UPRS Sodba I U 576/2018-18

Jedro

Tožnica ni dokazala, da je na naslovu stalno bivala, davčni organ pa ugotavlja, da tožnica v letu 2013 (torej v letu pred odmero) na naslovu ni bila stalno prijavljena, prav tako pa tudi ni dokazala stalnega bivanja v predmetnih prostorih, zato se ji po 158. členu ZDO ne prizna olajšava za znižanje davčne osnove za vrednost 160 m2 stanovanjske površine. Tožnica je 30. 6. 2014 na naslovu prijavila začasno bivališče, zato po presoji organa odtlej predmetnih prostorov ni uporabljala le občasno, temveč kot stanovanjske prostore, v katerih se prebiva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bil tožnici v ponovnem postopku za obdobje februar - december 2014 odmerjen in naložen v plačilo davek od premoženja na območju občine ..., in sicer od objekta, ki se nahaja na naslovu A., ki se uporablja za stanovanjski namen, površine 179,62 m2, ob vrednosti točke 2,89 in 252 točk ter ob vrednosti stavbe 130.813,65 EUR, od osnove 130.813,65, brez olajšav, ob 100% (so)lastništvu, pri čemer je bil davek izračunan od osnove 93.066,86 v znesku 224,27 EUR in od osnove 37.746,79 po stopnji 0,45 %, skupaj 394,13 EUR oz. za 11 mesecev 361,29 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prvotno izdana odmerna odločba z dne 19. 6. 2014, s katero je bil tožnici davek odmerjen v znesku 423,59 EUR, zoper kar se je tožnica pritožila, vsled česar je drugostopenjski davčni organ odpravil prvotno odločbo in zadevo vrnil na prvo stopnjo v ponovni postopek, v katerem je bil postopek dopolnjen in so bile odpravljene očitane pomanjkljivosti ter je bila izdana izpodbijana odločba. Nadalje davčni organ citira določila Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) in ugotovi vrednost stavbe, ki predstavlja davčno osnovo, od katere se odmerja davek po stopnjah, določenih v 159. členu ZDO in valoriziranih po merodajnem pravilniku. Tožnici se davek odmeri na podlagi podatkov iz napovedi za odmero davka od premoženja za počitniški prostor z dne 26. 6. 2014, pri čemer se vrednost stavbe izračuna na 130.816,66 EUR, in sicer ob upoštevanju točkovanja z 252 točkami, vrednostjo točke 2,89 in skupno površino 179,62 m2. Obdobje odmere je določil že drugostopenjski organ, in sicer da je pravilno treba upoštevati obdobje februar - december 2014. Tožnici se davek odmeri v štirih zaporednih mesečnih obrokih. Glede podanega ugovora znižanja davčne osnove zaradi stalnega bivanja je že drugostopenjski organ ugotovil, da tožnica ni dokazala, da je na naslovu stalno bivala, davčni organ pa ugotavlja, da tožnica v letu 2013 (torej v letu pred odmero) na naslovu ni bila stalno prijavljena, prav tako pa tudi ni dokazala stalnega bivanja v predmetnih prostorih, zato se ji po 158. členu ZDO ne prizna olajšava za znižanje davčne osnove za vrednost 160 m2 stanovanjske površine. Tožnica je 30. 6. 2014 na naslovu prijavila začasno bivališče, zato po presoji organa odtlej predmetnih prostorov ni uporabljala le občasno (za počitek in rekreacijo), temveč kot stanovanjske prostore, v katerih se prebiva, enako pa je organ te prostore kot takšne štel tudi za čas od vključno februarja 2014 do 30. 6. 2014.

3. Tožničina pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila z odločbo drugostopenjskega davčnega organa zavrnjena. Pritožbeni organ navaja, da je glede na sklenitev prodajne pogodbe dne 14. 1. 2014 že prvostopenjski organ pravilno štel, da je davčna obveznost nastala 1. 2. 2014. Nadalje po prvem odstavku 158. člena ZDO ni mogoče upoštevati znižanja osnove za davek, saj se je tožnica na naslovu nepremičnine za stalno prijavila 15. 1. 2016, kar pomeni, da v letu pred letom, za katerega se davek odmerja, ni stalno bivala v nepremičnini. To, da je tožnica plačala tudi davek na promet nepremičnin, pa ravno tako ni nepravilno, saj sta bili tožnici odmerjeni dve davčni obveznosti od enega davčnega predmeta, kar pa je v skladu z zakonskimi določili o davku od premoženja in o davku na promet nepremičnin.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov po 1.-3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predlaga njeno razveljavitev (op. sodišča: pravilno odpravo) in vrnitev zadeve prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov sodnega (in pritožbenega) postopka. Navaja, da ji je bilo doslej izdanih pet odločb o odmeri davka od tega premoženja, in sicer za leto 2014, kar je predmet tega postopka, za leto 2015, glede česar se njena pritožba še rešuje, za leto 2016 z odmero davka v višini 20,9 EUR ter za leto 2017, ko ji je bil sprva odmerjen davek v višini prek 300 EUR, vendar pa je davčni organ prve stopnje v fazi pritožbe opravil ogled nepremičnine in ugotovil, da je predmetni objekt v obnovi in neprimeren za bivanje, kakršen je dejansko bil vse od nakupa januarja 2014 dalje, kar je tožnica ves čas zatrjevala. Tožnica se je v svoji pritožbi tudi izrecno sklicevala na odločbo za leto 2016, kar pa je bilo prezrto, davčni organ pa bi moral ugotoviti enako dejansko stanje in nato odmerjati enak davek. Tožnica predlaga pribavo vseh spisov davčnega organa za leta 2014-2017, ugotovi naj se, da gre za popolnoma enako stanje. Pri izdaji izpodbijane odločbe bi morale biti upoštevane enake davčne olajšave, kot pri izdaji odločbe za leto 2016, zlasti ker je bila izpodbijana odločba izdana kasneje kot omenjena odločba za leto 2016; zakaj niso bile upoštevane enake olajšave, pa tožnici ni znano, to tudi ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, kako je davčni organ prišel do zneska odmerjenega davka. Tožnica predmetno hišo še vedno prenavlja in ne prebiva v njej, temveč na naslovu B., stalno prebivališče na naslovu A. pa je prijavila le na predlog uslužbenke, ki ji je tako svetovala v času teka vseh predmetnih postopkov odmere davka na premoženje. Tožnica svoji tožbi prilaga (poleg izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega davčnega organa, ki ju prilaga dvakrat - v izvirniku in fotokopiji; A8 in A10 ter A2 in A3) svojo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (dvakrat - v izvirniku in fotokopiji; A4 in A9) ter odločbi o odmeri davka od premoženja za leti 2016 in 2017 (A5 in A6) in kopijo zapisnika o ogledu nepremičnine z dne 25. 1. 2018 (A7).

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožnica je naknadno sodišču predložila še sklep o ustavitvi odmere davka od premoženja za leto 2017, ker je davčni organ po opravljenem ogledu 25. 1. 2018 ugotovil, da je nepremičnina neprimerna za bivanje (A11).

7. V zadevi je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis ter v upravnem sporu s strani tožnice predložene listinske dokaze, tj. pritožbo zoper izpodbijano odločbo (A4 in A9), odmerni odločbi za leti 2016 (A5) in 2017 (A7), zapisnik o ogledu iz januarja 2018 (A7) ter sklep o ustavitvi odmere za leto 2017 (A11), s čimer so bili izvedeni vsi s strani tožnice v upravnem sporu predloženi listinski dokazi. Zaradi nerelevantnosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče zavrnilo le dokazni predlog tožnice za pribavo davčnih spisov za leta 2014-2017, čemur se tožnica na naroku ni protivila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navedla, da (i) ni mogla dokazati, da bi v letu 2013 bivala v predmetni nepremičnini, saj je zavezanka za davek v zvezi s to nepremičnino postala šele 14. 1. 2014 z nastopom lastništva, posledično pa da se ugotovitve iz 26. odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe nanašajo na odmero za leto 2015 in niso relevantne za izpodbijano odločbo (oz., kot dobesedno piše tožnica, nimajo v tej odločbi „kaj iskati“), in da (ii) se strinja z odmero davka za leto 2016, ki bi morala biti enaka tudi, med drugim, za leto 2014. Podala pa je tudi obrazložitev, da je s sklenitvijo prodajne pogodbe postala lastnica in zavezanka za davek, čeprav je šele tedaj lahko pričela s pridobitvijo kredita, nato je tudi plačala davek na promet nepremičnin, da z njene strani niso potrebne nobene napovedi, če pa že, bi jo lahko država na to opozorila; dodaja še, da z nakupom te hiše ob pomoči staršev rešuje svoj stanovanjski problem. Pritožbi je priložila odmerno odločbo za leto 2016, drugih dokaznih predlogov pa v pritožbi ni podala.

