sodba IV U 76/2010

Jedro

Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je tudi zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta. Zahteva po zagotovljeni komunalni oskrbi načrtovanega objekta izhaja tudi iz drugega odstavka 72. člena ZPNačrt. Stališče upravnega organa druge stopnje, da na območju gradnje ni zgrajeno javno vodovodno omrežje, je zato treba razumeti, kot da na tem območju ni vodovodnega omrežja, ki bi bilo predano v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe in s tem namenjeno izvajanju tovrstne dejavnosti.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka 35108-498/2009-2-KB z dne 22. 2. 2010 je tožena stranka pod točko 1 izreka odločila, da se odločba Upravne enote Laško, številka 351-163/2008-32/4 z dne 23. 10. 2009, odpravi. Pod točko 2 izreka je odločeno, da se zahteva A.A. in B.B. iz C. (tožnika v tem sporu) za izdajo gradbenega dovoljenja za nadzidavo gospodarskega objekta in spremembo namembnosti v stanovanjski objekt na zemljišču parcelna številka *144 in 881 obe k.o. ..., zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja določbo 1. točke 66. člena ZGO-1, da mora biti projekt izdelan v skladu z izvedenim prostorskim aktom in med drugim tudi, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, če se gradi novi objekt ali objekt prizidava, nadzidava ali rekonstruira tako, da se za to spreminjajo osnovni parametri obstoječih priključkov se povečujejo zahteve v zvezi z njegovo komunalno oskrbo. Območje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih na območju Občine Laško (Uradni list RS, številka 79/02 in naslednji, dalje PUP), ki v 12. členu dovoljuje takšno gradnjo. Glede na to, pa morajo biti izpolnjeni tudi pogoji iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in tudi pogoj po 7. točki 66. člena ZGO-1 (zagotovitev minimalne komunalne oskrbe objekta), torej ali je zagotovljena oskrba s pitno vodo, kar predstavlja enega izmed nujnih elementov minimalne komunalne oskrbe stanovanjske stavbe po drugem odstavku 66. člena ZGO-1. V 2. alinei drugega odstavka 22. člena izrecno določa, da mora imeti vsaka lokacija za gradnjo objektov zagotovljeno minimalno komunalno opremljenost, dostop na javno cesto ter oskrbo z neporočeno pitno vodo in elektriko. To pa ni mogoče trditi za oskrbo za neoporečno pitno vodo. Javni vodov je napeljan le do soseda D.D., napeljava na predmetno lokacijo je zaradi previsokih tlakov na to lokacijo otežena. Tako bo predmetni objekt priključen na lastni vodni vir – kapnico. Kapnice pa ni mogoče šteti za neoporečno pitno vodo, saj ni ustrezno nadzorovana, razen tega Pravilnik o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, številka 35/06), kapnice sploh ne omenja – oskrba z vodo se zagotavlja le iz javnih in zasebnih vodovodov (za lastno oskrbo s pitno vodo je nujno vodno dovoljenje – 7. člen). Niso izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 22. člen PUP in tudi predvidena gradnja ni skladna s 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in tudi ne po Pravilniku o oskrbi s pitno vodo. Glede pritožbenih navedb soseda D.D. v zvezi z služnostjo poti do objekta tožnikov, tožena stranka navaja, da so sicer utemeljene, ker pa objekt nima zagotovljene pitne vode, tudi morebitna dopolnitev v zvezi s predložitvijo služnostne pogodbe, ne bi vplivala na drugačno odločitev.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da so na strani ARSO, ki je agencija tožene stranke, objavljeni odgovori na vprašanja, ki se nanašajo tudi na zagotavljanje pitne vode z zbiranjem kapnice. Agencija navaja, da možnost oskrbe s kapnice ni zakonsko urejena, iz česar zaključuje, da takšne rabe ni mogoče prepovedati. V istem sklopu tudi navaja, da je v primeru, da neoporečne pitne vode ni mogoče zagotoviti iz javnih in zasebnih vodovodov, je to mogoče zagotavljati iz kapnice. Kot ugotavlja tožeča stranka, nikjer v Pravilniku o oskrbi s pitno vodo ni naveden način zajemanja te vode. Ker sodobna tehnologija ne le omogoča, ampak z vidika varstva okolja celo spodbuja izkoriščanje naravnih virov, po oceni tožeče stranke stališče tožene stranke, da kapnice ni mogoče šteti za neoporečno pitno vodo ni sprejemljivo, zgolj trditve, da ni ustrezno nadzorovana, pa ne zadošča za njegovo potrditev. Tožena stranka v zavrnilni odločbi ugotavlja, da bi morala investitorja zagotoviti služnostno pravico vstopa do svoje nepremičnine, in da bi ju moral upravni organ pozvati k predložitvi le-te. Tožena stranka bi morala prvostopno odločbo le odpraviti, če bi zato obstajali razlogi, ne pa zavrniti vloge za njegovo izdajo.

Predlaga, da se odločba tožene stranke v vseh točkah odpravi, in da sodišče odloči, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v 15. dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu D.D. (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06 in 62/10, dalje ZUS-1) v odgovoru na tožbo navaja okoliščine v zvezi z ureditvijo dostopa do objekta tožnikov.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

66. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 110/02 in naslednji, dalje ZGO-1) določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja. Eden od pogojev je tudi zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), ki pri stanovanjski stavbi kot je obravnavana med drugim vključuje tudi oskrbo s pitno vodo (drugi odstavek istega člena ZGO-1). Zahteva po zagotovljeni komunalni oskrbi načrtovanega objekta izhaja tudi iz drugega odstavka 72. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, številka 33/07 in naslednji, dalje ZPNačrt), po katerem je gradnja objekta dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih. Po 1. točki prvega odstavka istega člena ZPNačrt, se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, če je v tej enoti urejena, zgrajena in predana v opravljanje komunalna oprema ter objekt in omrežje druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Kot taka komunalna oprema se glede na prvi odstavek 71. člena tega zakona štejejo objekt in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih služb in objekti grajenega javnega dobra. Glede na navedene določbe ZPNačrt, je treba stališče upravnega organa druge stopnje, da na območju gradnje ni zgrajeno javno vodovodno omrežje razumeti, kot da na tem območju ni vodovodnega omrežja, ki bi bilo predano v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe in s tem namenjeno izvajanju tovrstne dejavnosti, kot to zahteva 1. točka prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. To dejstvo pa izhaja tudi iz pojasnila E., številka VI/FN4374/07 z dne 3. 10. 2007, da tega objekta ne morejo priklopiti na javno vodovodno omrežje, ker je lokacija objekta previsoka za normalno oskrbo vode iz strani ... Tako ni utemeljeno tožbeno stališče, ki se sklicuje na spletno stran ARSO, ki je agencija tožene stranke, na kateri so tudi odgovori, ki se nanašajo na zagotavljanje pitne vode z zbiranjem kapnice, da je v predelih, kjer pitne vode ni mogoče zagotoviti iz javnih in zasebnih vodovodov, le-to mogoče zagotavljati iz kapnice, ker v zgoraj navedenih predpisnih določbah nima pravne podlage.

Glede na to, da je sodišče sprejelo odločitev že na podlagi dejstva nezadostne komunalne opremljenosti za izdajo gradbenega dovoljenja, se ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na služnostno pravico dostopa tožeče stranke do nepremičnine.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, zato je tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 56/2011
• sodba I U 358/2010
• sodba I U 728/2010