UPRS Sodba IV U 183/2017-12

Jedro

Določila prvega odstavka 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, ob upoštevanju določila osmega odstavka 10. člena ZDRS, ne predpisujejo zgolj omejenega števila taksativno določenih primerov izjem za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, kljub morebitni daljši odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije prosilca v primeru zaposlitve v tujini, daljši od 4 let, ampak določa Uredba izjeme v prvem odstavku 2. člena le primeroma tako, da je treba v skladu z normativno vsebino osmega odstavka 10. člena ZDRS individualno ugotavljati v vsakem posameznem primeru, ali se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, in sicer, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

Nepravilna in restriktivna razlaga določila četrte alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe pomeni nedopustno določanje (zmanjševanje) pravic in obveznosti ne zgolj državljanov, pač pa tudi drugih oseb s strani organov izvršilne oblasti s podazakonskimi akti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-816/2017/14 (1323-11) z dne 15. 9. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odpravilo zagotovilo, št. 213-3/2017-43 z dne 5. 5. 2017, ki ga je izdala Upravna enota Šmarje pri Jelšah (točka 1 izreka) in odločilo, da se prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je vložil A.A., v tem upravnem sporu tožnik, ne ugodi (točka 2 izreka). Ugotovilo je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (točka 3 izreka).

2. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila na ugotovitvi, da je Upravna enota Šmarje pri Jelšah po vloženi tožnikovi prošnji za državljanstvo, na podlagi 11. člena v zvezi z drugim odstavkom 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) izdala zagotovilo, ki ga je posredovala v revizijo toženi stranki. Ta je v postopku revizije ugotovila, da je bilo dejansko stanje glede pogoja 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da je iz potrdila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije razvidno, da je bil tožnik detaširani delavec v času od 26. 6. 2011 do 31. 3. 2012 in v času od 22. 12. 2012 do 5. 4. 2017, skupno 5 let in 19 dni. Tako tožnik presega obdobje štirih let po Uredbi o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba), kar za tožnika pomeni prekinitev dejanskega življenja v smislu 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje navedenega zakonskega pogoja, zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo upravnega organa ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je ugotovitev tožene stranke o nahajanju tožnika v Republiki Sloveniji napačna. Tožnik meni, da okoliščina o desetletnem obdobju napotitve v tujino sploh ni okoliščina, zaradi katere bi tožena stranka lahko štela, da v času, ko je bil tožnik napoten na delo v tujino, v Republiki Sloveniji ni prebival. Nesporno je bil tožnik ves čas zaposlen pri slovenskem delodajalcu in je v Republiki Sloveniji plačeval vse davke in prispevke. V tujino ni odhajal zaradi tega, ker je sam tako želel, ampak na zahtevo delodajalca, ki je v tujini opravljal storitve. Njegova vez z Republiko Slovenijo tako sploh ni bila prekinjena ali vsaj ne v takšni meri, da bi bilo mogoče šteti, da središče interesov tožnika ni več v Republiki Sloveniji. Tožnik navaja, da je tožena stranka spregledala določilo četrte alineje 2. člena Uredbe, ki določa, da kot prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pod določenimi pogoji ne šteje odsotnost prosilca zaradi zaposlitve v tujini. Uredba odsotnosti zaradi napotitve na delo v tujino, ko je delavec nedvomno ves čas zaposlen pri slovenskem delodajalcu v Republiki Sloveniji, sploh ne obravnava. Z uporabo argumenta nasprotnega razlogovanja se je po tožbenem stališču mogoče postaviti na stališče, da Vlada Republike Slovenije odsotnosti iz Slovenije zaradi delodajalčeve napotitve prosilca na delo v tujino ne šteje za odsotnost. Tožnik še zatrjuje, da iz evidenc Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni mogoče ugotavljati dejanske odsotnosti tožnika iz Republike Slovenije. Slovenski delodajalci napotujejo svoje delavce na delo v tujino za določeno obdobje na določeno gradbišče, vendar to ne pomeni, da so ti delavci tudi ves ta čas dejansko odsotni. Tožnik je v zvezi s tem v upravnem postopku predložil določene dokaze, iz katerih izhaja, da tožnik pogoj desetletnega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji nedvomno izpolnjuje. Tožena stranka je te dokaze v celoti spregledala in se o njih ni izrekla. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in toženi stranki v plačilo naloži tožnikove stroške predmetnega postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Navedbe tožnika ocenjuje kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je uvodoma navedena dokončna odločba, ki jo je tožena stranka izdala v revizijskem postopku, s katero je bilo odpravljeno zagotovilo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 213-3/2017-43 z dne 5. 5. 2017, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je odpuščen iz državljanstva Republike Kosovo in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, obenem pa ni bilo ugodeno njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se sicer v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) praviloma šteje, da se s tožbo v upravnem sporu izpodbija dokončni prvostopenjski upravni akt in ne drugostopenjski akt. Vendar to velja le v primeru, če je z drugostopenjskim aktom zgolj zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo meritorno odločeno o njegovi pravici oziroma pravnem interesu, za kar pa v obravnavani sporni zadevi očitno ne gre, saj je odločitev o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo sprejel upravni organ druge stopnje v revizijskem postopku, z izdajo sedaj izpodbijane drugostopenjske odločbe.

