščite št. ... z dne 16. 11. 2020, ki je postal izvršljiv 19. 11. 2020, zavržena.

3. Tujec je v Republiko Slovenijo preko notranje meje vstopil nedovoljeno, saj nima veljavne potne listine in vizuma ali dovoljenja za prebivanje, ki bi ga kot državljan ... moral imeti. Zaradi kršitve prvega odstavka 145. člena ZTuj-2 je bil tujcu 25. 11. 2020 izdan plačilni nalog, št. 12180518-2 zaradi prekrška, ki ga je storil 13. 9. 2020. Tujec izrečene globe ni plačal, ker je brez osebnih dokumentov in drugih premičnin za zavarovanje izvršitve plačila globe, izvršitev ni možna. Tujcu je bila pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 25. 11. 2020 izdana odločba o odstranitvi iz države s prepovedjo vstopa v Republiko Slovenijo za čas šest mesecev, št. ....

4. Iz izjave tujca o prekršku, kakor tudi z zaslišanjem v upravnem postopku pred izdajo odločbe o vrnitvi, je bilo ugotovljeno, da je tujec nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo. Za tujca obstaja nevarnost pobega po 68. členu ZTuj-2, ki se odraža s tem, da je v posebnem ugotovitvenem postopku z zaslišanjem sam navedel, da roka za prostovoljno vrnitev ne bi spoštoval, saj si ne more urediti potovalnih listin, s katerimi bi lahko zakonito zapustil Republiko Slovenijo. Milejše oblike nevarnosti pobega pa se kažejo v nedovoljenem vstopu tujca v Republiko Slovenijo, kakor tudi v tem, da tujec nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji. Prav tako je v Republiki Sloveniji razglašena epidemija zaradi razširitve okužbe s COVID-19 ter je v veljavi Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-Cov-2 (Ur. list št. 147/20 in 151/20) Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-Cov-2 (Ur. list št. 143/20) ter Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Ur. list RS št. 150/2020), s katerimi je gibanje tujca v Republiki Sloveniji močno omejeno in mu ne omogočajo lastne namestitve, prav tako pa obstaja nezmožnost ureditve potovalnih dokumentov in zakonite zapustitve Republike Slovenije. Na podlagi prvega odstavka 78. člena ZTuj-2, ker obstaja nevarnost pobega tožnika, je odločil, tako kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Skladno z zakonskimi pogoji se bivanje v centru lahko iz objektivnih razlogov z odločbo podaljša še za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti.

5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo po svojem pooblaščencu vložil tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da niso podani pogoji za odstranitev tujca iz države, saj je tožnik vložil tožbo na naslovno sodišče, s katero izpodbija odločitev tožene stranke o zavrženju njegove prošnje za mednarodne zaščite. Poleg tega je vložil tudi pritožbo zoper odločbo tožene stranke o vrnitvi z dne 25. 11. 2020. Tožnik je do sedaj bival v azilnem domu v Ljubljani, kjer bi lahko in moral bivati do pravnomočnosti izpodbijanih odločb. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo, s katero mu je bila odrejena nastanitev v Centru za tujce v Postojni, odpravi.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise in odgovor na tožbo. V odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot prepozno zavrže. Izpodbijana odločba je bila tožniku vročena 25. 11. 2020, kar izhaja iz priložene podpisane vročilnice, tožbo tožnika pa je sodišče prejelo 1. 12. 2020, to je po izteku tridnevnega roka iz 78. člena ZTuj-2. Podrejeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 pravilno ugotavljal razloge, zakaj je pri tujcu podana nevarnost pobega. Prvostopenjski organ je tujca zaslišal in ugotovil, da tujec ni nameraval spoštovati roka za prostovoljno vrnitev, saj nima potovalnega dokumenta, s katerim bi lahko zakonito zapustil Republiko Slovenijo, kot milejšo obliko pa je navedel, da je nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja ter da je zaradi omejitve gibanja zaradi omejevanja širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 onemogočena ureditev lastne namestitve in ureditve potovalnih dokumentov ter zakonita zapustitev Republike Slovenije. V izpodbijani odločbi je torej izpostavljena tako hujša okoliščina nevarnosti pobega (6. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) kot dve milejši okoliščini (1. in 3. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Prav tako je prvostopenjski organ ustrezno obrazložil, da zaradi omejitve gibanja na podlagi v odločbi citiranih odlokov vlade zaradi omejitve širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 ni mogoča ureditev milejšega ukrepa, zato je nastanitev v Centru za tujce sorazmeren ukrep. Dodatno navaja, da istovetnost tujca ni znana, kar je pomembna okoliščina. Tožnik je v dosedanjih postopkih v Republiki Sloveniji podal lažne osebne podatke, kar izhaja iz sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. ... z dne 16. 11. 2020, izdanega v postopku priznanja mednarodne zaščite. Iz navedenega sklepa je razvidno, da je bil tožnik že evidentiran v EU s svojimi prstnimi odtisi in sicer na Malti in v Italiji in da se je vsakič predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki in da mu je bila v Italiji priznana mednarodna zaščita, zato je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavržena. Poleg navedenega je v postopku pred prvostopenjskim organom tožnik podal izjavo, da je tudi v Italiji že pobegnil. Vse navedeno kaže na to, da so ostale individualne okoliščine tožnika takšne, da je nastanitev v Centru za tujce do ureditve njegove vrnitve edina ustrezna.

