UPRS Sodba I U 343/2018-9

Jedro

Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZVKD-1 je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje za vsak poseg v kulturni spomenik. Kot poseg v dediščino so v 27. točki 3. člena ZVKD-1 opredeljena vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakor koli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, zlasti pa vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov, dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine, premeščanje dediščine ali njenih delov, dejavnosti in ravnanja, ki se izvajajo v zvezi z dediščino ali neposredno z njo ter iskanje arheoloških ostalin in raziskave dediščine. Glede na široko opredelitev „posega v dediščino“ zakonska določba zajema tudi postavitev ograje na predhodno stoječe kovinske stebričke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu v 1. in 2. točki izreka naložil, da takoj po vročitvi te odločbe do pridobitve kulturnovarstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območje enote Ljubljana, ustavi vsa dela, ki jih brez pridobljenih kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, izvaja na zemljišču s parc. št. 3339/1 k.o. ..., ki leži na območju kulturnega spomenika državnega pomena, razglašenega z Odlokom o razglasitvi trškega jedra in razvalin gradu G. za kulturni spomenik državnega pomena (v nadaljevanju Odlok), v 3. in 4. točki izreka pa, da najkasneje v 15 dneh po izrečenem inšpekcijskem ukrepu o ustavitvi izvajanja vseh del zaprosi za kulturnovarstvene pogoje. Če tega ne bo storila ali če bo njena vloga pravnomočno zavrnjena ali zavržena, ji bo odrejena sanacija in določen rok za njeno izvedbo. O pridobitvi kulturnovarstvenih pogojev je tožeča stranka dolžna obvestiti inšpektorja, ki bo določil rok, v katerem bo morala zaprositi za kulturnovarstveno soglasje. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2. Odločba je v dejanskem pogledu utemeljena z ugotovitvijo, da je bila na zemljišču s parc. št. 3339/1 k.o. ..., okoli objekta na zemljišču s parc. št. 3339/2 k.o. ..., vse na območju kulturnega spomenika državnega pomena, izvedena nova lahka žičnata ograja, višine cca 1,0 m, napeta na predhodno postavljene kovinske stebričke, temeljene v obstoječo zemljino in z ugotovitvijo, da je investitor posega tožeča stranka, ki za izvedena dela ni pridobila kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja. V pravnem pogledu je odločitev utemeljena z Odlokom, 3., 28., 112. in 115. členom Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) in 30. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

3. Ministrstvo za kulturo je z odločbo št. 061-3/2017/4 z dne 20. 12. 2017 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s stališčem tožeče stranke, da glede na vrsto posega pridobitev kulturnovarstvenih pogojev in soglasja ni potrebna, dodatno poudari, da ZVKD-1 od uveljavitve novele ZVKD-1C, ki je bila veljavna že v času obravnavanega posega, ne ločuje več med posegi v dediščino, za katera si je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje in vzdrževanimi deli. Glede na zakonsko ureditev je za odločitev relevantna le ugotovitev ali je tožeča stranka izvedla poseg v spomenik in ali je za poseg pridobila kulturnovarstveno soglasje. Ti dve dejstvi pa niti nista sporni, saj tožeča stranka sama pove, da je zamenjala žičnato ograjo, sporno pa tudi ni, da kulturnovarstvenih pogojev in soglasja ni pridobila.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in iz razloga ničnosti izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Izpodbijana odločba je v 1. in 2. točki izreka nična iz razloga po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dela so namreč tudi po ugotovitvi inšpekcijskega organa zaključena. Tožeča stranka novih del ni izvajala, zaradi česar tudi ni bilo pravnega interesa tožene stranke za ustavitev (nadaljnjih) del. Odločbe zato v tem delu ni mogoče izvršiti, kar je razlog za izrek ničnosti.