8. Zakonodajalec je načine pridobitve državljanstva Republike Slovenije določil v 3. členu ZDRS, po katerem se lahko državljanstvo pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo ali po mednarodni pogodbi, za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva pa je ZDRS predpisal različne pogoje. Tako je tudi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, za kar gre v predmetni zadevi, zakon z določili 10., 12. ter 13. in 14. člena ZDRS predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Prav zato, ker je zakonodajalec predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva, je iz tega razloga sam prosilec za državljanstvo dolžan v svoji vlogi konkretno opredeliti pravno podlago, na kateri temelji njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, razen tega pa je tudi upravni organ v postopku vezan na pravno podlago, ki jo je prosilec opredelil v svoji vlogi. Za pridobitev državljanstva pa mora prosilec kumulativno izpolnjevati prav vse predpisane pogoje, ki jih je zakonodajalec taksativno določil za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva.

9. Na podlagi 10. člena ZDRS lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki prosi za naturalizacijo, če izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 1. do 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, in sicer: da je dopolnila 18 let (1. točka); da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka); da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka); da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni (5. točka); da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta (6. točka); da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji (7. točka); da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka); da ima poravnane davčne obveznosti (9. točka); da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije (10. točka). Med predpisanimi pogoji je tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoj, da oseba dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. Z določilom osmega odstavka 10. člena ZDRS je zakonodajalec še podrobneje določil, kdaj se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, in sicer, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

10. V obravnavani sporni zadevi je tožena stranka svojo odločitev, da tožnik ne izpolnjuje kumulativno vseh z zakonom predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, sprejela z obrazložitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To svojo odločitev je oprla izključno na zožujočo dobesedno oziroma restriktivno razlago prvega odstavka 2. člena Uredbe, ki ga je brez upoštevanja določila osmega odstavka 10. člena ZDRS uporabila le v zvezi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS in zgolj na tej podlagi, po presoji sodišča najmanj preuranjeno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje predpisanega pogoja dejanskega življenja v Sloveniji iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

11. Sodišče v nasprotju s stališčem tožene stranke, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani akt, meni, da citirana določila prvega odstavka 2. člena Uredbe, ob upoštevanju citiranega določila osmega odstavka 10. člena ZDRS, ne predpisujejo zgolj omejenega števila taksativno določenih primerov izjem za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, kljub morebitni daljši odsotnosti z ozemlja Republike Slovenije prosilca v primeru zaposlitve v tujini, daljši od 4 let, ampak določa Uredba izjeme v prvem odstavku 2. člena le primeroma tako, da je treba v skladu z normativno vsebino osmega odstavka 10. člena ZDRS individualno ugotavljati v vsakem posameznem primeru, ali se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, in sicer, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se, kot rečeno, presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. V nasprotnem primeru bi bila po prepričanju sodišča drugačna oziroma bolj restriktivna razlaga pogojev oziroma meril iz prvega odstavka 2. člena Uredbe v zvezi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS v postopku naturalizacije, iz kakršne v konkretnem primeru očitno (smiselno) izhaja v svoji zavrnilni odločitvi tožena stranka, nezakonita, saj bi nedopustno zoževala z določili 1. do 10. točke prvega odstavka 10. člena v zvezi z osmim odstavkom 10. člena ZDRS zagotovljene pravice nekaterih kategorij prosilcev za državljanstvo v primeru določenih življenjskih dogodkov in situacij, ki bi jih utegnile doleteti neodvisno od njihove (prosto)voljne odločitve, kot je poleg nenadnih bolezni, naravnih in siceršnjih nesreč tudi napotitev osebe, ki zaproša za sprejem v državljanstvo, na delo v tujino s strani njenega delodajalca. Takšna situacija v dejanskem smislu ni odvisna od volje prosilca, ker odločitvi delodajalca, da svojega delavca, ki prosi za državljanstvo, napoti na delo v tujino, ne more oporekati, vsaj ne brez posledic, ki bi bile v življenjskem smislu za delavca usodne in bi lahko predstavljale oviro pri izpolnjevanju drugega pogoja za sprejem v državljanstvo (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Takšne situacije določila prve do šeste alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe ne zajemajo, čeprav je Uredba tudi pravni vir, ki pa je nižjega ranga od Ustave in zakona (ZDRS). Glede na normativno vsebino 87. člena Ustave, po katerem izključno državni zbor z zakonom določa pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb, in ob upoštevanju argumenta o nasprotnem razlogovanju, navedeno obenem pomeni, da ni dopustno določanje (zmanjšanja) pravic in obveznosti ne zgolj državljanov, pač pa tudi drugih oseb s strani organov izvršilne veje oblasti s podzakonskimi akti, v konkretnem primeru z Uredbo, za kar je po presoji sodišča šlo pri odločanju tožene stranke v konkretnem primeru, ki je prav zaradi nepravilne in restriktivne razlage določila četrte alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe v zvezi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS, pri svojem odločanju očitno prezrla določilo osmega odstavka 10. člena ZDRS, kar predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava, in posledično nepopolno oziroma nepravilno ugotovila relevantno dejansko stanje.

12. Sodišče je iz navedenih razlogov odločilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (2. člena Uredbe v zvezi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS) izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, se do preostalih tožbenih navedb ni dodatno opredeljevalo, vendar jih bo morala pred izdajo nove odločbe upoštevati tožena stranka, ko bo v ponovljenem postopku ponovno odločala v predmetni zadevi, vključno z dokazi, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik in izvedel upravni organ ter se nanašajo na ugotavljanje izpolnjevanja pogoja iz 3. točke prvega odstavka v zvezi z osmim odstavkom 10. člena ZORS.

13. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14. Ker je tožnik s tožbo uspel, je bilo treba odločiti tudi o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožnik priglasil, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 402/2020-36
• Sodba U 1019/92
• Sodba I Up 35/2004