<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba U 971/2003

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2003:U.971.2003.L
Evidenčna številka:UL00822
Datum odločbe:10.11.2003
Senat, sodnik posameznik:
Področje:ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
Institut:priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunec

Jedro

Ni pomembno stališče, da prisilni ukrep v vsakem primeru preneha, ko se oseba vrne na svoj dom, četudi je ta urejen le skrajno zasilno. Tolmačenje tožene stranke, po katerem se zasilno urejeni prostori (v obravnavanem primeru po zatrjevanju tožeče stranke zasilno urejen svinjak) enačijo s pojmom doma iz zakonskega teksta, lahko privede do pravno nevzdržnih situacij.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. … z dne 16. 4. 2003, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enotes A, Izpostave B, št. … z dne 4. 12. 2002, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V svoji odločbi je tožena stranka ugotovila, da sta bila stanovanjska hiša in hlev tožničinega očeta AA v kraju C požgana dne 16. 3. 1943 zaradi italijanskega bombardiranja vasi, družina M pa je od tedaj dalje živela v begunstvu v D vasi, od koder so se na dom vrnili dne 16. 10. 1943 in se nastanili v zasilno urejenih prostorih. Ker je očitno, da so živeli na svojem domu in da niso bili več v begunstvu, tožnici, ki je bila rojena na svojem domu, četudi v zasilno urejenih prostorih, ni bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja zaradi rojstva v begunstvu. Tožena stranka je še navedla, da v postopku ni moglo biti upoštevano dejstvo, da je bil tožničinemu bratu priznan status žrtve vojnega nasilja – begunca od požiga hiše do 15. 5. 1945.

V tožbi tožnica navaja, da so Italijani dne 16. 3. 1943 napadli in požgali vas C. Ob tej priliki je njenemu očetu AA pogorelo celotno premoženje, tožničini starši, bratje in sestre pa so se preselili k sorodnikom v D vas in živeli v begunstvu do konca vojne. V tem času je tožničin oče zasilno obnovil svinjak, kjer se je dne 2. 4. 1944 rodila tožnica skupaj z bratom dvojčkom. Tožnica navaja, da so se zaradi neprimernega bivališča večkrat selili k sestri tožničinega očeta BB v D vas, katere hči CC je kot priča izpovedala, da so tožničini starši hišo dokončali šele po vojni in se čez nekaj let vanjo vselili. V tožbi tožnica poudarja, da samo dejstvo, da se je rodila na ostankih še ne zgrajenega doma, ne more spremeniti tega, da je bila družina M od požiga dalje ves čas v begunstvu. Uničeno jim je bilo celotno premoženje, tudi živina kot eden osnovnih virov preživljanja za družino z devetimi otroki, zato bi bilo nerealno pričakovati, da bi lahko ostali na lastnem domu. Morali so se zadrževati pri sorodnikih in dobrih ljudeh, ki so jim pomagali, da so preživeli. Občasni poskusi očeta, da bi zasilno uredil kakšen prostor na požgani domačiji, ne izključujejo trajnega stanja begunstva celotne družine. Tožnica meni, da je bistveno, da so utrpeli nasilna dejanja požiga, ki so bila objektivno tako obsežna, da so jih prisilila v begunstvo. Lastni trud in prizadevanje članov družine ob dejstvu, da je bila njihova domačija v celoti uničena, jim ne sme biti v škodo pri uveljavljanju njihovih zakonitih pravic. Tožnica meni, da je tožena stranka napravila napačen sklep o dejanskem stanju, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Po 4. odst 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 – odločba US, 43/99, 19/00 – odločba US, 28/00, 1/01 – odločba US, 64/01) šteje za žrtev vojnega nasilja (begunca) tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Po 5. odst. 2. člena istega zakona je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena.

V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja status žrtve vojnega nasilja - begunke na temelju dejstva, da je bila rojena v času, ko so bili njeni starši, bratje in sestre v begunstvu zaradi nasilnega dejanja požiga njihovega doma na naslovu C 4, tega pa - po njenem mnenju - ne more omajati dejstvo, da se je rodila doma v zasilno obnovljenih prostorih. V svojem zahtevku z dne 16. 7. 2001 in izjavi z dne 20. 9. 2002 je tožnica navedla, da sta se z bratom dvojčkom rodila dne 2. 4. 1944 na naslovu Višnje 4 v obnovljenem svinjaku, saj se je družina M po zasilni obnovi zidov in strehe vrnila na svoj dom. Zaradi neprimernega bivališča so se občasno selili k sorodnikom tudi še po končani vojni, hišo pa so si za normalno bivanje uredili po koncu vojne. Tožena stranka je zavzela stališče, da tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, ker so tožničini starši v času njenega rojstva živeli na svojem domu. Po presoji sodišča je takšno enoznačno stališče tožene stranke nepravilno, saj ni mogoče trditi, da prisilni ukrep v vsakem primeru preneha, ko se oseba vrne na svoj dom, četudi je ta urejen le skrajno zasilno. Tolmačenje tožene stranke, po katerem se zasilno urejeni prostori (v obravnavanem primeru po zatrjevanju tožeče stranke zasilno urejen svinjak) enačijo s pojmom doma iz zakonskega teksta, lahko privede do pravno nevzdržnih situacij. Tožnica je v upravnem postopku zatrjevala neprimernost bivališča, tožena stranka pa ni izvajala dokazov za ugotavljanje tega dejstva, četudi je bistveno za presojo utemeljenosti njenega zahtevka. Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, je sodišče v skladu z 2. točko 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča (3. odst. 60. člena ZUS).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o žrtvah vojnega nasilja (1995) - ZZVN - člen 2, 2/4, 2/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyNjI5