UPRS Sodba I U 1633/2019-11

Jedro

Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ sklenil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, od katerega na dan 20. 5. 2019 znaša glavnica 13.935,93 EUR, zamudne obresti 5.022,33 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 18.968,26 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki A. d.d., do višine davčnega dolga, pri čemer se upošteva izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja tabelo z zaporednimi številkami od 1 do 389 z izvršilnimi naslovi, datumi izvršljivosti, posameznimi zneski in z obračunom obresti ter banki oziroma hranilnici prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik, pritožba tožnika pa ne zadrži začete davčne izvršbe. Kot pojasni prvostopenjski organ, iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa, zato je bilo potrebno v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Zamudne obresti se obračunavajo v skladu s prvim in tretjim odstavkom 96. člena ZDavP-2.

2. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Sklicuje se na 143. in 151. člen ZDavP-2 in ugotavlja, da tožnik samemu obstoju obveznosti ne ugovarja, zatrjuje pa, da je davčni dolg ugasnil, ker so mu bile obveznosti, ki niso prispevki iz prvega odstavka 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) oziroma 390. člena ZFPPIPP, v postopku osebnega stečaja v celoti odpuščene. Ugotavlja, da ni sporno, da je bil nad tožnikom dne 4. 10. 2016 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan dne 27. 4. 2019 in da je sodišče dne 4. 3. 2019 izdalo sklep o odpustu obveznosti. Glede učinkov sklepa o odpustu obveznosti na terjane obveznosti pojasnjuje, da so bile tožniku odpuščene vse obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, ki so izvzete iz odpusta obveznosti po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Slednji od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-G) določa, da odpust obveznosti med drugim ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP je pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, medtem ko po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Upoštevajoč prehodno določbo tretjega odstavka 32. člena ZFPPIPP-G se navedena sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja za tiste postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi novele, tj. po 26. 4. 2016. Postopek osebnega stečaja nad tožnikom je bil uveden dne 22. 9. 2016, zato je potrebno upoštevati drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje. To pomeni, da odpust obveznosti ne učinkuje na terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, saj imajo te status prednostnih terjatev in so v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti.

3. Tožnik vlaga tožbo in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5.022,33 EUR iz naslova zamudnih obresti, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Pojasnjuje, da je bil nad tožnikom uveden postopek osebnega stečaja, ki se je vodil pod opr. št. St ... in je bil pravnomočno končan dne 27. 4. 2019, s sklepom o odpustu obveznosti z dne 4. 3. 2019 pa so mu bile odpuščene obveznosti, in sicer vse terjatve upnikov, razen prednostnih terjatev. Zakonske zamudne obresti od posameznih prispevkov za socialno varnost za zasebnike ne sodijo med prednostne terjatve, zato nanje učinkuje sklep o odpustu obveznosti. Iz določbe prvega in drugega odstavka 21. člena ter drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ne izhaja, da bi predstavljale prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne bi učinkoval, tudi terjatve iz naslova zamudnih obresti zaradi neplačila prednostnih terjatev. Zato je izpodbijani sklep o davčni izvršbi v delu, ki se nanaša na terjatve iz naslova zamudnih obresti nezakonit in nepravilen.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Dodaja, da prestavljajo tožnikove navedbe tožbeno novoto. Obresti so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, zato delijo isto usodo kot glavnica, od katere so obračunane. Če gre terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost šteti za prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, ni razloga za to, da ne bi istega statusa imele tudi zamudne obresti od takšnih prednostnih terjatev. Ker tožnik terjanih obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, ni poravnal, je tako dolžan plačati tudi pripadajoče zamudne obresti. Začet stečajni postopek ne vpliva na tek zamudnih obresti, se pa obrestna mera spremeni tako, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, od začetka stečajnega postopka dalje tečejo obresti po predpisani obrestni meri.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da v zadevi ne gre za novote, saj je že v pritožbi zoper izpodbijani sklep pojasnil, da gre v konkretnem primeru za prispevke za socialno varnost za zasebnike in torej za tožnika kot samostojnega podjetnika, ti prispevki pa niso prispevki iz prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP oz. 390. člena ZFPPIPP, zato odpust obveznosti nanje nedvomno učinkuje. Stališče toženke, da ni razlogov za to, da bi se zamudne obresti obravnavalo enako kot same prispevke, pa je neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi pravnorelevantno dejansko stanje ni sporno. Prav tako ni sporno, da odpust obveznosti na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP v konkretnem primeru ni učinkoval na prednostne terjatve iz relevantnega drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP¹, to je na prednostne terjatve iz naslova nezavarovanih terjatev za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Ostaja pa sporno pravno vprašanje, ali odpust obveznosti, sprejet v postopku osebnega stečaja, zajema tudi zamudne obresti, nastale zaradi neplačila prednostnih terjatev.

8. Po mnenju sodišča se je toženka v konkretnem primeru pravilno sklicevala na četrti odstavek 3. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da so obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po mnenju sodišča navedeno pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku.

9. Sodišče po povedanem zavrača očitke nepravilne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Upoštevaje določilo prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena ZFPPIPP-G, ki se uporablja od 26. 4. 2016 dalje, se določba novega drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi tega zakona.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1401/2019-13
• UPRS Sodba I U 905/2020-11
• UPRS Sodba I U 1926/2019-11