UPRS Sodba I U 1926/2019-11

Jedro

Z izpodbijanim sklepom terjane obveznosti predstavljajo prednostne terjatve v smislu drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, torej, da gre za nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Terjani prispevki se nanašajo na obdobje avgusta 2017, nad tožnikom pa se je stečajni postopek začel 1. 9. 2017. Posledično so te terjatve izvzete iz odpusta po 2. točki sklepa o odpustu obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ odločil o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva pri banki A. d.d., in sicer zaradi izterjave obveznosti v skupni višini 83,95 EUR (gre za prispevke za socialno varnost za zasebnike za mesec avgust 2017, zamudne obresti in stroške sklepa o izvršbi).

2. Tožnikova pritožba zoper izpodbijani sklep je bila z odločbo drugostopenjskega davčnega organa zavrnjena, češ da tožnik sicer samemu obstoju terjanih obveznosti ni ugovarjal, je pa zatrjeval, da bi morale biti odpuščene na podlagi stečajnega sklepa o odpustu obveznosti. Pri tem ni sporno, da je bil tožnik v osebnem stečaju, ki se je začel 1. 9. 2017, 5. 10. 2018 pa je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, ki pa ne učinkuje na prednostne terjatve. Glede na novelo G k zakonu, ki ureja postopke zaradi insolventnosti, odpust obveznosti ne učinkuje med drugim na prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena cit. zakona, med katere sodijo tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka insolventnosti. Predmetna novela G se uporablja za postopke, začete po 26. 4. 2016, postopek nad tožnikom pa je bil uveden 30. 8. 2017, zato je cit. novela v obravnavanem primeru merodajna in odpust ne učinkuje na z izpodbijanim sklepom terjane obveznosti, ki imajo status prednostnih terjatev in so izvzete iz odpusta.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep. Navaja, da so mu bile obveznosti s sklepom stečajnega sodišča odpisane in da je treba upoštevati tudi 3. točko tega sklepa, po kateri se odpustijo tudi terjatve iz njegove 2. točke. Dodaja, da je sicer že vložil tožbo v drugi zadevi, v kateri prispevki za avgust 2017 niso bili zajeti in da je davčni organ v tisti zadevi, kljub sklepu o ustavitvi nadaljnjega zasega denarnega dobroimetja na denarnem računu, opravil nedopustno izvršbo odpisane terjatve. Sodišču predlaga združitev obeh tožb in odpravo nedopustne izvršbe.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Dodaja, da ni res, da 3. točka sklepa o odpustu ne bi bila upoštevana. Le-ta se navezuje na 2. točko, ki pa določa, na kaj se odpust nanaša in katere so izjeme. Med slednjimi pa so tudi prednostne terjatve, torej tudi terjatve za plačilo prispevkov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi pravno relevantno dejansko stanje ni sporno. Prav tako ni sporno, da odpust obveznosti na podlagi drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v konkretnem primeru ni učinkoval na prednostne terjatve iz relevantnega drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, to je na prednostne terjatve iz naslova nezavarovanih terjatev za plačilo prispevkov, ki so nastali v zadnjem letu pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Upoštevaje določilo prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena ZFPPIPP-G, ki se uporablja od 26. 4. 2016 dalje, se določba novega drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja le za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi tega zakona, pri čemer med strankama ni spora, da to velja tudi za tožnikov primer. Med strankama pa je sporna pravna kvalifikacija terjanih obveznosti iz naslova prispevkov za mesec avgust 2017, tj. ali le-te spadajo med prednostne terjatve ali ne.

7. Sodišče v tej zvezi potrjuje pravilnost pravnega razlogovanja toženke, da z izpodbijanim sklepom terjane obveznosti predstavljajo prednostne terjatve v smislu drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, torej, da gre za nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Terjani prispevki se nanašajo na obdobje avgusta 2017, nad tožnikom pa se je stečajni postopek začel 1. 9. 2017, česar tožnik ne prereka. Posledično pa so te terjatve izvzete iz odpusta po 2. točki sklepa o odpustu obveznosti. Tožnikovo tolmačenje 3. točke cit. sklepa, češ da se po njej odpustijo tudi tiste terjatve, ki so po 2. točki izvzete, je seveda napačno, saj se 3. točka nanaša le na po 2. točki odpuščene terjatve in opisuje posledice njihovega odpusta.

8. Tožnikovo sklicevanje na sklep o ustavitvi zasega denarnega dobroimetja, izdan v stečajnem postopku, pa je prav tako neumestno, saj gre pri tem za sklep iz tretjega odstavka 410. člena ZFPPIPP, po katerem mora sodišče ustaviti nadaljnji zaseg denarnega dobroimetja na dolžnikovih računih, ki je bil na podlagi 394. člena cit. zakona odrejen izvajalcem plačilnega prometa v posledici začetka osebnega stečaja. Ni torej moč sprejeti stališča, da bi se ta sklep stečajnega sodišča, ki je bil izdan 29. 10. 2018, lahko kakorkoli nanašal na izpodbijani sklep, ki je bil izdan časovno precej kasneje (28. 5. 2019) ter, predvsem, ki se je nanašal na izterjavo obveznosti, ki niso zapadle pod odpust.

9. Sodišče po povedanem zavrača očitke nepravilne uporabne materialnega prava. Po presoji sodišča je tako izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen tudi iz razlogov, ki so navedeni v odločbi drugostopenjskega davčnega organa, in se sodišče nanje v tej sodbi tudi sklicuje v delu, kot jih je povzelo v obrazložitvi te sodbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS‑1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Tožnik stroškov postopka ni priglasil.

11. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč je sporno pravno vprašanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. Za predlagano združitev z zadevo I U 1436/2019 po presoji sodišča pogoji iz 42. člena ZUS-1 niso podani, saj ne gre za odločanje o istem predmetu (v zadevi je I U 1436/2019 je izpodbijan drug upravni akt kot v tem upravnem sporu).

Datum zadnje spremembe:

08.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1436/2019-12
• UPRS Sodba I U 360/2017-11
• UPRS Sodba I U 1633/2019-11