7. Odgovor na tožbo je bil posredovan pooblaščencu tožnika, ki je dne 7. 12. 2020 podal pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je bila tožba vložena pravočasno v ponedeljek dne 30. 11. 2020. V nadaljevanju navaja, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da tožnikovo identiteto ni možno preveriti, na drugi strani pa navaja, da je bilo na podlagi prstnih odtisov ugotovljeno, da je že pred tem poskušala pridobiti azil v Republiki Italiji. Tožnik je do sedaj bival dva meseca v azilnem domu v Ljubljani, od takrat se okoliščine niso v ničemer spremenile, zato vztraja pri tožbi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče ugotavlja, da ugovor tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, ni utemeljen. Kakor izhaja iz upravnega spisa, je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 25. 11. 2020. Po določbi prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 nastanitev tujca v center ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo. Zoper odločbo o nastanitvi in odločbo o odreditvi bivanja pod strožjim nadzorom ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v roku treh dneh po vročitvi odločbe. Glede na navedeno bi rok za vložitev tožbe iztekel 28. 11. 2020. Ker je bila 28. 11. 2020 sobota, ko sodišče ne posluje, na podlagi četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja v postopku na podlagi določb prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), se je rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delovnika. Kakor izhaja iz upravnega spisa, je tožeča stranka tožbo priporočeno po pošti oddala v ponedeljek, 30. 11. 2020, to je pravočasno, saj se v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP, če se pošlje vloga po pošti priporočeno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

10. Predmet presoje v obravnavni zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, za katerega obstaja nevarnost pobega (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2), iz razloga navajanja lažnih podatkov iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ter okoliščin nedovoljenega vstopa tujca v Republiko Slovenijo in nemožnosti bivanja v Republiki Sloveniji (1. in 3. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Izpodbijana odločba je sicer skromno obrazložena, vendar je zakonita in pravilna, glede na uveljavljene tožbene razloge tožeče stranke. Tožbena ugovora tožnika glede neupravičene prekinitve bivanja v azilnem domu v Ljubljani nista utemeljena.

11. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je tožnik 28. 9. 2020 pri Ministrstvu za notranje zadeve vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila s sklepom Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 16. 11. 2020, zavržena. Po določbah 33. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) se v postopkih mednarodne zaščite po ZMZ-1 uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Po določbi ZUP postane sklep, zoper katerega ni dopustna pritožba, dokončen z vročitvijo. Iz navedbe tožnika nedvomno izhaja, da je zoper navedeni sklep ministrstva tožnik v skladu z drugim odstavkom 70. člena ZMZ-1 vložil tožbo pri Upravnem sodišču RS. Kakor izhaja iz vpisnika Upravnega sodišča RS, je bila tožba vložena dne 24. 11. 2020, s sodbo I U 1811/2020-6 z dne 26. 11. 2020, pa je bilo o tožbi tožnika tudi odločeno. Vložitev tožbe zoper sklep o zavrženju, izdanem na podlagi osmega odstavka 49. člena iz razloga 1. alineje 51. člena ZMZ-1, ne zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, saj zadržanje takega sklepa z vložitvijo tožbe ni predpisana. Zakon lahko izjemoma določi, da pravni učinek odločbe nastopi šele po njeni pravnomočnosti, za kar pa ne gre, kakor že navedeno, v konkretnem primeru, tudi upoštevaje drugi odstavek 78. člena ZMZ-1.

