USRS sodba I U 986/2016

Jedro

Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek (upravni ali sodni), ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom, s sklicevanjem na 4. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavrgel (ponovno) vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za „odložitev izvršitve sklepa“, v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-584547/2014-1 07-3401-00 z dne 23. 10. 2014 (pravilno DT 4934-584547/2015-1 07 z dne 25. 11. 2015, kar v svoji odločbi ugotovi in popravi navedbe že pritožbeni organ – opomba sodišča). Ugotovil je, da je bil tožniku izdanih že sklep št. DT 4934-584547/2015-3 07-710-10 z dne 28. 12. 2015, s katerimi mu je bila vloga za odlog izvršitve davčne izvršbe zavržena.

2. Ministrstvo za finance je kot pritožben organ, z odločbo št. DT 499-31-55/2016-2 z dne 12. 5. 2016 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločitve je pritožbeni organ uvodoma obrazloženo zavrnil pritožben ugovor v smeri, da bi se moral postopek davčne izvršbe v konkretnem primeru zaradi postopka poenostavljene prisilne poravnave nad tožnikom, skladno z drugim odstavkom 132. člena ZFPPIPP, prekiniti. Pojasnil je tudi, da se je prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu pri navajanju sklepa o davčni izvršbi, v zvezi s katerim je bil izdan izpodbijani sklep, pomotno navajal sklep št. DT 4934-584547/2014-1 07-3401-00 z dne 23. 10. 2014, namesto pravilno sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-584547/2015-1 07 z dne 25. 11. 2015. Kot ugotavlja, je tožnik predmetno zahtevo za odložitev davčne izvršbe vložil ob vložitvi pritožbe na sklep št. DT 4934-584547/2015-3 (07-710-10) z dne 28. 12. 2015, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi na sklep o davčni izvršbi, in sicer iz razloga ker zakonski pogoji za zadržanje davčne izvršbe, to je pogoji iz 154. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter zakonski pogoji za odložitev davčne izvršbe iz drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, ki se presojajo po uradni dolžnosti in ne na zahtevo zavezanca, niso bili izpolnjeni. Glede na to, da tudi pritožbeni organ ugotovi, da je bilo o zahtevi za odložitev davčne izvršbe že odločeno s sklepom št. DT 4934-584547/2015-3 07-710-10 z dne 28. 12. 2015, dejanska in pravna podlaga zadeve pa se nista spremenila, je pritožben organ v celoti potrdil odločitev organa prve stopnje, ki je tožnikovo zahtevo skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel, saj bi bila odločitev v novem postopku povsem enaka kot v predhodnem. Pritožbeni organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti, pri tem pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovil. Pritožbeni organ je zato izpodbijani sklep potrdil kot pravilen in zakonit, pritožbo pa je zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih prihodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma. Davčni organ je tudi opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

8. Predmet tega upravnega spora je izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve sklepa“ torej odločitev o odložitvi davčne izvršbe oziroma o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo na odlog plačila davčnega dolga, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

9. Sodišče ugotavlja, da tožba navedb, ki bi narekovale drugačno odločitev od izpodbijane, ne vsebuje. Tožnik v tožbi navaja le razloge za odlog plačila davčnih obveznosti, ki ni predmet tega upravnega spora. Upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek (upravni ali sodni), ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Glede na v upravnem spisu priloženo dokumentacijo, sodišče ocenjuje, da je ugotovitev, da je o isti stvari bilo predhodno že odločeno, pravilna in skladna s predloženim upravnim spisom. Že prvostopenjski organ je pravilno pojasnil razloge za zavrženje tožnikove vloge, pritožbeni organ pa je te razloge le še dopolnil. Z navedenimi razlogi se strinja tudi sodišče.

10. V tej zvezi sodišče dodaja le, da o odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDavP-2 davčni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). V primeru kot je obravnavani je, po presoji sodišča, podlaga za sprejem izpodbijane odločitve poleg že navedene 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tudi v določbi 2. točke prvega odstavka tega člena, ki določa, da organ zavrže zahtevo tudi, če vlagatelj v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka postopka. Končno pa v tej zvezi sodišče še dodaja, da je odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru. Ob takem stanju stvari tudi finančno oziroma premoženjsko stanje, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, ter tudi navedbe v smeri povzročanja hujše gospodarske škode, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno.

11. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov, ki se nanašajo na izpodbijano odločitev, nima, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Na pravilnost izpodbijanega sklepa tudi ne vpliva, po izdaji izpodbijanega sklepa, uveden postopek poenostavljene prisilne poravnave zoper tožnika. V predmetnem postopku se namreč presoja pravilnost izpodbijanega sklepa po stanju, kot je bilo ob izdaji le tega, pri čemer pa sodišče tudi ugotavlja, da je izpodbijani sklep procesne narave in z njim tožniku dodatne obveznosti niso naložene. Sodišče je zato tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ določb ZST-1 sodišče še pripominja, da se o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Ker izpodbijani sklep ne temelji na določbah ZST-1, sodišče tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

13. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1862/2015
• UPRS Sodba I U 1300/2016-9
• UPRS sodba I U 1485/2016