10. V upravnem sporu pa sedaj tožnica navaja, da (i) je predmetna nepremičnina zaradi obnove neprimerna za bivanje, zaradi česar je bila odmera za leto 2017 tudi ustavljena, pri čemer pa je bilo takšno stanje dejansko vse od nakupa dalje, kar je tožnica ves čas zatrjevala, stalno prebivališče pa je prijavila zgolj na predlog uslužbenke, ki ji je tako svetovala tekom predmetnih odmernih postopkov, (ii) bi bilo treba ugotoviti enako dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno za leto 2016, kar bi moralo voditi v enako odmero, v zvezi s čimer naj se pribavijo davčni spisi za leta 2014-2017, predloži pa tožnica tudi odmerni odločbi za leti 2016 in 2017 ter zapisnik o ogledu iz januarja 2018, ter (iii) iz obrazložitve ni razvidno, kako je davčni organ izračunal znesek 361,29 EUR.

11. Tožbene navedbe o tem, da je predmetna nepremičnina neprimerna za bivanje vse od nakupa dalje, sodišče zavrača, saj gre za nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS‑1, torej za novo dejstvo, ki ga tožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uveljavljala, brez da bi podala opravičljive razloge, zakaj to uveljavlja šele sedaj s tožbo v upravnem sporu. Iz izpodbijane odločbe (prim. peti odstavek na 5. strani izpodbijane odločbe) izhaja ravno obratno, tj. da je tožnica skušala v postopku pred prvostopenjskim davčnim organom dokazati, da je na naslovu predmetne nepremičnine stalno prebivala, vendar pri tem dokazovanju ni bila uspešna, zaradi česar ji davčna osnova po 158. členu ZDO ni bila znižana. Tudi iz tožničine napovedi za odmero davka od premoženja izhaja, da je na naslovu nepremičnine prijavila prebivališče. Davčni organ je tožnico nato dne 27. 3. 2015 pozval, naj dokaže stalno bivanje na naslovu, kar bi bil sicer pogoj za znižanje davčne osnove, vsled česar je tožnica po elektronski pošti dne 7. 4. 2015 predložila dokazila v tej zvezi, tj. račune komunalnih ponudnikov. Ni torej res, da bi tožnica ves čas zatrjevala, da je predmetna nepremičnina neprimerna za bivanje, kot to navaja sedaj v tožbi. Kot nedovoljeno tožbeno novoto v tej zvezi sodišče zavrača tudi dejstvo, ki se navaja s tožbo, namreč da je tožnica stalno prebivališče prijavila na naslovu predmetne nepremičnine zgolj po nasvetu (davčne) uslužbenke; tudi tega tožnica v davčnem postopku ni zatrjevala.

12. Tožbene navedbe v zvezi z odmero za leti 2016 in 2017 pa sodišče zavrača kot nerelevantne za odločitev v tem upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo se davek od premoženja odmerja za obdobje februar-december leta 2014 in s tožbo tožnica ni uspela izpodbiti za to meritornih dejstev: (i) da ni dokazala dejanskega stalnega prebivanja v relevantnem obdobju v predmetni nepremičnini, ki bi vodilo v znižanje davčne osnove po 158. členu ZDO (oz. v upoštevanje davčne olajšave, kot to imenuje tožnica, ki je bila po navedbah tožbe upoštevana v letu 2016), ter (ii) da ni zatrjevala, da bi bila nepremičnina tedaj v takšnem stanju, da se iz objektivnih razlogov ne bi mogla uporabljati (kot je bilo to po navedbah tožbe ugotovljeno za leto 2017). Zato so s strani tožnice predloženi listinski dokazi, ki se nanašajo na postopke za kasnejša davčna leta, za odločitev v tej zadevi nerelevantni (gre za dokaze z odmernima odločbama za leti 2016 in 2017 in kasneje izdanim sklepom o ustavitvi odmere za leto 2017 ter z zapisnikom o ogledu iz januarja 2018), iz tega razloga pa je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za pribavo davčnih spisov za leta 2014-2017. V kasnejših davčnih letih je bilo namreč očitno ugotovljeno drugačno dejansko stanje, ki je bilo relevantno za odmero v posameznem letu, tj. da se je tožnica na naslovu nepremičnine za stalno prijavila 15. 1. 2016 oz. da je nepremičnina (ob ogledu januarja 2018) neprimerna za bivanje in se torej zaradi objektivnih razlogov ne more uporabljati.

13. Sklepno pa sodišče zavrača še tožničine navedbe o tem, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je davčni organ izračunal znesek 361,29 EUR, saj so neupoštevne iz razloga materialne neizčrpanosti. Tožnica namreč te kršitve procesnega prava v davčnem postopku ni uveljavljala, tako pa možnost rednega pravnega sredstva glede tega vprašanja v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana.¹

14. Tožbene navedbe so po navedenem neutemeljene, sodišče nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), ni ugotovilo, vsled česar je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Zaradi zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 56.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 883/2020-35
• sodba I U 1678/2011
• UPRS sodba I U 1897/2014