12. Ravno tako ni ovira za izdajo izpodbijane odločbe vložena pritožba zoper odločbo o vrnitvi izdano na podlagi prvega odstavka 64. člena, prvega odstavka 66. in 68. člena ZTuj-2. Po določbi drugega odstavka 69. člena ZTuj-2 se tujec odstrani iz države na podlagi izvršljive odločbe o vrnitvi iz prvega odstavka 69. člena, s katerim je bila tujcu določena prepoved vstopa v državo ali pravnomočne sodbe, s katero je bila tujcu izrečena stranska kazen ali stranska sankcija za izgon tujca iz države. Ni pa razloga, da se tujcu, ki mu je bila izdana odločba o odstranitvi, omeji gibanje. Na podlagi prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 se odredi nastanitev tujca v Center ali izven centra in bivanje pod strogim policijskim nadzorom, z odločbo izdano v ločenem upravnem postopku. Omejitev gibanja tujca v tem postopku se namreč odredi, kolikor obstaja nevarnost pobega tujca, ki ga iz kakršnihkoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, do njegove odstranitve iz države, kolikor so za to podani zakonski pogoji. Pojem ''nevarnost pobega'', oziroma okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, so primeroma opredeljene v 68. členu ZTuj-2. V 81. členu ZTuj-2 pa je določeno, da lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev slednjega v Centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev iz države (prvi odstavek 81. člena ZTuj-2); na tej podlagi lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja (drugi odstavek 81. člena ZTuj-2); v primeru tega ukrepa lahko policija tujcu z odločbo omeji gibanje samo na kraj bivanja in mu določi obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji (tretji odstavek 81. člena ZTuj-2).

13. Z določbami ZTuj-2 je, kot je razvidno iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel tudi pravo Evropske unije, med drugim tudi Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 (v nadaljnjem besedilu Direktiva o vračanju), ki v uvodnih določbah (16. točka) določa, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in da mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti ter da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopkov odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V prvem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je nadalje določeno, da razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega in (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve; obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ki pa se izvedejo skrbno. Tožnik tako na zaslišanju kakor tudi v tožbenih navedbah ne zanika dejstva, da nima možnosti nastanitve v Republiki Sloveniji. V tožbi po vsebini zahteva svojo nastanitev v azilnem domu v Ljubljani, za kar pa, kot je bilo obrazloženo v enajstem odstavku te sodbe, ni pogojev.

14. Tožena stranka je obstoj nevarnosti tožnikovega pobega in sorazmernosti izrečenega ukrepa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložila v zadostnem obsegu, zato sodišče v ostalem delu sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z ugovorom, ki ga je v pripravljalni vlogi dne 7. 12. 2020 podal pooblaščenec tožnika pa dodaja: Iz upravnega spisa, predvsem odločbe, izdane v postopku mednarodne zaščite, nedvomno izhaja identifikacija tožnika, ki je bila opravljena s prstnimi odtisi. Glede na različne podatke, ki jih je tožnik podal v postopkih, ki so tekli na Malti in v Italiji, pa njegova dejanska identiteta v dosedanjih postopkih ni bila ugotovljena. Tožnik niti v tem niti v prejšnjih postopkih ni predložil nobenega dokumenta, ki bi nedvoumno izkazoval njegovo pravo identiteto. Iz upravnega spisa ter tožbenih navedb tožnika pa ne izhaja, da bi bila v dosedanjih postopkih glede na to, da tožnik uradnih dokumentov nima, v upravnih postopkih pa se je izkazoval z različno identiteto, njegova identiteta preverjena in potrjena pri pristojnem organu države izvora tožnika.

15. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba in ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožnikovo tožbo zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave. Dejansko stanje zadeve namreč med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa so sporna vprašanja vsebine prava, to je izvršljivost v tožbi navedene odločbe, izdane v postopku mednarodne zaščite in nadaljevanju postopka v skladu z določbami ZTuj-2, kar pa ni predmet dokazovanja na glavni obravnavi. Tožnik je bil v postopku izdaje izpodbijane odločbe zaslišan, njegove izpovedi pa so bile pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevane.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 235/2020-16
• UPRS Sodba III U 179/2020-9
• UPRS Sodba I U 895/2022