6. V dejanskem pogledu vztraja, da gre za izvedbo obnovitvenih del, za katera ni zavezana pridobiti kulturnovarstvenega soglasja. Tudi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da veljavni ZVKD-1 ne ločuje med obnovitvenimi in ostalimi deli, za katero je soglasji treba pridobiti, pa bi tožena stranka morala nadalje preizkusiti, ali niso bila dela na ograji nujno potrebna zaradi nepredvidljive nevarnosti za nastanek škode na spomeniku. Ker izvajalec del na gradu G. po odstranitvi ograje le-te ni ponovno namestil, je zaradi ljudi, ki so hodili in se vozili čez nepremičnine, ter zaradi divjadi pričela na spomeniku nastajati škoda, saj so uničevali celostni videz spomenika, prav tako pa odlagali smeti. Tožeča stranka je bila zato kot investitor oziroma lastnik nepremičnine 3339/1 k.o. ... primorana žičnato ograjo ponovno namestiti. Delo je bilo nujno potrebno, poleg tega pa je z novim nadomestila zgolj poškodovani del in pri tem pazila na celostno podobo spomenika. Sicer pa so na svojih zemljiščih imeli nameščene ograje tudi drugi lastniki. Tudi te ograje niso bile postavljene zakonito. Z inšpekcijskim ukrepom, ki je bil naložen le tožeči stranki, je zato poseženo v njeno ustavno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

7. Tožena stranka je v postopku zagrešila tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP s tem, ko (1.) tožeči stranki ni omogočila izjave o dokumentaciji, ki je bila podlaga za ugotovitev investitorja posega; (2.) je v zadevi odločila brez ustrezne pravne podlage, po prostem preudarku, ki ni argumentirano obrazložen; (3.) se v nasprotju z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) ni opredelila do dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, in (4.) je neenako obravnavala vsebinsko enake primere.

8. Kolikor bi tožena stranka izvedla vse predlagane dokaze, še posebej vpogled v dokumentacijo izvedbe obnove gradu G. in zaslišanje prič ter pooblaščenega A.A., bi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja morala ugotoviti, da tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZVKD-2 ni potrebovala kulturnovarstvenih pogojev, saj je šlo pri izvedenih delih v bistvu za obnovitvena dela na ograji oziroma je šlo za dela, ki so bila nujno potrebna.

9. Odločba tožene stranke je po nadaljnjih navedbah tožbe tako pomanjkljiva in sama s seboj v nasprotju, da se sploh ne da preizkusiti in je že iz tega razloga nezakonita. Tako prvostopenjski kot pritožbeni organ ugotavljata, da se postavitev ograje v območju spomenika na podlagi definicije iz 27. točke prvega odstavka 3. člena ZVKD-1 nedvomno šteje za poseg. Takšno stališče pa je po mnenju tožeče stranke materialnopravno zmotno. Nesporno namreč je, da je bila žičnata ograja postavljena na že predhodno stoječe kovinske stebričke, ki so na istem mestu postavljeni že več dekad. Tožeča stranka postavitve stebričkov ni spreminjala, temveč je zaradi preprečitve škode nanje le ponovno napela žičnato ograjo in zato njenega ravnanja ni mogoče substancirati pod definicijo posega v smislu ZVKD-1.

10. Kot dokaz prilaga izjavo tožeče stranke z dne 19. 1. 2017, poziv tožene stranke št. 0612-084/2016-16 z dne 16. 1. 2017, zapisnik št. 0612-84/2016-4 s fotografijami in predlaga dokaz z zaslišanjem priče A.A., ogled na kraju samem, pribavo in vpogled v spis ZVKDS, OE Ljubljana v zvezi z izvedbo obnove gradu G. in zaslišanje strank.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih in predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče zatrjevane bistvene pomanjkljivosti in notranje neskladnosti razlogov ne ugotavlja in v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi (drugi odstavek 71. člena Zakona v upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

14. Ugovor bistvene kršitve pravil postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, ki ga je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbenem postopku, utemeljeno in s pravimi razlogi zavrne že pritožbeni organ. Sodišče razlogov v tem delu zato ne ponavlja. Ne ugotavlja pa tudi zatrjevane delne ničnosti izpodbijane odločbe. Kot v odgovoru na tožbo poudari tožena stranka, je izrek odločbe skladen s 115. členom ZVKD-1. Gre za inšpekcijski ukrep, s katerim je odrejena ustavitev izvajanja vseh nadaljnjih posegov v kulturni spomenik do pridobitve kulturnovarstvenega soglasja. Tožbeno stališče, da ob ugotovitvi, da so dela pri postavitvi (dela) nove ograje zaključena, izrečenega ukrepa ni mogoče izvršiti, po navedenem ne drži.

15. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZVKD-1 je potrebno pridobiti kulturnovarstveno soglasje za vsak poseg v kulturni spomenik. Kot poseg v dediščino so v 27. točki 3. člena ZVKD-1 opredeljena vsa dela, dejavnosti in ravnanja, ki kakor koli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo, zlasti pa vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov, dela pri vzdrževanju in uporabi dediščine, premeščanje dediščine ali njenih delov, dejavnosti in ravnanja, ki se izvajajo v zvezi z dediščino ali neposredno z njo ter iskanje arheoloških ostalin in raziskave dediščine. Glede na široko opredelitev „posega v dediščino“ se sodišče strinja s toženo stranko, da zakonska določba zajema tudi postavitev ograje na predhodno stoječe kovinske stebričke, ki je v zadevi nesporno ugotovljena.

16. Nesporna je tudi ugotovitev, da si tožeča stranka kot investitor za poseg v kulturni spomenik kulturnovarstvenega soglasja ni pridobila. Stališče tožeče stranke, da ji soglasja ni bilo treba pridobiti, je neutemeljeno. Kulturnovarstveno soglasje je po navedeni zakonski ureditvi potrebno pridobiti tudi za vzdrževalna in obnovitvena dela, zato drugačnemu stališču, pri katerem tožeča stranka vztraja tudi v upravnem sporu, ni mogoče slediti. Slediti pa tudi ni mogoče navedbi, da gre za nujen poseg iz drugega odstavka 28. člena ZVKD-1. Po drugem odstavku 28. člena ZVKD-1 kulturnovarstveno soglasje ni potrebno le za nujne posege na spomeniku ali dediščini, če so posegi neizogibno in nemudoma potrebni za odvrnitev nepredvidljive nevarnosti uničenja ali poškodbe spomenika ali dediščine ali za odvrnitev nevarnosti za ljudi in premoženje, pri čemer je o nujnem posegu treba takoj po njegovi izvedbi obvestiti zavod in zaprositi za naknadno kulturnovarstveno soglasje. Nepredvidljive nevarnosti uničenja ali poškodbe kulturnega spomenika oziroma nevarnosti za ljudi in premoženje, ki bi utemeljevale zatrjevano nujnost posega, tožeča stranka niti ne navede. Možnost dostopa (ljudi in živali), ki naj bi jo obravnavani poseg preprečeval, namreč ne predstavlja nevarnosti, ki utemeljuje nujno ukrepanje po navedeni določbi ZVKD-1.

17. Skladnost posega s kulturnovarstvenim režimom, ki ga je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in pri kateri vztraja tudi v upravnem sporu, ni predmet presoje v tem postopku, temveč je, kot pravilno poudarita inšpekcijski organ in tožena stranka, v pristojnosti Zavoda v postopku določanja kulturnovarstvenih pogojev in izdaje kulturnovarstvenega soglasja. Na dokazne predloge tožeče stranke je v izpodbijani odločbi odgovorjeno s stališčem, da se inšpekcijski organ v zadevi ne opredeljuje do zatrjevane potrebnosti in pravilnosti postavitve ograje, temveč le do obstoja posega in pridobitve predpisanega soglasja. Z vsebinsko enakim in po presoji sodišča pravilnim stališčem ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedbe v postopku predlaganih dokazov v odločbi o pritožbi zavrne tudi tožena stranka. Sodišče po navedenem zatrjevane procesne kršitve ne ugotavlja. Iz enakega razloga sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za izvedbo dokazov v upravnem sporu. Dejstva, ki so glede na pravno ureditev relevantna za odločitev, so v zadevi nesporno ugotovljena. Tako ni spora o izvedenih delih kot tudi ne o tem, da tožeča stranka zanje ni pridobila kulturnovarstvenega soglasja. Dokazovanje dejstev in okoliščin, ki za odločitev v tej zadevi niso pravno relevantna, je zato sodišče zavrnilo kot nepotrebno.

18. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

20. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 504/2014
• UPRS sodba IV U 162/2014
• UPRS Sodba III U 147/2017-10